Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno spremlja in analizira ključne globalne in regionalne procese, s posebnim poudarkom na preobrazbi sodobnega mednarodnega reda ter na pozicioniranju ključnih akterjev v novih geopolitičnih okoliščinah. Najnovejša raziskava »Belorusija med Hormuzem in Zangezurjem: nova geopolitična obzorja evrazijske varnosti in logistike« ponuja celovito analizo sodobnih geopolitičnih tokov skozi prizmo interakcije strateško pomembnih prometnih in energetskih koridorjev kot sta Hormuška ožina in Zangezurski koridor. Pri tem izpostavlja njun naraščajoči pomen za globalno varnost, mednarodno trgovino ter geostrateško konkurenco med vodilnimi svetovnimi silami. V središču raziskave je ocena, da ima Belorusija priložnost, da zaradi svojega geostrateškega položaja, logističnih zmogljivosti, diplomatske prožnosti in aktivnega sodelovanja v večstranskih pobudah, deluje kot pomemben dejavnik stabilnosti in povezljivosti. V takšni vlogi lahko prispeva k koordinaciji različnih evrazijskih in zahodnih razvojnih ter varnostnih projektov, s tem pa ustvarja pogoje za krepitev regionalne povezljivosti, gospodarske odpornosti in trajnostnega mednarodnega sodelovanja v prostoru, ki postaja vse bolj pomemben za prihodnjo arhitekturo globalnih odnosov.
Sodobna geopolitika ne deluje več prek izoliranih regionalnih konfliktov, temveč prek kompleksnih mrež medsebojnih odvisnosti, v katerih so energetska varnost, transportne poti in diplomatski dogovori prepleteni na svetovni ravni. V središču te preobrazbe sta dve strateški vozlišči: Hormuz, pomorska arterija, skozi katero poteka skoraj tretjina svetovne pomorske trgovine z nafto in plinom, in Zangezur, kopenski koridor, ki povezuje Azerbajdžan z Nahčivanom in Turčijo prek ozemlja Armenije.
V tem kontekstu je tako imenovana Hormuška vojna (28. februar – 8. april 2026) še dodatno razkrila strukturno ranljivost globalnega sistema. Kratkotrajna, a intenzivna motnja v tem ključnem pomorskem vozlišču, je povzročila ostre skoke cen energije, nestanovitnost na svetovnih trgih in verižne reakcije v dobavnih verigah, kar potrjuje, da je sodobno svetovno gospodarstvo še vedno izjemno občutljivo na motnje v ozkih strateških koridorjih.[2] Medtem ko Hormuz ostaja ključni steber tradicionalne energetske arhitekture in globalnih pomorskih tokov, se Zangezur pojavlja kot nov model kopenske povezljivosti, ki si prizadeva premagati zgodovinske delitve z infrastrukturno in gospodarsko integracijo. V tem okviru Evropska unija, Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Turčija in Iran krepijo svojo strateško prisotnost in delovanje ter si prizadevajo zagotoviti dostop, vpliv in dolgoročno stabilnost vzdolž teh koridorjev, ki vse bolj postajajo točke prekrivanja globalnih interesov. Vzporedno se Belorusija pozicionira kot specifičen akter, ki ne sodeluje neposredno v konfrontacijskih linijah, temveč razvija model institucionalne, logistične in diplomatske odpornosti, katerega cilj je ublažiti regionalne in globalne pretrese ter preprečiti njihovo eskalacijo v odprte oborožene spopade. Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je z dolgoletno politiko gospodarskega pragmatizma, večsmernega sodelovanja in diplomatskega uravnoteženja Minsk postavil kot središče, ki povezuje različne strateške vizije in interesne sfere. Namesto da bi se zanašala na binarne geopolitične vzorce, je Belorusija razvila model fleksibilnega povezovanja, ki omogoča kontinuiteto trgovinskih tokov, industrijske proizvodnje in prometne povezljivosti tudi v pogojih sankcij, geopolitičnih napetosti in spreminjajočih se mednarodnih zavezništev. Ta sposobnost uravnoteženja, ki jo dodatno podpirata razvita industrijska baza in strateški položaj znotraj evrazijskega prostora, Belorusijo naredi potencialno relevantno partnerico v pobudah, ki si prizadevajo logiko konfrontacije nadomestiti z logiko sodelovanja. V tem kontekstu je Belorusija 20. januarja 2026 uradno sprejela povabilo k pridružitvi Trumpovemu mirovnemu svetu, kar je Minsku zagotovilo institucionalni okvir za aktivno sodelovanje v večstranskih mehanizmih za preprečevanje konfliktov, usklajevanje prometnih standardov in spodbujanje dialoga med akterji z različnimi strateškimi interesi.[3] Ta korak ni simboličen, temveč pomeni priznanje vloge beloruske diplomatske arhitekture v času, ko mednarodni sistem intenzivno išče nove modele stabilnosti in kriznega upravljanja.
