Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane velja za eno vodilnih mednarodnih raziskovalnih ustanov na področju analize globalnih političnih, varnostnih in geostrateških procesov. Inštitut je mednarodno prepoznaven po svojih poglobljenih in strokovno utemeljenih analizah dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu ter v drugih geopolitično pomembnih regijah sveta. Med uglednimi sodelavci IFIMES-a je tudi Ebrahim Rezaei Rad, doktorski kandidat s področja mednarodnih odnosov in univerzitetni predavatelj, ki se raziskovalno osredotoča na energetske študije, energetsko varnost ter geopolitiko. V svojem prispevku z naslovom »Evropska podnebna diplomacija v Srednji Aziji: energetska varnost ali zeleni kolonializem?« ponuja poglobljeno in celovito analizo vse pomembnejšega prepletanja podnebne diplomacije Evropske unije in naraščajoče geostrateške vloge Srednje Azije v procesu globalnega energetskega prehoda. Avtor kritično preučuje vprašanje, ali sodelovanje med Evropsko unijo in državami Srednje Azije na področju zelene energije predstavlja resničen okvir za trajnostni razvoj, pravično partnerstvo in skupne koristi ali pa obstaja nevarnost nastanka novih oblik odvisnosti, neenakosti in asimetričnih odnosov pri izkoriščanju naravnih virov, ki jih nekateri teoretiki označujejo kot »zeleni kolonializem«. S povezovanjem perspektiv energetske varnosti, geopolitike in upravljanja podnebnih sprememb Rezaei Rad opozarja, da bodo dolgoročna uspešnost, legitimnost in vzdržnost evropsko-srednjeazijskega sodelovanja odvisne predvsem od stopnje transparentnosti, učinkovitega prenosa tehnologij, vključujočih procesov odločanja ter pravične porazdelitve gospodarskih in razvojnih koristi. Le na teh temeljih bo mogoče oblikovati trajnostno, uravnoteženo in strateško partnerstvo, ki bo prispevalo tako k energetski varnosti kot tudi k zelenemu prehodu na regionalni in globalni ravni.
V dobi podnebne krize in geopolitične nestabilnosti je energetska varnost ena najpomembnejših komponent državne zunanje politike, zlasti za Evropsko unijo. Po začetku vojne v Ukrajini in poznejšem zmanjšanju ali prenehanju izvoza ruskega plina v Evropo si evropske oblasti ne prizadevajo le za diverzifikacijo svojih uvoznih energetskih poti, temveč si prizadevajo tudi za pospešitev prehoda na obnovljive vire energije (Pivariu, 2025). Poleg podnebne in energetske razsežnosti to sodelovanje oblikuje tudi širši kontekst rivalstva med velikimi silami, saj se glavni svetovni akterji, vključno s Kitajsko, Rusijo in Zahodom, potegujejo za vpliv in naložbene priložnosti po vsej Evraziji, pri čemer se Srednja Azija pojavlja kot ključno geopolitično prizorišče (IFIMES, 2025). V tem kontekstu je Srednja Azija, regija z ogromnim potencialom za proizvodnjo čiste energije (sončne, vetrne, hidroenergije in celo zelenega vodika), pritegnila posebno pozornost. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali to sodelovanje resnično temelji na enakopravnem partnerstvu in trajnostnem razvoju ali pa se za zeleno fasado te diplomacije skriva nova oblika energetsko usmerjenega, izkoriščevalskega kolonializma. Da bi bolje razumeli to vprašanje, se najprej posvetimo evropski podnebni diplomaciji.
Z evropskim zelenim dogovorom leta 2019 je Evropska unija začrtala svojo strateško pot do doseganja ogljično nevtralnega ali ničelnoogljičnega gospodarstva do leta 2050. Ta dogovor služi kot temelj evropske okoljske politike, s poudarkom na zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in povečanju deleža obnovljivih virov energije v energetski mešanici EU. Slika 1 prikazuje prihodnost globalnega sodelovanja za ogljično nevtralnost v dveh različnih scenarijih: ob največjem in ob minimalnem sodelovanju. Ta slika jasno kaže, da je ogljična nevtralnost globalna skrb in da je nagnjenost k obnovljivim virom energije skladna s tem ciljem.
Ta agenda ne išče le notranjih preobrazb znotraj EU, temveč je vplivala tudi na odnose Unije z drugimi državami, zlasti s tistimi v Srednji Aziji. Od njenega sprejetja so bila razvita različna orodja za podporo temu zelenemu prehodu v evropski zunanji politiki, vključno s pobudo Global Gateway. Global Gateway, predstavljen kot alternativa kitajski pobudi Belt and Road, si prizadeva razviti trajnostno infrastrukturo v državah v razvoju. V tem kontekstu so države Srednje Azije zaradi svojih ogromnih zmogljivosti obnovljivih virov energije pritegnile posebno pozornost z vsega sveta, zlasti v Evropi. To sodelovanje vključuje predvsem projekte proizvodnje obnovljivih virov energije, kot so sončne in vetrne elektrarne, zlasti v Kazahstanu, Uzbekistanu in Turkmenistanu. Poleg tega je razvoj zelenega vodika v teh državah ključni cilj za EU, prizadevanje, ki je pridobilo poseben pomen, saj si Evropa prizadeva zmanjšati svojo odvisnost od fosilnih goriv in se zanašati na čiste vire. Srečanje v Samarkandu lahko štejemo tudi za pomemben korak držav EU k širjenju obnovljivih virov energije in vlaganju v Srednjo Azijo (Popławski, 2025).
