Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in drugod po svetu. Raziskava z naslovom »Geopolitične in vojaške lekcije iz rusko-ukrajinskega konflikta (I)«, ki jo je pripravil general (v pokoju) Corneliu Pivariu, član Svetovalnega odbora IFIMES ter ustanovitelj in nekdanji izvršni direktor podjetja Ingepo Consulting, ne ponuja le analitičnega pogleda na preoblikovanje mednarodnih odnosov, temveč tudi vpogled v globoke preobrazbe, ki se dogajajo v umetnosti vojskovanja, obrambnih strategijah in družbenih odzivih na pritiske, ki jih povzročajo oboroženi spopadi.
“Zgodovina je najboljša prerokba, vendar le za tiste, ki jo znajo brati." - Parafraza po Tukididu/Santajani
Cilj tega članka je osvetliti ključne geopolitične in vojaške lekcije, ki izhajajo iz rusko-ukrajinskega konflikta – največje vojne na evropski celini po letu 1945. Analiza konflikta ne omogoča le poglobljenega razumevanja preoblikovanja mednarodnih odnosov, temveč tudi temeljnih sprememb v umetnosti vojskovanja, obrambnih strategijah ter odzivih družb na pritiske, ki jih vojna povzroča.
Za razumevanje obsega in kompleksnosti trenutnega spopada je nujno upoštevati njegov zgodovinski kontekst. Konflikt se ni začel z obsežno invazijo 24. februarja 2022; temelj je bil postavljen že leta 2014, z aneksijo Krima s strani Ruske federacije in izbruhom vojne v Donbasu. Med letoma 2014 in 2022 je prišlo do postopne eskalacije, ki jo zaznamujejo omejeni spopadi, utrjevanje zahodnih sankcij, povečana vojaška podpora Kijevu ter radikalizacija geopolitične retorike v Moskvi. Obsežna invazija februarja 2022 je bila vrhunec tega procesa. Pomembno je omeniti tudi Minska sporazuma[2] I in II, ki predstavljata povezavo med obdobjem zamrznjenega konflikta (2014–2022) in izbruhom vojne v polnem obsegu.
Ukrajina ima strateški pomen za obe strani. Za Rusijo nadzor nad Ukrajino pomeni varovanje zahodne fronte, vzpostavitev varovalnega pasu pred Natom in utrjen dostop do Črnega morja. Za Nato in Evropsko unijo sta neodvisnost in odpornost Ukrajine ključni za varnost vzhodnega krila, stabilnost črnomorske regije in ohranitev mednarodnega reda, ki temelji na pravilih.
V tem kontekstu konflikt presega klasični vojaški spopad med dvema državama; predstavlja preizkus globalnega ravnovesja moči. Lekcije, pridobljene iz vojne, segajo tako na geopolitično področje – preobrazbo svetovnega reda, delovanje zavezništev ter strategije za energetsko in gospodarsko varnost – kot na vojaško področje, kjer so odločilno vlogo igrale tehnološke inovacije (brezpilotni letalniki, hiperzvočne rakete, informacijsko in kibernetsko vojskovanje), logistika, človeška inteligenca in družbena prilagodljivost. Ta kombinacija tradicionalnih in novih elementov ustvarja kompleksno sliko vojskovanja 21. stoletja in dokazuje, da noben operativni model ni robusten brez nenehne prilagodljivosti in obsežne logistične podpore.
Namen tega članka je zagotoviti okvir za razmislek političnim in vojaškim odločevalcem, ki morajo pripraviti evropsko in romunsko družbo na prihodnje izzive. Lekcije rusko-ukrajinske vojne niso le lekcije Kijeva ali Moskve; predstavljajo opozorila in vire navdiha za celotno mednarodno skupnost.
“Zgodovina Evrope je zgodba o mejah, ki niso nikoli ostale nespremenljive.”
Konflikta v Ukrajini ni mogoče obravnavati izolirano; razumevanje zahteva pogled na širše soočenje dveh geopolitičnih in ideoloških paradigmov. Prva je globalizem, kjer prevladuje neomarksistični tok, podprt s strani transnacionalnih mrež, kot je tista, povezana z Georgeom Sorosom. Druga je suverenitizem, odraz multipolarne vizije, ki jo zagovarjajo države, kot so Rusija, Kitajska in drugi akterji, ki izpodbijajo liberalni mednarodni red pod vodstvom Zahoda. V tem kontekstu je ruska invazija februarja 2022 in zahodni odziv predstavljala kritični trenutek, ne le za evropsko varnost, temveč tudi za globalno ravnovesje med tema dvema paradigmama.
Vojna med Rusijo in Ukrajino je delovala kot katalizator preobrazbe mednarodnega reda, pospešila procese, ki so postali vidni po finančni krizi leta 2008, in še bolj izrazito po priključitvi Krima leta 2014. Če je konec hladne vojne napovedal obdobje ameriške unipolarne prevlade, je obsežna invazija na Ukrajino februarja 2022 pokazala, da ta konfiguracija ne odraža več sodobnih realnosti.
