Predsedniške volitve 2022: Poslavljanje od Orbanovih "vrednot"?

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil predvolilno analizo pred drugim krogom predsedniških volitev v Sloveniji, ki bodo 13.novembra 2022. Iz obsežne analize »Predsedniške volitve 2022: Poslavljanje od Orbanovih »vrednot«?« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele. 

Predsedniške volitve 2022:

 

Poslavljanje od Orbanovih »vrednot«?

 

V drugem krogu volitev za predsednika Republike Slovenije, ki bo 13. novembra 2022, bo Slovenija izvolila svojega petega demokratsko izvoljenega predsednika/predsednico od  razglasitve neodvisnosti leta 1991.  Mandat predsednika je pet let.

V drugi krog sta se uvrstila Anže Logar (dr. Romana Logar - skupina volivcev) in Nataša Pirc Musar (Biserka Marolt Meden - skupina volivcev). V prvem krogu je Logar osvojil 296.000 (33,95%) glasov, Pirc Musarjeva 234.361 (26,88%). Volilna udeležba je bila nižja kot na nedavnih parlamentarnih volitvah in sicer se je volitev udeležilo 876.687 (51,74%) volivcev.

Mednarodni inštitut IFIMES je objavil analizo pred prvim krogom predsedniških volitev z naslovom »Predsedniške volitve 2022: V pričakovanju novega zagona v slovenskem političnem prostoru«, objavljena na povezavi: https://www.ifimes.org/sl/raziskave/predsedniske-volitve-2022-v-pricakovanju-novega-zagona-v-slovenskem-politicnem-prostoru/5089? (17.10.2022). 

Kaj se dogaja s slovensko zunanjo politiko?

Pomembna pristojnost predsednika Republike Slovenije je tudi slovenska zunanja politika, ki je svoj fiasko doživela s sprejetjem arbitražne odločitve v mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško junija 2017, ko so se dokončno pokazale vse razpoke slovenske zunanje politike. EU je bila garant podpisanega arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško v Stockholmu 4.novembra 2009, vendar je po razglasitvi arbitražne odločitve 29.junija 2017 Slovenija ostala popolnoma osamljena in prepuščena sama sebi. Dejansko je bil arbitražni sporazum tudi sporazum o vstopu Hrvaške v EU, podpisala pa sta ga takratni slovenski premier Borut Pahor (SD) in hrvaška premierka Jadranka Kosor (HDZ). 

Glede odnosov z ZDA se je pokazalo, da Slovenija nima odnosov na potrebni ravni, morda najslabše od vseh držav v regiji. Odnose z ZDA oziroma administracijo Josepha Bidena je donedavna vlada Janeza Janše (SDS) pripeljala do dna, zunanji minister v tej vladi pa je bil sedanji predsedniški kandidat Anže Logar (SDS). Graditi strateške odnose z ZDA, s katero Slovenija nima odprtih vprašanj in ki so najbolj zaslužne za neodvisnost Slovenije, je zelo pomembno. Po raziskavah Gallupa Slovenija sodi med deset najbolj protiameriških držav. Ne obstajajo realni razlogi za takšen odnos, potrebno je veliko narediti, da se to razpoloženje do ZDA izboljša. Slovenska politika mora tu delovati veliko bolj premišljeno, skrbno in dolgoročno.

Kaj se dogaja s slovensko zunanjo politiko oziroma ali je sploh kdo odgovoren za spodrsljaje? Ali ima Slovenija politične zaveznike, prijatelje in podpornike? Njena zunanja politika je vrsto let na stranpoti. To je bilo očitno v Janševi vladi, ko je bila zunanja politika v sozvočju z državami Višegrajske skupine držav (Madžarska, Poljska, Češka, Slovaška). Hkrati je slovenska zunanja politika na Zahodnem Balkanu naredila nepopravljivo škodo s plasiranjem t.i. »non-paperjev«, ki so celo prikrojevali meje držav oziroma predvidevali izginotje nekaterih držav, kot sta Bosna in Hercegovina in Severna Makedonija. Prvič v slovenski sodobni zgodovini so na Zahodnem Balkanu Slovenijo začeli doživljati ne več kot prijateljsko državo. Širitev EU na Zahodni Balkan je prioriteta Slovenije kot države in tu lahko še dodatno uveljavi svoje interese. Članstvo v EU in Nato je v nezadostni meri izkoriščeno, prav tako podpisana strateška partnerstva s Turčijo, Francijo in Nemčijo. Ob članstvu v mednarodnih organizacijah je potrebno pospešeno razvijati dvostranske odnose z državami in nova strateška partnerstva. Zahodni Balkan je tako le formalno prioriteta, dejansko pa je Slovenija izgubila pomembno vlogo v regiji. Prioriteta je večji angažma v številnih organizacijah, posebej v funkciji uveljavljanja Slovenije kot ambiciozne države in v ustvarjanju gospodarskih interesov.

