Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in širšem mednarodnem prostoru. V članku z naslovom »Medmorje med Natom, Rusijo in velikimi silami: vloga Romunije v varnostni arhitekturi od Baltskega do Črnega, Kaspijskega in Jadranskega morja« general v pokoju Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji izvršni direktor podjetja Ingepo Consulting, ponuja poglobljeno analizo koncepta okrepljenega sodelovanja med državami, ki se razprostirajo med Baltskim, Črnim in Jadranskim morjem. Koncept, ki temelji na zgodovinskih in geopolitičnih izhodiščih, predstavlja vir navdiha za regionalne pobude z visokim razvojnim potencialom in strateškim pomenom za prihodnost širšega evropskega prostora.
»Med imperiji in zavezništvi so bila ozemlja med Baltskim in Črnim morjem vedno manj gospodarji lastne usode in bolj prizorišče, kjer se odloča o usodah.«
(Pripisano Georgeu F. Kennanu, parafrazirano iz knjige American Diplomacy)
Koncept Medmorja, ki ga je v medvojnem obdobju prvotno zasnoval Józef Piłsudski[2], je predvideval vzpostavitev konfederacije držav med Baltskim, Črnim in Jadranskim morjem, sposobne uravnotežiti vpliv tako Nemčije kot Rusije. Čeprav se ta zgodovinski projekt nikoli ni uresničil, se njegova ideja občasno znova pojavlja v geopolitičnih razpravah – zlasti v kontekstu krhke varnostne arhitekture Srednje in Vzhodne Evrope.
Danes koncept Medmorja ponovno pridobiva na aktualnosti – prek Pobude treh morij (3SI)[3], Bukareške devetke (B9)[4] in pod vplivom vojne v Ukrajini – pri čemer se njegov domet razteza vse do Kaspijskega območja, kjer energetski in prometni koridorji povezujejo Evropo s Kavkazom in Srednjo Azijo.
Čeprav Medmorje v svoji prvotni obliki ostaja predvsem teoretični okvir, ideja okrepljenega sodelovanja med državami med Baltskim, Črnim in Jadranskim morjem še naprej navdihuje regionalne pobude z izrazitim evolucijskim in strateškim potencialom.
Baltsko–črno–kaspijsko–jadranska regija predstavlja geopolitični lok stika med evroatlantskim prostorom (Nato in EU) ter rusko sfero vpliva. Gre za območje, kjer se prepletajo interesi velikih sil, energetska varnost in prometna povezljivost, s čimer regija pridobiva vse večji strateški pomen v novi varnostni arhitekturi Evrope.
Ta prostor vključuje tri ključne dimenzije:
Regija združuje istočasno ranljivost in priložnost:
Čeprav je bil prvotni koncept Medmorja zamišljen kot politično-vojaški projekt za uravnoteženje vpliva velikih sil, realnost 21. stoletja zahteva njegovo širšo reinterpretacijo. Novi kontekst narekuje, da se koncept razširi na gospodarsko, energetsko in logistično dimenzijo, kar mu daje trajnejšo in bolj operativno relevantnost.
V tem okviru Pobuda treh morij (Three Seas Initiative – 3SI) predstavlja najkonkretnejši izraz sodobne logike Medmorja. Gre za institucionalno platformo, ki povezuje države srednje in vzhodne Evrope pri razvoju infrastrukture, energetskih omrežij in digitalne povezanosti[5].
Vzdolž osi sever–jug, med Baltskim, Črnim in Jadranskim morjem, nastaja mreža projektov, ki postopno oblikuje regionalni gospodarski in energetski koridor strateškega pomena:
Čeprav so posamezne pobude v različnih fazah izvedbe, izražajo jasen trend funkcionalnega regionalnega povezovanja, ki presega tradicionalno vojaško in politično sodelovanje. Njihov skupni cilj je zmanjšati odvisnost od zgodovinskih infrastrukturnih tokov zahod–vzhod, v katerih sta tradicionalno prevladovali Nemčija in Rusija, ter oblikovati alternativno gospodarsko os, skladno z evroatlantskimi strateškimi interesi in logiko nove evropske konvergence.
