Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane je mednarodno uveljavljen po svojih rednih in poglobljenih analizah globalnega dogajanja, s posebnim poudarkom na Bližnjem vzhodu, Balkanu ter drugih strateško pomembnih regijah po svetu. Eden izmed uglednih članov Svetovalnega odbora IFIMES, dr. J. Scott Younger, predsednik in komisar pri podjetju Glendale Partners, v svojem prispevku z naslovom »Globalni nered in razkroj strateških gotovosti: ‘Kam naprej in kaj potem?’« ponuja poglobljen razmislek o sodobnih mednarodnih razmerah. Avtor ob tem izpostavlja, da vojna v Ukrajini vstopa v svoje peto leto, hkrati pa se odvija drugi predsedniški mandat Donalda Trumpa, kar dodatno poudarja vse bolj izrazito dinamiko globalne nestabilnosti in strateške negotovosti, ki zaznamujeta aktualni mednarodni red.
Pravkar smo vstopili v peto leto vojne med Ukrajino in Rusijo, pri čemer dogovora o njenem koncu še vedno ni na vidiku. Hkrati so minili trije meseci drugega leta drugega mandata predsednika Trumpa v Beli hiši, le nekaj dni po njegovem letnem nagovoru narodu. Govor, ki je v značilnem Trumpovem slogu trajal skoraj dve uri, je bil bistveno daljši od nagovorov njegovih predhodnikov, pri čemer se je na obrazih prisotnih pogosto kazal očiten občutek naveličanosti.
Neizogibno je bilo, da so bile številne njegove izjave, zlasti na področju gospodarstva, bodisi pretirane bodisi netočne, kar je še dodatno okrepilo vtis razkoraka med politično retoriko in dejanskimi razmerami.
Ni ga več kaj dosti zanimalo, da bi se posvetil reševanju vojne v Ukrajini in uresničevanju ogromne naloge sklenitve miru v Gazi. Kot po navadi je to preseglo mejo njegove pozornosti.
Ob koncu lanskega leta je politično prizorišče zaznamovalo vprašanje podelitve Nobelove nagrade za mir. Bil je vidno razočaran, ker priznanja ni prejel, saj je iskreno verjel, da si ga je zaslužil. Še bolj nenavadno pa je, da se obljube o hitrem končanju vojn v Ukrajini in Palestini – ki naj bi se po njegovih besedah zgodilo že v enem dnevu po prevzemu funkcije – niso uresničile. Vojna v Ukrajini še vedno traja, razmere v Gazi pa se sicer umirjajo, vendar ostajajo krhke in obstaja realna možnost ponovne eskalacije.
Letos se je njegovo zanimanje preusmerilo drugam. Najprej je presenetil s predlogom, da bi Kanada postala 51. zvezna država Združenih držav Amerike, pri čemer je spregledal njen status suverene države in članice britanskega Commonwealtha z močno zgodovinsko in politično povezanostjo. Izjava je naletela na začudenje in bila odločno zavrnjena.
Kmalu zatem je pozornost usmeril še na Grenlandijo – obsežno, redko poseljeno arktično ozemlje s približno 55.000 prebivalci, ki spada pod Dansko, članico Evropske unije. Danska je ob tem prejela podporo EU in Združenega kraljestva, ki sta opozorila, da bi morebitni varnostni pomisleki glede ruskih ali kitajskih ambicij na tem območju neizogibno sprožili odziv Nata. V znak pripravljenosti so bile napotene tudi vojaške sile in mornariške enote za podporo Danski. Čeprav se je od teh idej začasno umaknil, ostaja odprto vprašanje, ali je bila to res zadnja beseda o tej temi.
Medtem je Venezuela postala novo žarišče političnih napetosti, saj jo je predsednik označil kot ključni vir mamil, ki vstopajo v ZDA. V nenadnem in hitro izvedenem vojaškem posegu so posebne enote aretirale venezuelskega predsednika Madura ter ga skupaj z ženo prepeljale v New York, kjer sta zaprta in čakata na nadaljnji razplet dogodkov.
Vzporedno s tem je Maria Machado, voditeljica venezuelske opozicije in dobitnica Nobelove nagrade za mir leta 2025 – nagrade, ki si jo je po poročanju želel tudi predsednik Trump – simbolično predala svoje priznanje Trumpu, v poskusu umirjanja političnih napetosti. Z dogovorom, da bo nova venezuelska oblast z Madurovo namestnico na čelu tesno sodelovala z ameriško administracijo, se je politična temperatura začasno znižala.
Približno mesec dni prej je izraelski premier na kratko obiskal Trumpovo rezidenco na Floridi. Vsebina pogovorov ni bila razkrita, vendar nadaljnji dogodki puščajo prostor za ugibanja. Kmalu zatem so sledili nenadni nočni zračni napadi izraelskih in ameriških sil na Iran, kar je v praksi pomenilo začetek vojaške eskalacije, brez predhodnega opozorila zaveznikom, vključno z Natom in Evropsko unijo.