Sosedska politika je vedno prioriteta vsake države. Vse slovenske sosede so članice EU in Nato, kar je odlična izhodiščna pozicija za razvijanje partnerskih odnosov znotraj obeh integracij. Slovenija ni zadostno vpeta na Zahod in znotraj EU in Nato, Slovenska vojska zaostaja za primerljivimi sodobnimi vojskami.  Zadnjih nekaj vlad se s tem ni poglobljeno ukvarjalo. 

Pri odnosih s sosedi vedno izstopa vprašanje slovenske narodnostne skupnosti (Avstrija, Hrvaška, Italija, Madžarska). Njihov položaj se izboljšuje, čeprav je še precej odprtih vprašanj, zlasti glede uporabe slovenskega jezika, šol in uradne podpore s strani navedenih držav. 

Glede Avstrije je vprašanje, ali naj Slovenija formalno uredi svoj status naslednice Jugoslavije kot podpisnica Avstrijske državne pogodbe (ADP). Slovenska politika se je temu do sedaj izogibala, češ da bi to slabo vplivalo na meddržavne odnose (pravna stroka večinoma misli, da je notifikacija potrebna). 

V Italiji je vprašanje slovenske manjšine odvisno od okoliščin, ki se spreminjajo z vsako vlado, zagotovo pa bo to izpostavljeno pod vlado Giorgie Meloni. Vrnitev Narodnega doma v Trstu in spravno dejanje obeh predsednikov držav vliva upanje, da se bodo odnosi še dodatno izboljšali. 

Z Madžarsko je odprto vprašanje slovenske manjšine v Porabju. Odnosi so še posebej pomembni, ker je Madžarska zaledje Slovenije in uporablja Luko Koper kot izhod na morje.

Glede Hrvaške je aktualno vprašanje arbitraže o meji, iz katere je Hrvaška izstopila in ne priznava njene odločitve. Janševa vlada si ni prizadevala za uresničevanje arbitražne odločitve. Čeprav Hrvaška ne priznava te odločitve, je jasno, da je potrebno implementirati odločitev na način, da se to uredi. To se da izvesti s spretnimi diplomatskimi aktivnosti, ker je Hrvaška uradno sprejela sklep v Saboru o izhodu iz arbitraže. V implementaciji arbitraže se lahko v paketu rešuje skupno z  ribolovno cono, čeprav je v njo vpeta tudi Italija. Očitno je potrebno pomagati Hrvaški, da se izvleče iz vrzeli, ki je nastala zaradi njenega enostranskega izhoda iz arbitraže. Napoved, da bo Slovenija ob vstopu Hrvaške v Schengensko območje podala enostransko izjavo, da s tem Hrvaška priznava arbitražno odločitev oziroma po njej določeno mejo, je nesmiselna. Po drugi strani je pomembna zastopanost slovenske manjšine v hrvaškem Saboru, ki je zdaj zastopana prek skupne liste pet manjšin. Trenutna zastopnica slovenske manjšine je pripadnica albanske skupnosti. Zastopanost slovenske skupnosti prek slovenskega poslanca v hrvaškem parlamentu bo verjetno reševana v povezavi z zastopanostjo Hrvatov v slovenskem Državnem zboru.

Avstrija izvaja pritiske za priznanje nemško govoreče skupnosti v Sloveniji, Hrvaška pa za priznanje hrvaške manjšine. Pri tem je priporočilo Sveta Evrope, da se ustrezno uredi priznanje šestih manjšin z območja nekdanje Jugoslavije (Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Srbi). Madžarska zelo agresivno nastopa v skrbi za svojo manjšino v Sloveniji in skozi vloženi kapital krepi svoj vpliv v Sloveniji.

Slovenija ima v Državnem zboru rezervirani dve poslanski mesti za enega pripadnika italijanske in enega madžarske manjšine. To je že zastareli mednarodni unikum, ki ne zadošča politični realnosti za zastopanost tudi drugih manjšin.

Sedanja kandidatura za nestalno članstvo v Varnostnem svetu OZN 2024/25 je ponovna priložnost za globalno diplomatsko, politično in širšo promocijo. Slovenija je bila nestalna članica Varnostnega sveta OZN prvič 1998/99. V drugi kandidaturi leta 2012 je Slovenijo premagal Azerbajdžan. Slovenija za nestalno članstvo Varnostnega sveta OZN tekmuje z Belorusijo. Če ne bo izbrana, bo to slaba popotnica za slovensko zunanjo politiko v prihodnje.

Slovenski »izum« - politični start-up in neodvisni kandidati

Politični start-up so novoustanovljene stranke z inovativno idejo in praviloma kratkoročno razdelano strategijo v negotovih okoliščinah, kar prinaša visok volilni rezultat. Ponujajo močen potencial in bleščečo prihodnost, potem pa praviloma izginejo s politične scene. Start-up podjetja (pospeševalniki) predstavljajo novoustanovljena podjetja z inovativno idejo (izdelek ali storitev) v negotovih okoliščinah z velikim potencialom in globalnimi načrti, kasneje pa enostavno ne preživijo na (političnem) trgu. 

