Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, na Balkanu in po svetu. Dr. J. Scott Younger je predsednik pri Glendale Partners in član Svetovalnega odbora IFIMES-a. V svojem članku z naslovom “Danes in jutri“ analizira trenutni globalni razvoj in predstavlja svoj pogled na trende v prihodnosti.
Medtem ko sem pisal del knjige o trajnostnem razvoju, sta me prešinili dve ključni misli. V prvi vrsti sem se spomnil na rast prebivalstva, ki se je zgodila v zadnjih 60 ali več letih, s približno 3 milijard na več kot 8 milijard. Če pa bi nadaljevali s prejšnjo krivuljo rasti, bi bilo danes prebivalstva približno 5 milijard. Za to povečanje rasti prebivalstva obstajajo dobri razlogi: izboljšano zdravje, dosežki medicinskih raziskav, daljša življenjska doba, širitev globaliziranih pošiljk povečane proizvodnje hrane iz boljših kmetijskih praks in primerjalni mir, tj. vojne omejenega obsega, vendar brez večjih žarišč.
Indonezija je primer vzpostavljenega dolgotrajnega miru po dokaj neprijetnem obdobju nestalnega upravljanja. V tridesetletnem obdobju od leta 1970, se je število prebivalcev podvojilo s 100 milijonov na 200 milijonov, povprečna življenjska doba pa zvišala s 40 na 70 let. To je bila posledica velike pozornosti, ki je bila namenjena pridelavi hrane in prehrani, izobraževanju in učenju, tako da je bilo osnovno izobraževanje obvezno, srednješolsko izobraževanje pa spodbujano. Razlika v indonezijskem primeru je bila ta, da čeprav bi se lahko ujeli v past večine drugih držav z vodenjem države pod vojaško oblastjo, ki je prevzela nadzor leta 1968, se niso. Vojska se je pridružila in podpirala civilno upravo z visoko usposobljenimi ekonomisti, Berkeleyjevo mafijo, kot so jo imenovali, in kompetentne civilne birokrate. Država je v naslednjih letih pokazala občudovanja vredno rast; to je lekcija.
Danes je Indonezija s 5. največjim prebivalstvom na svetu - 270 milijoni, pomembna in največja članica ASEAN, trgovinskega bloka držav jugovzhodne Azije, in spodbuja mir.
Združeni narodi so z nekaj utemeljitve trenutne podnebne spremembe označili za povzročene s strani človeka in opozarjajo na vroče razmere in divje požare brez primere po vsem svetu, ki so povzročili ogromno gmotno škodo. Mislim, da se svet ni zavedal rezultatov hitre rasti prebivalstva in se ni bil pripravljen spoprijeti s tem. Medtem ko so nekatere države v razvoju v zadnjem obdobju imele koristi, so druge zaostale. Čeprav je nekaj nesoglasja glede številk, je še vedno več kot milijarda prebivalcev v slabih razmerah in revščini, zlasti v Jemnu, kar je posledica krute in neupravičene vojne, ki traja že približno sedem let, in tudi v podsaharski Afriki, kjer potekajo oboroženi spopadi v Sudanu in drugje.
Pred dnevi sem opazoval 2 do 3-letne otroke, ki so se veselo igrali v peskovniku in se učili življenjskih veščin, in pomislil sem na Williama Henryja Daviesa, valižanskega pesnika rojenega leta 1905 in na njegov verz: “Kaj je to življenje, če je polno skrbi, nimamo časa stati in strmeti…”
Srce se mi je napolnilo z radostjo. Obenem me je prevzel globok občutek žalosti zaradi majhnih otrok, ki sem jim bil priča in so v revščini, brezvoljni in brez upanja na prihodnost, z obrazi mater, zarezanimi z žalostnimi pogledi, ki iščejo pomoč.
Resnica je, da se ljudje v prvih 5 do 6 letih našega življenja naučimo večine svojih življenjskih veščin. Kaj pa otroci v revščini, ki so zakrneli in brez upanja? Kot priznavajo OZN, mora biti to glavna prednostna naloga, zlasti ker se prebivalstvo še naprej povečuje proti meji 11 do 12 milijard, kot je napovedano za sredino stoletja, do leta 2100 pa naj bi nekoliko upadlo (Napoved prebivalstva, OZN 2021).
Obstaja tudi druga posledica tega porasta prebivalstva - migracije iz revnih držav; še posebej, če so te države razdejane z vojno, ali če obstaja nesprejemljiva stopnja korupcije v vladi, ali nepravične spone, ki so jih ženskam vsilili zavedeni teokrati, ali preprosto zato, ker ni upravljanja. To ni prva selitev v zgodovini, niti ne bo zadnja. Politiki bi morali pokazati empatijo in se vzdržati poskusov pridobivanja političnih točk na bedi ljudi ter sodelovati pri iskanju ustreznih rešitev.
