Libijska nočna mora 2020: Ali bo Libija razdeljena na vzhodno in zahodno Libijo?

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu kot tudi po svetu. IFIMES je pripravil analizo o aktualnih dogajanjih v Libiji. Iz obsežne analize »Libijska nočna mora 2020: Ali bo Libija razdeljena na vzhodno in zahodno Libijo?« objavljamo najzanimivejše in najbolj pomembne dele.

Libijska nočna mora 2020:

 

Ali bo Libija razdeljena na vzhodno in zahodno Libijo?

 

Hiter razvoj dogodkov v Libiji je privedel do privolitve uporniškega generala Khalifa Haftarja[2]  na pogovore z mednarodno priznano vlado v Tripoliju. Poiskali naj bi mirno rešitevšest let trajajoče državljanske vojne v tej razprostranjeni bogati državi na podlagi kairske pobude 7. junija 2020. Haftarjeve sile so doživele več porazov v zahodni Libiji proti mednarodni priznani vladi v Tripoliju, ki ji pomaga Turčija. Tako je prišlo do umika iz vseh mest, v katere so vstopile njihove sile, vključno s predmestji libijske prestolnice Tripolija.

 

Začasne vojaške zmage so generala Haftarja prepričale, da zavrne mirno rešitev za pogajalsko mizo. Dosegel je napredek v mestih zahodne Libije, vse do obrobja Tripolija, zavzeli so mesta Tarhuna, Bani Walid in strateško mesto Sirte, ki se nahaja na sredozemski obali in je na polovici poti med prestolnicama zahodne Libije Tripoli in vzhodne Libije Bengazi. Vojaške zmage so tega upokojenega vojaškega poveljnika prepričale, da zavrne Skhiratski sporazum (Skhirat political agreement)[3]podpisan med libijskimi frakcijami 17.decembra 2015 pod okriljem OZN. Vrhunec moči generala Haftarja je bil, ko so se njegovi vojski LNA (Libyan National Army) sestavljeni iz plemenskih milic in sudanskih plačancev, pridružili ruski plačanci iz vrst Wagner group. Wagner je v resnici tajna enota ruskega ministrstva za obrambo in ga uporablja v konfliktih, ko je potrebno zanikanje vmešavanja (Donbas v Ukrajini 2014, Sirska državljanska vojna od 2015, Venezuela 2019., itn).

 

Vojaški neuspehi generala Haftarja v maju 2020 imajo močen vpliv na politične razmere v Libiji. Kairska pobuda za  prekinitev ognja je poskus egiptovskega predsednika Abdel Fattah el-Sisija in Haftarjevih finančnih podpornikov ZAE in Saudske Arabije za reševanje Haftarja po izgubi vzhoda države, ki meji na Egipt. Odločilni vpliv na zmage mednarodno priznane vlade narodne enotnosti GNA (GNA - Government of National Accord) je imela vojaška pomoč Turčije, ki je ustavila 14 mesecev trajajoče Haftarjevih zaveznikov napredovanje in obleganje prestolnice ter prevzela nadzor nad pomembnimi vojaškimi oporišči. Hitro se je napredovalo proti osrednjem delu države, da bi se zavzelo strateško  mesto Sirte, ki je strateško vozlišče za pohod proti vzhodu države. Sirte ima tudi simboličen pomen, tu se je rodil dolgoletni libijski voditelj Muammar Gadaffi in prav tam so ga ubile oborožene milice iz zahodne regije. Sirte je tudi sedež proizvodnje in izvoza nafte na Sredozemlju.

 

Vpletene strani  v libijskem konflikt in njihovi motivi

 

Vojna med Vlado narodne enotnosti GNA in Haftarjevo vojsko LNA je postalaneposredna vojna med več državami na ozemlju Libije. Katere tuje države podpirajoomenjena dva tabora in kaj je njihov interes?

