Ob desetletnici pariških in dejtonskih sporazumov

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES), Ljubljana, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Prof dr.Anton Bebler, redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in član Mednarodnega inštituta IFIMES v svojem članku "Ob desetletnici pariških in dejtonskih sporazumov" predstavlja svoj pogled na Dejtonski mirovni sporazum, pogoje nastanka in njegove posledice za BiH, regijo in širše. Njegov članek objavljamo v celoti.

Prof dr. Anton Bebler
Redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in Član Mednarodnega inštituta IFIMES

Sredi decembra 2005 je poteklo desetletje po svečanem podpisu meddržavnega sporazuma, s katerim je bila uradno končana najbolj krvava vojna v Evropi po koncu druge svetovne vojne. V njej je izgubilo življenje približno stotisoč oseb, pretežno civilistov. S svojo navzočnostjo na ceremoniji sredi Pariza in s svojimi podpisi so voditelji velesil tedaj jamčili za uresničitev temeljnega sporazuma in enajstih dodatnih protokolov. Z njimi so po treh in pol letih vojne razglasili mir in zastavili temelje povojne ureditve v Bosni in Hercegovini. Svečanost v Elizejski palači je dodala svetovljanski blišč in mednarodno legitimirala pred tem zgolj parafirane dogovore. Do teh predhodnih dogovorov je prišlo z velikimi težavami, po večkrat obupno mučnih prepirih in pogajanjih, ki so bila nekajkrat, tudi tik pred zaključkom na robu propada. Vztrajni ameriški gostitelji pod vodstvom R. Holbrooka so skrbno zrežirali naporne preizkuse politične moči, prištevnosti in psihične vzdržljivosti balkanskih pogajalcev. V asketsko opremljenih barakah na vojaškem letališču Wright Patterson v ameriški zvezni državi Ohio so z mešanico hudih groženj in zapeljivih obljub vsilili mir voditeljem treh krvavo sprtih strani v Bosni in Hercegovini. Pogajanja in nato svetovni javnosti obelodanjeni sporazum so potegnili do tedaj malo znano srednjeameriško mesto Dayton iz medijske anonimnosti. Njegovo ime je obeležilo dramatično prekretnico v najnovejši zgodovini Zahodnega Balkana.

Izredno pomemben pogajalski vložek predsednikov ZRJ in Hrvaške S. Miloševića in F. Tuđmana so razgalile njuno vlogo pravih botrov, zaščitnikov in podpornikov dveh od treh vojskujočih se strani v Bosni in Hercegovini. Zaradi močnega vpliva S. Miloševića na bosanskosrbske pogajalce in naravnost nadzora F. Tuđmana nad hrvaškohercegovsko delegacijo so bili ključni dogovori dejansko doseženi neposredno med tema dvema, oziroma z dvostranskim barantanjem z vodjo bosanskih Muslimanov Alijo Izetbegovićem. S tem je bilo povsem jasno potrjeno nekaj, kar je bilo ameriškim obveščevalnim službam zdavnaj znano, pa čeprav sta to oba režima vztrajno prikrivala in uradno zanikala. To sta bili neposredna agresija Srbije (oziroma ZRJ) zoper sosednjo članico OZN ter močna vpletenost tako ZRJ kot Republike Hrvaške v vojno ter v številne zločine na ozemlju Bosne in Hercegovine. S tem sta padli uradni pretvezi Beograda in Zagreba, češ da je šlo v BiH zgolj za državljansko vojno.