Slovenski »izum« so tudi neodvisni kandidati, čeprav gre v primeru Anžeta Logarja za ključno strankarsko pozicijo - za predsednika Sveta Slovenske demokratske stranke (SDS), ene od vodilnih strank v Sloveniji. 

Zato je potrebno posebej poudariti, da predsednik države ohrani avtonomno in neodvisno držo, s čimer bo korektiv katerikoli vladi, obenem pa predstavlja navzven enotnost vseh državljanov. Tudi če je neodvisen kandidat/ka, je »higienično«, da vsaj ni član/ica nobene politične stranke, kaj šele predsednik Sveta Slovenske demokratske stranke (SDS) kot v primeru Logarja. Strateška napaka v primeru Logarja je, da ni pravočasno javno in nepreklicno izstopil iz SDS, s čimer bi se mu tako povečale možnosti za izvolitev. 

Poslavljanje od Orbanovih »vrednot«?

V drugem krogu predsedniških volitev se pogosto zastavlja vprašanje vrednot, ki jih  zastopata posamezna kandidata. Vprašanje vrednot je zelo kompleksno vprašanje, podobno kot umestitev politične levice in desnice v slovenski družbi, ki ne ustreza uveljavljenim definicijam.

Soočenje svetovnih nazorov kandidatov je pomemben del volilne kampanje, ki lahko vpliva na opredelitev volivcev. Odnos predsedniških kandidatov do civilne družbe in aktivnega državljanstva je zelo občutljivo vprašanje, glede na njeno vlogo in pomen. Ozadje kandidature Anžeta Logarja je v neposredni povezavi z Janezom Janšo, ki je tudi njegov tesni sodelavec in zagovornik vrednot, ki so doživele debakel na aprilskih parlamentarnih volitvah. V mnogo čem so te vrednote tiste, ki jih na Madžarskem vrsto let zagovarja in izvaja madžarski premier in predsednik Fidesza Viktor Orban. Te vrednote za večino Slovencev niso sprejemljive, kar so pokazali z glasovanjem na nedavnih parlamentarnih volitvah. 

Analitiki menijo, da je drugi krog predsedniških volitev zadnja priložnost, da je za predsednika Slovenije izvoljen zagovornik vrednot Viktorja Orbana, kajti pozicija predsednika države omogoča promoviranje in vsiljevanje teh vrednost v javnem diskurzu. Za to obstaja upravičena zaskrbljenost, ker sta minuli dve leti vlade Janeza Janše, v katerih je Logar opravljal naloge zunanjega ministra, pokazali, da je bil Orbanov sistem »vrednot« poskušan vpeljat celo do te mere, da je šlo za projekt spremembe mentalnega vzorca Slovencev, kot izrazito antifašističnega naroda v njegovo nasprotje. Pri temu je šlo za zlorabo državnih inštitucij, kot so ministrstva, policija, Slovenska varnostno-obveščevalna agencija (SOVA), Finančna uprava (FURS), Urad za preprečevanje pranja denarja, inšpekcijske službe itn. Lahko bi rekli, da skoraj ne obstaja državna inštitucija, ki ni bila zlorabljena za obračun z nesomišljeniki oziroma s tistimi, ki bi lahko »ogrozili« vzpostavljajoči režim Janeza Janše z vsemi pripadajočimi Orbanovimi »vrednotami«. Zato Slovenija v drugem krogu sedanjih predsedniških volitev izbira, ali se bo razvijala kot odprta ali kot zaprta družba.

Predsedniška kandidatka Nataša Pirc Musar ne prihaja iz strankarskega življenja, temveč je popolno nasprotje svojega protikandidata Anžeta Logarja. Nikoli ni bila članica nobene politične stranke in v slovenski in mednarodni javnosti je prepoznavna kot zagovornica temeljnih svoboščin in človekovih pravic brez ideološkega prefiksa. Dejansko je Sloveniji potreben predsednik, ki ne bo manipuliral z vprašljivimi vrednotami kot to ves čas dela Janez Janša oziroma njegov učenec Anže Logar, ki se je čez noč prelevil oziroma je doživel metamorfozo v sodelujočega, a ne izključujočega politika. Slovenija potrebuje predsednika, ki bo resnično promoviral in zagovarjal ustavni patriotizem, ki temelji na izpolnjevanju ustavnih pravic in obveznosti tako državljanov kot države.

Analitiki menijo, da so predsedniške volitve eden od zadnjih poskusov, da se v Sloveniji z izvolitvijo predsednika države uveljavijo odkrito ali prikrito »vrednote« Viktorja Orbana, ob pomoči omrežja in veliki količini sumljivega (ruskega) denarja.

Predsedniške volitve so priložnost, da se Slovenija poslovi od Orbanovih »vrednot«, ki še vedno realno grozijo Sloveniji in izbere predsednika/co, ki bo kos nalogam v spremenjenih geopolitičnih in mednarodnih okoliščinah, ki bodo pripeljale do temeljite spremembe svetovne ureditve. Prvič v zgodovini mlade slovenske države pa je odprta pot, da Slovenija izvoli prvo predsednico države. 

Ljubljana, 9. november 2022        


[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018.