 

Turčija:

Podpora uradne Ankare vladi narodne enotnosti GNA je imela odločilno vlogo  za njihove vojaške zmage. Turčija priznava pošiljanje brezpilotnih letal, zračne obrambe in vladnih svetovalcev, tudi sirijskih opozicijskih borcev.

 

Turška podpora je prišla do izraza po dogovoru o razmejitvi morske meje leta 2019 z vlado GNA. Ankara želi, da jo sporazum zaščiti pred premiki Grčije in Cipra, ki bi jo lahko omejili na njene obalne vode, brez pravice do izkoriščanja nafte in plina v odprtem morju, v bližini obale Turčije in nepriznani državi severni Ciper.

 

Turčija je zaradi podpore Muslimanski bratovščini vpletena v regionalna rivalstva s podporniki Libijske nacionalne vojske (LNA) kot so Egipt, ZAE in Saudska Arabija, ki se borijo proti Muslimanski bratovščini in imajo skupaj z Rusijo dominacijo v vladi LNA.

 

Združeni arabski Emirati (ZAE):

Politika ZAE v libijski vojni izhaja iz močnega nasprotovanja Muslimanski bratovščini, ki ima vpliv na GNA ter nasprotuje turškemu vplivu na severu Afrike. Opazovalci OZN so potrdili, da so ZAE Haftarju dobavljali drone, sisteme zračne obrambe ruske proizvodnje in oklepnike ter priskrbeli financiranje afriških plačancev, še posebej iz vrst sudanskih sil za hitro podporo - Rappid Support Forces (RSF), ki so pod neposrednim poveljstvom generala Mohameda Hamdana Dagala, obtoženca za vojne zločine in podpredsednika sudanskega predhodnega sveta.

 

Ruska federacija:

Potem, ko je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja Rusija ponovno okrepila svoj vpliv v Libiji, je bila leta 2011, po vojaškem posredovanju Nata in strmoglavljenju polkovnika Muammara Gadafija, za nekaj časa izrinjena iz Libije. Neuspeh mednarodnih pobud za združitev različnih libijskih frakcij na eni strani in vloga Moskve na Bližnjem vzhodu na drugi strani ter posredovanje v Siriji, so Moskvi dale priložnost, da se vrne v Libijo in  pridobi nazaj  svoj gospodarski in politični vpliv v južnem Sredozemlju. Libijska operacija je nekakšna uvertura za njihov prodor v severno Afriko in na Bližnji vzhod.

 

Libijsko vprašanje in njegova ekonomska razsežnost sta za Kremelj politično pomembna. Dmitry Medvedev je leta 2011, ko je bil še na položaju predsednika Ruske federacije, zavrnil uporabo ruskega veta pri glasovanju o resoluciji 1973 v Varnostnem svetu OZN, ki je odprla vrata za vojaško posredovanje Nata v Libiji.

 

Libija je bila ena redkih vprašanj, ki je privedla do javnega izražanja razlik med takratnim predsednikomMedvedevim in premierjem Vladimirjem Putinom, ki je zahteval uporabo pravice veta.

 

Po mnenju analitikov od takrat Rusija trpi zaradi »sindroma 1973«, kar v veliki meri pojasnjuje njeno močno angažiranje v sirski vojni, saj je Moskva v zadnjih letih neprekinjeno uporabljala veto, da bi se soočila s katerim koli osnutkom resolucije, ki kritizira ali obsoja sirski režim. Tako se zdi, da bo Libija znova postala vstopna točka za okrepitev ruskega vpliva v Severni Afriki in na južnem Sredozemlju, ki meji z Nato državama severnega Sredozemlja.

 

Moskva je v generalu Khalifi  Hafterju našla zanesljivega partnerja, ki ga je pogrešala v post-Gaddafijevi Libiji.

 

OZN menijo, da je ruska družba Wagner v Libijo napotila do 1200 plačancev. V začetku junija 2020 je Pentagon potrdil, da so bojna letala (14 letal MiG-29 in Su-24), ki jih je Rusija poslala v podporo upokojenemu generalu Khalifi Haftarju, nameščena v letalski bazi Al Jufra (v osrednji Libiji). Ti podatki so vzbudili mednarodno zaskrbljenost in prišlo je do francoskega opozorila o ponovitvi sirskega scenarija v Libiji.