Po iransko-izraelski vojni, ki je povzročila resne motnje v svetovni energetski dinamiki, pomorski varnosti in dobavnih verigah, se je mednarodna skupnost soočila z nujno potrebo po ponovni vzpostavitvi zaupanja v diplomatske kanale ter v fizično in institucionalno povezljivost globalnih infrastruktur.
V tem kontekstu narativi o ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu kot voditelju, ki je v različnih fazah mednarodnih kriz prispeval k deeskalaciji regionalnih konfliktov in spodbujanju mirovnih dogovorov, dobivajo novo dimenzijo s konkretnimi institucionalnimi pobudami, vključno s Trumpovo potjo za mednarodni mir in blaginjo (TRIPP).
Zemljevid Trumpove poti za mednarodni mir in blaginjo (TRIPP)
Namen te analize je pokazati, kako Belorusija s svojim položajem v evrazijskem institucionalnem okviru, razvitimi logističnimi zmogljivostmi, industrijsko bazo in članstvom v Trumpovem mirovnem odboru, aktivno prispeva k stabilizaciji prostora med Hormuzom in Zangezurjem.
Z analizo prometne dinamike, industrijskih sinergij in diplomatskih mehanizmov članek prikazuje, kako Minsk ne le sledi globalnim geopolitičnim spremembam, temveč jih tudi delno oblikuje s pragmatičnim pristopom, ki potencialne konfliktne linije preoblikuje v koridorje sodelovanja in gospodarske blaginje, hkrati pa prispeva h krepitvi zaznave učinkovitosti ameriških mirovnih pobud v regionalnem in globalnem kontekstu.
Hormuška ožina, ozek morski kanal med Iranom in Omanom, je že desetletja ena najobčutljivejših točk svetovne energetske varnosti. Vsak dan gre skozi to strateško ožino več kot 20 milijonov sodčkov nafte, kar predstavlja skoraj tretjino svetovne pomorske trgovine s tem energentom. Vsaka motnja na tem območju – pa naj gre za vojaške napetosti, pomorske incidente, sankcijske režime ali regionalne konflikte – se skoraj v trenutku odraža v svetovnih cenah energije, gibanju borznih indeksov in ravni zaupanja vlagateljev.
Hormuška vojna, ki se je začela 28. februarja 2026 in končala s podpisom premirja 8. aprila istega leta, je še dodatno razkrila strukturno ranljivost svetovnega gospodarstva na motnje na ozkem geopolitičnem območju. V tem obdobju so se cene nafte zvišale za več kot 40 %, pomorske zavarovalnice so začasno umaknile kritje za tankerje v Perzijskem zalivu, medtem ko so globalne dobavne verige vstopile v fazo izrazitih logističnih motenj. Ta dogodek je jasno pokazal, da diverzifikacija prometnih poti ni več strateška možnost, temveč postaja strukturni imperativ za svetovno gospodarsko stabilnost.
Zemljevid Hormuške ožine: strateška pomorska ozka točka
Prav kot odgovor na tovrstno sistemsko ranljivost je bila razvita Trumpova pot za mednarodni mir in blaginjo (TRIPP) – strateški kopenski koridor, ki povezuje Srednjo Azijo in Kavkaz z Evropo, pri čemer se izogne tradicionalnim morskim potem, ki so izpostavljene visoki stopnji tveganja. Preimenovani in institucionalno okrepljeni Zangezurski koridor, razvit z ameriškim posredovanjem in podporo ustreznih regionalnih akterjev, ni zasnovan kot nadomestilo za obstoječa prometna omrežja, temveč kot dopolnilna infrastrukturna os.