Za Severnoatlantsko zavezništvo (Nato) koncept Medmorja predstavlja predvsem sinonim za okrepljen vzhodni bok[6] – obrambni lok, ki se razteza od baltskih držav na severu do obal Črnega morja na jugu. To območje tvori geopolitično črto stika med dvema antagonističnima svetovoma: evroatlantskim prostorom in ruskim vplivnim območjem.
Na severu so baltske države pod stalnim pritiskom ruskih vojaških in hibridnih aktivnosti, medtem ko se na jugu, v črnomorski regiji, interesi Nata in Moskve neposredno prepletajo – zlasti v kontekstu vojne v Ukrajini, nadzora morskih poti in energetske varnosti.
Pobude, kot sta Bukareška devetka (B9) – forum vzhodnih članic Nata – in krepitev Natove prisotnosti na Poljskem ter v Romuniji, potrjujejo, da je stabilnost vzhodnega boka postala strateška prioriteta zavezništva.
Vendar pa raznolikost nacionalnih interesov, različne zgodovinske izkušnje in stopnja zaznane ogroženosti pomenijo, da enotnost vzhodnega boka pogosto ostaja bolj deklarativna kot operativna. Kljub temu pa Medmorje, kot konceptualni in geopolitični okvir, ponuja možnost strateške sinteze, če se bo uspelo preoblikovati obrambno percepcijo v celovito vizijo regionalne varnosti, ki presega zgolj vojaško dimenzijo.
Za Rusijo Medmorje predstavlja zahodno vsiljeni »sanitarni kordon«, namenjen omejitvi njenega dostopa do Srednje Evrope in Balkana. Kremelj vsako krepitev sodelovanja med Baltskim, Črnim in Jadranskim morjem dojema kot neposredno grožnjo nacionalnim interesom.
V tem okviru vojna v Ukrajini ni le regionalni konflikt, temveč tudi boj za preprečitev, da bi Ukrajina postala steber novega Medmorja. Moskva si prizadeva za to s strategijo destabilizacije, ki vključuje:
Poleg tega ima v tem kontekstu posebno strateško vlogo kaliningrajska enklava[7], ki Kremlju omogoča projekcijo moči v Baltiku in nadzor nad ključnimi pomorskimi ter transportnimi koridorji.
Združene države aktivno podpirajo konsolidacijo vzhodnega boka in Pobudo treh morij (3SI), saj v Medmorju vidijo sredstvo za utrjevanje regionalnih zaveznikov in zmanjšanje energetske odvisnosti od Rusije. Washington spodbuja naložbe v infrastrukturo, energijo in obrambo ter regijo dojema kot vitalni bastion transatlantskega reda.
Nemčija in Francija se do ideje Medmorja obnašata z določeno previdnostjo; bojita se, da bi pobuda lahko konkurenčno vplivala na EU. Kljub temu sta, da ZDA ne bi pridobile izključnega vpliva, sprejeli pobudo Tri morja. Francija se osredotoča predvsem na Sredozemlje in Afriko, medtem ko Nemčija stremi k nadzoru kritične evropske infrastrukture.
Rusija Medmorje dojema kot strukturo izolacije, kar krepi njen protizahodni diskurz in strategijo geopolitike vpliva.
Kitajska se ne vključuje neposredno v regionalno varnost, temveč izraža interes predvsem prek iniciative »En pas, ena pot«, z vlaganjem v pristanišča, železnice in energetiko, s ciljem okrepiti svojo gospodarsko prisotnost v regiji.
S tem velike sile projicirajo svoje interese na Medmorje, spreminjajoč regijo v strateško prizorišče nastajajoče multipolarnosti, kjer se prepletajo vojaški, gospodarski in infrastrukturni interesi, ter oblikujejo novo globalno dinamiko moči.
Položaj Romunije je ključnega pomena za vsak projekt Medmorja, saj država leži na presečišču pomembnih geopolitičnih, infrastrukturnih in energetskih poti:
Koncept Medmorja se sooča z več ključnimi izzivi, ki vplivajo na njegovo realizacijo in dolgoročno stabilnost:
Kljub tem izzivom Medmorje ohranja visok potencial kot geostrateški, gospodarski in energetski most med Severno, Srednjo in Južno Evropo ter kot platforma za multipolarno povezovanje regije.
