Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dr. Masahiro Matsumura, profesor mednarodne politike in nacionalne varnosti na Pravni fakulteti Univerze St. Andrew's (Momoyama Gakuin Daigaku) in član Sveta IFIMES, je pripravil članek z naslovom »Boj proti kitajsko-centričnemu multilateralizmu: 'Trdi realizem', potreben za japonsko multilateralno diplomacijo«. V tem članku dr. Matsumura preučuje globoko preobrazbo sodobnega mednarodnega reda in trdi, da liberalni mednarodni sistem hkrati izpodbijata umik Združenih držav iz multilateralnih institucij in prizadevanja Kitajske, da jih preoblikuje od znotraj v skladu s svojimi strateškimi interesi. Sklepa, da bi morala Japonska sprejeti pragmatično in realistično zunanjo politiko s krepitvijo zavezništva z Združenimi državami, hkrati pa ohraniti aktivno vlogo v mednarodnih organizacijah, da bi pomagala uravnotežiti naraščajoči institucionalni vpliv Kitajske.
Po drugi svetovni vojni je bil v mednarodni skupnosti »liberalni mednarodni red«, zgrajen pod vodstvom Združenih držav Amerike – skupaj z njegovimi osrednjimi institucijami, predvsem Združenimi narodi – dolgo časa sprejet kot samoumeven pogoj za svetovni mir in blaginjo, saj je imel nepreverjeno, samoumevno legitimnost. Znotraj tega tradicionalnega okvira so Združene države Amerike delovale kot »preudarni hegemon«. S tem, ko se je podredil omejitvam večstranskih pravil, ki jih je vzpostavil, je Washington svoje mednarodno vedenje naredil bolj predvidljivo in manj grozeče za druge države, vključno z zavezniki, s čimer je srednjeročno in dolgoročno spodbujal svoje nacionalne interese.
V zadnjem desetletju pa se je svetovna pokrajina popolnoma spremenila. Ko so negativni stranski učinki globalizacije – kot so velike razlike v premoženju, propad srednjega razreda in deindustrializacija v razvitih gospodarstvih – postajali vse bolj izraziti, so se domači temelji, ki so podpirali obstoječi red, zrušili. Strukturni vrhunec tega seizmičnega premika je vrnitev administracije Donalda Trumpa v Združene države Amerike. V začetku januarja 2026 je predsednik Trump nakazal svojo namero, da bo podprl izstop iz skupno 66 mednarodnih organizacij in pogodb, kar njegova administracija vztrajno izvaja.[2] Združene države Amerike, nekoč »varuhinje«" starega reda, so se zdaj preobrazile v avantgardo proti multilateralizmu in si prizadevajo za njegovo aktivno dekonstrukcijo.
V ostrem nasprotju s tem stoji vedenje Ljudske republike Kitajske. Predsednik Xi Jinping je neusmiljeno zagovarjal avtoriteto Združenih narodov in pomen multilateralizma, te koncepte pa je zapakiral pod slogan »Skupnosti s skupno prihodnostjo za človeštvo«.[3] Trditev Pekinga, da Kitajska predstavlja resnično »silo statusa quo« na mednarodnem prizorišču, medtem ko Združene države delujejo kot revizionistični uničevalec, je v svetovni politiki ustvarila bizarno »inverzijo«. Medtem ko se kitajsko-ameriški odnosi na prvi pogled zdijo tekmovanje za liberalne vrednote in konkurenčne ideologije, je njihovo bistvo hladna, preračunljiva »mednarodna igra moči« za globalno vodstvo. Ta esej analizira resničnost »kitajsko-centričnega multilateralizma«, ki ga zasleduje Peking, in opisuje diplomatsko strategijo, ki jo mora Japonska sprejeti, ko se sooča z globokimi negotovostmi te prehodne dobe.