V okviru nove strategije EU, ki bo izvedena za Srednjo Azijo, bo ta pobuda spodbujala regionalno sodelovanje prek projektov, povezanih z varstvom okolja, biotsko raznovrstnostjo, obnovljivimi viri energije, trajnostnim upravljanjem zemljišč in kmetijstvom ter znanstvenim sodelovanjem na različnih ravneh (Evropski raziskovalni inštitut, 2023). V okviru teh politik so med aktivnimi mehanizmi v tem prizadevanju instrumenti, kot so Evropski investicijski sklad, Evropska banka za obnovo in razvoj ter partnerstva z večjimi evropskimi podjetji, kot sta Siemens in Total Energies.
Čeprav so bila njihova gospodarstva desetletja zgodovinsko odvisna od fosilnih goriv (nafte in plina), imajo države Srednje Azije zdaj priložnost, da postanejo regionalno središče za čisto energijo. Samo Kazahstan ima približno 300 sončnih dni na leto. Turkmenistan ima znatne vodne vire ob Kaspijskem morju, Uzbekistan pa je pred kratkim začel načrtovati razvoj vetrnih turbin v svojih puščavskih regijah. Zaradi teh značilnosti je regija eno najpomembnejših geografskih območij za proizvodnjo obnovljive energije.
Slika 2 prikazuje število sončnih ur v Astani v Kazahstanu, kar kaže na velik potencial države za proizvodnjo sončne energije. Poleg tega lahko nahajališča kritičnih kovin v regiji, kot so litij in redki zemeljski elementi, prispevajo k svetovni dobavni verigi za opremo za čisto energijo (npr. litijeve baterije in sončne celice). Strateški sporazum med EU in Kazahstanom o zelenem vodiku in kritičnih surovinah poudarja pomen države pri oblikovanju politik EU (Zabanova, 2023). Kazahstan je z EU podpisal tudi sporazume o energiji in prometu (NE Global, 2024). Ob pravilnem upravljanju, bi Srednja Azija lahko postala ne le izvoznica čiste energije, temveč tudi tehnološki partner za Evropo. Vendar pa regija, da bi postala središče čiste energije, potrebuje ustrezno infrastrukturo, znatne naložbe in prenos sodobnih tehnologij – zmogljivosti, ki jih lahko EU kot pomemben mednarodni akter zagotovi in se pozicionira kot pomemben energetski vlagatelj v regiji. Naložbo v višini 12 milijard evrov v obnovljive vire energije v Srednji Aziji je treba obravnavati v tej luči (Ellis, 2025). To postane še bolj razumljivo, če upoštevamo naložbene potrebe Srednje Azije v različnih sektorjih, vključno z obnovljivimi viri energije, kot je prikazano na sliki 1.
Poleg tega slika 2 prikazuje, kako posamezne države v Srednji Aziji in na Kavkazu zadovoljujejo svoje energetske potrebe. Očitno je, da so kljub visokemu potencialu regije države Srednje Azije trenutno odvisne od nafte, zemeljskega plina in premoga. Čeprav so se nekatere države, kot je Tadžikistan, morda obrnile na obnovljive vire energije zaradi pomanjkanja dostopa do fosilnih goriv.
Slika 3 prikazuje skupni potencial obnovljivih virov energije Srednje Azije in Kavkaza, ki bi lahko tvoril zeleni koridor za prenos energije v Evropo.
Zaenkrat se na prvi pogled zdi vse pozitivno: tuje naložbe, ustvarjanje delovnih mest in prenos tehnologije. Vendar pa s kritičnega vidika obstajajo temeljni pomisleki glede strukture teh sodelovanj. Koncept »zelenega kolonializma« se nanaša na situacije, v katerih razvite države z izkoriščanjem podnebnih orodij in projektov čiste energije učinkovito mobilizirajo naravne vire in zmogljivosti držav v razvoju, da bi služile svojim interesom, ne da bi imele države gostiteljice pomemben delež koristi. Ti pomisleki se stopnjujejo, ko se obsežni projekti sončne energije ali zelenega vodika načrtujejo na prikrajšanih območjih brez sodelovanja lokalnih skupnosti (Schaik in Cretti, 2023).