Dayton se je zgodil kmalu po zmagoviti hrvaški ofenzivi imenovani »Nevihta«, po vojaškem porazu in propadu osrednjega dela srbske paradržave, t.i. Republike Srbske Krajine. Dramatični dogodki na Hrvaškem so bili tesno povezani z zaključnimi vojaškimi operacijami v BiH, kjer so letalski napadi NATO in tuja vojaška pomoč omogočili več prebojev in zmag muslimansko-hrvaških sil nad Mladićevo vojsko. Vojaški in diplomatski porazi srbskih nacionalistov so razpršili, morda za zmeraj, miniimperialne sanje srbskih elit od I. Garašanina naprej o ustvarjanju na Balkanu »Velike Srbije« na račun sosednjih narodov. Z njimi so dokončno propadli tudi tajni dogovori S. Miloševića in F. Tuđmana o delitvi večjega dela BiH med Srbijo in Hrvaško. Dayton je hkrati oznanil ne samo ustavitev oboroženih spopadov v BiH, temveč tudi konec prve vojne v zgodovini med srbsko-črnogorsko in hrvaško državo. Močno prizadeti, večkrat oškodovani (tudi zaradi zgrešene politike svojih voditeljev) in delno porušeni Hrvaški je Dayton prinesel mir, možnost za obnovo ter obljubo ZDA, da bo v enem letu brez vojne dosegla vzpostavitev polne suverenosti na svojem celotnem ozemlju. Obljuba glede odcepljene Vzhodne Slavonije in Zahodnega Srema je bila uresničena zahvaljujoč predvsem Natu in ameriškemu generalu-diplomatu J.-J. Kleinu.

Dayton je S. Miloševiću in F. Tuđmanu sicer prisodil ugledni vlogi mednarodno priznanih »mirotvorcev« ter jih s tem začasno politično okrepil. Vsiljeni mir pa je vendarle odprl pot demokratičnim procesom na Balkanu in čez nekaj let tudi razkroju avtoritarnih režimov na Hrvaškem in v Srbiji. Posledice dejtonskega miru so bile tudi za našo državo izredno pozitivne, pa čeprav manj dramatične. Na njegovi podlagi in z nadaljnjimi, tokrat uspešnimi mirovnimi operacijami v BiH, na Hrvaškem in v Makedoniji je prišlo do bistveno izboljšanega varnostnega položaja v naši južni soseščini. S tem je bila omogočena politična normalizacija na večjem delu kriznega območja na Balkanu, vrnitev številnih beguncev, ponovna vzpostavitev prometnih tokov ter začetek gospodarske obnove. Dayton je odprl pot ponovni oživitvi gospodarskega sodelovanja med državami naslednicami nekdanje SFRJ in tako prispeval h gospodarski rasti tudi v Sloveniji. Na podlagi dejtonskih sporazumov so bile poleti 1996 ukinjene sankcije OZN tudi zoper našo državo ter večletna skupna operacija NATO in Zahodnoevropske unije imenovana »Sharp Guard«, s katero so nadzorovali (sicer dokaj neučinkovito) izvajanje prepovedi uvoza orožja tudi prek luke Koper. Ta do naše države krivičen ukrep OZN je imel vrsto negativnih posledic – slabil je obrambno sposobnost naše mlade države, po nepotrebnem bremenil njen mednarodni ugled ter oviral naše približevanje EU in NATO.

Daytonsko-pariški sporazumi so imeli znatne posledice za mednarodne odnose na svetovni, medcelinski in celinski ravni. Že na začetku oboroženih spopadov in vojn na Balkanu je Organizacija združenih narodov padla na izpitu, ko ni priskočila na pomoč Republiki Hrvaški ter Bosni in Hercegovini - dvema svojima pred kratkim sprejetima novima članicama in žrtvam agresije. Še več, tudi ti dve napadeni državi je Varnostni svet OZN kaznoval s prepovedjo uvoza orožja, s katerim bi se branili pred veliko bolje oboroženim agresorjem. OZN je v zvezi z BiH doživela še eno moralno in politično polomijo. V njej in na Hrvaškem je svetovna organizacija izpeljala svojo do zdaj največjo in najdražjo mirovno operacijo imenovano UNPROFOR. V izrazitem nasprotju z njenim naslovom »zaščitne sile« pa osemintrideset tisoč vojakov z modrimi čeladami in nekaj milijard porabljenih dolarjev niso zaščitili žrtev genocida in niso ustavili medsebojnega pobijanja v Bosni in Hercegovini. Tako imenovana »zaščitena območja« OZN, med njimi tudi Sarajevo, so postala besno obstreljevana in sestradana koncentracijska taborišča. Svetovna organizacija je, v veliki meri po zaslugi svojega tedanjega generalnega sekretarja Egipčana B.B. Ghalija, izkazala svojo nemoč, povsem neprimerno doktrino mirovnih posredovanj, diskreditirala pa se je tudi s popuščanjem in celo s sodelovanjem z agresorjem. Številni pripadniki UNPROFOR-a so postali znani po svoji podkupljivosti in tihotapljenju, ugled OZN pa so močno omajali predvsem s tem, da so mirno opazovali in dopuščali množične zločine, nazadnje v Srebrenici.

