Srbija-EU: Parada ponosa, včeraj ponovno korak nazaj, kdaj znova naprej?

Nad Srbijo že dolgo lebdijo številni, za nas v EU težko predstavljivi in nedoumljivi strahovi in psihoze, ki družbe ne osvobajajo, nasprotno, zmanjšujejo prostor za racionalno obravnavo tudi za nas povsem banalnih vsakodnevnih izzivov, s katerimi se je potrebno soočiti, da bi se človeški potenciali končno lahko sprostili in produktivno usmerili v družbeni razvoj in gospodarsko okrevanje.

Jelko Kacin, MEP, (LDS/ALDE/ADLE), podpredsednik Delegacije Evropskega parlamenta za jugovzhodno Evropo, poročevalec EP za Srbijo

XXXXXX

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Podpredsednik Delegacije Evropskega parlamenta za jugovzhodno Evropo in poročevalec EP za Srbijo Jelko Kacin (LDS/ALDE/ADLE), predstavlja svoj pogled na odločitev srbskih oblasti o prepovedi izvedbe »Parade ponosa«. Njegov članek »Srbija-EU: Parada ponosa, včeraj ponovno korak nazaj, kdaj znova naprej?« objavljamo v celoti.


Srbija-EU: Parada ponosa, včeraj ponovno korak nazaj, kdaj znova naprej?

Odločitev o prepovedi izvedbe »Parade ponosa« v Beogradu, ki je bila v zadnjem trenutku sprejeta v petek, 27. septembra zvečer na sestanku urada za koordinacijo obveščevalnih služb, je nepričakovana, več kot le »zanimiva«, tudi zelo sporočilna in pomenljiva. Zgodila se je le nekaj dni po tem, ko je Srbija v Bruslju začela tako imenovani »screening«, poglobljen pregled njene zakonodaje za poglavje 23, ki zadeva delovanje pravne države in vključuje tudi področje človekovih pravic, vključno s pravicami manjšin. Srbija je država kandidatka za članstvo v EU, ki se že pogaja, skrbni pregled materije tega poglavja pa je dokaz, da gre zares. To poglavje je in bo ključno na poti Srbije k in v EU. Je najbolj celovito, zelo zahtevno in interdisciplinarno. LGBT populaciji so še enkrat prepovedali zbiranje, točneje sprehod, ki so ga ti najavili in v sodelovanju s pristojnimi državnimi organi pripravljali celo leto dni. Pri tem so za piko na i na državni strani celo pozabili s svojo odločitvijo o prepovedi seznaniti organizatorja in prijavitelja zbora, ki ni prejel nikakršnega obvestila, niti klica ne, kaj šele pisne ali elektronske odločbe o prepovedi. (Ne)delovanje pravne države se v Srbiji pokaže celo pri takem primeru, s katerim se državni organi intenzivno ukvarjajo celo leto. Pri tem pa znajo povedati, da odločitev ni bila politična, ampak strokovna. Trditev je res bizarna!

Že dolgo ni bila Srbija tako blizu pozitivni odločitvi za dovolitev sprehoda, v bistvu pa zbiranja ljudi, ki ga jamči ustava. Zadnji Pride je bil leta 2010, letos pa je priložnost za izdajo dovoljenja za izvedbo »parade ponosa« znova preložila in izgubila še eno leto, eno od mnogih. Odločila je »država«, ne nasprotniki, še manj »huligani«. Tako imenovana "šetnja" bi potekala večinoma v parku, minimalno bi »zmotila« promet, pa vseeno ni šlo. Predsednik Srbije Tomislav Nikolić je 7. oktobra lani na Radio televiziji Srbije (RTS) dejal, da: »iduće godine neće biti opravdanja za zabranu Parade ponosa«. Leto je hitro naokoli, zgodilo pa se je prav to, kljub temu, da Srbija trdi, da si želi medvladne konference in jo zasluži ter pričakuje najkasneje januarja 2014, tako rekoč že jutri. Negativna odločitev zagotovo ni korak in prispevek k uresničitvi te namere.

Organ, ki je odločil (Biro za koordinaciju službi bezbednosti) ali pa prej »njegov vrh«, pa je še pred večernim nastopom predsednika vlade Srbije Ivice Dačića na RTS, medijem »pod roko« posredoval sporočilo, ki ga ne bi razkrila nobena resna država. Koordinacijski organ je namreč domnevno odločal s (pre)glasovanjem, razmerje opredeljenih glasov pa je doseglo 6:6, torej neodločeno, pri čemer ostaja vprašanje, ali je odločil še kdo in tako prevagal ali pa za pozitivno odločitev ni bilo večine, še neodgovorjeno. Izjava predsednika vlade Dačića je pomenljiva: »Sprejeta je bila odločitev v korist državljanov.« A kdo je sprejel to odločitev?

Zakon določa, da je ta organ namenjen usklajevanju dela obveščevalnih služb, nanj pa so lahko povabljeni tudi drugi kot npr. predstavniki ministrstva za zunanje zadeve, direktor policije ali drugih uprav ministrstva, državni javni tožilec, direktor carine... Tako se zastavlja temeljno in najpomembnejše vprašanje ali so se obveščevalci zvečer le uskladili, ali so tudi odločili? Odgovor pove ali in v kolikšni meri je Srbija delujoča pravna država.