Bistvo sodobne kitajske multilateralne diplomacije ni v uničenju obstoječega mednarodnega reda od zunaj z vojaško silo, temveč v globokem prodiranju v njegovo notranje delovanje, da bi ga na novo opredelila na način, ki je ugoden za Peking. Kitajska je sistematično napotila ogromno osebja in ogromne finančne vire v glavnino Združenih narodov, njihove specializirane agencije, mednarodne finančne institucije in regionalne organizacije.[4]
Nekateri analitiki ta pojav označujejo kot entryism (ang.) – strategija vstopanja v organizacijo. Čeprav ima izraz prvotno močno politično barvo – označuje taktiko, pri kateri se politična frakcija infiltrira v obstoječo organizacijo, da bi prevzela njeno vodstvo – ostaja zelo poučen kot metafora za trenutno vedenje Kitajske. Kitajska ohranja strukturni oder obstoječih mednarodnih institucij in izkorišča njihovo globalno legitimnost, hkrati pa vsiljuje »norme« (razlago pravil), »dnevne rede« in »pripovedi«, ki so prilagojene njenim lastnim potrebam. Prav to bi morali imenovati »institucionalni revizionizem od znotraj«, njegov končni cilj pa je uresničitev »kitajsko-centričnega multilateralizma«.[5]
Vpliv te strategije na liberalni mednarodni red je globok. Prvič, močno spodkopava doslednost in univerzalnost »liberalnih norm«, kot so človekove pravice, demokracija in pravna država. Namesto tega v ospredje prihaja postopen premik k »postliberalnemu« redu, ki daje prednost državni suverenosti, gospodarskemu razvoju in stabilnosti režimov. Zaščitena z načelom nevmešavanja v notranje zadeve, se kritika kršitev človekovih pravic odbija, medtem ko se nov globalni standard, ki legitimizira državni kapitalizem in razvojno avtokracijo, subtilno vpleta v resolucije in smernice mednarodnih organov.
Ključno je, da Kitajska še ni v celoti prešla k ustvarjanju popolnega »alternativnega reda«. To je zato, ker Peking še vedno potrebuje globalno legitimnost in praktično uporabnost, vgrajeno v obstoječo institucionalno arhitekturo sistema ZN. Ne delujejo kot popolni rušilci, temveč kot transformatorji, ki parazitirajo in spreminjajo multilateralni sistem od znotraj.
Kot odgovor na kitajsko postopno notranjo erozijo teh organov je taktika, ki jo je sprejela Trumpova administracija, radikalna strategija umika, ki spominja na umik z ustaljenega bojišča. Začasna ustavitev obveznih finančnih ocen s strani ZDA in njen umik iz različnih pogodb in agencij destabilizirata operativne temelje teh organizacij, kar sili k rezanju proračuna in strukturnemu zmanjševanju. Ta pristop ima določeno uničujočo učinkovitost, saj zmanjšuje vrednost prav tistih odrov, na katerih Kitajska poskuša razširiti svoj vpliv, in dejansko nevtralizira institucionalne naložbe Pekinga.
Vendar pa ima ta strategija usodno napako. Ko Združene države zapustijo oder, njihova veto pravica, volilna pravica in strukturni glas znotraj teh institucij izginejo, zaradi česar ne morejo izvajati vpliva na preostale države članice. Washington se dejansko prostovoljno odpoveduje svojemu najbolj neposrednemu obrambnemu mehanizmu: uravnoteženju od znotraj.
Hkrati je Trumpova administracija predlagala nov okvir za nadomestitev ali obhod zastoja Varnostnega sveta ZN – resnično pooblaščen "Odbor za mir"[6] — skupaj z pobudo z imenom "CORE5" (ki jo sestavljajo ZDA, Rusija, Kitajska, Indija in Japonska)[7], ki si prizadeva absorbirati in razširiti ekonomske in politične koordinacijske funkcije tradicionalne skupine G7 (ZDA, Kanada, Združeno kraljestvo, Francija, Nemčija, Italija, Japonska in EU). Koncept CORE5 zavrača ideološko usklajenost v korist vrnitve k politiki velikih sil (Realpolitik), ki jo zasidra pet ključnih držav, ki imajo dejansko materialno moč in globalni vpliv. Predstavlja se kot alternativa, ki je sposobna prebiti trenutno paralizo multilateralizma.