 

Egipt:

Uradni Kairo podpira Haftarja v njegovi vojni proti nasprotnim plemenskim milicam  na vzhodu Libije od leta 2014 in meni, da je to nasprotovanje islamističnim skupinam, vključno z Muslimansko bratovščino.

 

Po mnenju analitikov in strokovnjakov OZN je Egipt pomembna tranzitna točka za orožje in tuje plačance v Libijo. Egiptovsko ozemlje je bilo izhodišče za letalske napade na vladne sile GNA v Libiji.

 

Egipt uporablja libijsko krizo, da bi imel kasneje koristi od povojne obnove bogate Libije. Hkrati izvaža svoje notranje težave in preusmerja domačo javnost na nevarnost libijskega konflikta na njenih zahodnih mejah. Verjetno gre tudi za nekakšno razkazovanje mišic Etiopiji zaradi dolgoletnega spora okoli voda reke Nil.

 

Evropska unija (EU):

Kot je značilno za Evropsko unijo, ki je pogosto politično razdeljena glede pomembnih političnih in varnostnih vprašanj, tako tudi glede libijskega konflikta ni enotnega stališča.  

 

V libijskem konfliktu sta Italija in Francija na dveh različnih bregovih. Italija je poslala vojake za usposabljanje varnostnih sil v vladi GNA in podpira turško vojaško vlogo medtem, ko  Francija podpira  Haftarja in hkrati  uradno priznava vlado GNA.

 

Grčija in Ciper nasprotujeta pomorskemu sporazumu med Turčijo in vlado v Tripoliju ter nasprotujeta njeni prisotnosti v Libiji.

 

Uradni Rim je izbral drugačno politiko do Libije, ki ni popolno v skladu s stališči EU, zlasti Francije, in je dajal prednost usklajevanju s Turčijo, ki je s svojim vojaškim posredovanjem spremenila ravnovesje moči v Libiji v korist GNA. Rim že več let nemo opazuje francosko politiko v tej regiji, ki ogroža italijanske gospodarske interese v Libiji (denimo naftne družbe ENI).

 

Evropske države se še vedno ne morejo  dogovoriti o enotni viziji, ki bi pritiskala na obe sprti strani in na ZDA, da podprejo prizadevanja OZN za takojšno prekinitev ognja in začetek političnega procesa.

 

Zanimivo je, da je bila Libija italijanska kolonija po porazu Turkov v Italijansko- osmanski vojni leta 1912 in po mirovni pogodbi Ouchy.

 

Čeprav je bila na videz majhna in nepomembna, je bila ta vojna ena izmed vzrokov za prvo svetovno vojno. Mlade balkanske države so, ko so videle, kako zlahka so Italijani prodrli v Libijo in porazili Osmansko cesarstvo, same krenile v prvo balkansko vojno oktobra 1912 in se poskušale v senci te vojne osvoboditi od Osmanskega imperija. In prav turški poraz v Libiji se šteje kot predhodnica njihovega poraza na Balkanu. Francosko-italijanska nasprotja v zvezi z Libijo so resna in globoka.

 

Rim je pričakoval razumevajoče stališče EU, vendar je na koncu našel le skromne simpatije zaradi močne francoske teže med evropskimi institucijami (v odsotnosti Nemčije glede libijskega vprašanja), tako da bi se sam spopadel s Parizom v tej zadevi. Italija zaradi ohranitve svojih interesov, Turčijo vidi kot močnega zaveznika v vzhodnem Sredozemlju, ki je hkrati članica Nata. Turčija od Italije pričakuje, da bo preprečila Franciji, Grčiji in Cipru, da sprejmejo kakršno koli odločitev o obsodbi turške vloge v Libiji v inštitucijah EU.

