Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, na Balkanu in po svetu. Dr. J. Scott Younger je predsednik pri Glendale Partners in član Svetovalnega odbora IFIMES-a. V svojem članku z naslovom “Izraelsko-palestinski požar“ analizira to kompleksno vprašanje.
Prvič sem odšel v Izrael leta 1971, da bi predstavil referat na konferenci o hidravličnih raziskavah na inštitutu v Tel Avivu leta 1971, dve leti pred vojno Yom Kippur in štiri po 6-dnevni vojni. Tam sem preživel en teden in seveda obiskal Jeruzalem, obiskal sem tudi kibuc, ki se nahaja med Tel Avivom in Jeruzalemom. V Jeruzalemu sem obiskal 'Zid objokovanja', mošejo Al Aqsa, tretji najpomembnejši kraj v muslimanski veri za Meko, in šel po poteh, kjer je stopal Jezus Kristus, preden je bil križan. Jeruzalem je zelo pomemben za vse tri monoteistične religije. Ljudje so bili zelo prijetni, želeli so biti všečni.
Naslednjič sem bil na območju Bližnjega vzhoda leta 1978, ko sem nekaj mesecev preživel v Saudski Arabiji in delal na projektu Jubail. Šel sem v Riad, da bi bil priča podpisu pogodbe, in minister me je sprejel na običajen način - pustil me je čakati! Leta 1998 sem obiskal Jordanijo, da bi videl »slavno« Petro, odpotoval sem do Amana ter se ustavil na različnih mestih, zlasti če so imeli povezavo z rimskim imperijem. Moj bodoči zet je sodeloval pri arheološkem projektu, kjer je proučeval rimsko vojaško zgodovino. Za nekaj časa smo se tudi ustavili, da bi pogledali proti Zahodnemu bregu, čez reko Jordan, ki je ključna tema današnjega problema.
Velik del problema izhaja iz tega, kar se imenuje Balfourjeva deklaracija iz leta 1917. V tem kratkem dokumentu je takratni britanski zunanji minister Arthur Balfour baronu Lionelu Rothschildu, vodji britanske judovske skupnosti v Britaniji, obljubil zemljo za Jude v Palestini, ki je bila takrat pod britanskim mandatom. Toda v besedilu deklaracije je bilo tudi jasno navedeno, da je treba spoštovati državljanske in verske pravice obstoječih ljudi, ki so živeli v Palestini. Za izjavo je bilo potrebnih v enem letu več, včasih težkih srečanj, da je bil dosežen dogovor. To je bil tudi čas, ko je bilo stoletja staro Otomansko cesarstvo, ki je imelo nadzor nad tem območjem, na koncu. Medtem so se leta 1916 Arabci dvignili proti Otomanskim Turkom in jih pomagali pregnati ter postaviti temelje za ozemlje Palestine. Podvigi T. E. Lawrencea v tem kontekstu in avtorja knjige Sedem stebrov modrosti, objavljene leta 1926, so vredni branja.
V dveh desetletjih po Balfourjevi deklaraciji je prišlo do stalnih selitev Judov iz evropskih držav, migracije pa so se pospešile, ko so namere nacistov v Nemčiji postale jasnejše. Judovska skupnost v Palestini, ki je bila v času prve svetovne vojne zelo majhna, je do druge svetovne vojne narasla na približno 9%. Pred koncem britanskega mandata leta 1948, se je 29.novembra 1947 večina članic OZN dogovorila o rešitvi dveh držav, ki naj bi se uvedla in razdelila ozemlje. Judovska domovina naj bi zasedla približno 56% območja, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je območje vsebovalo boljšo zemljo. Seveda je bilo nekaj nesoglasij in sporov, tisti močnejši, se nadaljujejo vse do danes. Nekatere bistvene točke so povzete v razpravi, ki sledi.
Banalnobi bilo reči, da je to kompleksno problematiko, katere korenine segajo skozi mnoge generacije, mogoče zajeti v nekaj stavkih. V zadnjih 70-ih letih je bilo veliko poskusov, da bi rešili spor, ki je nastal med stranema, nekateri med njimi pa so bili pod vplivom zunanjih dejavnikov, kot je tudi ta sedanji. Pomisliti je treba samo na ameriške predsednike, ki so poskušali zbližati izraelsko in palestinsko frakcijo – npr. Carter in Clinton. Prvi pomemben poskus zbližanja Palestincev in Izraelcev je dosegel Jimmy Carter v Camp Davidu v ZDA leta 1978, kar je zagotovilo temelje za sporazume iz Osla leta 1993, ko je bil predsednik Bill Clinton. S tem je bilo priznano delo Carterja, s čimer je prejšnji sporazum dobil več vsebine. Potekalo je v dveh delih, najprej v Washingtonu, DC, nato pa še v Egiptu leta 1995. Sporazum iz Osla je bil nedvomno najpomembnejši, saj sta se obe strani soočili in dogovorili, da bosta sodelovali pri rešitvi dveh držav, kjer bodo Palestinci, zastopani s strani PLO, bili odgovorni za območje Gaze in Zahodnega brega.
Sledilo je nekaj zadev, ki so preprečile uspeh sporazuma, ki naj bi bil dokončno sklenjen do leta 1999. Prva je zadevala Palestince, ki še niso imeli demokratično izvoljene vlade in so bili šibki ter tako podvrženi islamskim radikalcem. Druga se je nanašala na vpliv močno religiozne judovske frakcije na izraelski strani. Do preobrata je prišlo leta 1995, ko je judovski skrajnež na shodu ustrelil Yitzhaka Rabina. To je stranko Benjamina Netanjahuja pripeljalo do ospredja in leta 1996 je postal predsednik vlade. Na žalost je imel izrazito negativen pogled na Palestince. Enači jih s teroristi, ki so ubili njegovega starejšega brata Jonathana, ko je vodil majhno skupino specialnih enot, ki so leta 1975 uspešno rešile judovske talce, ki so bili zajeti na letu v Entebbe v Ugandi. Po drugi strani pa se je zoperstavil nerazumnemu strahu pred sosednjimi državami Izraela, za katere je bil obstoj Izraela neupravičen, še posebej tistih, ki so zavzele islamistično fundamentalistično stališče in dajale zatočišče skrajnežem, npr. Iran.
Netanjahu je v svojih več kot 20-ih letih vodenja poskušal okrepiti položaj Izraela in opravil je zadovoljivo delo. Na žalost je to storil predvsem na račun Palestincev, ki jih v bistvu ne mara. Potiho, malo po malo, je vzel zemljo palestinskemu Zahodnemu bregu, tako da se je zdaj Izrael razširil 1 km proti vzhodu in zgradil je domove za nekaj sto tisoč ljudi. To je strogo nezakonito, vendar tega današnji komentatorji skoraj ne omenjajo.
Leta 2000 je Itamar Ben-Gvir, skrajno desničarski minister za nacionalno varnost, s 1000 skrajno desničarskimi naseljenci izsilil obisk mošeje Al Aqsa ob svetem času v islamskem koledarju, kar je povzročilo ogorčenje po vsem arabskem svetu, Saudska Arabija in Jordanija pa sta tudi uradno protestirali. V tistem letu je bil to že njegov tretji vdor v mošejo.
Medtem so Palestinci leta 2005 v Gazi izvedli volitve s Hamasom, desničarsko stranko, nekateri bi rekli skrajno, ki je tekmovala s Fatahom, glavno zmerno frakcijo. To je privedlo do leta sporov, ki so na koncu pripeljali do prevzema Hamasa in današnjih razmere, čeprav je Fatah večinska stranka.
