Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dejan Azeski je makedonski zgodovinar, novinar, publicist in član Mednarodnega inštituta IFIMES. V članku z naslovom »Izgubljene generacije virtualne unije« izraža zaskrbljenost in frustracije prebivalstva Zahodnega Balkana zaradi nenehnega odlašanja članstva regije v EU. Njegov članek objavljamo v celoti.
Tistim, ki se Jugoslavije ne spominjamo od samega rojstva, govorijo o članstvu v Evropski uniji kot edini poti v našo svetlejšo prihodnost. To vzvišeno stvaritev smo skoraj prisiljeni podoživeti kot pravljična mesta v priljubljenih zahodnih pravljicah. Kot da bi neskončno dolgo čakali, da priletijo vile in po nas posujejo prah večne pomladi in blaginje.
Toda v teh istih pravljicah so praviloma povsod, kjer so vile, tudi gnusni orki, ki živijo nekje pod zemljo kot žuželke, ki se hranijo z ostanki preostalega kulturnega sveta. Mnogi iz moje generacije smo bili iskreni oboževalci mojstrskih filmskih dosežkov, kot sta Harry Potter ali Gospodar prstanov, dokler nismo na neki točki kolektivno spoznali, da smo z vidika ustanovnih narodov evropske družine: orkov, goblinov, trolov in vseh drugih gnusnih bitij, pravzaprav mi tisti, ki že 35 let (oziroma natanko od leta mojega rojstva) čakamo pod srednjeveškimi zidovi Evropske unije.
To neskončno čakanje ne bi bilo tako strašno, če bi obstajalo jasno in načelno merilo za pot, ki jo je treba ubrati do »civilizacijskega Olimpa«. Na splošno se vsi zavedamo, da si na mnogih področjih res ne zaslužimo biti na isti ravni kot Nemčija, Nizozemska, Liechtenstein, Monako in številne druge manjše in večje države naše celine. Ko pa ugodnosti te iste Evropske unije že desetletja izkoriščajo naši neposredni sosedi Bolgarija ali Romunija, in ko se začne velika razprava o sprejemu Moldavije, ki verjetno še čez tisoč let ne bo ravni, na kateri smo mi zdaj, takrat resnično začnejo vreti zadnji atomi našega dostojanstva.
Skodelica naše potrpežljivosti se preliva tudi z uradnimi izjavami visokih uradnikov Unije, po katerih Moldavijo, Ukrajino, Gruzijo in podobne države preusmerjajo na hitri pas – saj če bi počakali s pridružitvijo nam, se to morda nikoli ne bi zgodilo. Kot da smo krivi za to, da države Unije dobesedno ne vedo, katero pot ubrati tako v zunanji kot notranji politiki, zato v vsem tem kaosu nenehno postavljajo naše članstvo na stran.
Tista majhna pobuda Madžarske, od katere predsedovanja Uniji smo iskreno pričakovali veliko več, je bila tudi za nas odkrito povedano razočaranje. Vendar pa državi, s katero imata Makedonija in Srbija najtesnejše odnose, ni uspelo storiti ničesar pomembnega, da bi procese premaknila naprej.
Velika sreča je, da nas poljsko predsedstvo zagotovo ne bo razočaralo, saj po njegovi trenutni politiki, od te države ne moremo pričakovati ničesar posebnega. Tam je ves poudarek očitno usmerjen na širjenje sovraštva in sovraštva do Rusije kot njihovega resničnega ali namišljenega sovražnika, kar nam vnaprej z gotovostjo pove, da bo vsa energija v naslednjih desetih mesecih usmerjena v to smer in za nas z Zahodnega Balkana se spet ne bo storilo nič.
Kar zadeva naslednje predsedovanje Unije, kdorkoli že bo, verjetno sploh ne bomo videli, ali bo storil kaj več ali ne, saj bo vsaka država z Zahodnega Balkana šla svojo pot. Kot na primer Makedonija s svojim strateškim partnerstvom z Veliko Britanijo, ki se je dobesedno pojavilo kot strela z jasnega.
A to ni nek nov scenarij brez primere za nas, nekdanje Jugoslovane. Za zgodovinarje so za analizo zanimivi televizijski posnetki iz majhnega obmejnega mesta v Sloveniji, iz Ilirske Bistrice, kjer je leta 1991 dobesedno celotno prebivalstvo prišlo blokirat kolone nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, ki so bile poslane kot okrepitve za zavarovanje carinskih postojank proti Italiji in Avstriji. Resnično se sliši nemogoče, da je bila Slovenija leta 1989 tako zvesta bratstvu in enotnosti, in da so ti isti ljudje le leto kasneje stoodstotno pripravljeni iti na ulice proti isti Jugoslaviji. To je mogoče pojasniti le z eno logiko: da se je razočaranje nad takratno skupno državo začelo kopičiti veliko, veliko prej. Verjetno je centrala v Beogradu desetletja delala napačne poteze in uspela obrniti ljudi v Sloveniji in na Hrvaškem proti sebi do te mere, da so nehali čutiti skupno državo kot svojo.
Prav to nam Bruselj počne, in to v še bolj brutalni obliki, z vsemi temi neskončnimi odlašanji s članstvom in pogajanji ter z odkritimi žaljivkami. Tretje in najtežje dejanje te neskončne drame je zelo nejasna prihodnost Unije, za katero ne vidimo jasne smeri, v katero gre. Če analiziramo celotno zgodovino, federalne in konfederalne oblike zavezništev v povprečju nikoli niso zdržale več kot pol stoletja. Evropski uniji je kot naslednici Gospodarske skupnosti za premog in jeklo res uspelo preseči to magično številko, a v letih, ko bi morala biti najmočnejša, je izgubila kar 35 let, ne da bi ji uspelo vsaj malo evropeizirati Balkan in tukaj razširiti vsaj del svojih stališč. To so nedvomno obstoječe prakse.
Zato med progresivnimi intelektualci v teh regijah obstaja upravičen strah, da so bile cele generacije levičarjev, liberalcev in nasploh ljudi, ki se borijo za demokracijo, izdane s strani virtualnega vodstva v Bruslju in da jih ne bo nihče mogel nadomestiti. Nihče torej ni dovolj nor, da bi ponavljal napake, ki so jih storili številni obetavni politični voditelji na Balkanu.
Najbolj strašljivo od vsega je, da Evropska unija, še posebej osnovne ideje, na katerih temelji, na Balkanu niso bile potrebne za potovanje v Pariz brez vizumov, temveč ravno nasprotno, da bi njene vrednote in ideje postale balzam za rane, ki jih nosi ta regija.
Zdaj, ko že postaja jasno, da Evropske unije ni več ali da je vsaj ne bo več v dogledni prihodnosti, se lahko le vprašamo, kaj nas čaka. Ali gre za vrnitev v temno preteklost devetdesetih let prejšnjega stoletja ali še bolj grozljivo vrnitev v devetnajsto stoletje, ko se bodo meje velikih imperijev na Balkanu znova razširile in se bodo tukaj znova lomila kopja razdora, mi pa jim bomo vsi služili le kot drobiž. V trenutku, ko pišemo to besedilo, 28. maja 2025, lahko zagotovo rečemo: Evropa, hvala za nič.
Ljubljana/Skopje 28.maj 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