 

Evropske države so zaskrbljene glede krize v Libiji, zaradi migracijskih vprašanj, oskrbe z energijo in militantnih islamističnih skupin. EU priznava vlado narodne enotnosti GNA, vendar obstajajo razlike med državami članicami.

 

ZDA:

ZDA priznavajo vlado GNA in še naprej poudarjajo, da mora biti prihodnja rešitev libijske krize politična s pogajanji med strankami v notranjem konfliktu za ustavitev vojne in začetek političnega procesa, ki bo pripomogel k vzpostavitvi demokratične in civilne države.

 

Ameriška stališča do obeh strani libijskega oboroženega konflikta ostajajo nejasna in dokaj apatična. Medtem, ko uradno podpirajo mednarodno priznano vlado GNA, je na drugi strani ameriški predsednik Donald Trump konec lanskega leta pohvalil prizadevanja Haftarjevih sil v boju proti teroristični organizaciji ISIS na jugu države.

 

Vendar je po naraščajoči ruski vojaški podpori Haftarjevim silam in prisotnosti ruske paravojaške skupine Wagner na njihovi strani, ameriški Kongres začel posvečati posebno pozornost situaciji v Libiji.

 

Ameriški zakonodajalci so predstavili zakon v predstavniškem domu v novembru 2019 in predlagali Senatu, da razpravlja o politiki  sedanje administracije v Libiji in o ruski prisotnosti ter kršitvi embarga OZN o dobavi orožja in bojne opreme v Libijo ter da bi razpravljali tudi o strategiji za soočanje z vse večjim ruskim vplivom in potencialnimi grožnjami ameriškim interesom v Libiji.

 

Tako je 14. novembra 2019 ameriški State Department podal uradno izjavo, s katero je Haftarjeve sile pozval, naj končajo svojo ofenzivo proti prestolnici in preprečijo ruske poskuse izkoriščanja oboroženega konflikta za širitev vpliva.

 

Vmesne strategije ZDA so osredotočene na pritisk na obe strani v libijskem konfliktu, naj zavrnejo tuje intervencije, zlasti ruske, in nadaljujejo brezpogojna pogajanja pod okriljem OZN.

 

Tuji posegi in mednarodno pravo: primeri Sirije in Libije

 

Bistvena je določba mednarodnega prava, povezana z mednarodnimi odnosi, ki preprečuje kakršno koli vmešavanje v zadeve suverenih in neodvisnih držav. Tuja intervencija je legalna, če je v skladu s sedmim poglavjem ustanovne listine OZN »Akcija v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj«. Mednarodni odnosi med državami temeljijo na enakosti obravnave in dolžnosti, spoštovanju neodvisnosti in suverenosti, pozitivnem sodelovanju in zavezanosti za mirno reševanje sporov.

 

Toda načelo nevmešavanja v notranje zadeve držav ni bilo vedno spoštovano. Obstajajo tri osnovne vrste vmešavanja: Legalna intervencija, ki je z dovoljenjem neodvisne države in na njeno povabilo ter usklajevanje z njo. Prepovedana intervencija, ki poteka brez dovoljenja države ali posvetovanja z njo. Obstaja tretja vrsta intervencije z resolucijo Varnostnega sveta OZN po načelu »odgovornost za zaščito« za zaščito ali reševanje civilistov pred pokoli.

 

Velike sile so se večkrat nezakonito vmešavale ali brez kakršnega koli dovoljenja. Toda ti mednarodni posegi so se odvijali proti krvavim režimom, kljub temu, da so bili brez dovoljenja, so bili tudi brez širokega nasprotovanja v mednarodni javnosti. Teh primerov je veliko: Indija se je leta 1971 vmešala v vzhodni Pakistan (današnji Bangladeš), da bi ustavila poboje Bengalcev s strani pakistanske vojske. Vietnam je leta 1978 interveniral v Kambodžo brez pooblastila zaradi zaustavitve pokolov rdečih Kmerov nad kamboškim narodom in strmoglavljenja režima Pol Pota. Tudi Tanzanija je intervenirala v Ugando brez mandata leta 1979,da bi zrušila krvavi režim Idi Amin Dade.