Nadvse osramočena je OZN na podlagi pariškega sporazuma razpustila UNPROFOR ter prepustila večji del »svojih« mirovnih čet ter vojaški del mirovnega poslanstva v BiH severnoatlantskemu zavezništvu. Dayton je tako zaznamoval začetek ciklusa usihanja mirovniških operacij »modrih čelad«, njihovega drastičnega krčenja in, kar se tiče evroatlantskega prostora radikalnega preoblikovanja razmerja med OZN in NATO. V Bosni in Hercegovini je NATO kot regionalna varnostna organizacija prevzela celotno vojaško poslanstvo in dejansko tudi pomemben del političnega posredovanja, OZN pa sta ostali pomožna humanitarna in policijska vloga. V dveh drugih manjših mirovnih operacijah na Hrvaškem in v Makedoniji (UNTAES in UNPREDEP) pa je bil uspeh dosežen sicer pod uradno zastavo OZN, toda dejansko v režiji ZDA in NATO.

Med krizo na območju nekdanje SFRJ se je tudi KVSE/OVSE izkazala nemočna ustaviti vojne in nasilje ter tako uresničiti svoje temeljno poslanstvo. Evropska gospodarska skupnost, oziroma Evropska Unija pa se je naravnost osmešila s svojimi dobro plačanimi neoboroženimi opazovalci v belih uniformah, ki so jih Balkanci posmehljivo poimenovali »sladoledarji«. Zahodna Evropa, združena v Evropski Uniji je ravno tedaj v Mastrichtu pompozno razglasila svoj namen, postati svetovna politična sila z lastno »skupno zunanjo in varnostno politiko.« Upravičeno skeptične ZDA so nato tri leta opazovale, ali bo evropsko gospodarskopolitično združenje sposobno urediti krizno območje v svoji neposredni soseščini. Na tem izpitu je EU padla in je Američane utrdila v prepričanju, da je brez njih Zahodna Evropa še vedno nesposobna zaustaviti celo sorazmerno majhnega balkanskega agresorja. Z odločnim posegom svojega letalstva v okviru Natove operacije »Deliberate Force« ter z vojaško pomočjo Hrvaški in bosanskim Muslimanom so Američani hitro obrnili razmerja moči na balkanskih vojskovališčih in prisilili agresorje na mirovna pogajanja. V tem obratu se je severnoatlantsko zavezništvo izkazalo kot edina mednarodna organizacija zmožna vzpostaviti mir v evroatlantskem prostoru s silo, če zlepa ne gre. Pariški sporazumi so potrdili to osrednjo varnostno vlogo NATO, ki je v svojih operacijah zunaj območja Severnoatlantskega sporazuma (»out-of-area«), najprej na Balkanu in kasneje tudi v Aziji in Afriki, našel svoje novo poslanstvo. S tem se je severnoatlantsko zavezništvo preporodilo in preseglo dokaj razširjene dvome o smiselnosti svojega obstoja po propadu vzhodnega bloka. Dejtonski-pariški sporazumi so mednarodnopravno legalizirali vlogo NATO tudi kot vojaškega nadzornika in upravitelja na ozemlju Bosne in Hercegovine. Štiri leta kasneje so ta vzorec ponovili še na Kosovu.