Bil je čas, ko je Netanjahu vodil izraelsko vlado in Hamas Palestince, ko so se zadeve poslabšale na obeh straneh, in je običajno Hamas kot prvi iz Gaze izstrelil rakete v Izrael, Izrael pa se je odločno odzval preko varnostnega kordona, ki so ga Izraelci postavili, da bi omejili vdore in prekinili dostop do Zahodnega brega. Poleg tega so imeli Izraelci nadzor nad oskrbo z elektriko in vodo in nad dostopom do in iz Gaze. Izginilo je upanje iz devetdesetih let, ko so zmerneži obeh strani poskušali doseči dogovor. Žal je bil nadzor na obeh straneh v rokah desnice.
Lahko se vprašamo, kako je Hamas mislil, da lahko premaga Izraelce, potem ko je izgubil vsako vojaško izmenjavo. Vse bolj očitni so zunanji vplivi, npr. Irana. Ideologija Hamasa je ekstremistična, njihovi voditelji se ne bojijo smrti in verjamejo v mučeništvo. Netanjahu si ne bi želel nič bolj kot to, da bi vsi Palestinci preprosto odšli in prepustili zemljo Izraelcem, kot je bilo prikazano na zemljevidu, ki ga je nedavno pokazal na sedežu OZN. Njegova politika v preteklih letih je bila stisniti Palestince na Zahodni breg in nezakonito prisvajanje ozemlja kljub palestinskim protestom, ki večinoma niso bili uslišani.
Dogodki izpred desetih dni so pretresli Izraelce in njihove zaveznike; njihovi običajno prvorazredni obveščevalci so zaspali, Hamasovi militantje pa so bili povišani v teroriste. Izrael se odločno odziva in je pripravljen poslati celotno vojsko, da »izbriše Hamas«. Sporočilo ameriškega predsednika Izraelu je sporočilo polne podpore, vendar je zdaj dodano, da se pričakuje, da bo Izrael moral navadnim palestinskim državljanom, med katerimi je veliko otrok, omogočiti polno in hitro humanitarno pomoč, ob podpori ZN, ki čaka s pomočjo, da Izraelci odprejo južno mejo Gaze z Egiptom. OZN so v sporočilu Izraelu odločno zapisali, da je treba s prebivalci Gaze ravnati čim bolj človeško, ob tem so jih spomnili na pravila vojne.
Ne poznamo še izida te vojne, vendar se bo končala. Če bo Netanjahuju, ki ga izraelsko vrhovno sodišče preiskuje zaradi finančnih nepravilnosti, dovoljeno, da obdrži svoje vdore na Zahodni breg in polovico pasu v Gazi z mero nadzora nad južno polovico, Hamas pa bo uničen, bo verjetno razmišljal o vojni kot zmagovalec, čeprav bo to boleče za tisoče ljudi, večinoma Palestince. Človek čuti sočutje s palestinskim ljudstvom, ki se obravnava na podoben način kot mnoga domorodna ljudstva. Delati moramo bolje in močno upamo, da se vojna ne bo razširila. Na primer, ker je Zahod zaposlen s tem konfliktom, bi se Putin s svojima »zaveznikoma«, Iranom in Sirijo na stičišču, morda počutil opogumljenega s svojo vojno v Ukrajini. Kakšen svet!
O avtorju:
Dr. J. Scott Younger, OBE, je gradbeni inženir, 42 let je preživel na Daljnem vzhodu in opravljal naloge v 10 državah za Svetovno banko, ADB in UNDP. Objavil je veliko prispevkov, bil je kolumnist za Forbes Indonezija in Globe Asia. Bil je član uprav britanske in evropske zbornice in bil 17 let podpredsednik Mednarodne poslovne zbornice. Njegovi področji zanimanja sta infrastruktura in trajnostni razvoj, zanima pa se tudi za mednarodne zadeve. Je mednarodni kancler Predsedniške univerze v Indoneziji in častni višji znanstveni sodelavec Univerze v Glasgowu. Je član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališča avtorja in ne odraža nujno stališč IFIMES-a.
Ljubljana/Glasgow, 17.oktober 2023
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
