Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] v Ljubljani redno spremlja in analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in drugod po svetu. Analiza »Srbija po drugem mandatu Aleksandra Vučića: med politično kontinuiteto in novo institucionalno fazo« obravnava konec drugega predsedniškega mandata Aleksandra Vučića po njegovem odstopu 27. septembra 2026, v kontekstu morebitnega nadaljevanja njegovega političnega angažmaja, sprememb v institucionalni konfiguraciji oblasti, notranje politične polarizacije, evropske poti Srbije in odnosov države z velikimi silami. Poseben poudarek je na vprašanju, ali bo naslednja politična faza prinesla močnejše institucije in večjo institucionalno avtonomijo ali nadaljevanje političnega sistema, organiziranega okoli dominantnega političnega centra.
Predsednik Republike Srbije Aleksandar Vučić je 27. septembra 2026 odstopil s položaja in s tem končal svoj drugi in zadnji predsedniški mandat. Drugi predsedniški mandat se je začel s prisego 31. maja 2022, po zmagi na predsedniških volitvah. Ustavni okvir Srbije omejuje možnost izvolitve iste osebe na položaj predsednika republike na največ dva mandata.
Konec drugega predsedniškega mandata pa ne pomeni nujno umik Aleksandra Vučića iz političnega življenja Srbije. Nasprotno, njegova odločitev, da mandat konča z odstopom pred njegovim rednim iztekom, je odprla vprašanje nove razporeditve političnih funkcij in morebitnega nadaljevanja njegovega političnega angažmaja prek drugačnega institucionalnega položaja. Vučić je napovedal kandidaturo za predsednika vlade na prihajajočih parlamentarnih volitvah, njegovo imenovanje za predsednika vlade pa bo odvisno od izida volitev in oblikovanja nove parlamentarne večine. Predčasne parlamentarne volitve so predvidene za 25. oktober 2026.
Konec drugega predsedniškega mandata pomeni tudi konec faze, v kateri je bil Aleksandar Vučić osrednja politična osebnost Srbije, najprej kot predsednik vlade in nato kot predsednik republike. Njegov politični vpliv v tem obdobju je bil širši od formalnih okvirov ustavnih pooblastil predsednika republike.
Ob koncu svojega mandata je Vučić predstavil svojo bilanco stanja skozi infrastrukturne projekte, gospodarski razvoj, ohranjanje miru in stabilnosti, mednarodni položaj Srbije in sposobnost vzdrževanja odnosov z različnimi globalnimi akterji. V svojem zadnjem nagovoru kot predsednik države je še posebej izpostavil gradnjo in obnovo cestne in železniške infrastrukture, EXPO 2027 in projekt Beograd na vodi.
Takšna bilanca stanja je pomemben del razumevanja njegove politike in zapuščine. Politična ocena mandata pa ne more temeljiti le na infrastrukturnih in ekonomskih kazalnikih. Evropska komisija je v svojih poročilih opozorila na potrebo po nadaljnjem izboljšanju pravne države, volilnega okvira, medijskega pluralizma, neodvisnosti institucij in boja proti korupciji. Evropska komisija je v svoji oceni pogojev za podporo Srbiji iz leta 2026 ugotovila, da politični pritisk na sodstvo in tožilstvo ostaja resen izziv, medtem ko politični in gospodarski vpliv na medije ostaja zaskrbljujoč. Komisija je opozorila tudi na potrebo po nadaljevanju dela na izvajanju priporočil OVSE/ODIHR, saj so podobni izzivi v različni meri ugotovljeni tudi v drugih državah Zahodnega Balkana.
Resnično politično ravnovesje v času Vučića torej ne bo odvisno le od tega, kaj je bilo zgrajeno, temveč tudi od institucionalne zapuščine, ki bo ostala po koncu te politične faze.
Eden ključnih izzivov konca Vučićevega drugega mandata so večmesečni študentski in državljanski protesti, ki so sledili tragediji na železniški postaji v Novem Sadu novembra 2024.
Protesti so sprožili vprašanja o institucionalni odgovornosti, korupciji, upravljanju javnih projektov, svobodi medijev in delovanju državnih institucij. Evropske institucije so po novembru 2024 opazile povečano politično polarizacijo in okrepljeno mobilizacijo državljanov, pa tudi zaskrbljenost zaradi poskusov delegitimizacije organizatorjev protestov in civilne družbe.
Po drugi strani pa Vučić proteste in njihove politične posledice interpretira drugače. V svojem zadnjem predsedniškem govoru je trdil, da so bili poskusi vplivanja na notranje dogodke od zunaj in da je neuvedba sankcij proti Rusiji eden od razlogov za to, kar je imenoval »barvna revolucija«. Te trditve predstavljajo njegovo politično interpretacijo in jih je treba razlikovati od drugačnih interpretacij, zlasti njegovih političnih nasprotnikov.