Zahodni odziv je bil presenetljiv po obsegu in strateški skladnosti, čeprav ni bil ne enoten ne takojšen. Združene države Amerike, Evropska unija in članice Nata so poslale jasno sporočilo obsodbe agresije in uvedle podporne ukrepe za Ukrajino, kar je dokazalo, da transatlantska solidarnost ostaja funkcionalna. Hkrati pa je podrobnejša analiza pokazala postopnost odziva, zaznamovano z notranjimi razlikami: gospodarske sankcije, finančna pomoč in vojaška podpora so bile uvajane odvisno od energetske odvisnosti posamezne države in političnih omejitev. Medtem ko sta ZDA in Združeno kraljestvo ukrepali hitro, je Evropska unija kazala oklevanje; Nemčija je nihala med previdnostjo in odločnostjo, Francija je ohranjala diplomatske kanale, Madžarska pa je odkrito nasprotovala nekaterim ukrepom.
Paradoksalno je, da je vojna oživila Nato, institucijo, za katero so mnogi menili, da je v zatonu. Ruska agresija je okrepila vzhodni bok zavezništva in omogočila zgodovinsko širitev Nata s Švedsko in Finsko, kar je spremenilo varnostno ravnovesje v severni Evropi. Načrti za povečanje obrambnih proračunov in ponovno oborožitev članic kažejo na dolgoročno strateško prerazporeditev.
Kljub temu ostaja enotnost Zahoda pod velikim pritiskom. Ekonomski stroški sankcij, utrujenost javnega mnenja in volilna dinamika v demokratičnih državah lahko srednjeročno in dolgoročno zmanjšajo podporo Ukrajini. Ključni geopolitični nauk je, da lahko Zahod oblikuje skupno fronto ob neposredni grožnji, vendar je takšna kohezija krhka in odvisna od vzdrževanja političnega soglasja doma in čez Atlantik.
Hkrati je konflikt razkril, da velik del mednarodne skupnosti – vključno z vzhajajočimi silami, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in Južna Afrika – ne želi sprejeti zahodne paradigme kot edine referenčne točke legitimnosti. Strategije nevtralnosti mnogih držav na »globalnem jugu« odražajo prerazporeditev moči, kjer si nezahodne sile prizadevajo povečati avtonomijo in se pogajati o svojih interesih v skladu z nacionalnimi prioritetami.
Vojna v Ukrajini je tako pospešila prehod k multipolarnosti, kar se kaže v:
Multipolarnost, ki se oblikuje, ni stabilna ali predvidljiva; gre za »fluidno multipolarnost«, zaznamovano z ad hoc zavezništvi, ekonomskim pragmatizmom in intenzivno konkurenco za vire ter tehnologijo. Takšna fluidnost povečuje strateško negotovost, saj so pravila globalne igre vse bolj nejasna in sporna.
Vidni izid konflikta je bila širitev BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) z vstopom novih članic v letih 2023–2024, vključno s Saudovo Arabijo, Iranom, Združenimi arabskimi emirati, Egiptom in Etiopijo. Diverzifikacija odraža prizadevanja držav, da si zagotovijo politično in gospodarsko avtonomijo glede Zahoda.
Indija je sledila strategiji »diplomatskega uravnoteženja«, zavrnila eksplicitno obsodbo Rusije, povečala uvoz ruske nafte po znižani ceni, hkrati pa ohranila tesne odnose z ZDA in EU ter krepila svoj status ključenega akterja v indo-pacifiški regiji. Multipolarnost tako ne pomeni togih blokov, temveč selektivna zavezništva, prilagojena nacionalnim interesom.
Kitajska je delovala kot »posredna podpornica« Rusije, hkrati pa se je izogibala neposredni kršitvi zahodnih sankcij. Peking je poskušal prevzeti vlogo posrednika, sprožil mirovne načrte in se predstavil kot alternativa zahodni diplomaciji, medtem ko je izkoristil rusko izolacijo za gospodarske in strateške koristi, predvsem dostop do energetskih virov in trgov.
Turčija se je spretno prepozicionirala: kot članica Nata je podpirala Ukrajino z brezpilotniki Bayraktar, hkrati pa se je z Moskvo pogajala o izvozu žita in gospodarskih povezavah. Ta »dvojna igra« ji je omogočila krepitev regionalnega statusa in nepogrešljivost za Zahod in Rusijo.
Skupno kaže, da multipolarnost ni teoretični koncept, temveč realnost, ki se kaže v konkretnem prepozicioniranju globalnih in regionalnih akterjev, ki nočejo biti izključno vezani na zahodni liberalni red. Za Romunijo in črnomorsko regijo ima ta dinamika neposredne posledice, saj območje postaja stičišče Nata, Rusije in novih regionalnih sil.
Mednarodni red in multipolarnost nista določena le z objektivnimi realnostmi moči, temveč tudi z načinom, kako globalni akterji projicirajo in konstruirajo dojemanje teh realnosti. V geopolitiki razlika med percepcijo in realnostjo pogosto postane bojišče samo po sebi; vendar kljub kratkotrajnim vplivom percepcije, realnost na koncu prevlada.
Vojna, ki jo je Ruska federacija sprožila proti Ukrajini, je razkrila tako omejitve kot ranljivosti odnosa med Moskvo in Zahodom, hkrati pa tudi sposobnost Zahoda, da ob soočenju z veliko grožnjo ponovno odkrije strateško enotnost. Pred letom 2022 je Rusiji uspelo izkoristiti notranje delitve znotraj Nata in EU preko operacij vplivanja, energetske odvisnosti ter selektivne diplomacije. Obsežna invazija na Ukrajino pa je imela nasproten učinek: okrepila je kohezijo Zahoda.
Kljub temu ta kohezija ni brez razpok. Gospodarske sankcije so razkrile razlike med evropskimi državami, odvisnimi od ruskega plina, in tistimi z alternativnimi dobavami. Politično so nekatere prestolnice nihale med odločnostjo in previdnostjo, zaskrbljene zaradi domačih stroškov ali neposredne eskalacije z Moskvo. Vojaško gledano, čeprav se je Nato odzval hitro, ostajajo velike razlike med zmogljivostmi ZDA in evropskih zaveznikov, kar potrjuje strukturno odvisnost Evrope od ameriškega varnostnega dežnika.
Za Rusijo je soočenje z Zahodom razkrilo tako ranljivosti kot prednosti. Gospodarska in tehnološka izolacija je poudarila meje selektivne integracije, ki jo Moskva izvaja že tri desetletja. Hkrati je Kremelj ohranjal aktivno diplomatsko fronto zunaj evroatlantske sfere, izkoriščal frustracije držav globalnega juga in utrjeval vezi s Kitajsko, Iranom in Severno Korejo. Konflikt je tako preoblikoval odnos med Rusijo in Zahodom v osrednje bojišče nove globalne geopolitične konfrontacije, z odmevi daleč preko meja Evrope.
Glavni nauk je jasen: kljub navidezni enotnosti Zahoda ostaja njegov odnos z Rusijo asimetričen in nestabilen, kjer neposredni interesi in javno dojemanje tehtajo prav tako kot strateške realnosti. Hkrati ta odnos ni zgolj dvostranski, temveč preizkus sposobnosti Zahoda, da ohrani notranjo koherenco in zunanjo verodostojnost ob soočenju z revizionistično silo, ki izziva liberalni mednarodni red:
a) Neuspeh vzajemnega odvračanja
Invazija je pokazala, da zahodni mehanizmi odvračanja niso uspeli preprečiti Kremlju agresije. ZDA in evropski zavezniki so sicer izdali odločna opozorila, a ta niso bila podprta s preventivnimi vojaškimi ukrepi, temveč le z grožnjo sankcij. Rusija je stavila na neenotnost Zahoda in domnevno nezmožnost Nata za hiter odziv. Ta izračun se je izkazal za napačnega: odziv je bil hiter, obsežen in trajen.
b) Odziv Nata
Severnoatlantsko zavezništvo je doživelo pomembno preobrazbo:
Organizacija, ki so jo nekateri označili kot »možgansko mrtvo« (Emmanuel Macron, 2019), je tako dokazala svojo vitalnost z agilnim prilagajanjem realnosti visokointenzivne konvencionalne vojne.
c) Evropska unija in sankcije
Evropska unija je pokazala nepričakovano stopnjo enotnosti: do sredine julija 2025 je sprejela 18 paketov sankcij proti Rusiji, 19. pa je bil že v pripravi.
Ti ukrepi so omogočili hitro zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina in Ukrajini[3] zagotovili več deset milijard evrov podpore. Podelitev statusa kandidatke Ukrajini in Moldaviji je bil geopolitično pomemben korak – jasen znak ponovnega uravnoteženja moči v vzhodni Evropi.
Evropska kohezija pa ni prišla brez stroškov. Inflacija in naraščajoče cene energije so sprožile socialno nezadovoljstvo ter valove evroskepticizma in populizma.
Usklajevanje je bilo doseženo s kompromisi, kot v primeru Slovaške, ki je umaknila svoj veto v zameno za jamstva v sektorju zemeljskega plina.
Sankcije so bile dodatno učinkovite z usmerjanjem energetskega sektorja, nadzorom »senčne flote« in regulacijo bank ter vojaških subjektov. V 18. paketu je EU znižala cenovno zgornjo mejo za rusko nafto s 60 USD na 47,6 USD za sod. Dolgoročno bodo sankcije verjetno imele večji učinek kot instrument gospodarskega in političnega ločevanja kot kot neposredna prisila. Rusija se je vse bolj obrnila proti Aziji in globalnemu jugu, s čimer je zmanjšala vpliv Evrope.
d) Rekonfiguracija transatlantskih odnosov
ZDA so se vrnile v središče evropskega varnostnega sistema, nudile najobsežnejšo vojaško in finančno podporo Ukrajini, evropski voditelji pa so sprejeli ključno vlogo Amerike kot varuha obrambe. Ta preoblikovana transatlantska os je okrepila kohezijo, hkrati pa razkrila strateško odvisnost Evrope od ZDA, zlasti na vojaškem in tehnološkem področju.
Hkrati obstajajo negotovosti. Ameriško angažiranje se je začelo preusmerjati proti indo-pacifiški regiji in domačim fiskalnim prioritetam, kar je povzročilo bolj selektivno podporo Kijevu. Poziv ZDA članicam Nata, naj za obrambo namenijo 5 % BDP, pomeni premik paradigme in signalizira, da bodo ameriški viri vse bolj usmerjeni v druga bojišča[4].
e) Perspektive
Srednjeročno in dolgoročno odnos med Rusijo in Zahodom doživlja strukturni prelom:
To ne reproducira togih blokov hladne vojne, temveč kaže na ostrejšo razdrobljenost mednarodnega sistema z antagonističnimi tabori in sivimi conami, kjer države sledijo strategijam uravnoteženja. Soočenje ni več zgolj vojaško, temveč tudi med konkurenčnimi političnimi in ideološkimi sistemi: zahodni liberalno-demokratični model proti avtoritarnemu modelu, ki ga promovira Rusija, ob delni podpori drugih sil, kot je Kitajska.
Vojna v Ukrajini je predstavljala preizkus stresa za celoten mednarodni varnostni sistem. Analiza odzivov ključnih organizacij – pa tudi primerov, kjer so bile neuspešne – ponuja dragocene lekcije o mejah in potencialu večstranskega sodelovanja.
a) Združeni narodi (ZN)
ZN, ustanovljeni za preprečevanje in reševanje velikih konfliktov, so se ob ruski invaziji izkazali za nemočne. Veto Moskve v Varnostnem svetu je blokiral vsako prisilno resolucijo, kar je močno spodkopalo verodostojnost mehanizma kolektivne varnosti. Generalna skupščina je sicer sprejela simbolične resolucije obsodbe, vendar brez praktičnega učinka. Konflikt je potrdil, da ZN ostajajo ujete v arhitekturi iz leta 1945 in se ne morejo učinkovito spopasti z današnjo večpolarno realnostjo.
b) Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE)
OVSE, tradicionalni forum za dialog med Vzhodom in Zahodom, je zapadla v paralizo. Nadziralne misije v Ukrajini so bile začasno ustavljene, Rusija pa je blokirala proračune in mehanizme odločanja. Konflikt je pokazal, da organizacija, ki temelji na konsenzu, nima učinkovitih orodij za preprečevanje ali obvladovanje vojn visoke intenzivnosti.
c) Svet Evrope
Svet Evrope se je marca 2022 odzval z izključitvijo Rusije – poteza brez primere, čeprav predvsem simbolična. Čeprav ima normativni pomen, nima izvršilnih pristojnosti na področju varnosti; njegova vloga ostaja omejena na spodbujanje demokratičnih vrednot in človekovih pravic.
d) NATO
NATO je bil edina mednarodna organizacija, ki je pokazala jasen strateški pomen. Sposobnost hitrega odzivanja, prilagoditev obrambnih načrtov ter širitev s Finsko in Švedsko so dokazali, da zavezništvo ostaja temelj evropske varnosti. Hkrati je NATO ohranil nevmešano vlogo: ni se neposredno vpletal v vojno, svoj mandat kolektivne obrambe pa je usklajeval z dvostransko vojaško pomočjo držav članic.
e) Evropska unija (EU)
EU je sprejela ukrepe brez primere:
Konflikt je EU preoblikoval iz pretežno gospodarskega akterja v vzhajajočega geopolitičnega igralca, čeprav še vedno odvisnega od ameriškega vojaškega dežnika.
Delni zaključek
Vloga mednarodnih organizacij v ukrajinskem konfliktu razkriva dvojno realnost: institucije, ustanovljene v povojnem obdobju (ZN, OVSE, Svet Evrope), so pokazale svoje meje, medtem ko so novejše ali bolj prilagodljive strukture (NATO, EU) okrepile svoj pomen. Ključni nauk je, da bo prihodnost mednarodne varnostne arhitekture vse bolj odvisna od organizacij, ki bodo sposobne združiti politično voljo, gospodarske vire in vojaške zmogljivosti.
Ruska invazija na Ukrajino je sprožila najgloblje preoblikovanje evropske varnostne arhitekture od leta 1989. Poleg neposrednega vpliva na Ukrajino je konflikt prisilil evropske države, da so ponovno premislile svoje strateške prioritete, povečale obrambne naložbe in pospešile militarizacijo celine.
a) Militarizacija srednje in vzhodne Evrope
Države vzhodnega krila Nata – Poljska, Romunija in baltske države – so postale novo težišče evropske varnosti:
Premik poudarja spremembo težišča varnosti z Atlantika proti vzhodni Evropi, kjer se tveganja dojemajo kot neposredna in eksistencialna.
b) Redefinicija varnostnih meja
Z vstopom Finske (2023) in Švedske (2024) je NATO razširil svojo neposredno mejo z Rusijo, kar je spremenilo strateško ravnovesje v severni Evropi. Na jugu je Črno morje postalo ključno varnostno območje zavezništva, Romunija in Bolgarija pa sta pridobili na strateškem pomenu kot državi na prvi črti. Tako »evropska varnostna meja« ni več Laba ali berlinski zid, temveč vzhodna črta Nata, ki se razteza od Baltskega do Črnega morja.
c) Krepitev vzhodne fronte[5]
NATO se je premaknil od simbolične odvračalne prisotnosti k obrambi v napadu: zavezniške brigade, sistemi zračne obrambe, logistična središča in podpora infrastrukturi so postali ključni elementi. V Romuniji se je prisotnost ZDA in zaveznic močno povečala, oporišči Mihail Kogălniceanu in Cincu pa sta postali strateška vozlišča.
d) Povečani obrambni izdatki
Večina evropskih držav se je zavezala k cilju 2 % BDP za obrambo, nekatere – kot Poljska in baltske države – pa so ga celo presegle. Nemčija je ustanovila poseben sklad v višini 100 milijard evrov za posodobitev Bundeswehra, kar predstavlja zgodovinsko prelomnico. Ta trend kaže, da je po desetletjih premajhnega financiranja in samozadovoljstva z »mirovno dividendo« varnost ponovno absolutna prednostna naloga za Evropo.
e) Vztrajne ranljivosti
Kljub temu Evropa ostaja odvisna od ZDA glede ključnih zmogljivosti: zračne obrambe, satelitov, letal pete generacije ter poveljevanja in nadzora. Med državami članicami, zlasti med Vzhodom in Zahodom, še vedno obstajajo razlike glede tempa in obsega podpore Ukrajini.
Delni zaključek
Rusko-ukrajinski konflikt je sprožil strateško revolucijo v Evropi: militarizacijo Vzhoda, širitev Nata, redefinicijo varnostnih meja in povečanje obrambnih proračunov. Kljub temu ostajata strukturna odvisnost od ZDA in pomanjkanje integrirane evropske obrambne industrije glavni šibki točki.
5. Energetske in gospodarske posledice
Vojna v Ukrajini je imela strukturne učinke ne le na vojaškem in geopolitičnem področju, temveč tudi na energetsko in gospodarsko sfero, pri čemer je temeljito spremenila odnose med državami in logiko soodvisnosti. Zlasti Evropa je bila prisiljena v hitre in boleče prilagoditve, da bi ohranila gospodarsko stabilnost in energetsko varnost.
a) Plinska kriza in preoblikovanje energetskih trgov
Do leta 2021 je Rusija zagotavljala približno 40 % potreb EU po plinu. Invazija in posledična sabotaža plinovoda Severni tok sta Evropo prisilila k drastični zmanjšavi odvisnosti. V samo dveh letih je EU uspela diverzificirati vire:
Ta premik je prinesel višje cene energije in inflacijske pritiske, s socialnimi in političnimi posledicami za evropske vlade.
b) Rusija in izguba evropskega trga
Za Rusijo je bila izguba evropskega trga strateški udarec. Kremelj je poskušal preusmeriti izvoz proti Kitajski, Indiji in Turčiji, pogosto z znatnimi popusti. Čeprav je to ublažilo gospodarski šok, so prihodki ostali daleč pod ravnijo evropskega trga. Posledica je pospešena preobrazba Rusije kot dobaviteljice, odvisne od Azije, z zmanjšano sposobnostjo projiciranja moči prek energetskih instrumentov.
c) Preoblikovanje trgovskih poti
Vojna je prekinila ključne prometne in trgovinske koridorje:
Konflikt je poglobil razdrobljenost svetovnega gospodarstva in pospešil nastanek nasprotujočih si blokov: Zahod proti BRICS+. Obenem je sprožil razprave o dedolarizaciji, pri čemer si BRICS prizadeva vzpostaviti alternativne plačilne mehanizme, ki zmanjšujejo odvisnost od ameriškega finančnega sistema. Hkrati je povečana obrambna poraba v Evropi vplivala na javne proračune in fiskalne politike, kar prinaša dolgoročne gospodarske implikacije.
e) Lekcije za energetsko varnost
Ključni nauk je jasen: enostranska odvisnost od posameznega dobavitelja pomeni strateško ranljivost. Evropa se je to lekcijo naučila z visoko ceno, vendar je povečala svojo dolgoročno odpornost. Hkrati vojna poudarja, da energija ostaja vrhunsko geopolitično orožje, ki vpliva ne le na gospodarstva, ampak tudi na politične odločitve držav.
Energetska in gospodarska dimenzija konflikta med Rusijo in Ukrajino je povzročila dvojno preobrazbo:
Na splošno svetovno gospodarstvo doživlja pospešeno razdrobljenost, kar ima dolgoročne posledice za globalno stabilnost in blaginjo.
Vojna, ki jo je sprožila Ruska federacija, je ponovno osvetlila krhkost ukrajinskih meja in spor glede njihove zgodovinske ter pravne legitimnosti. Za Moskvo sedanje ukrajinske meje predstavljajo produkt samovoljnih odločitev iz sovjetskega obdobja, medtem ko Zahod poudarja, da gre za mednarodno priznano realnost, temelj evropske stabilnosti.
6. Zgodovinska razsežnost
Ukrajinske meje so se oblikovale skozi kompleksne politične odločitve, prevladujoče v Moskvi. Leta 1922 je Ukrajinska sovjetska socialistična republika vstopila v ZSSR s svojimi zgodovinskimi mejami. Kasnejše spremembe so bile simbolične in politične: leta 1940 sta bili Severna Bukovina in Južna Besarabija priključeni Romuniji, leta 1954 pa je bil Krim po odločitvi predsedstva Vrhovnega sovjeta prenesen v Ukrajino kot simbolična gesta.
Ob razpadu ZSSR leta 1991 je Ukrajina razglasila neodvisnost znotraj obstoječih meja, ki so bile mednarodno priznane – vključno z Rusijo – preko dvostranskih pogodb in Budimpeštanskega memoranduma (1994), ki je zagotovil ozemeljsko celovitost Ukrajine v zameno za odpoved njenemu jedrskemu arzenalu.
Pomembno je omeniti tudi pakt Ribbentrop-Molotov (1939), s tajnim protokolom, ki je razdelil sfere vpliva v vzhodni Evropi in postavil temelje za spremembe leta 1940. Čeprav je bil pakt leta 1989 formalno razglašen za ničnega, niso bile odpravljene vse njegove posledice. Nekatera priključena ozemlja, kot sta Severna Bukovina in Južna Besarabija, so ostala del neodvisne Ukrajine, kar je potrdila tudi Pogodba o dobrem sosedstvu z Ukrajino (1997) s strani Romunije.
Politično-pravna razsežnost
Po letu 1945 je mednarodni red temeljil na nedotakljivosti meja, zapisanih v Helsinški sklepni listini (1975) in Ustanovni listini ZN. Rusko izpodbijanje ukrajinskih meja je povzročilo trčenje dveh temeljnih načel:
Invazija leta 2022 je pokazala, da se je Rusija odločila vsiliti svojo razlago z uporabo sile, s čimer je spodkopala normativni okvir, ki je po hladni vojni zagotavljal evropski mir.
Geopolitična dimenzija
Ukrajinske meje imajo neposreden strateški pomen:
Izpodbijanje meja ni zgolj dvostransko vprašanje, temveč evropsko in globalno. Če bi se nedotakljivost mednarodno priznanih meja lahko pogajala s silo, bi to destabiliziralo ne le Vzhodno Evropo, ampak tudi druge regije sveta – od Bližnjega vzhoda do Vzhodne Azije.
Zaključek
Problem ukrajinskih meja je pomembna geopolitična lekcija: kaže, kako krhke so državne konstrukcije, nastale iz zgodovinskih kompromisov, in kako ranljiv ostaja mednarodni red, ko se njegova načela izpodbijajo z uporabo sile. Rešitev tega spora ne bo vplivala le na prihodnost Ukrajine, temveč tudi na verodostojnost evropske in svetovne varnostne arhitekture.
Čeprav analiza poudarja krhkost državnih struktur in neposredne posledice za evropsko varnost, je konflikt globalno privedel tudi do strateškega prerazporejanja velikih sil, pri čemer si vsaka prizadeva maksimirati svoje koristi v nastajajočem večpolarnem svetu.
Rusko-ukrajinska vojna je imela vpliv, ki je presegel evropske meje, ter prisilila glavne svetovne akterje, da so razjasnili svoja stališča in prilagodili strategije. Njihova dejanja odražajo dinamiko večpolarnega sveta, kjer nacionalni interesi prevladujejo nad ideološko solidarnostjo.
a) Kitajska – tiha podpora in strateški oportunizem
Kitajska se je izognila neposredni obsodbi ruske invazije in ohranila dvoumen diskurz: podpirala je načelo ozemeljske celovitosti, hkrati pa priznavala ruske »legitimne varnostne pomisleke«. V praksi je to pomenilo:
Lekcija: Kitajska izkorišča konflikt za oslabitev Zahoda in vključitev Rusije v svojo orbito, hkrati pa se izogiba pretesni povezavi z akterjem, ki ga dojemajo kot »dolgoročno poraženega«.
b) Indija – strateška nevtralnost in pragmatizem
Indija je sledila uravnoteženemu pristopu:
Lekcija: Multipolarizem ne pomeni tvorbe togih blokov, temveč diplomatsko fleksibilnost in uporabo regionalnih konfliktov za uresničevanje lastne agende.
c) Globalni jug – med priložnostjo in ranljivostjo
Številne države Afrike, Azije in Latinske Amerike so zavzele nevtralna stališča ali zavrnile uvedbo sankcij proti Rusiji, predvsem zaradi:
Lekcija: Globalni jug ima manevrski prostor, a ostaja ranljiv ob prehranskih in energetskih krizah.
d) Turčija – mediatorka in regionalna sila
Turčija se je izkazala kot nepogrešljiv akter:
Lekcija: Srednje velike države lahko igrajo nesorazmerno pomembno vlogo, če izkoristijo strateško lego in diplomatsko fleksibilnost.
Turčija dokazuje, da lahko srednje velike sile igrajo nesorazmerno veliko vlogo, kadar imajo koristi od strateške geografije in diplomatske fleksibilnosti.
Poleg posameznih stališč glavnih akterjev celotna slika konflikta poudarja strukturne trende in konstante, ki oblikujejo mednarodni red. Ti se kristalizirajo v nekaj bistvenih zaključkov glede smeri sodobne geopolitike.
8. Sklepi o geopolitičnih lekcijah
Konflikt med Rusijo in Ukrajino je deloval kot katalizator za trende, ki so že vidni po vsem svetu, in je na plano prinesel realnosti in protislovja, ki jih mednarodna skupnost ne more več ignorirati. Analiza geopolitičnih lekcij vodi do več temeljnih zaključkov:
1. Erozija in pogosto kršenje mednarodnega prava
Mednarodne pravne norme, ki so bile skrbno zgrajene v povojnih desetletjih, se vse bolj ignorirajo, na novo razlagajo ali uporabljajo selektivno. Ruska invazija na Ukrajino, skupaj s številnimi drugimi intervencijami ali vojaškimi akcijami v zadnjih desetletjih, kaže, da mednarodno pravo nima več enake zavezujoče moči. Brez učinkovitih in nepristranskih mehanizmov izvrševanja tvega, da bo postalo zgolj retorično orodje. Ta trend ne le spodkopava arhitekturo globalne varnosti, temveč tudi poudarja zaznavanje dvojnih standardov, kar zmanjšuje legitimnost mednarodnih institucij.
2. Krhkost mednarodnega ravnovesja moči
Po koncu hladne vojne se je upanje na stabilen svetovni red izkazalo za iluzorno. Globalno ravnovesje moči se razdrobljuje, centri moči pa se množijo brez jasnih regulativnih mehanizmov med njimi. Strateško rivalstvo med ZDA in Kitajsko, konkurenca med Rusijo in Zahodom ter vzpon regionalnih sil (Indija, Turčija, Iran, Saudova Arabija, Brazilija) poudarjajo nestanovitnost mednarodnih odnosov. Vsaka regionalna kriza tvega, da bo postala del globalne igre velikih sil, kar povečuje verjetnost eskalacije in posrednih konfliktov.
3. Geopolitična nepomembnost Evropske unije
Čeprav ima EU ogromno gospodarsko in institucionalno kritično maso, jo še vedno dojemajo kot sekundarnega geopolitičnega akterja. Notranje delitve, nezmožnost oblikovanja skladne zunanje politike in pogosto nenavdihnjeno vodstvo so zmanjšali vlogo Unije v svetovnem redu. V kontekstu vojne v Ukrajini je EU delovala predvsem pod okriljem in pobudo Združenih držav Amerike, s čimer je potrdila svoj status normativnega akterja, ne pa tudi strateškega. Odsotnost verodostojne skupne zunanje in varnostne politike Unijo pušča ranljivo in odvisno od odločitev drugih.
4. Slabosti Združenih držav Amerike
Čeprav je Washington ponovno postal glavni porok evropske varnosti, je vse bolj očitno, da ima ameriška moč meje. Domača politična polarizacija in volilne negotovosti vplivajo na doslednost zunanje politike. Poleg tega strategija hkratnega ohranjanja prevlade v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v Indo-Pacifiku močno obremenjuje ameriške vojaške in diplomatske vire. Kriza zaupanja med nekaterimi zavezniki in utrujenost javnosti zaradi dolgoročnih zunanjih zavez kažeta, da se ameriška hegemonija sooča s postopno erozijo.
5. Vzpon Kitajske kot središča multipolarizma
Peking je utrdil svoj mednarodni položaj z mešanico gospodarske rasti, tehnološke širitve, aktivne diplomacije in vojaške modernizacije. Za razliko od ZDA in EU Kitajska ponuja alternativo zahodnemu liberalnemu redu, ki temelji na konceptih, kot sta »sodelovanje, v katerem vsi pridobijo« in »skupnost s skupno prihodnostjo«. Vzporedno s tem pobude, kot so BRICS, ŠOS in pobuda En pas in pot, Pekingu zagotavljajo instrumente globalnega vpliva. V kontekstu ukrajinskega konflikta se je Kitajska izognila frontalnemu odnosu, vendar je izkoristila okoliščine za povečanje svojega vpliva med državami globalnega juga. Ta postopni vzpon globoko spreminja svetovno arhitekturo moči.
6. Pozicioniranje glavnih globalnih akterjev
Vojna v Ukrajini ni zgolj regionalni konflikt, temveč ključni dogodek za svetovni red. Kitajska in Indija se uveljavljata kot vzhajajoča pola, globalni jug si prizadeva za avtonomijo od Zahoda, Turčija pa potrjuje vlogo regionalnih sil kot uravnoteževalnih dejavnikov. Multipolarizem ni več abstrakten koncept, temveč dinamična realnost, vidna v načinih, kako globalni akterji umerjajo svoje odzive na konflikt.
7. Zaznave in realnost
Drug pomemben nauk se nanaša na odnos med zaznavami in realnostjo. Zaznave lahko oblikujejo politične odločitve in javne odzive, ustvarjajo zavezništva in omogočajo hitro mobilizacijo; toda dolgoročno se uveljavi strateška realnost – viri, geografija, demografija in vojaške zmogljivosti. V primeru vojne v Ukrajini je zaznava »hitrega in enotnega« zahodnega odziva prikrivala resnična razhajanja med evropskimi prestolnicami ter med njimi in Washingtonom, razhajanja, ki postajajo vse bolj vidna, ko se konflikt vleče.
Skratka, geopolitične lekcije vojne kažejo, da svet doživlja pospešen in kaotičen prehod v multipolarizem. Noben globalni akter nima več monopola nad močjo ali legitimnostjo, medtem ko se tekmovanje med velikimi silami hkrati odvija na vojaški, gospodarski, tehnološki in ideološki ravni. V tem kontekstu so srednje velike in majhne države, kot je Romunija, prisiljene previdno krmariti med priložnostmi in tveganji ter nenehno prilagajati svoje strategije, da ne bi postale kolateralne žrtve rivalstva med velikimi silami.
III. Geopolitične lekcije za Romunijo
1. Pomen strateškega pozicioniranja
Vojna je potrdila, da Romunija leži v geopolitičnem kontaktnem območju med rivalskimi bloki: Natom/EU in rusko vplivno sfero. Ta položaj ponuja prednosti (povečana pozornost zaveznikov, varnostne priložnosti in naložbe), pa tudi tveganja (možnost, da postane prizorišče vojnih dejanj ali tarča hibridnega pritiska). Romunija mora ta položaj preoblikovati v strateško prednost in ne v ranljivost.
2. Potreba po utrjevanju nacionalne varnosti
Ruska agresija je pokazala, da zunanja jamstva, tudi tista Nata, ne izključujejo nacionalne odgovornosti. Romunija mora povečati svojo notranjo odpornost, posodobiti svojo vojsko in obrambno industrijo ter zavarovati svojo kritično infrastrukturo (energija, promet, komunikacije, naravni viri). Brez teh ukrepov bi se lahko izključno zanašanje na zavezniško podporo izkazalo za tvegano.
3. Ranljivost za konkurenco glede energije in virov
Energija in viri so postali geopolitično orožje. Romunija, čeprav ima vire v Črnem morju in znaten kmetijski potencial, ostaja ranljiva zaradi odsotnosti skladne strategije za njihovo izkoriščanje. Lekcija konflikta kaže, da sta energetska in prehranska varnost neposredne razsežnosti nacionalne varnosti.