Medmorje ni alternativa Natu ali EU, temveč dopolnilna komponenta, ki lahko okrepi vzhodni bok in zmanjša strukturne odvisnosti. Za Romunijo predstavlja dvojni izziv: obvladovanje geopolitičnih pritiskov in hkrati spreminjanje geografske ranljivosti v strateško prednost.
Uspeh Medmorja je odvisen od več ključnih dejavnikov:
Kot je bilo omenjeno na začetku študije, čeprav koncept Medmorja še vedno prevladuje predvsem v sodobnih strateških analizah, v svoji zgodovinski obliki ostaja večinoma le v teoriji. Kljub temu ideja o okrepljenem sodelovanju med državami med Baltskim, Črnim in Jadranskim morjem, še naprej navdihuje regionalne pobude z resničnim potencialom za razvoj.
Če Romunija inteligentno izkoristi svoj geostrateški položaj sredi Črnega morja, Karpatskega območja in Balkana, lahko status ranljivega akterja preobrazi v nepogrešljivega akterja evropske varnostne arhitekture.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo Geostrategic Pulse. General Pivariu je tudi član Svetovalnega odbora IFIMES.
Opomba: Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno mnenja inštituta IFIMES.
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Józef Piłsudski (1867–1935), poljski državnik in vojskovodja, je po prvi svetovni vojni zagovarjal idejo federacije držav med Baltskim in Črnim morjem, znano kot »Medmorje«. Cilj te pobude je bil uravnotežiti vpliv Nemčije in Rusije v regiji.
[3] Pobuda Tri morja (TSI) je bila ustanovljena leta 2015 na skupni pobudi Poljske (predsednik Andrzej Duda) in Hrvaške (predsednica Kolinda Grabar-Kitarović). Združuje 13 držav članic Evropske unije, razporejenih med Baltskim, Črnim in Jadranskim morjem, z namenom razvoja infrastrukture, izboljšanja energetske in digitalne povezljivosti ter krepitve regionalne kohezije in varnosti.
[4] Skupina Bukareška devetka (B9) je bila ustanovljena leta 2015 na pobudo Romunije (predsednik Klaus Iohannis) in Poljske (predsednik Andrzej Duda). Skupino sestavlja devet vzhodnoevropskih držav članic Nata – Bolgarija, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Romunija, Slovaška in Madžarska – ki si prizadevajo uskladiti regionalna stališča glede evroatlantske varnosti in okrepiti vzhodni bok zavezništva. Pobuda uživa stalno podporo Združenih držav Amerike in Nata ter velja za dopolnilni instrument pri krepitvi enotnosti in odpornosti zaveznikov.
[5] Čeprav je bilo predlaganih številne projekte in jih je več že realiziranih, kritiki opozarjajo, da je bilo doslej dokončanih le relativno malo – nekatera poročila navajajo, da je od 143 prednostnih projektov le 14 dokončanih ali v napredni fazi izvajanja. Glavne ovire vključujejo visoko raven birokracije, težave pri čezmejnem usklajevanju, različne nacionalne prioritete, pomanjkanje močnega centralnega izvršilnega mehanizma ter odvisnost od financiranja EU ali zunanjih virov. Čeprav je bil Trijumski inicijativni okvir (3SI) zasnovan kot mehanizem za usklajevanje regionalnih projektov med državami, mu sam po sebi primanjkuje učinkovitih izvršilnih instrumentov. Njegov največji doprinos je v tem, da je spodbudil vlade k načrtovanju večjih projektov z regionalne perspektive.
[6] Izraz »vzhodni bok« je uobičajena formulacija NATO-a, ki pa je z vojaškega vidika – kot sem že večkrat opozoril in kot poudarjajo tudi ugledni vojaški analitiki – bolj politična kot dejansko vojaško natančna. Pravilneje bi bilo govoriti o »vzhodni fronti«, izraz, ki bi lahko postopoma pridobil sprejemljivost, če bi Rusija nadaljevala svojo agresijo v Ukrajini.