Obrat na Balkanu, ki so ga kronali pariški sporazumi, je zaznamoval spremenjena razmerja vojaške moči in političnega vpliva med ZDA in Zahodno Evropo. To razmerje se je od tedaj občutno premaknilo v korist Američanov. Ošabno vedenje ameriških diplomatov v Daytonu ocenjuje zgodovinar Jože Pirjevec kot začetek ameriškega unilateralizma. Dejansko se je Clintonova vlada ob oboroženem posegu v BiH še potrudila in za legitimiranje intervencije uporabila multilateralna okvira OZN in NATO. Kot obliž evropskemu ponosu je Clinton dovolil svečani podpis sporazuma v Parizu in je k njemu blagohotno pripustil tudi druge dejavnike, vključno z OZN. Trend v smeri unilateralizma pa je postal jasno razviden že v primeru naslednjega oboroženega posega zoper ZRJ, ki so ga izpeljali kot sicer še vedno legitimno humanitarno akcijo NATO, toda brez predhodnega dovoljenja Varnostnega sveta OZN in torej mednarodnopravno nelegalno. Za napad na Irak pa se je naslednji ameriški predsednik G. W. Bush odločil tako brez NATA kot brez izrecnega sklepa Varnostnega sveta. Dayton je torej bil pomembna vmesna postaja v dozorevanju unilateralizma ZDA.

In kako so pred desetimi leti uredili povojne razmere v sami Bosni in Hercegovini in kako je s post-dejtonskim sistemom danes? Pozne jeseni 1995 so bile vse vpletene strani hudo potolčene in izčrpane, tako zaradi neposrednih posledic vojne kakor tudi zaradi bolj počasnega učinkovanja gospodarskih blokad in sankcij OZN. To je veljalo tudi za njihove botre v ZRJ in na Hrvaškem. Zato so vsi z olajšanjem sprejeli od zunaj vsiljeni mir. Tedanjim političnim rešitvam pa so se najbolj upirali bosanski Srbi. S. Milošević se je o njih dogovoril neposredno z Američani in brez soglasja bosanskosrbskih delegatov. Danes, deset let kasneje pa leti največ kritike na račun post-dejtonskega sistema s strani bosanskih Muslimanov in Hrvatov, bosanskosrbski politiki pa se postavljajo v »ustavobraniteljsko« vlogo zagovornikov ohranitve sedanjega sistema.

Ameriška diplomacija si je v Daytonu zadala kot glavno nalogo, dokončati vojno in njej je podredila vse ostalo. Tako je naravnost iz računalnikov najetih ameriških pravnikov v dejtonskem paketu pristala celo Ustava BiH le kot eden izmed 12 aneksov, priloženih temeljnemu sporazumu. Tega besedila, prevedenega iz angleškega originala in vsiljenega voditeljem treh nacionalnih blokov, državljani Bosne in Hercegovine niso nikoli potrdili na referendumu in ga tudi dejansko niso sprejeli za svojega. Res je, da drugače kot s prisilo, na koncu krvave vojne ta izmučena balkanska dežela svoje ustavne listine ne bi bila sposobna izdelati in sprejeti.

Dobronamerni in hkrati pragmatični ameriški avtorji dejtonske ustave so za kratkoročno dosego svojega temeljnega smotra prezrli prejšnje deklaracije mednarodne skupnosti in razglašene visokoleteče smotre. Tako so z ozemlji nagradili agresorje, legalizirali njihova številna osvajanja, podelili deželo na dve in pol paradržavi (dve entiteti in okrožje Brčko) ter pristali na eno poglavitnih zahtev S. Miloševića – legalizacijo in ohranitev odcepljene »Republike Srbske«. Dejtonski avtorji so tako ustvarili temelje nelogičnega, notranje protislovnega, asimetričnega, gospodarsko in socialno škodljivega sistema, s srednjo ravnjo kantonov v Federaciji in brez njih v »Republiki Srbski«. Tvorci dejtonskega sistema so sicer na ves glas poudarjali smoter ponovne vzpostavitve sožitja med skupnostmi v večnarodni, večverski in večkulturni deželi. Nove administrativne meje in posledično razbitje nekoč enovitih gospodarskih in infrastrukturnih sistemov (denar, ceste, železnice, PTT, vodno in gozdno gospodarstvo, elektrogodspodarstvo itn.) pa so dejansko zacementirali, sicer za tujce malo vidne, a povsem realne meje med tremi narodnimi skupnostmi. Vojna, spremljajoči genocid in množični pregoni, predvsem Muslimanov, so ustvarili območja, kjer je stopnja etnične »čistosti« dosegla 95-96 odstotkov (Republika Srbska, nekdanja »Hercegbosna« in osrednji del dežele s prestolnico Sarajevom). Povojni demografski tokovi niso bistveno spremenili te podobe narodno in versko segregirane dežele, saj se večina pregnanih ali beguncev ni vrnila in se ne vrača na svoje domove, temveč na območja, kjer je njihov narod večinski. Zato je le formalno enotna BiH postala mehanski seštevek treh narodno visoko homogenih pokrajin.