 

To so vzorci nezakonitih posegov z moralnimi utemeljitvami, ki so bili leta 2005 sprejeti z mednarodnim dokumentom z naslovom »Odgovornost za zaščito«.

 

Legitimno vmešavanje v notranje zadeve neodvisne države je tisto, ki se zgodi z uradnim povabilom priznanega legitimnega organa ali z mandatom OZN. Mednarodna intervencija v Kuvajtu za ponovno vzpostavitev legitimnosti na podlagi resolucije 678 (1990), ki je dovolila uporabo sile, Natova intervencija v Libiji leta 2011, ki je bila sprejeta z resolucijo 1973 (2011). Intervencija ZDA in Velike Britanije v severnem Iraku aprila 1990 je prišla po sprejetju resolucije 688 (1990). Tudi drugi mednarodni posegi so se zgodili na podlagi resolucije VS OZN - v Sierra Leone, Liberiji, Kongu, Maliju, Bosni in Hercegovini, Haitiju in drugje. Medtem, ko invazija ZDA na Irak leta 2003, ostaja nezakonita in brez mandata OZN.

 

Vmešavanje in intervencija na povabilo legitimne vlade ni v nasprotju z  mednarodnim pravom, če legitimna vlada zahteva oziroma poišče pomoč druge države, skupine držav ali vojaškega zavezništva ali OZN, da vojaško posreduje pri zaščiti države, njene neodvisnosti in njenih legitimnih organov, ne glede na to, kako je ta oblast prišla na oblast, dokler je mednarodno priznana.

 

V primeru Libije je edina legalna tuja intervencija turška, do katere je prišlo na  povabilo legitimne vlade GNA, formirana je v skladu z libijskim političnim sporazumom (Skhiratski sporazum), ki ga je Varnostni svet OZN sprejel  23. decembra 2015 z resolucijo (2259). Resolucija priznava vlado GNA v tretji klavzuli kot priznano legitimno vlado.

 

Predsednik legitimne libijske vlade Fayez al-Sarraj je podpisal varnostne in gospodarske sporazume z vlado Republike Turčije 27. novembra 2019. Turčija je kot demokratična država, oba sporazuma napotila v parlamentarno proceduro, po obsežnih razpravah pa jo je turški parlament 21. decembra 2019 potrdil. Od januarja 2020 je turško vojaško posredovanje spremenilo ravnovesje moči na terenu. Vladne sile so rešile Tripoli pred vsakodnevnim bombardiranjem in krenile so proti vzhodu države. S tem je turško vmešavanje z vidika mednarodnega prava legitimno, medtem ko je vmešavanje Francije, ZAE, Egipta in Rusije na strani upornega generala Haftarja nelegalno.

 

Podoben primer je ruska intervencija v Siriji, ko je vlada Basharja Al-Assada, ki je  menila, da bo oborožena opozicija ob podpori zalivskih držav, Turčije, ZDA in Jordanije, zrušila njegov režim, uradno povabila Rusijo in tako se je 30. septembra 2015 začela ruska intervencija v Siriji  z zračnimi udari na položaje opozicije.

 

Razpad Libije na dve državi?

 

Ne obstaja veliko upanje, ki bi kazalo, da bo v bližnji prihodnosti libijska kriza imela srečen konec, to bi pomenilo demokratično, mirno,  stabilno in združeno Libijo.

 

Napredek, ki so ga pred tedni dosegle vladne sile, je psihološko in taktično koristen, vendar je na terenu omejen in njegovi dolgoročni učinki so nepopolni. Čeprav vlado v Tripoliju priznavajo OZN in številne države, nima moči, vpliva in zmožnosti, da bi vzpostavila absolutni in dolgoročni nadzor nad celotnimi libijskimi ozemlji. Za takšno stanje bo potrebovala podporo in zaupanje celega sveta, neizčrpna finančna sredstva in desetletja, da bo uspela vzpostaviti funkcionalno državo.

