Kriza v GCC 2020: Ali bo Evropa nova destinacija za delavce iz zaliva in saudske državljane?



Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES analizira aktualna dogajanja v državah Sveta za zalivsko sodelovanje (GCC), ki so posledica pandemije Covid-19 in padca svetovne cene nafte. Objavljamo najbolj pomembne dele analize z naslovom »Kriza v GCC 2020:Ali bo Evropa nova destinacija za delavce iz zaliva in saudske državljane?«.

Kriza v GCC 2020:

 

Ali bo Evropa nova destinacija za delavce iz zaliva in saudske državljane?

 

Države članice Sveta za zalivsko sodelovanje (GCC), ki so odvisne od nafte, so danes pred številnimi izzivi zaradi prepletanja dveh svetovnih kriz, ki sta hkrati prizadeli svetovno gospodarstvo in gospodarstvo v regiji, in sicer širjenje nove epidemije virusa Covid-19 in rekordno nizke cene nafte.

 

Ti dve krizi in ukrepi potrebni za obvladovanje epidemije korona virusa, so upočasnili gospodarstvo v državah GCC, ki so močno odvisne od izvoza nafte in od uvoza skoraj vseh dobrin od tehnike do hrane. Zapiranje meja in prepoved potovanj sta prispevala k nižji produktivnosti, brezposelnosti in zmanjšanju domače proizvodnje (BDP). Zaradi odvisnosti teh držav od prihodkov od nafte, so se vladni prihodki v zadnjem obdobju zmanjšali za skoraj 500 milijonov dolarjev na dan, saj so cene nafte ostale med 20-30 $ na sodček nafte.

 

Saudska Arabija kot največje gospodarstvo GCC je tista, ki je začela naftno vojno z Rusijo, da bi zaščitila svoj tržni delež po propadu sporazuma med državami OPEC plus  6. marca 2020, s tem  pa je povzročila padec cen nafte za 30-35%.

 

Večina vlad lahko porabi svoje velike finančne rezerve, če se cene nafte ne bodo opomogle. Prav tako lahko zmanjšajo naložbene izdatke v infrastrukturi in v naftni industriji da bi obvladale  proračunski primanjkljaj ali da pridobijo čas z dodatnim zadolževanjem.

 

Padec cene nafte različno vpliva na proračun teh držav, tako obstajajo velike razlike  med šestimi državami GCC. Katar ima proračunski presežek in njegovo gospodarstvo je odvisno od izvoza utekočinjenega zemeljskega plina, neposredni vpliv padca cene nafte na ceno tega energenta je bil manjši, medtem ko imata gospodarstvi Omana in Bahrajna, kot dveh manjših proizvajalk nafte, obstoječe dolgove in sta tako bolj izpostavljeni nihanju cen.

 

ZAE, Kuvajt in Katar imajo boljše načine finančne zaščite kot Saudska Arabija in lahko vzdržijo padce cene nafte v daljšem obdobju, vendar je malo verjetno, da bodo vzdržale velike primanjkljaje v proračunu na dolgi rok.

 

Enormno zadolževanje zalivskih držav

 

Da bi se izognile bolečim ukrepom, ki imajo lahko tudi politične posledice, so se zalivske  vlade zatekle k zadolževanju. Saudska Arabija se je denimo od leta 2014 zadolžila v tujini za več kot 100 milijard dolarjev, pri čemer je izkoristila nizke svetovne obrestne mere.

 

Vendar so se stroški zadolževanja še zvišali, manj je povpraševanja po zalivskih obveznicah po padcu cen nafte. Večje bonitetne hiše že uvrščajo zalivske obveznice kot naložbe z visokim tveganjem.

 

Stroški zavarovanja pred tveganjem, da Saudska Arabija ne bi izpolnila svojih obveznosti, so se v začetku maja 2020 povišali za trikrat, kar je najvišja stopnja po letu 2016.