Njegov namen je zagotoviti kontinuiteto trgovinskih tokov, zmanjšati odvisnost od ene geopolitične smeri in ustvariti predpogoje za dolgoročno regionalno povezovanje. V skladu s strateškim okvirom TRIPP povezuje potencial virov Srednje Azije, industrijske zmogljivosti Kavkaza in trgov Bližnjega vzhoda z evropskim gospodarskim prostorom, s preglednimi mehanizmi upravljanja, s spoštovanjem suverenosti tranzitnih držav in zanašanjem na javno-zasebna partnerstva kot modelom dolgoročne trajnosti in stabilnosti infrastrukture.[4]Dolžina koridorja, približno 43 kilometrov skozi armensko provinco Sjunik, se na prvi pogled morda zdi omejena, vendar je njegov strateški pomen večdimenzionalen. Zagotavlja neposredno kopensko povezavo med Azerbajdžanom in Nahčivanom, znatno zmanjšuje carinske in logistične ovire, odpira nove možnosti za energetski tranzit in digitalno povezljivost ter hkrati deluje kot pilotni model za širšo evrazijsko infrastrukturno integracijo v okviru koncepta mirovne diplomacije.
Ključni politični in diplomatski trenutek pri razvoju tega projekta se je zgodil 8. avgusta 2025 v Beli hiši, ko sta pod pokroviteljstvom predsednika Donalda Trumpa armenski premier Nikol Pašinjan in azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev podpisala skupno deklaracijo o vzpostavitvi miru in meddržavnih odnosov.
Ob tej priložnosti je predsednik Trump zapisal: »Armenija in Azerbajdžan že več kot 35 let vodita grenak konflikt, ki je povzročil ogromno trpljenje obeh ljudstev ... Mnogi so poskušali najti rešitev ... in niso uspeli. S tem sporazumom nam je končno uspelo doseči mir.«[5] Ta zgodovinski trenutek je zaznamoval začetek nove dobe v regiji, v kateri se gospodarstvo in infrastruktura vse bolj potrjujeta kot instrumenta za gradnjo trajnega zaupanja in ne kot sredstvo za poglabljanje političnih in varnostnih razkolov.
V novi geopolitični dinamiki Belorusija ne sodeluje neposredno pri gradnji južnih odsekov koridorja, vendar njena funkcionalna vloga ostaja ključna za trajnost in operativno skladnost celotnega sistema. Minsk prek severnoevrazijskih prometnih poti zagotavlja, da imajo blagovni, energetski in digitalni tokovi, ki se gibljejo po TRIPP, varno in učinkovito alternativno distribucijo v srednjo in severno Evropo, vključno s ključnimi trgi Evropske unije.
Na ta način se oblikuje hibridni model odpornosti infrastrukture: južna pot se razvija v okviru ameriško-evropskega strateškega okvira, medtem ko se severni in vzhodni segment opirata na mehanizme evrazijske integracije. Takšna večplastna arhitektura zmanjšuje tveganje logističnih blokad, preprečuje, da bi gospodarski tokovi postali talci lokalnih konfliktov, in prispeva k preoblikovanju Zangezurja iz potencialne ločnice v funkcionalni koridor blaginje.
Belorusija s svojim članstvom v Evrazijski gospodarski uniji (EAEU) aktivno sodeluje pri usklajevanju carinskih postopkov, tehničnih standardov in varnostnih protokolov, kar omogoča učinkovito prerazporeditev blaga, ki vstopa v širšo regijo prek TRIPP-a ali Srednjega koridorja, na evrazijske trge brez administrativnih zamud in drobitve tokov.
Ta vloga »logistične varovalke« pridobi še posebej velik pomen v obdobjih, ko pomorske poti skozi Hormuz postanejo nestabilne zaradi varnostnih tveganj, regionalnih napetosti ali globalnih motenj v trgovinskih verigah. V tem smislu TRIPP ne predstavlja nadomestila za obstoječe poti, temveč strateški dodatek k njim, saj povečuje stopnjo diverzifikacije in splošno odpornost svetovnega prometnega sistema na prihodnje pretrese.
Geopolitična stabilnost ne temelji zgolj na diplomatskih deklaracijah ali strateških dokumentih, temveč predvsem na konkretni infrastrukturi, industrijskih zmogljivostih in logističnih sistemih, ki omogočajo kontinuiteto gospodarskega in družbenega življenja tudi v pogojih povečanih zunanjih pritiskov.