 

Sile, ki jih vodi general Khalifa Haftar nimajo inštrumentov, s katerimi bi lahko uveljavile svoj vpliv na celotno Libijo, ne glede na njihov nadzor nad več ozemlji. Haftarjeve sile so zgolj razpršene skupine, ki jih motivira želja po maščevanju in voditeljske težnje 77-letnega upokojenega generala, ki je v svoji vojaški karieri nabiral vrsto neuspehov, med ostalim bil ujetnik Čadske vojske in vzrok poraza Gaddafija v Libijsko-Čadski vojni leta 1987.

 

Glavni igralci v libijski krizi so zdaj Rusija, ZAE, Francija in Egipt na eni strani ter Turčija in Italija na drugi. Najbolj nevarno pri tem je, da teh držav ne skrbi prav dosti za ozemeljsko celovitost Libije. Gospodarski in strateški interesi so tisto, kar jih je pripeljalo v Libijo.

 

Rusija si želi, da bi Libija postala njena postojanka na poti proti Afriki in bi tako potiskala Evropo/Nato na severu Sredozemlja. Turčija si prizadeva, da bi podprla sorodno ideološko vlado GNA, vendar so za Ankaro enako pomembni gospodarski interesi in trgovinski sporazumi.

 

Francija želi, da je prisotna v Libiji da bi se zavarovala pred afriškimi migranti  in grožnjo terorističnih skupin, nato ima tudi gospodarske interese in želje po libijski nafti.

 

ZAE zanimajo libijska pristanišča, njeni apetiti pa še vedno rastejo, razen obsedenosti s političnim islamom, za katerega verjamejo, da bi se lahko spet povzpel v Libiji in bi to preprečili, ker se uspešen model političnega islama že zgodil v Tuniziji.

 

Italija ima z Libijo zgodovinske odnose glede kolonialne preteklosti in njene geografske bližine do libijske obale. Med zgoraj omenjenimi državami je Italija morda najmanj škodljiva za prihodnosti enotne Libije.

 

Rusko-turški pogovori na ministrski ravni sredi junija 2020 o vzhodni in zahodni Libiji ter neki virtualni rdeči črti v mestu Sirte, prav na polovici države  nakazujejo,  da bosta predsednika Vladimir Putin in Recep Tayyip Erdogan dosegla dogovor kot v Siriji, tako da LNA še naprej zadrži vzhodni del Libije, vlada GNA pa ohranja svoj zahodni del.

 

Analitiki menijo, da libijski narod lahko prepreči ta črni scenarij,  nujno pa potrebuje enotnost. Sami morajo imeti usodo države v svojih rokah. Vloga ZDA v ohranjanju ravnotežja bo nujna in koristna. Svet bo moral zaupati v OZN ter podpirati njene diplomatske napore. Tudi EU bo morala končno zavzeti aktivnejšo vlogo v svoji soseščini na Sredozemlju in v Libiji.

 

Ljubljana/Tripoli/Bengazi 13. julij 2020

                                                       

Opombe:

[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018.

[2] Khalifa Haftar je poveljnik Libijske nacionalne vojske (LNA) s sedežem v Tobruku. 2. marca 2015 je bil imenovan za poveljnika oboroženih sil, ki so zveste izvoljenemu libijskemu parlamentu v Tobruku.

[3] Skhiratski sporazum (2015) ali Libijski politični sporazum, ki so ga sprejele vojskujoče strani v sporu v Libiji in je bil dosežen pod pokroviteljstvom OZN v Maroškem mestu Skhirat ter podpisan 17. decembra 2015 ob prisotnosti odposlanca OZN Martina Koblerja. Tako bi se končala druga libijska državljanska vojna, ki poteka od leta 2014., sporazum pa je stopil v veljavo 6. aprila 2016.



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki