Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V članku »'Strateška stabilnost' – nova arhitektura za globalno sodelovanje« Paweł Gałecki, lastnik blagovne znamke Creative Tower in strokovnjak za mednarodne odnose, preučuje zgodovinsko otoplitev odnosov med ZDA in Kitajsko po obisku predsednika Trumpa v Pekingu leta 2026, kjer sta se obe strani dogovorili o okviru »konstruktivne strateške stabilnosti« in razširili sodelovanje na gospodarskem, tehnološkem in varnostnem področju. Analiza poudarja, kako to zbliževanje preoblikuje svetovni red in sili Evropo, da ponovno oceni svoj strateški položaj ter pospeši prizadevanja za večjo avtonomijo, diverzifikacijo in bolj koherentno zunanjo politiko.
Tridnevni obisk predsednika Donalda Trumpa na Kitajskem se je končal 15. maja 2026. Kitajsko je prvič po devetih letih obiskal aktualni predsednik Združenih držav Amerike, izid srečanja s predsednikom Xi Jinpingom pa je bil razvoj nove vizije dvostranskih odnosov, ki temelji na "strateški stabilnosti". Xi je sporazum označil za "zgodovinskega in prelomnega". Med pogovori je Xi Jinping poudaril, da imata Kitajska in Združene države več skupnih interesov kot razlik ter da je uspeh ene države priložnost za drugo. "Kitajska in Združene države lahko pridobita s sodelovanjem, a izgubita s soočenjem. Morala bi biti partnerja, ne tekmeca," je dejal kitajski voditelj. Trump je v odgovor Xija označil za "velikega voditelja" in srečanje označil za "največji vrh, kar jih je svet kdaj videl", ter izjavil, da bodo dvostranski odnosi "boljši kot kdaj koli prej". Nova vizija kitajsko-ameriških odnosov naj bi zagotovila strateške smernice za naslednja tri leta z vidika prihodnjih let. Xi je pojasnil, da "konstruktivna strateška stabilnost" pomeni: pozitivno stabilnost, ki temelji na sodelovanju, trdno stabilnost z zmerno konkurenco, stabilno stabilnost z obvladljivimi razlikami in trajno stabilnost z obljubami miru. Oba predsednika sta se strinjala, da bosta okrepila komunikacijo o gospodarskih, trgovinskih, zdravstvenih, kmetijskih in vojaških zadevah, pa tudi o mednarodnih zadevah, vključno z razmerami na Bližnjem vzhodu in krizo v Ukrajini.
Kitajska in ZDA sta se zavezali k ohranjanju stabilnih gospodarskih odnosov z medsebojnim znižanjem tarif ter ustanovitvijo trgovinskega in investicijskega sveta. Katherine Tai, nekdanja ameriška trgovinska predstavnica, je srečanje opisala kot "resnično pomemben trenutek za trgovinske odnose med ZDA in Kitajsko", pri čemer je poudarila potrebo po jasnosti politik in dolgoročnem načrtovanju. Trumpov obisk na Kitajskem je spremljala delegacija najpomembnejših ameriških podjetnikov, med njimi: Elon Musk iz Tesle in SpaceX, Tim Cook iz Appla, Jensen Huang iz Nvidie, Larry Fink iz BlackRocka in Kelly Ortberg iz Boeinga. Predsednik Xi je zagotovil, da bo Kitajska "še širše odprla svoja vrata svetu" in da bodo imela ameriška podjetja na kitajskem trgu "še širše možnosti". Premier Li Qiang je med srečanjem z ameriškimi podjetniki izjavil, da stabilni in predvidljivi gospodarski odnosi med Kitajsko in ZDA služijo interesom obeh držav in celotnega sveta. Poudaril je, da je ob vse večji mednarodni nestabilnosti ohranjanje odprtega dialoga izjemno pomembno za "gotovost in pozitivno energijo za mir in razvoj v svetu". Ameriški poslovni voditelji so izrazili pričakovanja po tesnejšem dialogu in širitvi skupnih interesov ter priznali ključni pomen odnosov med ZDA in Kitajsko.