4. Omejitve Evropske unije in prilagajanje Romunije
Geopolitična nepomembnost EU kaže, da se Romunija ne more zanašati zgolj na »bruseljski dežnik«. Potrebna je dvojna strategija: aktivno sodelovanje pri odločanju EU za obrambo nacionalnih interesov in utrjevanje dvostranskih odnosov s ključnimi akterji (ZDA, Turčija, Poljska, Francija, Združeno kraljestvo). Hkrati mora Romunija pozorno spremljati razvoj odnosov med EU in Kitajsko, ki bodo odločilno vplivali na gospodarsko in politično prihodnost celine. Jasno stališče, ki se izogiba tako pretirani odvisnosti kot nepotrebnemu soočenju s Pekingom, bi lahko postalo strateška prednost za Bukarešto.
5. Odnosi z Združenimi državami – med priložnostjo in tveganjem
ZDA ostajajo porok za varnost Romunije, vendar notranje slabosti Amerike in možnost selektivnega krčenja silijo Bukarešto k diverzifikaciji partnerstev in krepitvi lastne obrambne zmogljivosti. Romunija se mora pripraviti tako na scenarij, v katerem se bo ohranila ameriška zavezanost, kot tudi na morebitno ponovno uravnoteženje washingtonskih prioritet v smeri Indo-Pacifika.
6. Multipolarizem in priložnosti za uravnoteženje
Vzpostavitev multipolarnega sistema – v katerem se Kitajska uveljavlja kot glavna protiutež Združenim državam Amerike, Indija, Turčija in druge regionalne sile pa širijo svoj vpliv – ustvarja nov manevrski prostor za srednje velike države. Romunija mora spoznati, da si kljub trdni povezanosti z Natom in EU ne more privoščiti ignoriranja Kitajske. Pragmatičen dialog s Pekingom, ki se vodi v sodelovanju z zahodnimi partnerji, lahko zagotovi gospodarske in tehnološke priložnosti ter boljše razumevanje glavnih smeri svetovnega reda.
Tako Romunija nastopa kot akter, ki se ne odcepi od svojih zavezništev, a si ne zatiska oči pred dinamiko multipolarizma.
7. Zaznave proti realnosti – strateško komuniciranje
Izkušnje konflikta so pokazale, da lahko zaznave zakrijejo realnost. Romunija se mora izogniti pretirani odvisnosti od zunanjih narativov in vlagati v lastne analitične, strateške komunikacijske in obveščevalne zmogljivosti, da bi razlikovala med zaznavami in realnostjo.
Temeljni nauk za Romunijo je, da ne more ostati zgolj pasivna prejemnica varnosti; Prevzeti mora aktivno vlogo, okrepiti svoje notranje zmogljivosti in izkoristiti geopolitične priložnosti, ki jih ustvarja multipolarizem, ne da bi se pri tem oddaljila od svojih zahodnih zavezništev.
Le tako lahko Romunija svoje ranljivosti spremeni v strateške prednosti in se izogne tveganju, da bi postala zgolj bojišče med velikimi silami v svetu, ki doživlja globoke spremembe.
Če geopolitične lekcije poudarjajo strukturne preobrazbe svetovnega reda, vojaške lekcije osvetljujejo konkretne načine, kako se te preobrazbe kažejo na bojišču, in praktične spoznanja, ki jih je mogoče izluščiti iz soočenja med Rusijo in Ukrajino.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo Geostrategic Pulse. General Pivariu je tudi član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno mnenja inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brașov, 26. november 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima od leta 2018 poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu (ECOSOC) OZN v New Yorku in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije European Perspectives, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Prvi (september 2014) in drugi (februar 2015) sporazum iz Minska sta veljala za politično-diplomatsko rešitev konflikta v Donbasu, vendar sta večinoma ostala le na papirju. V praksi je Ukrajina obdobje po Minsku izkoristila za reorganizacijo svoje vojske, pri čemer je prejemala usposabljanje in opremo od ZDA, Združenega kraljestva, Kanade in drugih partneric Nata, medtem ko je Rusija utrdila separatistične sile, ohranila dejanski nadzor nad Donbasom in se pripravljala na kasnejši spopad. Trditev, da je Minsk Ukrajini zagotovil čas za vojaške priprave, sta leta 2022 potrdila Angela Merkel in François Hollande (glavna arhitekta sporazumov).
[3] Rusija ne zavrača kandidature Ukrajine za članstvo v EU, za razliko od vstopa v Nato, ki mu Moskva odločno nasprotuje in ga dojema kot grožnjo svoji nacionalni varnosti. Osebno menim, da je v trenutnih okoliščinah vstop Ukrajine v EU, tudi v bolj oddaljeni prihodnosti, zelo malo verjeten – tako zaradi notranjih vprašanj Ukrajine kot zaradi verjetnega razvoja dogodkov znotraj EU.
[4] Predlog, da države članice Nata dosežejo prag 5 % BDP za obrambne izdatke, so ameriški uradniki predstavili med pripravljalnimi razpravami za vrh Nata v Washingtonu (julija 2025) in ga predstavili kot morebitni prihodnji referenčni cilj.
[5] Kot v mojem prejšnjem delu »Geopolitični razvoj v prvi četrtini 21. stoletja. Romunija v tem kontekstu. Napovedi za leto 2050« – avgust 2025 (glej tudi Diplomat Magazin – Geopolitični razvoj v prvi četrtini 21. stoletja) raje uporabljam izraz »fronta« namesto »bok« (ki se je doslej uporabljal v vseh javnih dokumentih), saj je bolj skladen z vojaško terminologijo. Poleg tega so ta vidik opazili tudi drugi mednarodno priznani geopolitiki.