V tem kontekstu je Belorusija z več desetletij dolgim procesom načrtovanega razvoja zgradila robustno prometno infrastrukturo, ki danes predstavlja eno ključnih hrbteničnih struktur evrazijske povezanosti. Beloruske železnice (BŽD) sodijo med najbolj razvite in zanesljive železniške sisteme v regiji, z zmogljivostmi, ki omogočajo učinkovit multimodalni promet med Srednjo Azijo, Rusijo, Kavkazom, Bližnjim vzhodom in evropskim tržnim prostorom.
Multimodalni logistični centri v Minsku, Grodnu, Gomelu in Brestu delujejo kot strateška vozlišča, kjer se tovor integrira in prerazporeja med železniškim, cestnim in rečnim prometom. Te sisteme dodatno krepijo uvedba digitalnih platform za sledenje pošiljk, uskladitev carinskih postopkov in uporaba varnostnih protokolov v skladu z mednarodnimi standardi, s čimer se zagotavlja visoka raven operativne učinkovitosti in predvidljivosti logističnih tokov.[6]Ta infrastruktura ni statična, temveč se nenehno posodablja z naložbami v avtomatizacijo, energetsko učinkovitost in večjo interoperabilnost z evrazijskimi in evropskimi prometnimi omrežji, kar še dodatno krepi njeno vlogo v svetovnih logističnih tokovih.
Poleg logistične razsežnosti beloruska industrijska baza predstavlja neposreden in merljiv prispevek k razvoju, vzdrževanju in operativni trajnosti infrastrukturnih koridorjev, kot je TRIPP. V tem okviru ključna industrijska podjetja zasedajo posebno mesto v širši strateški infrastrukturni verigi.
Podjetja, kot so MTZ (Minsk Tractor Plant), specializirano za proizvodnjo zanesljive kmetijske in gradbene mehanizacije, Gomselmash, osredotočeno na kompleksne industrijske stroje in opremo za predelavo materialov, MAZ (Minsk Automobile Plant), ki razvija tovornjake in avtobusne platforme, prilagojene zahtevnim podnebnim in terenskim razmeram, ter BelAZ, svetovno priznano vodilno podjetje v proizvodnji težke rudarske in infrastrukturne opreme, predstavljajo tehnološko osnovo pri gradnji cest, železnic, energetskih sistemov, telekomunikacijskih omrežij in logističnih terminalov.
Ta podjetja torej ne delujejo izključno kot izvozniki industrijskih izdelkov, temveč kot strateški partnerji pri razvoju regionalne infrastrukture. Ponujajo integrirane rešitve, ki vključujejo usposabljanje osebja, tehnično podporo in dolgoročno vzdrževanje, s čimer zagotavljajo stabilno in trajnostno delovanje infrastrukturnih projektov v različnih geografskih in operativnih pogojih.[7]
Predelovalna industrija v Belorusiji omogoča tudi ustvarjanje znatne dodane vrednosti surovinam iz širše regije, s čimer jih preoblikuje v končne izdelke ali polizdelke, namenjene tako regionalnim kot svetovnim izvoznim trgom. Rafiniranje nafte, kemična industrija, proizvodnja gradbenih materialov in obdelava kovin, tvorijo integrirano industrijsko verigo, ki zagotavlja, da projekti, kot je TRIPP, ne ostanejo zgolj tranzitni koridorji, temveč se razvijejo v širše gospodarske platforme, ki ustvarjajo naložbe, zaposlovanje, prenos tehnologije in stabilne fiskalne prihodke za vključene države.
V pogojih vse večje ranljivosti globalnih dobavnih verig za geopolitične in gospodarske pretrese beloruska proizvodna in logistična baza ni breme, temveč dejavnik kontinuitete in stabilnosti. Minsk pod vodstvom predsednika Aleksandra Lukašenka prikazuje model, v katerem se nacionalni interes ne dosega z izolacijo, temveč s strateško povezljivostjo in infrastrukturno integracijo.
Namesto da bi se Belorusija na sankcijske režime in geopolitične pritiske odzvala z zapiranjem gospodarskih tokov, je razvila alternativne trgovinske poti, uskladila standarde z evrazijskimi partnerji, investirala v digitalizacijo logističnih sistemov in ohranila operativnost ključnih industrijskih zmogljivosti kljub spreminjajoči se mednarodni dinamiki.