V nekaterih primerih procesi odločanja na nacionalni ravni v državah Srednje Azije potekajo brez sodelovanja lokalnih skupnosti ali celo institucij civilne družbe. To preprečuje, da bi države Srednje Azije neposredno imele koristi od projektov, saj ostanejo zgolj dobaviteljice energije. V tem kontekstu obstajajo primeri velikih projektov sončne energije v Kazahstanu, kjer socialni in okoljski vplivi na lokalne skupnosti niso bili ustrezno ocenjeni. Na primer, na nekaterih območjih Uzbekistana in Kazahstana so zemljišča, izbrana za vetrne turbine in sončne celice, morda bistvena za lokalno kmetijstvo ali poselitev, vendar državne oblasti te težave spregledajo. Pomanjkanje pozornosti do lokalnih razmer in zanemarjanje zahtev ljudi sta pomembna izziva. Te razmere spominjajo na obdobje kolonialnega izkoriščanja naftnih virov v 20. stoletju, s to razliko, da se to izkoriščanje zdaj predstavlja pod zeleno krinko in krinko trajnostnega razvoja.
Nekateri zagovorniki evropske podnebne diplomacije trdijo, da se ta sodelovanja bistveno razlikujejo od prejšnjih kolonialnih modelov. Prvič, ugotavljajo, da se upoštevajo pregledni evropski pravni in okoljski okviri. Drugič, njihov končni cilj je zmanjšanje svetovnih emisij. Evropa kot globalni akter si tako prizadeva zagotoviti dolgoročne interese s podporo zelenim projektom. Glede na krizo podnebnih sprememb in potrebo po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov je mogoče zelene pobude EU predstaviti kot rešitve za globalne probleme, kot sta podnebne spremembe in energetska varnost. Vendar pa ostajajo neodgovorjena vprašanja glede izvršljivosti teh okvirov in dejanske vloge držav Srednje Azije pri oblikovanju projektov. Obstajajo precejšnje skrbi in dvomi, zlasti glede jamstev za interese držav Srednje Azije. Če bodo države regije ostale zgolj dobaviteljice energije za Evropo in ne bodo tehnološke in inovacijske partnerice, ni mogoče govoriti o pravični interakciji.
Da bi energetske odnose med EU in Srednjo Azijo preusmerili stran od vzorca zelenega kolonializma, je potrebna temeljita ponovna ocena zasnove in izvajanja projektov. Ključna priporočila za reformo tega procesa vključujejo:
Prehod na čisto energijo in zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv sta globalna imperativa, ki ju morajo vse države obravnavati v boju proti podnebni krizi in zmanjševanju onesnaževanja okolja. V zvezi s tem si Evropska unija kot globalni akter prizadeva voditi in spodbujati zelene in trajnostne politike, zlasti z izkoriščanjem ogromnega potenciala Srednje Azije kot glavnega vira obnovljive energije. Srednjeazijske države lahko s svojimi posebnimi geografskimi značilnostmi in bogatimi naravnimi viri igrajo ključno vlogo pri svetovnem prehodu na zeleno gospodarstvo. Vendar je način upravljanja in strukturiranja teh sodelovanj izjemnega pomena.
Če bo energetsko sodelovanje EU s Srednjo Azijo zasnovano izključno na podlagi kratkoročnih interesov in izkoriščanja naravnih virov regije, lahko to privede do ponovitve novega modela gospodarskega kolonializma, kjer srednjeazijske države ostajajo v vlogi dobaviteljic energije in surovin, ne da bi imele koristi od dejanskih prednosti teh projektov. Takšno stanje je v nasprotju z načeli trajnostnega razvoja in socialne pravičnosti ter bi lahko privedlo do socialnega nezadovoljstva in degradacije okolja v teh državah.
Nasprotno pa, če bodo države Srednje Azije resnično postale partnerice pri odločanju in načrtovanju projektov, bodo imele koristi od sodobnih tehnologij ter vzpostavile robustne in pregledne nadzorne institucije za ocenjevanje okoljskih in socialnih vplivov teh projektov, potem lahko to sodelovanje obravnavamo kot uspešen model zelene diplomacije in trajnostnega razvoja. Zato pot naprej zahteva večjo sinergijo, preglednost v procesih odločanja in okrepljeno sodelovanje lokalnih skupnosti v večjih energetskih projektih.
O avtorju:
Ebrahim Rezaei Rad je doktorski kandidat s področja mednarodnih odnosov, univerzitetni predavatelj ter gostujoči raziskovalec v Centru za strateške študije in raziskave Bližnjega vzhoda, kjer deluje v okviru Skupine za študije energetske diplomacije.
Njegovo raziskovalno delo je osredotočeno predvsem na energetske študije, energetsko varnost ter geopolitiko energije. Na teh področjih je objavil številne znanstvene in strokovne članke ter svoje raziskovalne ugotovitve predstavil na mednarodnih konferencah, posvečenih vprašanjem energetike, varnosti in geopolitičnih procesov. Poleg raziskovalnega in pedagoškega dela je sodeloval tudi pri pripravi več znanstvenih monografij in strokovnih publikacij, ki jih je soustvarjal skupaj z uglednimi domačimi in mednarodnimi raziskovalci. Njegovo delo pomembno prispeva k razumevanju sodobnih energetskih izzivov, globalnih geopolitičnih sprememb ter vloge energetske diplomacije pri oblikovanju mednarodnih odnosov v 21. stoletju.
Profil Google Scholar: https://scholar.google.com/citations?hl=en&user=lzVVD7kAAAAJ
Stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES.
Ljubljana, 19. junij 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