V dejtonskih sporazumih ne najdemo omembe agresije, genocida, vojnih zločinov in ne kaznovanja vojnih zločincev. Še huje – uresničitev od začetka narobe zastavljenega sistema, graditev novih institucij in njihovo vodenje pod ravnjo mednarodnega protektorata so prepustili politikom, ki so bili sami odgovorni za vojno in številne zločine. Skupni rezultat desetletne prakse v l. 1995-2005 je slabo delujoči, pogosto notranje paraliziran sistem z velikanskim, potratnim in neučinkovitim uradniškim aparatom. Bosna in Hercegovina je postala svetovni rekorder s svojimi 13 parlamenti, 13 vladami in približno 180 ministrstvi in ministri. Ta velikanska uradniška mašinerija pogoltne danes dve tretjini državnih proračunov, ki bi ju bilo veliko bolje uporabiti za obnovo in gospodarski razvoj dežele. Poleg tega je uradniška korupcija v BiH zelo razširjena in ponekod povezana z organiziranim kriminalom. Kriviti za to stanje ameriške avtorje ustavne zasnove BiH pa bi bilo neprimerno in delno krivično, saj niso mogli predvideti vseh posledic svojih dejanj in vsiljenih ustavnih rešitev.

Nezadovoljstvo s sedanjim političnim in gospodarskim sistemom v BiH je zelo razširjeno, kakor tudi splošno soglasje o tem, da ga je treba preurediti v skladu z dosedanjimi izkušnjami in s spremenjenimi okoliščinami. Diktatorska pooblastila zunajustavnega »Visokega predstavnika« so sicer omogočila veliko nujnih reform in drugih pozitivnih premikov v BiH, hkrati pa sta postala njegov položaj in delovanje njegovega urada največja ovira razvoju demokratičnih institucij in krepitvi sposobnosti samih Bosancev, da dobro upravljajo s svojo deželo. Sedanji guverner BiH britanski lord P. Ashdown se bo kmalu umaknil, »Visokega predstavnika« pa bo verjetno jeseni l. 2006 zamenjal odposlanec Evropske Unije. Ta premik je bil potreben tudi zaradi približevanja Bosne in Hercegovine EU in NATO. Ob tem pa je v deželi še vedno prisoten strah, da bo prezgodnji umik mednarodnega protektorata pripeljal do ponovnih notranjih konfliktov, nasilja in morda celo razpada umetno zlepljene države.

Konec novembra sem se udeležil mednarodne konference, posvečene deseti obletnici Daytona, ki sta jo soorganizirali Univerzi v Kopru in Sarajevu. Od vidnih bosanskih politikov sta na konferenci spregovorila le dva bosanska Srba (trenutni predsednik tričlanskega predsedstva in zunanji minister). Vidnih bosanskomuslimanskih in bosanskohrvaških politikov in akademikov na tem zborovanju sredi Sarajeva pa ni bilo. S tem so verjetno pokazali svoj negativen odnos do sedanje dejtonske ureditve. Bosanski Hrvati so že večkrat zahtevali temeljito revizijo delitve BiH na dve entiteti in so zase terjali enak paradržavni status kot ga imajo bosanski Srbi. Strokovnjakom sta znana najmanj dva načrta nove ustave BiH. Enega je pripravila skupina pravnikov pod vodstvom podpredsednika Federacije BiH S. Džihanovića, drugega pa je pod patronatom vlade Federacije spisala skupina, ki jo je vodil prof. Č. Sadiković. Na nenormalno stanje v deželi v zvezi z novo ustavo pa kaže nekaj dejstev. Navzlic pereči potrebi, da se nekaj naredi s sedanjim izredno slabo delujočim sistemom, v BiH do zdaj ni bilo javnih debat o že obstoječih ustavnih predlogih. Ve pa se, da se je v Sarajevu letos več tednov mudil ameriški strokovnjak za ustavna vprašanja in se je o novem »Daytonu-2« zaupno dogovarjal z vodji osmih bosanskih političnih strank. Nato so vseh osem strankarskih voditeljev v novembru odpeljali v Washington. Tam so jih prepričali, da se podpišejo pod obvezo, da bodo že do marca 2006 v BiH izpeljali ustavne spremembe. V decembru so te pogovore nadaljevali v Sarajevu. Vsebina obravnavanih predlogov sprememb je javnosti neznana, slišati pa je o naslednjih možnih premikih – preobrazba ministrskega sveta BiH v pravo vlado, njena krepitev na račun sedanjih pristojnosti predsedstva, povečanje števila zveznih ministrstev z dvema novima (za gospodarstvo in kmetijstvo), povečanje števila poslancev v splošni zbornici in omejitev zakonodajne vloge zbornice narodov, zmanjšanje vloge in morda tudi števila članov sedanjega kolektivnega predsedstva. Govori se, da se »Dayton-2« ne bo dotaknil sedanje delitve BiH na dve »entiteti« in kantonalne strukture v eni izmed teh entitet.