Simbolna razsežnost obiska je bila prav tako pomembna kot vsebina pogovorov. Xi je Trumpa povabil v Nebeški tempelj, več kot 600 let star spomenik, vpisan na seznam Unesca, kjer sta se oba voditelja fotografirala pred Dvorano molitve za dobro žetev. To je prvi obisk aktualnega ameriškega predsednika na tem mestu od leta 1975, od časa Geralda Forda. Xi je pojasnil, da tempelj uteleša tradicionalni kitajski etos, da so "ljudje temelj države in le, če ljudje živijo dobro življenje, se lahko država razvija". Trump je kraj opisal kot "veličasten" in "neverjeten" ter dodal, da je "Kitajska čudovita". Zadnji dan obiska je Xi sprejel Trumpa v Zhongnanhaiju, vodstvenem kompleksu v središču Pekinga, ki ga je imelo zelo malo tujih voditeljev priložnost obiskati.
Zbliževanje med ZDA in Kitajsko postavlja Evropo pred temeljno strateško dilemo. V zadnjih letih je EU poskušala uravnotežiti med Washingtonom in Pekingom, ohranjati transatlantsko solidarnost in hkrati razvijati gospodarske vezi s Kitajsko. Novi kitajsko-ameriški sporazum bi lahko Bruselj prisilil k preoblikovanju te strategije v razmerah, ko sili vse bolj jasno opredeljujeta svoje odnose brez potrebe po posvetovanju z evropskimi partnerji.
Ondrej Dostal, češki poslanec Evropskega parlamenta, je Trumpov obisk opisal kot "priznanje globalnega pomena Kitajske in omejitev politike, ki temelji na soočenju". Po Dostalovih besedah bi srečanje voditeljev lahko spodbudilo evropske vlade, da ponovno ocenijo svoj pristop do Kitajske. "Če celo Washington zdaj priznava, da se mora pogajati s Pekingom, bi se morale evropske vlade končno nehati pretvarjati, da soočenje s Kitajsko služi evropskim interesom," je dejal. Michael Borchmann, nekdanji generalni direktor za mednarodne zadeve v nemški zvezni deželi Hessen, je izjavil, da ima srečanje pomen, ki presega dvostranske odnose. Borchmann je ob besedni zvezi »upravljanje najpomembnejšega odnosa na svetu« poudaril, da »bo v času, ko se svet spopada z naraščajočo negotovostjo in razdrobljenostjo, izboljšanje komunikacije med Kitajsko in ZDA koristilo tudi svetu«.
Bernard Dewit, predsednik Belgijsko-kitajske gospodarske zbornice, je menil, da so stabilni kitajsko-ameriški odnosi z evropskega vidika zelo pomembni za globalno gospodarsko in geopolitično varnost. Opozoril je, da se številne evropske države spopadajo z izzivi, povezanimi z gospodarskim okrevanjem, inflacijskimi pritiski in varnostnimi pomisleki. Krepitev odnosov med Kitajsko in ZDA lahko pomaga zmanjšati napetosti, povrniti zaupanje vlagateljev in okrepiti mednarodno sodelovanje. Dewit je poudaril tudi, da ima Evropa raje dialog kot blokovsko soočenje in si ne želi, da bi bil svet razdeljen na sovražne tabore, ter se zavzema za multilateralizem, predvidljivost in strateško avtonomijo.
Gospodarska realnost je za Evropo še posebej zahtevna. Medtem ko se ZDA in Kitajska pogajata o medsebojnem znižanju tarif in ustanavljata trgovinske in investicijske svete, se lahko evropska podjetja znajdejo v neugodnem konkurenčnem položaju. Stabilizacija trgovinskih odnosov med obema velikanoma lahko pomeni, da bodo evropski izvozniki izgubili relativno prednost, ki so jo imeli v obdobju napetosti, ko so kitajska in ameriška podjetja iskala alternativne partnerje. Hkrati pa lahko znižanje tarif med ZDA in Kitajsko naredi evropske izdelke manj konkurenčne na obeh trgih.
Tehnološko vprašanje predstavlja še en izziv. Če ZDA in Kitajska dejansko preideta iz konfrontacije v sodelovanje na področjih, kot so umetna inteligenca, kvantni računalniki, 6G ali zelena transformacija, kot nakazujejo nekatere izjave iz Pekinga, se lahko Evropa znajde na obrobju ključnih tehnoloških inovacij 21. stoletja. Evropske naložbe v raziskave in razvoj so, čeprav znatne, manjše od skupnih izdatkov ZDA in Kitajske. Brez dostopa do najnovejših tehnologij in standardov, ki sta jih razvili sili, lahko evropska industrija izgubi globalno konkurenčnost.
Tudi varnostna in geopolitična vprašanja dobivajo novo razsežnost. Dogovor med Xijem in Trumpom o okrepitvi komunikacije in usklajevanja v mednarodnih zadevah, vključno s konfliktom na Bližnjem vzhodu in krizo v Ukrajini, kaže, da bi se ključne odločitve glede globalne varnosti lahko sprejemale v dvostranskem formatu ZDA-Kitajska, s čimer bi se zaobšle tradicionalne ameriške zaveznike v Natu. Za Evropo, ki že desetletja svojo varnost temelji na ameriških jamstvih in transatlantskem partnerstvu, bi takšen razvoj dogodkov lahko pomenil potrebo po korenitem premisleku o obrambni strategiji in večjih naložbah v avtonomne vojaške zmogljivosti.
Kljub izzivom nova ureditev odnosov med ZDA in Kitajsko ustvarja nove priložnosti za Evropo, pod pogojem, da lahko Evropska unija razvije skladen in strateški odziv. Prva priložnost je izkoristiti stabilizacijo kitajsko-ameriških odnosov za izgradnjo lastnega položaja neodvisnega globalnega akterja. Če ZDA in Kitajska resnično preideta na model "konstruktivne strateške stabilnosti", se Evropa morda ne bo več dojemala kot bojišče v soočenju dveh sil in bo dobila prostor za vodenje bolj avtonomne politike.
Evropa ima edinstvene prednosti, ki jih lahko izkoristi v tristranskem odnosu z ZDA in Kitajsko. Enotni trg z več kot 400 milijoni potrošnikov ostaja eden največjih in najbogatejših na svetu. Evropski regulativni standardi, zlasti na področjih, kot so varstvo podatkov, varnost izdelkov ali trajnostni razvoj, pogosto postanejo globalna merila. Močan položaj evra kot rezervne valute in razvit finančni sektor dajeta Evropi orodja gospodarskega vpliva. Nenazadnje evropsko znanje in tehnologije na področjih, kot so obnovljivi viri energije, farmacija, strojna industrija ali premium avtomobilska industrija, ostajajo zelo cenjeni po vsem svetu.
Ključ do izkoriščanja teh sredstev je strateška avtonomija, ki omogoča hkratno gradnjo dobrih odnosov z Združenimi državami Amerike in Srednjim kraljestvom. Koncept, ki je v zadnjih letih pridobil na pomenu v evropskem diskurzu, zajema ne le obrambne zmogljivosti, temveč tudi tehnološko, energetsko in gospodarsko avtonomijo, ki temelji na sodelovanju z globalnimi akterji. V kontekstu približevanja ZDA in Kitajske bi morala Evropa pospešiti naložbe v ključne tehnologije, vključno s polprevodniki, umetno inteligenco, kvantnimi računalniki, medicino, biotehnologijo in robotiko, hkrati pa izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja potencialno tristransko sodelovanje. Premik v pravo smer zahteva bistveno večja sredstva in odločnejše izvajanje. Kar bi moralo dodatno okrepiti Evropsko unijo, zlasti glede na geografske in tržne vidike, je večja dinamika kot prej, povezana s postopkom pristopa novih članic, kar jasno kaže primer Črne gore, pred katero se bodo kmalu odprla vrata evropske skupnosti. Druge države Zahodnega Balkana bi morale v tem videti priložnost za pospešitev tempa pristopa k EU, kar bo pomembno vplivalo tako na gospodarski potencial kot na varnost Evrope.
Diverzifikacija gospodarskih partnerjev je še en izziv za Evropsko unijo. Medtem ko se ZDA in Kitajska osredotočata na medsebojne odnose, bi morala Evropa okrepiti vezi z obema velikima silama, hkrati pa dopolnjevati odnose in diverzificirati trge ter nadaljevati sodelovanje z drugimi regijami sveta. Trgovinski sporazumi z državami ASEAN, Mercosurjem, Afriko ali Indijo bodo pomagali ustvariti alternativne dobavne verige. Medtem ko ZDA pod Trumpovim vodstvom kažejo skepticizem do multilateralnih institucij, Kitajska pa daje prednost dvostranskim sporazumom, lahko Evropa spodbuja krepitev dejanske vloge mednarodnih organizacij in v zvezi s tem določi nove smeri, še posebej ker se orodja, ki jih izvajajo mednarodne institucije, vse bolj izkazujejo za manj učinkovita, kot se je sprva domnevalo. Stabilizacija odnosov med ZDA in Kitajsko lahko ustvari ugodnejše okolje za reforme multilateralnih institucij, Evropa pa lahko kot tradicionalna zagovornica reda, ki temelji na pravilih, vodi ta proces z obnovo položaja in pomena mednarodnih institucij. Sodelovanje na področju globalnih izzivov predstavlja še eno platformo, na kateri lahko Evropa gradi svoj položaj. Podnebne spremembe, pandemije, prehranska varnost ali migracije zahtevajo usklajene globalne odzive. Evropa lahko zaradi svojih izkušenj pri upravljanju skupnih virov in iskanju kompromisov med različnimi interesi igra vlogo mediatorja in koordinatorja med ZDA, Kitajsko in preostalim svetom.
Vprašanje vrednot in socialnega modela daje Evropi tudi priložnost, da se loči. V svetu, ki je vse bolj očitno razdeljen, lahko evropski socialni model, ki združuje tržno gospodarstvo z močno socialno zaščito, delavskimi pravicami in demokratičnimi standardi, predstavlja privlačno pot. Številne države srednjega razvoja iščejo razvojne modele, ki jih ne silijo v izbiro med gospodarsko učinkovitostjo in socialno zaščito. Evropa lahko s promocijo svojih standardov gradi zavezništva, ki temeljijo na vrednotah, ne le na ekonomskih interesih.
Izobraževanje, akademska izmenjava in sodelovanje na področju raziskav so področja, na katerih Evropa tradicionalno blesti. Medtem ko se ZDA in Kitajska potegujeta za tehnološko prevlado, se lahko Evropa pozicionira kot odprto središče za znanstveno sodelovanje. Programi, kot sta Obzorje Evropa in Erasmus+, privabljajo talente in gradijo mreže sodelovanja, ki presegajo geopolitične delitve. Naložbe v evropske univerze in raziskovalne inštitute lahko ob ohranjanju odprtosti za mednarodno sodelovanje spremenijo Evropo v globalno središče inovacij.
Naložbe v finančni sektor in infrastrukturo predstavljajo še eno priložnost. Medtem ko Kitajska spodbuja pobudo Belt and Road, ZDA pa se odzivajo z lastnimi infrastrukturnimi programi, lahko Evropa ponudi alternativo v obliki Global Gateway – pobude, ki predvideva mobilizacijo 300 milijard evrov za infrastrukturne naložbe v državah v razvoju do leta 2027. Evropski pristop poudarja trajnostni razvoj, okoljske in socialne standarde ter partnerstvo, ki temelji na enakosti.
Vrh med Xi in Trumpom v Pekingu zaznamuje novo poglavje v globalnih mednarodnih odnosih, v katerem bodo odnosi med ZDA in Kitajsko v še večji meri opredelili svetovni red. Za Evropo to pomeni konec iluzij o trajnosti transatlantskega partnerstva v njegovi sedanji obliki in potrebo po razvoju nove strategije v svetu, kjer se odločitve, ključne za evropske interese, lahko sprejemajo brez sodelovanja evropskih glasov. Temeljno vprašanje je: ali bo Evropa pasivna opazovalka nastajajočega bipolarnega reda ali aktivna akterka, ki gradi svoj položaj v večpolarnem svetu? Odgovor je odvisen od sposobnosti Evropske unije, da premaga notranje delitve in razvije skladno strategijo, ki združuje avtonomijo s partnerstvom, vrednote s pragmatizmom in gospodarske interese z varnostjo.
Upati je treba, da bo stabilizacija kitajsko-ameriških odnosov koristila tudi Evropi, saj bo zmanjšala globalno negotovost in obnovila predvidljivost v mednarodni trgovini. To upanje je upravičeno; stabilen svet je zagotovo boljši od sveta, ki je ujet v konfrontaciji. Vendar stabilizacija odnosov med obema silama ne zagotavlja samodejno, da bo Evropa v tej novi ureditvi našla mesto, ki ustreza njenemu gospodarskemu potencialu in političnim težnjam. Evropa mora ukrepati hitro in odločno. Naložbe v kritične tehnologije, diverzifikacija dobavnih verig, gradnja partnerstev s tretjimi državami, krepitev obrambnih zmogljivosti in spodbujanje multilateralizma ne morejo ostati prazne deklaracije. Zahtevajo mobilizacijo znatnih finančnih sredstev, politično voljo za sprejemanje težkih odločitev in pripravljenost na kompromise med državami članicami z različnimi prioritetami in interesi.
Posebej nujno je oblikovati skupno stališče do Kitajske. Tako države v srednji in vzhodni Evropi kot tudi Nemčija in južne države Kitajsko dojemajo predvsem skozi prizmo individualnih (nacionalnih) gospodarskih priložnosti. Ta razdrobljenost slabi evropski pogajalski položaj tako do Pekinga kot do Washingtona. Bistvena je skupna strategija do Kitajske, ki združuje selektivno sodelovanje na področjih skupnega interesa z odločno zaščito evropskih vrednot in strateških interesov. Enako pomembna je redefinicija transatlantskih odnosov. Trumpov obisk Pekinga in njegove izjave o gradnji odnosov s Kitajsko, ki so "boljši kot kdaj koli prej", kažejo, da Evropa ne more več prevzeti samodejne ameriške solidarnosti. Transatlantsko partnerstvo ostaja pomembno, vendar mora temeljiti na bolj enakopravnih pogojih, kjer Evropa ni zgolj izvajalka ameriških prioritet, temveč partnerica, ki oblikuje svojo lastno agendo. To od Evrope zahteva večjo pripravljenost, da krije stroške lastne varnosti, in večjo odločnost pri izražanju svojih interesov.
Srednjeročno bi si morala Evropa prizadevati za vzpostavitev tristranske arhitekture sodelovanja med ZDA, EU in Kitajsko, v kateri ima vsak od treh akterjev enakopraven glas pri oblikovanju svetovnega reda. To od Evrope zahteva, da si zgradi močan položaj, saj lahko Washington in Peking le takšno Evropo obravnavata kot enakopravnega partnerja. To pomeni dokončanje integracije na ključnih področjih: bančna unija, unija kapitalskih trgov, skupna obrambna in fiskalna politika, pospešitev pristopnih procesov držav Zahodnega Balkana, predvsem pa oblikovanje specifičnega stališča EU, ki je skupni glas vseh evropskih deležnikov. Xi Jinpingove besede, namenjene Trumpu – »Kitajska in Združene države lahko pridobijo s sodelovanjem, a izgubijo s soočenjem. Morali bi biti partnerji, ne tekmeci« – vsebujejo univerzalno resnico, ki velja tudi za Evropo. V svetu vse bolj kompleksnih globalnih izzivov, od podnebnih sprememb do kibernetske varnosti, nobena regija ne more uspevati ločeno. Evropa, ZDA in Kitajska morajo najti način za sodelovanje, hkrati pa obvladovati neizogibne razlike in konkurenco.
Za Evropo bo ključ do uspeha v tem novem okolju sposobnost združevanja na videz nasprotujočih si ciljev: gradnja strateške avtonomije ob hkratnem ohranjanju odprtosti za sodelovanje, obramba lastnih vrednot ob pragmatičnem pristopu do gospodarskih interesov in krepitev notranje enotnosti ob hkratnem ohranjanju prožnosti v zunanjih odnosih. Zgodovina kaže, da Evropa najbolje deluje, ko deluje kot most med različnimi svetovi, ne pa kot udeleženka v blokovskih spopadih. V dobi nastajajočega novega globalnega reda se lahko ta vloga mediatorja in stabilizatorja izkaže za strateško prednost Evrope.
Vrh v Pekingu se je zaključil s povabilom Xija, da jeseni 2026 obišče Washington. To nadaljevanje dialoga na najvišji ravni bo še en preizkus za novo vizijo "konstruktivne strateške stabilnosti" in priložnost za preverjanje, ali se bodo majske deklaracije prevedle v konkretna dejanja. Skoraj 10 mesecev je minilo od 25. vrha EU-Kitajska, na katerem sta se António Costa in Ursula von der Leyen srečala s predsednikom Xi Jinpingom in premierjem Li Qiangom, geopolitične razmere pa so se od 24. julija 2025 dramatično spremenile. Za Evropo so prihodnji meseci čas za intenzivno delo na lastni strategiji, ki ji bo omogočila ne le preživetje v novem razmerju moči, temveč tudi aktivno sooblikovanje le-tega. Prihodnji položaj Evrope v svetovnem redu, pa tudi njena sposobnost zaščite interesov in vrednot Evropejcev v vse bolj nepredvidljivem svetu, je odvisna od tega, kako bo Evropa izkoristila to priložnost.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana/Varšava, 29.julij 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
