Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in drugje po svetu. Trenutna kriza v Bosni in Hercegovini presega notranjepolitične okvire in je del širšega geopolitičnega tekmovanja, ki oblikuje prihodnji varnostni red Zahodnega Balkana in Evrope. Iz obsežne analize z naslovom »Bosna in Hercegovina 2026: Med evroatlantskimi integracijami in politikami destabilizacije« izpostavljamo najpomembnejše sklepe in ocene.
Mednarodni inštitut IFIMES analizira ključne politične procese, tveganja in perspektive za prihodnji razvoj Bosne in Hercegovine v kontekstu vse večjih političnih in varnostnih izzivov v Bosni in Hercegovini, poskusov oslabitve državnih institucij, nenehnih groženj z odcepitvijo in prihajajočih splošnih volitev, predvidenih za 4. oktober 2026.
Bosna in Hercegovina se trenutno nahaja na eni najpomembnejših političnih in varnostnih prelomnic po koncu vojne. Razpoložljive javnomnenjske ankete kažejo, da večina državljanov podpira evropsko pot, krepitev institucij in gospodarski razvoj, medtem ko nekateri politični akterji uporabljajo institucionalne blokade in ustvarjanje kriz kot instrumente politične mobilizacije, ohranjanja oblasti in upočasnjevanja reformnih procesov.
Eden ključnih izzivov za stabilnost Bosne in Hercegovine predstavljajo politike, ki postavljajo pod vprašaj ustavni red, ozemeljsko celovitost in pristojnosti državnih institucij. To so predvsem politike dela političnih struktur v Republiki Srbski, ki jih vodi Milorad Dodik (SNSD), ki že leta izpodbijajo ustavni okvir države, pristojnosti institucij Bosne in Hercegovine ter mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz njenega ustavnega in mednarodnopravnega položaja.
Čeprav mu je bilo s pravnomočno sodno odločbo prepovedano opravljanje javne funkcije, Dodik nadaljuje s prizadevanji za ohranitev političnega vpliva in predstavlja eno najpomembnejših središč politične moči v Republiki Srbski. Hkrati ostaja na čelu Zavezništva neodvisnih socialnih demokratov (SNSD), čeprav ima sodna odločba neposredne posledice za njegovo nadaljnje politično delovanje.
Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da pristojne institucije zaradi institucionalnih slabosti in tveganj v pravosodnem sistemu še vedno niso zagotovile popolne izvršitve pravnomočne sodne odločbe. To kaže na potrebo po krepitvi neodvisnosti in učinkovitosti pravosodnih institucij, vključno z odgovornostjo Visokega sodnega in tožilskega sveta Bosne in Hercegovine (HJPC) pri zagotavljanju zakonitega in profesionalnega ravnanja.
Politike, ki postavljajo pod vprašaj ozemeljsko celovitost in ustavni red Bosne in Hercegovine, niso le notranje politično vprašanje, temveč predstavljajo tudi izziv za Daytonski mirovni sporazum, regionalno stabilnost in evropsko varnost. Nadaljnje grožnje destabilizacije poglabljajo politično krizo, slabijo funkcionalnost institucij, negativno vplivajo na naložbe, pospešujejo demografski odliv in upočasnjujejo evropsko pot Bosne in Hercegovine.
V javnosti se pogosto poskuša predstaviti, da v Bosni in Hercegovini ni političnega soglasja o članstvu v Natu. Vendar pa s pravnega in institucionalnega vidika evroatlantske integracije in članstvo v Natu že predstavljajo opredeljen strateški cilj države, potrjen z veljavnimi zakoni, odločitvami in mednarodnimi obveznostmi.
Posebno mesto v tem okviru zavzema Zakon[2] o obrambi Bosne in Hercegovine, katerega 84. člen jasno določa obveznost pristojnih institucij, da izvajajo dejavnosti, potrebne za pristop Bosne in Hercegovine k Natu. Ta cilj je dodatno potrjen s strateškimi dokumenti države, vključno z Varnostno politiko Bosne in Hercegovine in Obrambno politiko Bosne in Hercegovine, ter z aktivnim sodelovanjem v procesu Akcijskega načrta za članstvo (MAP) in programih reform v sodelovanju z Natom. Zato bistveni izziv ni v opredelitvi strateške usmeritve Bosne in Hercegovine, temveč v pripravljenosti političnih akterjev, da dosledno izvajajo lastne odločitve, zakone in mednarodne obveznosti države. Glavno vprašanje ni, ali je članstvo v Natu cilj Bosne in Hercegovine, temveč ali bodo institucije in politične strukture zagotovile njegovo izvajanje.