Odnos do protestov je postal eden ključnih kazalnikov globine politične polarizacije v Srbiji. Za del družbe protesti predstavljajo zahtevo po večji institucionalni odgovornosti in demokratičnih spremembah, medtem ko jih vlada in njeni podporniki dojemajo kot dejavnik potencialne destabilizacije, s trditvami o morebitnem tujem vplivu, prisotnem v javnem in političnem prostoru Srbije.
Ena najpomembnejših značilnosti Vučićeve politike je bil poskus ohranjanja odnosov z različnimi centri svetovne moči. Srbija je ohranila svojo strateško zavezanost članstvu v Evropski uniji, hkrati pa ni uvedla sankcij proti Rusiji in je še naprej razvijala politične in gospodarske odnose s Kitajsko. Proti koncu svojega predsedniškega mandata je Vučić še posebej poudaril sposobnost Srbije, da vzdržuje komunikacijo tako z ruskim kot ukrajinskim vodstvom, pa tudi odnose s Kitajsko, državami članicami Gibanja neuvrščenih, arabskimi državami in Izraelom.
Takšna politika, ki jo lahko opišemo kot strateško odpornost – vzdrževanje več vzporednih političnih, gospodarskih in diplomatskih kanalov – je Beogradu zagotavljala relativno širok diplomatski in manevrski prostor, hkrati pa je povečala pričakovanja in pritiske različnih mednarodnih partnerjev.
Junija 2026 je predsednik Evropskega sveta António Costa jasno navedel tri prednostne naloge v odnosih med EU in Srbijo: dobrososedske odnose in regionalno sodelovanje, usklajenost s skupno zunanjo in varnostno politiko EU ter izvajanje reform, potrebnih za napredek v pristopnem procesu. Posebej so bili poudarjeni pravna država, svoboda medijev in volilna reforma.
Srbija hkrati ostaja pomemben dejavnik regionalne varnosti in stabilnosti. Zato bodo morali mednarodni akterji tudi po Vučićevem odhodu s predsedniškega položaja paziti, da sprememba politične funkcije ne preraste v institucionalno nestabilnost. Glede na osrednji položaj Srbije v regionalnih političnih in varnostnih odnosih bi lahko imela vsaka destabilizacija države širše posledice za stabilnost in predvidljivost Zahodnega Balkana.
Vprašanje Kosova ostaja eno najpomembnejših vprašanj v srbski zunanji in varnostni politiki. V svojem zadnjem predsedniškem mandatu je Vučić nadaljeval politiko uravnoteženja mednarodnih pritiskov, dialoga s Prištino in domačih javnih pričakovanj. Proti koncu mandata je ponovno spregovoril o aretacijah Srbov na Kosovu, hkrati pa zagovarjal pristop k Bruseljskemu sporazumu iz leta 2013.
Za prihodnjo politiko Srbije ključno vprašanje ne bo le, kdo bo formalno predsedoval, temveč ali bo nova politična ureditev omogočila nadaljevanje dialoga med Beogradom in Prištino ter izvajanje zavez, prevzetih v okviru evropskega procesa. Junija 2026 je Evropska unija ponovno poudarila, da sta dialog med Beogradom in Prištino ter polno izvajanje Ohridskega sporazuma ključnega pomena za regionalno varnost in evropsko pot Srbije.
To je najpomembnejše vprašanje konca drugega predsedniškega mandata. Formalno Vučić ne more biti ponovno izvoljen za predsednika republike, saj srbska ustava omejuje število predsedniških mandatov na dva. Politično pa je situacija drugačna.
Če bi Vučić po svojem predsedovanju prevzel izvršilno funkcijo predsednika vlade, bi to predstavljalo pomembno spremembo institucionalnega okvira, ne pa nujno prekinitev s trenutnim središčem političnega odločanja. Takšen morebitni prehod predstavlja enega ključnih elementov trenutne politične tranzicije, saj bi spremembo državne funkcije lahko spremljala kontinuiteta političnega vpliva. Vučić ostaja osrednji in najbolj prepoznaven politični akter v Srbiji, kar potrjuje tudi njegova napovedana kandidatura za predsednika vlade na prihajajočih parlamentarnih volitvah.
Zato imajo prihajajoče predčasne parlamentarne volitve dodatno politično in institucionalno težo. Ne bodo predstavljale le izbire med različnimi političnimi listami, temveč tudi preizkus sposobnosti Srbije, da po koncu Vučićevega predsedniškega mandata in po prejšnjih napovedih o njegovem morebitnem prehodu na položaj predsednika vlade, oblikuje novo politično konfiguracijo prek institucij.
Srbija se tako sooča z vsaj štirimi medsebojno povezanimi vprašanji:
Prvič, ali bo sprememba predsedniške funkcije vodila do resnične institucionalne ločitve med državnimi institucijami in strankarsko politiko?
Drugič, ali bo volilni proces zagotovil zadostno zaupanje med različnimi političnimi in družbenimi akterji?
Tretjič, ali bo Srbija nadaljevala svojo evropsko pot, hkrati pa ohranila odnose z Rusijo in Kitajsko, ali bodo mednarodne okoliščine zahtevale jasnejše strateško pozicioniranje?
Četrtič, ali se bo po mesecih družbene mobilizacije odprl prostor za institucionalni dialog med vlado, študenti, opozicijo in civilno družbo?
Septembra 2026 je Evropska unija Srbijo še naprej obravnavala kot kandidatko v okviru letnega dialoga o pravni državi, s poudarkom na sodstvu, boju proti korupciji, svobodi in pluralizmu medijev ter institucionalnih nadzorih in ravnotežjih. Ugotovitve Evropske komisije je treba gledati v širšem kontekstu procesa evropske integracije Srbije, vključno z dejstvom, da odprtje pogajalskega poglavja 23 ni bilo doseženo že več kot štiri leta in da odgovornosti za takšno stanje ni mogoče pripisati izključno Srbiji.
Aleksandar Vučić končuje svoj drugi predsedniški mandat z pomembni političnimi rezultati, pa tudi z globoko družbeno polarizacijo. Njegovi podporniki kot ključne rezultate izpostavljajo gospodarsko in infrastrukturno modernizacijo, ohranjanje politične stabilnosti ter krepitev mednarodnega položaja Srbije, vključno z začetkom strateškega dialoga z Združenimi državami Amerike. V svojem zadnjem nagovoru je Vučić še posebej poudaril razvoj infrastrukture, gospodarstvo, odnose z velikimi silami in ohranjanje miru.
Kritiki njegove vlade, vključno z deli civilne družbe, opozicije in mednarodnih organizacij, poudarjajo težave, povezane s kakovostjo institucij, medijskim pluralizmom, volilnim okvirom, korupcijo in političnim pritiskom na institucije. Evropska komisija je v svojih ocenah izrecno opredelila nekatere od teh vprašanj.
Zato bo končna ocena Vučićevega političnega obdobja zahtevala časovni odmik in bo predmet dolgoročnih družbenih in zgodovinskih analiz, saj je potekala v kompleksnih in spreminjajočih se notranjih, regionalnih in mednarodnih okoliščinah.
Konec drugega predsedniškega mandata pomeni konec institucionalne faze, v kateri je Aleksandar Vučić igral osrednjo vlogo v srbskem političnem sistemu, vendar ne nujno konec njegovega političnega angažiranja in vpliva. Ključno vprašanje naslednje faze bo, ali bo Srbiji po več kot desetletju močne koncentracije političnega vpliva okoli enega samega centra uspelo zgraditi močnejše in bolj avtonomne institucije, ki bodo imele večjo vlogo in težo kot posameznik. V tem procesu bi Aleksandar Vučić lahko še vedno imel pomembno politično vlogo.
Hkrati si Srbija prizadeva ohraniti pomembno vlogo v evropskih, regionalnih in svetovnih odnosih. Vendar pa njena dolgoročna stabilnost ne bo odvisna le od odnosov z Washingtonom, Brusljem, Moskvo in Pekingom, temveč predvsem od kakovosti domačih institucij, zaupanja državljanov v volilni proces, pravne države in sposobnosti političnih in družbenih akterjev, da rešujejo razlike prek institucij, ne pa s trajnim soočenjem.
Srbija se zato sooča z novo politično fazo. Ključni izziv ne bo le sprememba nosilca predsedniške funkcije, temveč tudi vprašanje, ali bo politični sistem še naprej organiziran okoli enega samega dominantnega političnega centra ali pa bodo institucije postale močnejše in bolj avtonomne.
Prihajajoči volilni cikel, odnos s študentskim gibanjem in civilno družbo, institucionalna reforma, evropski proces, dialog med Beogradom in Prištino ter odnosi z velikimi silami bodo med ključnimi dejavniki, ki bodo oblikovali naslednjo fazo razvoja Srbije.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da je ključnega pomena zagotoviti mirno in demokratično vzpostavitev nove vlade Republike Srbije po predčasnih parlamentarnih volitvah, ob polnem spoštovanju volilnih rezultatov in ustavnih institucij, ne glede na to, kdo bo v novi politični fazi opravljal najvišje državne funkcije.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Beograd, 2. oktober 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