Združene ameriške in izraelske zračne sile so izvedle obsežen napad na izbrane cilje v Iranu, pri čemer naj bi bili ubiti vrhovni verski voditelj ajatola ter številni ključni predstavniki iranskega režima. Ocenjuje se, da je bil ta korak posledica prepričevanja, da je mogoče konflikt hitro in odločno zaključiti, kar pa se je kasneje izkazalo za bistveno bolj zapleteno predpostavko. Sčasoma je postalo jasno, da bi lahko vojna trajala dlje, kot je bilo sprva načrtovano, kar je odprlo vprašanje politične utemeljitve samega začetka konflikta.
Da bi se prikazal kot »človek miru«, je Trump razglasil dvotedensko premirje, delegacije obeh strani pa so se sestale v Pakistanu, ki je ponudil svojo vlogo posrednika. Osrednje vprašanje pogajanj je bilo povezano s prehodom naftnih tankerjev skozi Ormoško ožino – strateško ključno točko, ki jo Iran uporablja kot vzvod pritiska z grožnjo blokade pomorskega prometa. Takšen scenarij bi imel resne posledice za svetovno gospodarstvo, zlasti za države, odvisne od nafte.
Kljub dogovorjenemu premirju pa se razmere niso povsem umirile. Izrael je nadaljeval vojaške operacije, tudi proti Hezbolahu v Libanonu, pri čemer so ponovno padale civilne žrtve, podobno kot v Gazi. S tem se je potrdila nadaljnja dinamika regionalne eskalacije in sistematičnega razbijanja iranske mreže zaveznikov, vključno s Hamasom.
Vzporedno se je napetost preselila tudi na simbolno in politično raven. Trump je vstopil v verbalni spopad s papežem, ki je kritiziral vojno v Iranu. Njegove izjave so bile, kot pogosto, ostre in impulzivne, medtem ko jih je papež Leon zavrnil z očitnim prezirom.
Dodatno presenečenje je povzročila viralna podoba, ki je Trumpa prikazovala v liku Jezusa, kar je sprožilo burne odzive, zlasti med ameriškimi katoličani, in dodatno načelo njegovo politično bazo. Vse bolj se zdi, da predsednik pogosto nastopa impulzivno, brez predhodnega premisleka o političnih in družbenih posledicah svojih izjav.
Britanski tisk vsakodnevno komentira najnovejše izjave ameriškega predsednika. Vendar pa je največ pozornosti nedavno pritegnil članek nekdanjega člana prve Trumpove administracije, ki je po skoraj desetletju ponovno začel natančno spremljati njegove politične poteze. Njegova analiza je zaskrbljujoče neposredna: opisuje ga kot kombinacijo narcisoidnosti in omejenega razumevanja kompleksnih procesov, kar v povezavi z obsežno in pogosto nenadzorovano politično močjo predstavlja resno tveganje.
Medtem ko so bile Združene države osredotočene na Iran, je Izrael izkoristil priložnost za intenziviranje operacij proti Hezbolahu v Libanonu, pri čemer ni sprejel interpretacije premirja, ki bi omejevala njegove vojaške aktivnosti. Napadi so zajeli tudi širše območje Bejruta, čeprav ne lokacij, od koder naj bi Hezbolah dejansko deloval. Trump je tokrat zahteval ustavitev operacij, kar je Izrael nejevoljno upošteval, vendar ob jasnem signalu, da bi jih lahko nadaljeval, če pogajanja ne bi bila uspešna.
Ključno vprašanje z globalnega vidika ostaja režim prehoda naftnih tankerjev skozi Ormoško ožino. Iran se je strinjal z neoviranim prometom, medtem ko Trump vztraja, da nobena ladja ne sme prečkati ožine, dokler Iran ne privoli v prenos svojih jedrskih aktivnosti pod nadzor Združenih držav. S tem se pogajanja ponovno vračajo v stanje zastoja, čeprav ameriška stran izraža zadovoljstvo z njihovim potekom, medtem ko Iran ostaja izrazito previden.
Ostaja odprto vprašanje, ali bo Trumpu uspelo ohraniti obstoječi status quo in morebitni nadaljnji razvoj predstaviti kot »mirovno zmago«, kljub dejstvu, da je bila začetna eskalacija posledica pritiska izraelskega vodstva. Prav tako ostaja nejasno, ali bodo druge države, ki si prizadevajo za čimprejšnjo stabilizacijo razmer v Ormoški ožini, uspele doseči dogovor, ki bi zagotovil trajnejši mir.
Gre za niz odprtih vprašanj, na katera bodo, kot kaže, odgovore ponudili šele prihodnji dnevi in tedni.
O avtorju:
Dr. J. Scott Younger, OBE, je gradbeni inženir, 42 let je preživel na Daljnem vzhodu in opravljal naloge v 10 državah za Svetovno banko, ADB in UNDP. Objavil je veliko prispevkov, bil je kolumnist za Forbes Indonezija in Globe Asia. Bil je član uprav britanske in evropske zbornice in bil 17 let podpredsednik Mednarodne poslovne zbornice. Njegovi področji zanimanja sta infrastruktura in trajnostni razvoj, zanima pa se tudi za mednarodne zadeve. Je mednarodni kancler Predsedniške univerze v Indoneziji in častni višji znanstveni sodelavec Univerze v Glasgowu. Je član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališča avtorja in ne odraža nujno stališč IFIMES-a.
Ljubljana/Glasgow, 25.april 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