Članstvo v Natu za Bosno in Hercegovino predstavlja veliko več kot le varnostni dogovor. Je del širšega političnega, institucionalnega in vrednostnega okvira, ki prispeva k stabilnosti, krepitvi pravne države, razvoju demokratičnih institucij in dvigu mednarodne kredibilnosti države. Vstop v Nato bi pomenil nadaljnjo krepitev varnostnih jamstev, zmanjšanje prostora za notranje destabilizacijske procese in vključitev Bosne in Hercegovine v sistem kolektivne varnosti, ki temelji na načelih vzajemne obrambe in demokratičnih vrednot.
Zgodovinski pomen Nata presega njegovo vojaško funkcijo. Po drugi svetovni vojni je zavezništvo postalo eden ključnih stebrov evropske stabilnosti, ki je nekdanjim nasprotnikom omogočil gradnjo dolgoročnega sodelovanja in skupnega varnostnega prostora, ki temelji na zaupanju in skupnih vrednotah. Ta preobrazbena vloga je pomembno sporočilo za Bosno in Hercegovino – trajna stabilnost se lahko gradi le z močnimi institucijami, regionalnim in mednarodnim sodelovanjem, medsebojnim zaupanjem in premagovanjem razdiralne in konfliktne politike.
Pomembno je poudariti, da Nato ni bil ustvarjen zgolj kot vojaško zavezništvo. Njegova ustanovitelja, vključno z Georgeem Marshallom in Dwightom Eisenhowerjem, sta ustvarila politični in varnostni okvir, ki je nekdanjim nasprotnikom omogočil, da so postali partnerji in zavezniki, na podlagi načel skupne odgovornosti za varnost, institucionalnega sodelovanja in sprejemanja demokratičnih vrednot.
Za Bosno in Hercegovino je temeljno sporočilo Nata, da miru, stabilnosti in varnosti ni mogoče jemati kot samoumevne. Evropska in evroatlantska integracija je mehanizem, ki preprečuje vrnitev k politikam konfliktov, delitev in nasilja. V tem kontekstu ostaja prisotnost mednarodnih sil v Bosni in Hercegovini, vključno z misijo EUFOR Althea, pomemben dejavnik pri ohranjanju varnega okolja in podpori miru.
Mednarodni inštitut IFIMES ocenjuje, da evroatlantska pot Bosne in Hercegovine ni le stvar zunanje politike, temveč tudi eden ključnih instrumentov za ohranjanje miru, krepitev institucij in izgradnjo stabilnega evropskega okvira za dolgoročni razvoj države. V tem kontekstu je treba položaj in prihodnost Bosne in Hercegovine gledati v širšem regionalnem in geopolitičnem okviru, ki vključuje različne oblike političnega vpliva, dejavnosti v informacijskem prostoru, gospodarske projekte in energetske vezi Rusije, naraščajočo gospodarsko prisotnost Kitajske v Republiki Srbski, odnose s sosednjima državama Srbijo in Hrvaško ter proces evropske integracije. Stabilnost Bosne in Hercegovine je sestavni del širše varnostne arhitekture Zahodnega Balkana in evropske celine.
V trenutnih okoliščinah ostaja ohranitev Urada visokega predstavnika (OHR) ključnega pomena za stabilnost Bosne in Hercegovine. Vsaka oslabitev mednarodnih nadzornih mehanizmov v času odprtih poskusov izpodbijanja državnega reda, blokade institucij in grožnje odcepitve Republike Srbske bi predstavljala resno tveganje za mir in varnost v državi. Destabilizacija Bosne in Hercegovine ne bi ostala omejena na notranji politični prostor, temveč bi lahko imela neposredne posledice za regionalno stabilnost, povečala varnostna tveganja na Zahodnem Balkanu in odprla pot novim političnim in varnostnim krizam.
Poskusi delegitimizacije OHR prihajajo predvsem iz političnih struktur, ki si prizadevajo oslabiti mehanizme mednarodnega izvajanja Daytonskega sporazuma in odpreti pot enostranskim spremembam ustavnega reda Bosne in Hercegovine. Dokler bodo nenehni poskusi spodkopavanja ustavnega okvira, oslabitve državnih institucij in postavitve pod vprašaj ozemeljske celovitosti Bosne in Hercegovine, mednarodna skupnost nima druge možnosti, kot da se umakne iz procesa ohranjanja miru in stabilnosti.