Ob razpadu SFRJ je bila BiH med republikami najmanj pripravljena na uvedbo tekmovalnega večstrankarskega sistema in na samostojnost. Temu je bilo tako zaradi tesne povezanosti dveh od treh največjih narodnih skupnosti v BiH z dvema sosednjima republikama, zaradi zelo plitvih tradicij lastne bosanske državnosti, nerazvite demokratične kulture in izredno šibke civilne družbe. Hiter prehod na večstrankarstvo posledično ni ustvaril pravega političnega pluralizma v BiH, ampak zelo konfliktno sobivanje treh jasno narodno označenih, skoraj enostrankarskih sistemov. Dežela je poleg tega imela veliko smolo z izvoljenimi voditelji dveh od treh nacionalnih skupnosti. Eden je bil ne povsem duševno zdravi psihiater in pesnik (po rodu sicer Črnogorec R. Karadžić), drugi pa politično neizkušeni in naivni islamski teolog in pravnik A. Izetbegović. Čeprav je bila BiH večnarodna Jugoslavija v malem, je imela tedaj povsem neprimeren centraliziran unitarni politični sistem, z enozborničnim parlamentom in večinskim volilnim sistemom. Svoje so k težavnemu preživetju dežele v enem kosu pristavili še slabo poučeni uradniki Evropske gospodarske skupnosti – Evropske unije. Kot pogoj za mednarodno priznanje neodvisne BiH so zahtevali referendumsko potrditev želje po samostojnosti, niso pa dodali pogoja, da morajo za samostojnost glasovati večine v vrstah vseh treh »konstitutivnih narodov«. Slednje bi moralo logično slediti iz temeljnega načela, vsebovanega v tedaj veljavni ustavi SR BiH. Odločitev o razpisu referenduma so bosansko-muslimanski in bosanskohrvaški poslanci v republiški skupščini izglasovali ob bojkotu večine bosanskosrbskih poslancev, sam referendum pa so izpeljali v deželi kot eni enoti, neupoštevaje zgoraj omenjeno ustavno načelo in brez udeležbe na glasovanju večjega dela bosanskosrbskega volivnega telesa. Za to usodno, slabo premišljeno in pripravljeno odločitev svojih voditeljev je s svojimi življenji in trpljenjem zelo drago plačalo predvsem muslimansko prebivalstvo BiH.

Še danes pa so v vrstah bosanskomuslimanskih politikov in intelektualcev prisotne, po mojem prepričanju, delno zgrešene ocene o sociološki naravi bosanske družbe, o vzrokih razpada BiH l. 1991-92, o naravi vojne l. 1992-95 ter o (ne)primernosti federalistične politične ureditve v večetničnih in večkulturnih deželah. Iz teh ocen posledično sledijo tudi njihova stališča glede najbolj primerne bodoče institucionalne ureditve v BiH. Od nekaterih med njimi sem slišal zanikanje lastnosti narodov bosanskim Srbom in Hrvatom ter dojemanje BiH pred vojno kot v bistvu enonacionalne dežele z enim jezikom in z le nekaj kulturnimi variacijami. Temeljno kategorijo treh »konstitutivnih narodov« BiH, razglašeno v ustavi l. 1974, imajo nekateri bosanski strokovnjaki za glavni vzrok razpada te države. Vojno, ki je temu sledila, pa številni bosanski Muslimani razlagajo izključno kot agresijo dveh sosednjih držav ter tako zanikajo obstoj zelo pomembne prvine državljanske vojne. Za sedanje tegobe v deželi posledično krivijo delitev dežele na »entitete«, poudarjene kolektivne pravice treh narodnih skupnosti ter prvine asimetričnega federalizma, ki jih je vpeljala dejtonska ustava. Za »normalne« nekateri med njimi štejejo le enonarodne oziroma enonacionalne države. Kot tako bi radi videli tudi Bosno in Hercegovino in zato predlagajo prepovedati ali kako drugače onemogočiti politično izražanje narodne pripadnosti. Oba zgoraj omenjena načrta nove ustave BiH predvidevata ukinitev federalne ureditve BiH. Namesto nje bi prešli na delno decentraliziran unitarni sistem s štirimi ali petimi neetničnimi pokrajinami, ki bi imele pristojnosti približno na ravni sedanjih italjanskih regij. En od dveh predlogov v celoti odpravlja institut »konstitutivnih narodov«, drugi pa priznava njegovo veljavnost le v politično omejenem obsegu.

Sodim, da so zgodovinske izkušnje dveh prvih Jugoslavij in same BiH prepričljivo dokazale, da razvoja zločestega nacionalizma in separatizma ni mogoče preprečiti z unitarizmom, centralizmom, z utesnjevanjem in še manj z zatiranjem političnega izražanja nacionalne samobitnosti. To še bolj izrazito velja za večnarodno pa še povrh po zadnji vojni narodnostno segregirano BiH. Mislim, da je neprimerno, da ponovno centralizacijo in unitarizacijo BiH zagovarjajo predvsem predstavniki številčno večinskega naroda (bosanskih Muslimanov). Na drugi strani pa vodje bosanskosrbskih strank zavračajo vsako pomisel na ukinitev »Republike Srbske«, bosanskohrvaški predstavniki pa se pritožujejo nad svojim podrejenim položajem v BiH in terjajo svoje statusno izenačenje s Srbi in Muslimani.Z ozirom tudi na občutno višjo demografsko rast med Muslimani bi ponovna uvedba unitarne ureditve v BiH, tudi z regionalističnim popravkom, močno povečala nevarnost nacionalne majorizacije. To pa bi zelo verjetno pripeljalo do novih pretresov in morda celo do ponovnega bolečega razpada skupne države.

Kot vsaka druga dežela je Bosna in Hercegovina enkratna in neponovljiva, a vendarle ima nekatere skupne poteze s štirimi drugimi od nje zemljepisno ne tako oddaljenimi deželami. To so dveinpolnarodna Belgija, štirjezikovna Švica, dvonacionalni Ciper in štirikonfesionalni Libanon. Zato bi kazalo sedanjo »dejtonsko« ureditev v BiH zamenjati z bolj primernim in dovolj prožnim federalnim sistemom, ki bi upošteval nekatere uspešne institucionalne rešitve v Belgiji in Švici. Glede temeljev te nove ureditve bi morali doseči široko soglasje med elitami treh narodov, ki bi nato prepričale večine volivcev v svojih skupnostih. Tako kot je to v posebnem federalnem okrožju Brčko, bi to soglasje elit bilo najbolje doseči na nestrankarski in neetnični podlagi. Ko bi to dosegli, bi lahko z optimizmom gledali na notranjo konsolidacijo dežele in na njeno vključevanje v evroatlantske tokove gospodarskopolitičnih in varnostnih integracij. Šele tedaj bi lahko sklenili, da je sicer vsiljeni dejtonsko-pariški mir dejansko prinesel trajno pomiritev in zagotovil podlago za blagostanje in razvoj na Zahodnem Balkanu ter v naposled »mirni Bosni«.



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki