Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in drugod po svetu. Med uglednimi sodelavci je Ebrahim Rezaei Rad, doktorski kandidat mednarodnih odnosov in univerzitetni predavatelj. V svojem članku z naslovom »Redefiniranje energetske varnosti v dobi energetske tranzicije: lekcije iz vojne v Ukrajini« Rezaei Rad o preučuje, kako je vojna v Ukrajini preoblikovala razumevanje energetske varnosti ter poudarja ključne lekcije, ki jih ponuja za usmerjanje v okviru potekajočega globalnega energetskega prehoda.
V svetu, kjer energija ni več le stvar fizičnih virov, kjer tehnologija, odpornost omrežja in geopolitika igrajo temeljno vlogo, je ukrajinska vojna pokazala, kako lahko mednarodni pretresi temeljito na novo opredelijo energetsko varnost. Od evropske plinske krize do preskoka zelenih tehnologij ta analiza predstavlja ključne lekcije o kompleksnosti energetske varnosti v dobi prehoda in raziskuje poti držav do trajnostne in krizno odporne prihodnosti.
Energetska varnost kot temelj nacionalne in mednarodne politike se je tradicionalno nanašala na sposobnost držav, da zagotovijo stabilno, zanesljivo, cenovno dostopno in zadostno oskrbo z energijo. V preteklosti se je ta koncept osredotočal predvsem na tri glavne stebre: dostop do virov fosilnih goriv, zavarovanje tranzitnih poti in stabilnost cen. Vendar se današnji svet sooča z večplastnimi in kompleksnimi preobrazbami, zaradi katerih tradicionalni okviri niso zadostni, zato je celovita in večdimenzionalna ponovna opredelitev energetske varnosti bistvena. Te preobrazbe vključujejo globalni prehod na čisto energijo, napredek novih tehnologij, pritiske podnebnih sprememb in geopolitične kompleksnosti. Nakazujejo, da energetska varnost ni več omejena na fizične vire in mora zajemati tehnologijo, elektroenergetska omrežja, kritične minerale, digitalno infrastrukturo, gospodarsko fleksibilnost in mednarodno usklajevanje.
Eden najpomembnejših dosežkov pri redefiniranju energetske varnosti je osredotočenost na tehnologijo in kritične minerale. V preteklosti so države svojo energetsko varnost ocenjevale na podlagi zalog nafte in plina ter nadzora nad tranzitnimi potmi. Danes pa imajo države, ki imajo tehnologije za proizvodnjo čiste energije, pametno upravljanje omrežij in napredne sisteme za shranjevanje, ključno vlogo pri globalni energetski varnosti. Tehnologije čiste energije vključujejo proizvodnjo električne energije iz sončnih in vetrnih virov, vodikovo tehnologijo, napredne baterije in pametne sisteme za upravljanje porabe energije. Poleg tega je dostop do kritičnih mineralov, kot so litij, kobalt, nikelj, mangan in redki zemeljski elementi, ki so bistveni za proizvodnjo tehnologij čiste energije, postal primarna dimenzija energetske varnosti.
Tehnološke dimenzije energetske varnosti pomenijo tudi sposobnost razvoja in lokalizacije tehnologij čiste energije. Države, ki so sposobne proizvajati sončne celice, vetrne turbine, litijeve baterije in napredne sisteme za shranjevanje, ne le zmanjšajo svojo odvisnost od uvoza energije in tehnologije, temveč tudi okrepijo svoj geopolitični položaj in globalno konkurenčnost. Ta premik kaže, da današnjo energetsko varnost vodita tako tehnologija kot politika. Države s tehnološko prednostjo lahko nadzorujejo cene energije, pospešijo zelene inovacije in okrepijo svoj položaj v mednarodnih pogajanjih.
Druga ključna dimenzija na novo opredeljene energetske varnosti je odpornost elektroenergetskih omrežij in energetske infrastrukture. Obnovljivi viri energije, zlasti sončna in vetrna, so po naravi nestalni in nepredvidljivi. Zato morajo biti elektroenergetska omrežja pametna in prilagodljiva ter vključevati napredne sisteme za shranjevanje in pametno upravljanje obremenitve. Nenadni izpadi električne energije ali nihanja električne energije lahko motijo celotno digitalizirano gospodarstvo držav. Električna vozila, težka industrija in poraba gospodinjstev so neposredno odvisni od elektroenergetskega omrežja. Razvite države, kot so Nemčija, Danska in Japonska, kažejo uspešne primere odpornosti omrežja z obsežnimi naložbami v pametna omrežja in akumulatorje (Chibueze Munonye, 2025).
Kibernetska varnost je postala tudi osrednji steber energetske varnosti. Nadzorni sistemi, pametna omrežja, oprema za shranjevanje in sistemi za upravljanje porabe se vsi zanašajo na digitalne tehnologije. Vsak kibernetski napad lahko moti proizvodnjo, distribucijo in porabo energije ter povzroči obsežno gospodarsko in socialno škodo. Nedavni kibernetski napadi na energetsko infrastrukturo v Evropi, Ameriki in obratih Aramca v Savdski Arabiji so pokazali, da so energetska omrežja brez kibernetske zaščite zelo ranljiva (Venkatachary et al., 2024). Energetska varnost v prehodnem obdobju je nepopolna brez kibernetske varnosti in države izpostavlja nepredvidljivim pretresom.
Spremenile so se tudi ekonomske razsežnosti energetske varnosti. Naložbe, potrebne za razvoj obnovljivih virov energije, vodika, shranjevanja in pametnih omrežij, so znatne, države pa morajo uravnotežiti okoljsko trajnost, ekonomsko blaginjo in odpornost omrežja. Naraščajoči stroški energije, tudi ob zmanjšani porabi fosilnih goriv, lahko ustvarijo ekonomski in socialni pritisk ter zmanjšajo javno sprejemanje energetskega prehoda. Države, ki lahko obvladajo to ravnovesje, bodo okrepile svojo energetsko varnost in ohranile svojo gospodarsko konkurenčnost.
Ključne so tudi geopolitične razsežnosti redefinicije energetske varnosti. Energetski prehod premika ravnotežje moči z izvoznic fosilnih goriv na države, ki nadzorujejo tehnologije in surovine za čisto energijo. Države Bližnjega vzhoda in Severne Afrike z naftnimi in plinskimi viri morajo zaradi postopnega upada svetovnega povpraševanja oblikovati nove strategije za ohranitev svoje vloge. Vzhodnoazijske države, Evropska unija in Združene države Amerike so okrepile svoj geopolitični položaj z vlaganjem v tehnologije, omrežja in infrastrukturo za čisto energijo. Sposobnost držav, da se vključijo v mednarodno usklajevanje, upravljajo tehnologijo in dostopajo do novih virov, je temeljni del energetske varnosti v novi dobi.
V preteklosti so potrošniki igrali pasivno vlogo in so zgolj prejemali energijo. Danes pa domovi, električna vozila, pametna omrežja in oprema za shranjevanje omogočajo potrošnikom, da igrajo aktivno vlogo. Ta premik je energetsko varnost preoblikoval iz centraliziranega koncepta v porazdeljen, participativen in več nivojski.
Vojna v Ukrajini, ki se je začela februarja 2022, je povzročila geopolitično in energetsko krizo brez primere, kar je še dodatno poudarilo pomen ponovne opredelitve energetske varnosti. Rusija je kot ena največjih svetovnih proizvajalk in izvoznic nafte in plina igrala ključno vlogo pri oskrbi Evrope z energijo, saj je zagotovila več kot 40 % zemeljskega plina Evropske unije. Z začetkom vojne in uvedbo obsežnih mednarodnih sankcij proti Rusiji so se zaloge energije zmanjšale, svetovni trg pa se je soočil s cenovnim šokom. Ta kriza je pokazala, da lahko pretirano zanašanje na eno samo državo izvoznico energije resno vpliva na energetsko varnost celotne celine in države naredi ranljive za zunanje pretrese. Slika 1 prikazuje evropske države z največjo odvisnostjo od ruskega plina pred vojno v Ukrajini. To kaže, da krize, kot je vojna v Ukrajini, zadajo temeljni udarec državam, ki so odvisne od uvoza energije iz določenega geografskega območja.
Slika 1: Evropske države, ki so najbolj odvisne od zemeljskega plina iz Rusije
Na primer, nekateri strokovnjaki predlagajo oblikovanje energetskega zavezništva med ZDA in Rusijo za upravljanje in stabilizacijo oskrbe in cen plina v Evropi (Karić, 2025). Nenaden porast cen energije je močno pritisnil na evropsko gospodarstvo. Indeksi cen energije na evropskih borzah so v prvih mesecih vojne dosegli zgodovinske rekorde, kar je energetsko intenzivne industrije, kot so jeklarstvo, kemikalije in proizvodnja hrane, obremenilo z visokimi stroški. Slika 2 prikazuje grafikon svetovnih cen surove nafte in porast cen po vojni v Ukrajini.
Slika 2: Cene surove nafte WTI in Brent od 24. junija 2021 do 27. oktobra 2022
Vlade so bile prisiljene hitro uvesti podporne pakete in politike varčevanja z energijo, da bi ublažile inflacijski vpliv naraščajočih stroškov energije na gospodarstvo in preživetje državljanov. Ta izkušnja je pokazala, da sodobna energetska varnost ni več omejena na zagotavljanje fizičnih virov, temveč zajema tudi gospodarsko odpornost, prilagodljivost in zmogljivosti za krizno upravljanje. Evropske države so se v odgovor na krizo hitro lotile diverzifikacije svojih virov energije. Sklenjene so bile pogodbe o utekočinjenem zemeljskem plinu (LNG) z Združenimi državami Amerike, Katarjem in zahodnoafriškimi državami, aktivirana pa so bila tudi strateška omrežja za skladiščenje plina in nafte. Slika 3 prikazuje največje svetovne izvoznike LNG.
Slika 3: Izvozna zmogljivost utekočinjenega zemeljskega plina
Naložbe v obnovljive vire energije, vključno s sončno in vetrno energijo, ter vodikovo tehnologijo so se povečale, da bi zmanjšale dolgoročno odvisnost od fosilnih goriv. Evropske države so okrepile tudi dolgoročne politike za varčevanje z energijo in večjo učinkovitost ter pospešile izvajanje programov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Druga ključna razsežnost krize je bila odpornost omrežja in upravljanje povpraševanja. Zaradi naraščajočih cen energije in omejitev ponudbe so bili upravljanje obremenitve, napredno shranjevanje in pametni omrežni sistemi ključni za preprečevanje obsežnih izpadov električne energije. Izkušnje vojne v Ukrajini so pokazale, da se elektroenergetska omrežja, ki nimajo fleksibilnosti, digitalizacije in naprednih zmogljivosti shranjevanja, ne morejo spopasti z nenadnimi krizami. Kibernetski napadi so se pojavili kot še eno resno tveganje, zaradi česar so države morale okrepiti digitalno varnost in nadzorna omrežja.
Praktične lekcije vojne v Ukrajini za globalno energetsko varnost so pomembne. Prvič, diverzifikacija virov in poti je bistvena za zmanjšanje ranljivosti. Drugič, odpornost omrežja in sposobnost upravljanja povpraševanja med krizo sta ključnega pomena. Tretjič, kibernetska varnost in zaščita digitalne infrastrukture sta temeljna stebra energetske varnosti. Četrtič, mednarodno usklajevanje in dolgoročne naložbe v tehnologije čiste energije lahko državam omogočijo, da se soočijo z globalnimi pretresi. Ta kriza je navsezadnje razkrila, da je sodobna energetska varnost večdimenzionalen koncept, ki zajema tehnologijo, omrežja, strateške rezerve, ekonomijo, geopolitiko in mednarodno sodelovanje.
Primerjalna analiza ukrajinske krize s preteklimi energetskimi krizami razkriva, da je bila energetska varnost vedno odvisna od geopolitičnih in gospodarskih razmer, vendar so edinstvene značilnosti sedanje krize temeljito spremenile njeno naravo. Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki jo je sprožil naftni embargo OPEC proti zahodnim državam, je povzročila nenaden porast cen nafte. Takrat so se države osredotočale na fizične naftne rezerve in nadzor tranzitnih poti, časovni okvir za prilagajanje pa je bil relativno omejen. Posledično so ukrepi industrializiranih držav vključevali predvsem upravljanje strateških rezerv in prilagajanje porabe, medtem ko tehnologija omrežja in obnovljivi viri energije še niso igrali pomembne vloge. Motnje v oskrbi z energijo na Bližnjem vzhodu in v Afriki so nadaljnji primeri tradicionalnih kriz, osredotočenih predvsem na oskrbo z nafto in plinom, kjer so se države z osredotočanjem na diverzifikacijo virov in shranjevanje uspele izogniti hudi škodi. V teh krizah so sodobne energetske tehnologije in odpornost omrežja prejele manj pozornosti, glavni poudarek pa je bil na dostopu do virov in stabilnosti cen.
Nasprotno pa ima energetska kriza, ki izhaja iz vojne v Ukrajini, posebne značilnosti, ki poudarjajo potrebo po ponovni opredelitvi energetske varnosti. Prvič, sovpadanje te krize s svetovnim prehodom na čisto energijo je pomenilo, da se države soočajo ne le s pomanjkanjem fizičnih virov, temveč tudi s tehnološkimi tveganji in odvisnostjo od kritičnih mineralov. Vetrne turbine, sončne celice, litijeve baterije in druge tehnologije čiste energije zahtevajo stabilen dostop do mineralov, koncentracija proizvodnje teh materialov v omejenem številu držav pa je ustvarila novo geopolitično tveganje. Drugič, digitalna in pametna omrežja, ki so bistvena za obnovljivo energijo, so postala krhka in ranljiva, kjer lahko kibernetski napadi in nihanja v proizvodnji motijo celoten sistem. Tretjič, ukrajinska kriza je pokazala, da energetska varnost ni več zgolj nacionalno vprašanje; mednarodno usklajevanje, večstranski energetski sporazumi in regionalno sodelovanje so ključni za zmanjšanje ranljivosti.
Ta kriza poudarja tudi razlike v energetski varnosti med državami na različnih stopnjah razvoja. Evropske države z napredno infrastrukturo, shranjevanjem energije in pametnimi omrežji so bile sposobne obvladati šok zmanjšane ruske oskrbe s plinom, čeprav z visokimi gospodarskimi stroški. Nasprotno pa so se države s šibko infrastrukturo ali veliko odvisnostjo od fosilnih goriv soočale s hujšimi krizami in povečanimi gospodarskimi tveganji. Ta realnost kaže, da je energetska varnost v novi dobi večplasten koncept, prepleten s tehnologijo, gospodarstvom in politiko. Primerjave z drugimi krizami, kot sta vzhodnoazijska naftna kriza in motnje v oskrbi s plinom v Afriki, kažejo, da sodobna energetska varnost zahteva kombinacijo dejavnikov: odpornost omrežja, diverzifikacijo virov, gospodarsko upravljanje in kibernetsko zaščito. Ukrajinska kriza je resničen primer potrebe po dolgoročnih naložbah v tehnologije čiste energije in pametna omrežja, saj ti ukrepi ne le krepijo energetsko odpornost, temveč tudi krepijo geopolitično neodvisnost držav in njihovo mednarodno pogajalsko moč.
Druga lekcija iz ukrajinske krize je pomen gospodarske fleksibilnosti in pametnega oblikovanja politik. Skok cen energije, inflacijski šok in pritisk na industrijo in potrošnike so pokazali, da morajo imeti države prilagodljive programe za spopadanje z nestanovitnostmi trga. To vključuje kombinacijo strateških rezerv, diverzifikacije energije, naložb v nove tehnologije in podpornih gospodarskih politik. Države, ki so sposobne vzpostaviti takšno odpornost, lahko ublažijo učinke kriz in zagotovijo svojo gospodarsko in socialno trajnost. Poleg tega je ukrajinska kriza poudarila pomen energetske diplomacije in mednarodnega sodelovanja. Nobena posamezna država ne more sama zagotoviti svoje energetske varnosti v današnjem kompleksnem svetu. Evropske države z oblikovanjem regionalnih zavezništev, sklenitvijo pogodb za utekočinjeni zemeljski plin (LNG) in skupnimi naložbami v obnovljive vire energije ponazarjajo ta pristop.
Energetska varnost ni več zgolj dostop do virov ali nadzor tranzitnih poti. Ukrajinska kriza in razvoj energetskega prehoda sta pokazala, da je energetska varnost večdimenzionalen in dinamičen koncept. Zajema tehnologijo, omrežja, kritične surovine, gospodarsko odpornost, kibernetsko varnost in mednarodno usklajevanje. Države, ki bodo učinkovito upravljale te dimenzije, bodo lahko igrale osrednjo vlogo v prihodnjem energetskem redu, medtem ko bodo tiste, ki se bodo držale tradicionalnih modelov, ostale ranljive za geopolitične, gospodarske in tehnološke pretrese. Izkušnje ukrajinske vojne so pokazale, da energetska varnost zahteva strateško načrtovanje, dolgoročne naložbe in prilagodljivo oblikovanje politik. Uspeh na tem področju zahteva poglobljeno razumevanje medsebojnega vpliva tehnologije, gospodarstva, geopolitike in mednarodnega sodelovanja.
O avtorju:
Ebrahim Rezaei Rad je doktorski kandidat za mednarodne odnose in univerzitetni predavatelj. Njegovo glavno področje raziskovalnega dela so energetske študije, energetska varnost in geopolitika. Je avtor več znanstvenih člankov na teh področjih in je svoje delo predstavil na mednarodnih konferencah, osredotočenih na energetska in geopolitična vprašanja. Poleg tega je v sodelovanju z drugimi raziskovalci soavtor več knjig o sorodnih temah.
Stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES-a.
Ljubljana, 29.november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