 

Kljub upadu proizvodnje nafte v tekočem letu, bodo bogatejše države,  kot so  Kuvajt, Saudska Arabija, Katar in ZAE, imele več rezerv za soočanje s finančnim kolapsom. Po drugi strani pa Oman in Bahrajn nimata enakih energetskih virov in finančnih rezerv, ki bi jima pomagali premagati krizo, zlasti ker so mednarodni dolžniški trgi še vedno previdni pri zagotavljanju večje podpore močno zadolženim gospodarstvom.

 

Kriza Covid-19 je poleg naftnih prizadela tudi ne-naftne sektorje, na katere so se ta gospodarstva oprla v svoji strategije diverzifikacije. Načrti večine zalivskih držav za gospodarsko diverzifikacijo so vključevali krepitev turističnega sektorja. Toda pričakovana izguba prihodkov od potovanj v letošnjem letu zaradi korona krize kaže, da bodo morale te države spremeniti ali odložiti načrte za diverzifikacijo.

 

Saudska Arabija je izgubila letni dobiček iz sezone romanj (hadž) v sveti islamski mesti Meko in Medino,  v letošnjem letu to znaša okoli 7 milijard oziroma okoli 15 milijard na letni ravni. Medtem so morali ZAE odložiti zelo priljubljen in privlačen dogodek Dubai Expo 2020, ki naj bi prinesel 23 milijard dolarjev oziroma skoraj četrtino dubajskega bruto domačega proizvoda.

 

Katar polaga veliko upanje na svetovno prvenstvo v nogometu Mondial 2022,  ki ga gosti kot prva zalivska in arabska država nasploh. Ob tem  ignorira napoved Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v zvezi z virusom Covid-19, ki naj bi človeštvo spremljal dolgo časa in morda nikoli ne bo izginil. Katarske oblasti tako še vedno ne verjamejo globalnemu zdravstvenemu opozorilu, da »nihče ne more napovedati, kdaj se bo širjenje nadaljevalo«, kar kaže, da se tudi v letu 2022 lahko širi korona virus.

 

Svetovno nogometno prvenstvo – upanje Katarja po dobičku

 

Katar je v gostovanje svetovnega pokala investiral okoli 200 milijard dolarjev, to je velikanski znesek za malo državo, je zelo drag projekt v primerjavi z gostovanjem Južne Afrike leta 2010, ki je bilo ocenjeno na tri milijarde dolarjev in Brazilijo, ki je leta 2014 gostila svetovno prvenstvo s približno 15 milijardami. Ta poraba pa mora biti kompenzirana z dobičkom, na katerega je Katar računal v milijardah, kot na primer Rusija, ki je leta 2018 gostila svetovni pokal, in je uspela doseči 13 in pol milijarde dobička.

 

Kratkoročno bodo zalivske države osredotočene na politično in gospodarsko preživetje, spodbujevalni paketi pa bodo le še breme za planirane gospodarske reforme. To bo odprlo vprašanja o potrebi po celoviti reformi načina dolgoročnega strukturiranja teh gospodarstev, vključno z občutljivimi vprašanji, kot je brezposelnost, pokojnine pa tudi reforma preseljevalne in vizumske politike.

 

V zalivski regiji živi približno 35 milijonov tujcev, ki predstavljajo hrbtenico gospodarstva te regije, vendar jih danes  države regije vračajo v njihove matične države,  da bi zaščitile delovna mesta za svoje državljane.

V Saudski Arabiji prebiva več kot 11,1 milijon delavcev migrantov, večina jih je iz azijskih držav, delež tuje delovne sile pa dosega 76,7%, medtem ko v ZAE dosega 90%. V Kuvajtu je 69,3%, medtem ko je v Omanu približno 80,9%, v Katarju je 94,4%, v Bahrajnu pa 73,5%.

 

Mednarodni denarni sklad (IMF) trenutno pričakuje, da bo gospodarska rast izvoznikov nafte na Bližnjem vzhodu leta 2021 znašala 4,7%, čeprav je to odvisno od optimističnega pogleda glede korona virusa, okrevanja v svetovnem gospodarstvu in stabilnosti cen nafte.