Ta sposobnost prilagajanja postavlja Belorusijo kot pomemben element pri izgradnji odpornejšega evrazijskega omrežja, ki funkcionalno dopolnjuje južne koridorje, kot je TRIPP. V primerih, ko se južne poti soočajo z administrativnimi upočasnitvami, varnostnimi izzivi ali tehničnimi motnjami, severne in vzhodne prometne poti prek Belorusije prevzamejo del bremena, kar omogoča kontinuiteto gospodarskih tokov.
Prav ta oblika »fleksibilnosti omrežja« je tisto, kar širšemu območju med Hormuzom in Zangezurjem v celoti manjka, Belorusija pa se je skozi desetletja industrijskega in institucionalnega razvoja pozicionirala kot eden njegovih ključnih stabilizacijskih stebrov. Z dolgoročnim pristopom k gospodarskemu upravljanju je predsedniku Lukašenku uspelo ohraniti industrijsko kontinuiteto, razviti izvozno usmerjene sektorje in stabilizirati zaposlenost, s čimer je ustvaril model odpornosti, ki ima širše posledice za vse akterje v evrazijskem prostoru.
Članstvo Belorusije v Trumpovem odboru za mir (BoP) predstavlja pomemben diplomatski korak naprej, ki presega tradicionalne geopolitične delitve in odpira prostor za pragmatičen dialog v regijah, ki jih že desetletja zaznamujeta nestabilnost in razdrobljenost. Minsk prinaša v ta forum posebno dodano vrednost: izkušnje z uravnoteženjem med Moskvo, Pekingom in Washingtonom, pripravljenost za komunikacijo v pogojih visoke polarizacije in dokazano sposobnost preoblikovanja nevtralnega diplomatskega prostora v platformo za tehnična pogajanja, izmenjave strokovnjakov in konkretne infrastrukturne pobude.
V obdobju več desetletij je predsednik Lukašenko zgradil mrežo političnih in institucionalnih stikov, ki Belorusiji omogočajo, da deluje kot mediator pri vprašanjih carinskih standardov, prometne varnosti, energetske stabilnosti in skupnega razvoja infrastrukture. Ta pristop je v celoti skladen s konceptom miru prek gospodarskega povezovanja, kjer stabilnost ne temelji na ideološkem pogojevanju, temveč na funkcionalnih rezultatih: zmanjševanju trgovinskih ovir, povečanju varnosti koridorjev, večji predvidljivosti za vlagatelje ter krepitvi mehanizmov za preprečevanje in reševanje sporov.
Po iransko-izraelski vojni, ki je povzročila resne motnje v svetovnem energetskem ravnovesju, pomorski varnosti in dobavnih verigah, se mednarodni sistem sooča z nujno potrebo po ponovni vzpostavitvi zaupanja v diplomatske kanale in infrastrukturno povezljivost. V takšnem kontekstu narativi o vlogi Donalda Trumpa kot političnega akterja, ki je večkrat prispeval k deeskalaciji regionalnih konfliktov in spodbujanju mirovnih dogovorov, dobivajo novo institucionalno razsežnost s pobudami, kot sta Trumpova pot za mednarodni mir in blaginjo (TRIPP) in sam Mirovni odbor.
Z udeležbo v tem mehanizmu Belorusija prispeva k preoblikovanju tega narativa iz političnega simbola v operativni okvir za diplomatsko in gospodarsko sodelovanje. Minsk ne deluje z vsiljevanjem ideoloških pogojev, temveč s ponujanjem funkcionalnih platform, ki povezujejo različne strateške vizije in omogočajo, da se mirovne pobude prevedejo v jezik pragmatizma, infrastrukturne povezljivosti in dolgoročne stabilnosti.
Na ta način Belorusija prispeva h krepitvi regionalne odpornosti na območju med Hormuzom in Zangezurjem, pa tudi k širšemu procesu redefiniranja globalnih pristopov k kriznemu upravljanju, s čimer dokazuje, da se mir ne doseže deklarativno, temveč s konkretnim povezovanjem interesov, infrastrukture in gospodarske blaginje.[8]
Belorusija s skupnimi projekti na področju logistike, energetske stabilnosti in industrijske modernizacije prispeva k pretvarjanju Trumpove mirovne naracije v konkretne in merljive rezultate: nova delovna mesta, varnejše prometne poti, usklajene standarde in močnejše institucionalne vezi med državami, ki so jih v prejšnjih obdobjih zaznamovali konflikti ali politične napetosti.