Urad visokega predstavnika ni ovira za demokratični razvoj Bosne in Hercegovine, temveč mehanizem, ki ga je vzpostavil Daytonski sporazum za zaščito ustavnega reda, preprečevanje enostranskih dejanj in zagotavljanje izvajanja mirovnega sporazuma. Dolgoročna stabilnost države hkrati zahteva krepitev notranje institucionalne odgovornosti, pravne države in zmogljivosti državnih institucij, da bi postopoma gradili zaupanje in se izognili dojemanju trajne mednarodne odvisnosti.
Zato je še posebej pomembno, da se čim prej zagotovi izvolitev novega visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini ter hkrati okrepi vloga Evropske unije v regiji. Stabilnost Bosne in Hercegovine ter Zahodnega Balkana je neposredno povezana z varnostjo Evrope, saj to območje predstavlja eno ključnih varnostnih območij evropske celine.
Bosna in Hercegovina se danes ne sooča le s politično krizo, temveč tudi z globoko krizo upravljanja, institucionalnega zaupanja in odgovornosti. V zadnjih desetletjih se je razvil kompleksen sistem politično-ekonomskih mrež in interesnih struktur, ki javne institucije uporabljajo kot instrument za ohranjanje lastnih privilegijev in nadzora nad javnimi viri. Korupcija, zloraba institucij, netransparentna javna naročila in strankarski nadzor nad ključnimi sektorji predstavljajo enega največjih izzivov za razvoj države. Posledice takšnega sistema se ocenjujejo na večmilijonske in večmilijardne gospodarske izgube.
Državljani Bosne in Hercegovine ne zapuščajo države zaradi pomanjkanja potenciala ali virov, temveč zaradi pomanjkanja zaupanja, da bo obstoječi sistem zagotavljal enake možnosti, nagrajeval znanje in delo ter omogočal napredek na podlagi sposobnosti, ne politične pripadnosti.
Boj proti korupciji torej ni več le vprašanje pravne države in učinkovitosti sodstva, temveč tudi vprašanje nacionalne varnosti, institucionalne stabilnosti in dolgoročne vzdržnosti države. Vendar pa učinkovit boj proti korupciji zahteva temeljito reformo obstoječih mehanizmov, krepitev neodvisnosti institucij in močnejše mednarodno sodelovanje.
Treba je okrepiti mednarodno operativno sodelovanje na področju finančnih preiskav, spremljanja kapitalskih tokov in boja proti organiziranemu kriminalu. Izkušnje drugih držav kažejo, da razbijanje globoko zakoreninjenih kriminalnih mrež pogosto zahteva kombinacijo domačih reform in mednarodnega operativnega sodelovanja.
Posebno pozornost je treba nameniti spremljanju finančnih tokov in izvora kapitala, saj se sredstva, pridobljena s korupcijo in kriminalnimi dejavnostmi, pogosto prenašajo izven Bosne in Hercegovine, vključno z državami Evropske unije, kjer poskušajo z različnimi oblikami finančnih transakcij in naložb pridobiti videz zakonitosti. Boj proti korupciji zato ne sme biti usmerjen izključno na posameznike, temveč tudi na mreže in mehanizme, ki omogočajo zlorabo javnih sredstev. Brez razgradnje in onemogočanja takšnih struktur ni mogoče zgraditi delujoče, stabilne in evropsko usmerjene Bosne in Hercegovine.
Prihajajoče splošne volitve so morda najpomembnejše volitve po koncu vojne. Državljani Bosne in Hercegovine ne bodo odločali le o novih političnih predstavnikih, temveč tudi o strateški usmeritvi države v prihodnjem desetletju, soočajo pa se z dvema prevladujočima političnima modeloma za prihodnji razvoj države:
Zato splošne volitve 4. oktobra 2026 predstavljajo ključni politični preizkus prihodnje strateške usmeritve Bosne in Hercegovine. Državljani bodo sami odločali o svoji prihodnosti – ali bodo ponovno zaupali politikam, ki so v zadnjih treh desetletjih upočasnile ali preprečile evropsko integracijo, oslabile institucije in državo oddaljile od Evropske unije, ali politikam, ki ponujajo reforme, gospodarski razvoj, institucionalno stabilnost in polno integracijo v Evropsko unijo in NATO.
Mednarodni inštitut IFIMES ocenjuje, da ima Bosna in Hercegovina v prihodnjih letih resnično priložnost, da naredi pomemben korak proti Evropski uniji in Natu, vendar le s krepitvijo državnih institucij, pospešitvijo reformnih procesov in premagovanjem politik, ki povzročajo nestabilnost in slabijo zaupanje državljanov.
V tem smislu je pomemben tudi nedavni vrh Evropska unija - Zahodni Balkan v Tivatu, ki odpira možnost pospešitve približevanja držav regije evropskemu prostoru po modelu postopnega vključevanja v enotni trg EU, tj. po konceptu »širitve brez širitve«. Ta pristop predstavlja priložnost za globlje gospodarsko povezovanje pred polnopravnim članstvom, hkrati pa zahteva dosledno izvajanje reform in usklajevanje z evropskimi standardi.
Vključitev[3] Bosne in Hercegovine na seznam držav pod okrepljenim nadzorom na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v okviru mednarodnega sistema standardov FATF/MONEYVAL[4] predstavlja resno opozorilo mednarodni skupnosti, da institucije svojih obveznosti na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma niso dovolj učinkovito izpolnile. Ključni problem ni le obstoj pravnega okvira, temveč tudi njegovo izvajanje, politična volja in institucionalna odgovornost.
To vprašanje presega tehnične in finančne vidike, saj neposredno vpliva na mednarodno verodostojnost države, zaupanje vlagateljev in proces evropske integracije. Vsako nadaljnje poslabšanje razmer in prehod na strožje mednarodne režime bi imelo resne posledice za finančni sektor, gospodarsko stabilnost in razvojne priložnosti Bosne in Hercegovine. Zato je nujno, da politične institucije prevzamejo odgovornost in pokažejo sposobnost izvajanja lastnih zakonov in mednarodnih obveznosti. Posledice politične pasivnosti ne ostajajo le notranji problem, temveč vplivajo tudi na dojemanje Bosne in Hercegovine kot zanesljive mednarodne partnerice.
Ohranitev Urada visokega predstavnika (OHR), nadaljevanje evroatlantskih integracij, odločen boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji ter zaščita ustavnega reda ostajajo ključni predpogoji za dolgoročno stabilnost države.
Po mnenju IFIMES-a bodo splošne volitve predstavljale strateško izbiro med različnimi modeli prihodnjega razvoja države – med izgradnjo delujoče evropske Bosne in Hercegovine, ki temelji na vladavini prava, močnih institucijah in odgovornem upravljanju, ter nadaljevanjem političnih blokad, ki so desetletja upočasnjevale in preprečevale njen polni razvoj. Prihodnost Bosne in Hercegovine je treba gledati v širšem regionalnem in geopolitičnem kontekstu, saj je stabilnost te države eden ključnih dejavnikov varnosti Zahodnega Balkana in Evrope. Nadaljnje poglabljanje političnih delitev in povzročanje kriz povečuje tveganje nestabilnosti in konfliktov, medtem ko sodelovanje, institucionalna odgovornost in jasna zavezanost evroatlantskim integracijam predstavljajo pot do trajnega miru, stabilnosti in trajne blaginje.
Nujno je okrepiti institucije, izvajati reforme in zagotoviti jasno zavezanost skupni evropski prihodnosti za vse državljane Bosne in Hercegovine, saj je ta proces eden ključnih preizkusov evropske varnostne arhitekture.
Ljubljana/Washington/Bruselj, 25.junij 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in izdaja mednarodno znanstveno revijo European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Zakon o odbrani Bosne i Hercegovine, poveza:
https://www.mod.gov.ba/files/file/zakoni/Zakon-o-odbrani-bs.pdf
[3] Reuters: Global financial crime FATF watchdog adds Iraq and Bosnia to 'grey list', povezava: https://www.reuters.com/world/middle-east/global-financial-crime-fatf-watchdog-adds-iraq-bosnia-grey-list-2026-06-19/?utm_source=chatgpt.com
[4] Formalni seznam jurisdikcij pod okrepljenim nadzorom, znan kot »sivi seznam«, vodi FATF (Financial Action Task Force), medtem ko MONEYVAL predstavlja evropski mehanizem za ocenjevanje učinkovitosti sistemov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Ugotovitve, ocene in priporočila MONEYVAL pogosto predstavljajo pomembno strokovno podlago za nadaljnje odločitve FATF. Zato je pri obravnavi vprašanja končne uvrstitve na »sivi seznam« terminološko natančneje uporabljati izraz »sivi seznam FATF« in ne »seznam MONEYVAL«.