Po drugi strani pa opažamo vedno večje zanimanje za raziskovanje vesolja in nedvomno bomo o tem v prihodnjih letih vse pogosteje slišali. Indija je pravkar izvedla prvi uspešen pristanek na drugi strani Lune. Ob razglasitvi je premier Narendra Modi jasno povedal, da to ni samo zmaga za Indijo, ampak za vse narode sveta. Človek se sprašuje, ali bi bil predsednik Vladimir Putin enako milostljiv, če se ruski projekt, ki je šel le tri dni pred tem po zlu, ne bi pokvaril tako pozno na svojem potovanju. Indija se lahko zdaj pridruži veliki trojici – ZDA, Kitajski in Rusiji in pokaže svojo moč.
Vprašanje, kako se ZDA in Kitajska/Rusija, ki bosta najverjetneje vodili vesoljska prizadevanja, obnašata druga do druge in ali lahko dosežeta sprejemljivo raven sodelovanja, je dobro argumentiral Tim Marshall v svoji zelo berljivi novi knjigi “Prihodnost geografije”. V tleh Lunine površine je nedvomno mineralno bogastvo, kot se zdi, pa je tudi na Rdečem planetu, Marsu. Spomnil sem se na prve lunine kamne, ki so jih prinesli in na mojega profesorja na UC Berkeley, ki je bil eden od strokovnjakov, katerih naloga je bila ugotoviti, kaj je bilo v njih. Vendar to ni več jutrišnji svet; dogaja se zdaj. Zadnjih nekaj let, celo desetletij, je bilo porabljenih za razvoj reševanja številnih težav, ki jih je treba premagati, da bi se spopadli z življenjem na Luni, npr. gravitacije, ali kako dlje ostati na Marsu. Vmes se bodo morale vesoljsko zainteresirane države, ki jih je že kar nekaj, dogovoriti o zapletenih vprašanjih okoli satelitov, ki jih je nekaj tisoč in pripadajo številnim državam, npr. spremljanje vremena; podlage za delovanje; veliko vesoljskih odpadkov, ki lahko motijo nekatere vesoljske operacije; in nekaj vojaške opreme - upam, da za obrambo.
Medtem ko bo vedno več ljudi, vključno z nekaterimi najbistrejšimi, zvabljenih na nove meje vesolja, bo to še vedno majhno število v primerjavi s tistimi, ki bodo imeli zemeljske naloge. Bo še vedno revščina? Verjetno. Več bo urbanega življenja in to je že druga zgodba. Medtem pa je nujno, da čim prej posvetimo pozornost velikim problemom, ki so z nami danes, namreč: sprememba podnebja; onesnaževanje morja in zemlje – podpora mestne infrastrukture za vodovodne in kanalizacijske storitve ni dohajala potrebe po novih gradnjah, zlasti v starejših, zrelih mestih; zdravstvene storitve in storitve oskrbe; energija, velika tema, obnovljivi viri v primerjavi s fosilnimi gorivi; varstvo ključnih vodnih virov; dvig morske gladine in obalna obramba, zlasti tam, kjer so vpletena velika mesta. Ne smemo pozabiti, da mestno življenje predstavlja zelo majhen odstotek celotnega kopenskega prostora, približno 1,5 %, in do sredine stoletja bo to pomenilo, da bo v mestih živelo približno 7 do 8 milijard v primerjavi z današnjimi približno 5 milijardami.
Namestitev? Dobro je videti, da je vse več ljudi, ki se resnično zanimajo za podeželsko krajino. Zdaj zahteva našo pozornost. V bližnji prihodnosti bo na Zemlji veliko dela, pa tudi nekateri od nas, ki si prizadevamo za zvezde. Ni časa za vojno! Ne bi ga smelo biti.
O avtorju:
Dr. J. Scott Younger, OBE, je gradbeni inženir, 42 let je preživel na Daljnem vzhodu in opravljal naloge v 10 državah za Svetovno banko, ADB in UNDP. Objavil je veliko prispevkov, bil je kolumnist za Forbes Indonezija in Globe Asia. Bil je član uprav britanske in evropske zbornice in bil 17 let podpredsednik Mednarodne poslovne zbornice. Njegovi področji zanimanja sta infrastruktura in trajnostni razvoj, zanima pa se tudi za mednarodne zadeve. Je mednarodni kancler Predsedniške univerze v Indoneziji in častni višji znanstveni sodelavec Univerze v Glasgowu. Je član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališča avtorja in ne odraža nujno stališč IFIMES-a.
Ljubljana/Glasgow, 29. avgust 2023
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