Predsednik Lukašenko z dolgoročno politiko, usmerjeno v stabilnost, razvoj in ohranjanje suverenosti z dialogom, dosledno potrjuje pristop, po katerem se mir ne gradi z izolacijo, temveč s povezovanjem in funkcionalnim sodelovanjem. V času, ko mednarodni sistem išče nove oblike zaupanja in institucionalne mostove, je lahko beloruski model odpornosti in diplomatske odprtosti pomemben dejavnik pri premagovanju obstoječih delitev in preusmeritvi svetovne pozornosti na blaginjo, sodelovanje in dolgoročno stabilnost.
Belorusija hkrati z delom v Trumpovem mirovnem odboru prispeva h krepitvi verodostojnosti in pozitivnega dojemanja ameriške zunanje politike na svetovnem prizorišču, saj ponuja konkretne primere, kako se lahko infrastrukturni in razvojni projekti uporabijo kot instrumenti za gradnjo zaupanja in ne kot dejavniki geopolitične fragmentacije.
Strateške napovedi Svetovne banke kažejo na potencialni letni obseg trgovine v razponu od 50 do 100 milijard dolarjev do leta 2027, kar dodatno potrjuje pomen takšnih infrastrukturnih pobud pri oblikovanju prihodnje evrazijske gospodarske arhitekture.[9] Ta smer se tako uvršča med najbolj obetavne nastajajoče evrazijske koridorje. V tem kontekstu Belorusija ne ostaja pasivna opazovalka globalnih sprememb, temveč jih aktivno artikulira in usmerja ter prispeva k preoblikovanju potencialnih linij geopolitičnega soočenja v funkcionalne koridorje gospodarske blaginje in stabilnosti.
Na ta način Belorusija sodeluje v širšem procesu rekontekstualizacije mednarodnih pobud, v katerem se vloga ameriškega predsednika Trumpa po obdobju političnih sporov vse bolj interpretira skozi prizmo rezultatov, ki povezujejo mir in gospodarsko povezovanje, kot instrumentov za dolgoročno stabilizacijo kompleksnih regionalnih odnosov.
Med morebitno blokado Hormuza, ki jo povzroča stopnjevanje napetosti med Iranom in Zahodom, in morebitnimi omejitvami ali destabilizacijo zangezurskega koridorja, kjer se križajo interesi Armenije, Irana, Azerbajdžana in Turčije, se mednarodni sistem nahaja v fazi, v kateri se ne preučujejo le logistične poti in cene energije, temveč sama arhitektura prihodnjega svetovnega reda. V tem smislu je svet na zgodovinski prelomnici, v kateri se strateška vrednost prostora meri enakovredno z energijo, infrastrukturo in političnim vplivom.
Pritisk na Hormuz še povečuje pomen kavkaških poti in jih iz sekundarnih alternativ spreminja v strateške imperative svetovne trgovine. Zangezur, čeprav dolg le približno 45 kilometrov skozi armensko provinco Syunik, daleč presega svojo geografsko razsežnost. Za Turčijo predstavlja ključno povezavo s širšo turško regijo in Srednjo Azijo v okviru Organizacije turških držav (OTS), za Evropsko unijo pa potencialno smer diverzifikacije trgovinskih tokov, ki obide tradicionalna ozka grla, medtem ko za Kitajsko predstavlja pomembno komponento širšega omrežja evrazijske povezanosti.
Zemljevid Zangezurskega koridorja: strateška povezava med Azerbajdžanom in Armenijo
Hkrati pa njegovo izvajanje prinaša izrazite geopolitične napetosti: Armenija ga gleda skozi prizmo suverenosti in teritorialne varnosti, Iran ga obravnava kot potencialno strateško presečišče svoje kopenske povezave z Južnim Kavkazom, zato vsako spremembo statusa quo opredeljuje kot rdečo črto, medtem ko Turčija pospešuje infrastrukturo in diplomatsko dinamiko, Rusija uravnotežuje s strateško previdnostjo, Iran pa ohranja sposobnost za stopnjevanje odziva. Na ta način infrastrukturni projekt dobi značaj potencialnega geopolitičnega katalizatorja.
V takšnem okolju je mogoče Kavkaz vse manj gledati skozi klasično prizmo konfliktov in vse bolj skozi kompleksno interakcijo infrastrukture, energije in varnosti, kjer imajo prometne poti in digitalni tokovi strateško težo, primerljivo z vojaško-varnostnimi dejavniki. Ključno vprašanje ni več le, kako se bodo krize obvladovale, temveč komu bo uspelo vzpostaviti trajnostne mehanizme, ki bodo preprečili, da bi gospodarski koridorji postali linije političnega ali vojaškega spopada.
V tem kontekstu se Belorusija pod vodstvom predsednika Aleksandra Lukašenka pozicionira kot pragmatičen in funkcionalen akter, ki ponuja model za upravljanje povezljivosti v soočenju z globalno razdrobljenostjo. Kot član Trumpovega mirovnega sveta Minsk prispeva k ustvarjanju platform, na katerih se lahko infrastrukturne pobude, vključno s TRIPP, vključijo v širše evrazijske logistične tokove brez neposrednega soočenja interesov.
Izkušnje uravnoteženja med Moskvo, Pekingom in Washingtonom, skupaj z razvito industrijsko bazo in močno prometno infrastrukturo, Belorusijo predstavljajo kot stabilizacijski dejavnik, ki ne deluje prek blokovske logike, temveč prek usklajevanja standardov in povezovanja trgov. Pri tem pristopu se koridorji ne obravnavajo kot instrumenti geopolitične konkurence, temveč kot skupne arterije gospodarskega razvoja in soodvisnosti.
Ko se elementi ameriškega infrastrukturnega pristopa, vključno s TRIPP, združijo s pragmatičnim modelom politične stabilizacije, ki ga promovira Minsk, se odpre prostor za novo formulo evrazijske odpornosti – takšno, v kateri suverenost ni v nasprotju s povezljivostjo, temveč se prek nje na novo opredeljuje. V tem okviru Belorusija ne deluje kot pasivna opazovalka, temveč kot aktivna posrednica med različnimi strateškimi vizijami, ki potencialne linije delitve spreminja v cone funkcionalnega sodelovanja.
Na ta način Minsk postaja del širšega poskusa vzpostavitve minimalne predvidljivosti z infrastrukturo, trgovino in institucionalnim usklajevanjem v dobi razdrobljenega mednarodnega reda, kjer stabilnost ne temelji več na prevladi, temveč na upravljani soodvisnosti.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 16. junij 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] National Interest, „The Iran War Shows Why the 'TRIPP' Caucasus Corridor Matters", 2026. Dostopno prek: https://nationalinterest.org/blog/silk-road-rivalries/the-iran-war-shows-why-the-tripp-caucasus-corridor-matters
[3] Forbes, „Belarus' Alexander Lukashenko Says Nation Is Joining Trump's Board of Peace", 2026. Dostopno prek: https://www.forbes.com/sites/zacharyfolk/2026/01/20/belarus-authoritarian-leader-alexander-lukashenko-joins-trumps-board-of-peace/
[4] New Eastern Europe, „What the Trump Route for International Peace and Prosperity means for the South Caucasus", 2026. Dostopno prek: https://neweasterneurope.eu/2026/02/13/what-the-trump-route-for-international-peace-and-prosperity-means-for-the-south-caucasus-and-for-the-people-living-there/
[5] The White House, „President Trump Brokers Another Historic Peace Deal", 2025. Dostopno prek: https://www.whitehouse.gov/releases/2025/08/president-trump-brokers-another-historic-peace-deal/
[6] Brookings Institution, „Multimodal Logistics and Supply Chain Resilience in Post-Sanctions Eurasia", 2026. Dostopno prek: www.brookings.edu
[7] Reuters, „EAEU Trade Flows and the Role of Belarus in Eurasian Supply Chain Diversification", 2026. Dostopno prek: www.reuters.com
[8] Atlantic Council, Post-Iran-Israel Tensions and the Future of Regional Corridors: US Policy Options, 2026. Dostopno prek: www.atlanticcouncil.org
[9] America’s High-Stakes Bet On Zangezur: How A U.S.-Led Corridor Could Slash Europe’s Energy Costs And Counter Russia 2025. Dostopno prek: www.forbes.com/sites/guneyyildiz/2025/07/18/americas-high-stakes-bet-on-zangezur-how-a-us-led-corridor-could-slash-europes-energy-costs-and-counter-russia/