Ta dinamika zajema strukturno negotovost, značilno za to prehodno fazo sodobnih mednarodnih odnosov. Zapuščeni sistem (OZN in njene podružnice) propada in slabi, vendar še vedno ohranja določeno stopnjo mednarodne uporabnosti in legitimnosti, ki preprečuje, da bi bil čez noč opuščen. Hkrati so narodi prisiljeni krmariti skozi gosto meglo negotovosti in se preizkušati in napakati, ko se poskušajo prilagoditi nastajajočim mehanizmom, kot je CORE5.
Soočena z ostrim kitajsko-ameriškim rivalstvom za krmilo multilateralne diplomacije, kako naj se Japonska postavi?
Kot temeljna realnost ostajajo Združene države edini pogodbeni zaveznik Japonske, od katerega je Tokio v celoti odvisen za svojo nacionalno varnost in s katerim si deli močno gospodarsko soodvisnost. Glede na to, da vzhajajoča komunistična Kitajska izvaja asertivno obliko multilateralizma, je temeljno usklajevanje z ameriškim konkurenčnim stališčem do Kitajske racionalna in nujna izbira za preživetje Japonske in njene temeljne nacionalne interese. Poleg tega okvir CORE5, ki ga je predlagala Trumpova administracija, ponuja Tokiu izjemno priložnost, da poveča svoj globalni vpliv in si zagotovi nesporni sedež glavne sile, ki zastopa Azijo. Japonska bi se morala proaktivno vključiti v to pobudo.
Hkrati pa obstoječe strukture Varnostnega sveta ZN in G7 še vedno ohranjajo institucionalno uporabnost; njihova nenadna opustitev ali marginalizacija bi škodovala nacionalnim interesom Japonske in njenemu diplomatskemu kapitalu. Zato je slepo sledenje drastičnim političnim zasukom Trumpove administracije za Tokio nemogoče in nepremišljeno. Japonska potrebuje pristop, ki svoj »politični vektor« (strateško usmeritev) v največji možni meri uskladi z Združenimi državami Amerike, hkrati pa hladnokrvno umeri »obseg«, »stopnjo« in »tempo« izvajanja v skladu z lastnimi nacionalnimi interesi
Natančneje, Japonska se mora v bližnji prihodnosti strogo vzdržati sprejemanja radikalnih ukrepov, kot so nenadni umiki Washingtona ali ustavitev obveznih finančnih prispevkov. Če bi Japonska zapustila bojišče ob boku Združenih držav Amerike, bi se mednarodne organizacije v celoti preoblikovale v nesporna področja kitajskega vpliva. Japonska se mora namesto tega odločiti, da ostane znotraj teh organizacij in tesno sodeluje z evropskimi zavezniki in drugimi podobno mislečimi partnerji, da bi služila kot notranji branik, ki spremlja in nadzoruje poskuse Pekinga, da izkrivlja globalne norme.
Pri praktičnem izvajanju svoje multilateralne diplomacije v prihodnje mora Japonska institucionalizirati dva različna taktična pristopa.
Prvič, glede »prostovoljnih dodatnih prispevkov«, namenjenih posebnim operativnim programom, bi moral Tokio strateško omejiti in upravljati ta sredstva v skladu z ameriško strategijo proti Kitajski. Japonska mora izkoristiti svoj finančni vzvod, da bi prekinila in omejila sposobnost Kitajske, da prevzame institucionalno vodstvo in narekuje določanje agende.
Drugič, Japonska mora ponovno oceniti svoj pristop do kritičnih sektorjev, kjer je prenehanje dejavnosti zelo nezaželeno, kot so človekove pravice, humanitarna pomoč in javno zdravje. Če se šteje, da je določen multilateralni okvir v teh sektorjih padel pod kitajsko vodstvo ali nadzor veta, se Japonska ne sme naivno oklepati te strukture. Namesto tega bi moral Tokio dinamično preusmeriti svoje operativno delovanje k dvostranskemu sodelovanju z Združenimi državami in drugimi zavezniki ali k »minilateralnim« okvirom, ki jih sestavlja majhno, predano jedro podobno mislečih držav. Za Japonsko ni strateškega razloga, da bi ostala priklenjena na multilateralizem, ki ga je Kitajska ohromila ali izpraznila zaradi lastnih ozkih interesov.
Prizorišče multilateralne diplomacije ni utopična pokrajina za oznanjanje globalne harmonije; je neusmiljeno gledališče politike moči, kjer se izpodbijata volja držav in nacionalno preživetje. Japonska diplomacija mora popolnoma opustiti svojo zgodovinsko, naivno navezanost na »ZN-centrizem«. Obvladovanje nestanovitne dinamike spreminjajočih se Združenih držav Amerike in hkrati odločno zadrževanje kitajsko-centričnega institucionalnega poseganja zahteva, da Tokio začrta svojo pot s trajnim, prefinjenim in temeljito trdo kuhanim realizmom.
O avtorju:
Prof. dr. Masahiro Matsumura je profesor mednarodne politike in nacionalne varnosti na Univerzi sv. Andreja v Osaki in je bil leta 2024 rezidenčni štipendist ROC-MOFA Tajvan na Tajvanskem centru za varnostne študije NCCU-IIR v Tajpeju. Je član sveta IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana/Osaka, 22. julij 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] “Fact Sheet: President Donald J. Trump Withdraws the United States from International Organizations that Are Contrary to the Interests of the United States,” White House, January 7, 2026, povezava: https://www.whitehouse.gov/fact-sheets/2026/01/fact-sheet-president-donald-j-trump-withdraws-the-united-states-from-international-organizations-that-are-contrary-to-the-interests-of-the-united-states/?utm_source
[3] “Remarks by Xi Jinping at the High-level Meeting to Commemorate the 75th Anniversary of the United Nations” (an official translation of Xinhua News agency), Center for Strategic and International Studies, September 21, 2020, povezava: https://interpret.csis.org/translations/remarks-by-xi-jinping-at-the-high-level-meeting-to-commemorate-the-75th-anniversary-of-the-united-nations/?utm_source
[4] “People’s Republic of China (PRC) Representation in International Organizations,” U.S.-China Economic and Security Review Commission, April 2026, povezava: https://www.uscc.gov/sites/default/files/2026-04/PRC_Representation_in_International_Organizations_April2026.pdf
[5] Joel Ng, “Sino-centric Multilateralism: China’s Order-Building in the Post-Liberal Order, “ Columbia SIPA, February 24, 2026, povezava: https://multilateralism.sipa.columbia.edu/news/sino-centric-multilateralism-chinas-order-building-post-liberal-order ; Kristine Lee and Alexander Sullivan, “People’s Republic of the United Nations: China’s Emerging Revisionism in International Organizations, “Center for A New American Century, May 2019, povezava: https://s3.us-east-1.amazonaws.com/files.cnas.org/documents/CNAS-Report-China-IO-final-web-b_2026-06-03-170623_fere.pdf; and, Gregory T. Chin and Kevin P. Gallagher, China and the Global Economic Order, Cambridge University Press, October 10, 2025.
[6] “President Trump Ratifies Board of Peace in Historic Ceremony, Opening Path to Hope and Dignity for Gazans,” White House, January 22, 2026, povezava:
[7] “Trump’s alleged ‘Core Five’ plan sparks debate over future of global power,” Gulf News, December 12, 2025, https://gulfnews.com/world/americas/trumps-alleged-core-five-plan-sparks-debate-over-future-of-global-power-1.500377800?utm_source. “Trump Administration’s Core5 Proposal as Alternative to G7,” povezava: https://mezha.net/eng/bukvy/trump-administration-s-core5-proposal-as-alternative-to-g7/.