[7] Kaliningrad je ruska enklava na obali Baltskega morja, umeščena med Poljsko in Litvo. Nekdanji nemški Königsberg, ki ga je Sovjetska zveza anektirala leta 1945, danes predstavlja ključno strateško točko kot najbolj zahodno rusko vojaško oporišče. V regiji ima sedež baltska flota, skupaj s kompleksom naprednih A2/AD zmogljivosti (omejevanje dostopa in gibanja), ki vključujejo balistične in protiladijske raketne sisteme Iskander-M, S-400, Bastion, pa tudi zračne in elektronske bojne enote. Njegov položaj omogoča nadzor nad pomorskimi in zračnimi potmi proti severni Poljski in baltskim državam, kar služi kot pomembno sredstvo pritiska na NATO. Od leta 2022 je Moskva dodatno okrepila vojaško prisotnost v Kaliningradu, razširila infrastrukturo za skladiščenje streliva in intenzivirala skupne vaje z baltsko floto, medtem ko se špekulira o morebitni namestitvi taktičnega jedrskega orožja.
[8] Romunija ima geostrateško ključno lego ob Črnem morju, saj leži na stičišču gospodarskih, energetskih in vojaških koridorjev, ki povezujejo Srednjo Evropo, Kavkaz in Bližnji vzhod. Njeno pristanišče Konstanca, največje ob Črnem morju in eno najpomembnejših v Evropi, deluje kot glavno logistično središče vzhodnega boka Evropske unije in Nata. Prek železniških in rečnih povezav, vključno s kanalom Donava–Črno morje, pristanišče zagotavlja neposreden dostop do evropskega prometnega omrežja (TEN-T). Hkrati služi kot naravni konec projekta Rail-2-Sea in kot ključna povezava v sever–jug osi, ki jo spodbuja Pobuda treh morij. Poleg gospodarskega pomena ima pristanišče tudi strateško vrednost za mobilnost zaveznikov znotraj Nata, primerljivo z najpomembnejšimi evropskimi pristanišči, kot sta Gdansk in Koper.
[9] Romunija zavzema edinstven geografski in strateški položaj na stičišču karpatskega loka in balkanske vplivne sfere, kar jo postavlja v vlogo naravne povezave med srednjo in jugovzhodno Evropo. Karpatska gorska veriga, ki se razteza čez njeno ozemlje več kot 900 km, zagotavlja značilen obrambni teren, hkrati pa omogoča nadzor nad ključnimi dostopnimi potmi iz Panonije, Ukrajine in Črnega morja. Romunija, ki leži severno od Balkana, deluje kot most med donavsko-karpatskim območjem in Balkanskim polotokom, kar ji daje ključno vlogo pri regionalni stabilnosti in strateški kontinuiteti znotraj evropske varnostne arhitekture. Zaradi svoje geografske lege postane tudi povezovalni element med severnim in južnim delom osi Medmorja, s čimer še dodatno krepi geopolitični pomen regije v širšem evroatlantskem okviru.
[10] Romunija razpolaga z obsežnim potencialom na področju naravnih in energetskih virov, vključno z velikimi zalogami zemeljskega plina (tako na kopnem kot v Črnem morju), surove nafte, premoga, neželeznih rud, pa tudi pomembnimi hidroelektričnimi in kmetijskimi viri. Razvoj projektov za izkoriščanje plina, kot sta Neptun Deep in Midia Gas Development, še dodatno krepi njen položaj kot regionalne proizvajalke energije. Z infrastrukturnega vidika je Romunija presečišče glavnih evropskih prometnih koridorjev (TEN-T), ki Črno morje povezujejo s srednjo in zahodno Evropo prek železniških, cestnih in rečnih omrežij, vključno s kanalom Donava–Črno morje. Ta kombinacija naravnih virov in transportnih povezav postavlja Romunijo v vlogo ključnega energetsko-logističnega stebra vzhodnega boka Evropske unije in Nata, hkrati pa omogoča gospodarsko in strateško podporo regionalnim projektom Pobude treh morij in širšemu konceptu Medmorja. Kljub temu nacionalno infrastrukturo še vedno zaznamujejo strukturne in naložbene vrzeli, zastarelo prometno omrežje ter delna odvisnost od uvoza energije – dejavniki, ki omejujejo polno izkoriščanje njenega strateškega potenciala.