Seveda ima Srbija tudi Svet za nacionalno varnost, tako kot vsaka druga urejena država, ki pa se s tem izzivom ni ukvarjal, še manj odločal. Po odločitvi in odpovedi »odločevalci« medije, v želji, da bi zmanjšali posledično nastalo stransko škodo, zalagajo s kataklizmičnimi ozadji odločitve-navedbami, podatki in podobami o »tisočih huliganov, ki so imeli baje izdelano taktiko napada, razbijanja povorke, polivanja nesrečnikov s kislino...« in v javnosti ustvarjajo ter še poglabljajo občutek ogroženosti. Ustvarjajo nepotrebno psihozo. O ukrepanju države zoper skrivnostne načrtovalce napada na policiste, udeležence povorke in nameravanja razbijanja po Beogradu v istih medijih ni informacij. Ti domnevni potencialni storilci še naprej ostajajo na varnem, nedotakljivi in dobro skriti v dosjejih koordiniranih služb in »v mraku podzemlja«. Na ta način je država domnevno premagala huligane. Prijave zoper 17 uporabnikom interneta-facebooka ne morejo popraviti slabega vtisa, glede na trditve pristojnih o resnih grožnjah pa tak bled odziv še dodatno načenja verodostojnost pristojnih. Zanimivo pa je, da so prav v tednu pred odločitvijo izvedli javnomnenjsko raziskavo o (ne)podpori izvedbe Parade ponosa. Velika večina je bila proti. Na te rezultate se je skliceval jutranji program RTS, ko je ob pomoči »političnega analitika« na vse načine branil odločitev o prepovedi.

VPRAŠANJE VSEH VPRAŠANJ OSTAJA ODPRTO: »KDO ODLOČA V SRBIJI?«

Nad Srbijo že dolgo lebdijo številni, za nas v EU težko predstavljivi in nedoumljivi strahovi in psihoze, ki družbe ne osvobajajo, nasprotno, zmanjšujejo prostor za racionalno obravnavo tudi za nas povsem banalnih vsakodnevnih izzivov, s katerimi se je potrebno soočiti, da bi se človeški potenciali končno lahko sprostili in produktivno usmerili v družbeni razvoj in gospodarsko okrevanje. Srbija se še enkrat potaplja v godljo medsebojnih političnih prerivanj in izločanj, kjer brez diskvalifikacij, groženj, podtikanj, blatenj in obmetavanj s polresnicami in neresnicami ne gre. Stopnjevanje političnega pritiska in napoved ponovnih predčasnih lokalnih in parlamentarnih volitev razmere le še poslabšuje, politični klani pa mobilizirajo vse razpoložljive potenciale. Konfrontacije se ne dogajajo le med različnimi političnimi opcijami, še bolj grobo obračunavajo med seboj znotraj političnih strank, državnih institucij, tudi javnih podjetij, kjer gre za spopad kadrov različnih nosilcev funkcij najvišjih državnih organov. Zaostrene razmere v policiji so le odslikava opisanega dogajanja.

Srbija še kar ali ponovno bolj zavzeto »davi samo sebe«, zato se reforme upočasnjujejo, kadrovska vprašanja in možne postavitve novih ljudi pa v luči možnih volitev (p)ostajajo osrednji izziv. Zdi se, da bomo za korak naprej, v prihodnost, bližje urejeni družbi in gospodarskemu okolju, ki bi bilo atraktivno za tuje naložbe ponovno čakali do novih volitev, do nove koalicije, do nove vlade… Dejstvo, da se je medtem začel še pregled poglavja 24-»pravosodje, svoboda in varnost« te ocene ne spreminja na bolje, čeprav prinaša mehanizme za izboljšanje razmer, a šele po odprtju poglavja.

Medtem pa velika večina sodnikov še naprej ostaja brez trajnega mandata, tožilska organizacija ostaja problem za delovanje pravne države in izziv za državo in družbo, gospodarski okostnjaki padajo iz omar vsak dan, izsiljevanja poslovnežev se še vedno dogajajo, kriminalne združbe pa se novih oblasti še vedno ne bojijo dovolj, da bi z nesprejemljivim početjem, ki najbolj spominja na grobosti prvobitne kapitalistične akumulacije, prenehali. Zlasti za primere vlagateljev iz tujine vemo, ker se v svoji nemoči obračajo na vse, tudi na nas v EP. Ugibanja in posredna (ne)dvoumna najavljanja predčasnih volitev, nekatere kriminalne združbe že razumejo kot sporočilo, da država, še bolj pa policija, znova nima preveč časa za njih, ker se bodo osredotočili na najbolj odmevne primere »tajkunov« in njihovih političnih povezav, zato znova dobivajo krila. Brez vzpostavitve delujoče in polne pravne države, pa se bo Srbija težko pobrala, ljudje bodo še kar nezadovoljni, socialne stiske večje, težave oblasti pa vse večje. Prepoved Parade ponosa je bila tudi za javnosti v EU transparentna in razumljiva preverba načina in uspešnosti »delovanja« pravne države v dnevni praksi, žal pa je pozitiven izid nekakšnega povsem razumljivega in preglednega »stresnega testa« izostal.

Ljubljana, 8. oktober 2013