 

Upad povpraševanja po nafti in padec povpraševanja v turistični in letalski industriji v prihodnjih letih, bosta močno vplivala na zalivske države in tako bodo gospodarstva teh držav verjetno med zadnjimi, ki bi si lahko v celoti opomogla od krize.

 

Prejšnji padec cen nafte v letu 2014 je spodbudil regijo, ki je odvisna od izvoza energije, da zmanjša vladno podporo državljanom,uvede davke za diverzifikacijo virov dohodka, poskuša zmanjšati socialne transfere in zmanjšati napihnjen javni sektor. Sedaj pa bo šestim vladam držav v Svetu za sodelovanje GCC težko obvladati svoje proračunske primanjkljaje brez reforme gospodarstva in mednarodnih kreditov. Vse to bo vplivalo na politično stabilnost, ki je kupljena z socialno pomočjo ob vsaki družbeni krizi, denimo kot v času arabske pomladi, ko so zalivske monarhije podvojile različne socialne dodatke svojim državljanom. V sedanji krizi ukinjajo te dodatke in uvajajo  nove davke. V Saudski Arabiji so v začetku maja 2020 povečali DDV iz sedanjih 5% na 15%.

 

Ali je Kraljevina Saudska Arabija tempirana bomba?

 

Kraljevina Saudska Arabija kot največja, najštevilnejša država GCC (34 milijona prebivalcev, od tega je 65% mlajših od 30 let) z največjim gospodarstvom v GCC,  predstavlja tempirano bombo v tej pomembni regiji za oskrbo sveta z nafto.

 

Saudska Arabija je pričela s proizvodnjo nafte leta 1938 in je kljub ruski in ameriški konkurenci ena največjih izvoznic nafte na svetu. Prvi večji modernizacijski val se je začel leta 1973, ko je cena nafte močno narasla po arabskem naftnem embargu v času  četrte arabsko-izraelske vojne. Veliki finančni potencial je omogočil hitro, a zelo površno modernizacijo, ki jo je spremljalo več težav. Leta 1979 so se skrajni vahabiti uprli in zasedli sveto mošejo v Meki in zahtevali vrnitev v starodavno družbo (blatne koče namesto nebotičnikov).

 

Dvajset dni po tem incidentu, ki je resno ogrozil vladavino dinastije Al-Saud, se je začela Sovjetska invazija na Afganistan. Z gotovostjo lahko rečemo, da je saudska politika izkoristila sovjetski napad na Afganistan, da je tja poslala te radikalne elemente  v imenu obrambe islama. Tako so bili vsi zadovoljni. Saudska Arabija se je znebila njih, oni pa so bili veseli, da gredo braniti islam pred komunizmom. Ameriški interes pri preprečevanju sovjetskega dostopa do tople vode zaliva, se je popolnoma ujemal z interesi saudske oblasti. Torej je Saudska Arabija svojo notranjo krizo tako ali drugače izvozila v Afganistan.

 

Vendar je nenadni padec cen nafte v 90. letih prejšnjega stoletja privedel do skorajšnjega propada Saudske Arabije. Nemški strokovnjak za Saudsko Arabijo Guido Steinberg meni, da je bilo to obdobje odločilno, saj je pokazalo pomen nafte pri oblikovanju saudske politike. Nenadoma saudski državljani  niso mogli več skrbeti za svoje družine in to stanje je bilo po besedah ​​nemškega strokovnjaka eden od razlogov za nastanek Al-Kaide.

 

V tem desetletju je Saudska Arabija z vojno v Jemnu leta 2015 in s sankcijami proti Katarju leta 2017 dejansko preusmerjala prozornost domače javnosti navzven. To je obdobje vzpona princa MBS na položaj prestolonaslednika, temu pa so potem sledile masovne čistke v dinastiji  in med intelektualci, bogataši itd.

 

Kako bo v prihodnosti? Ali bo del skoraj 20 milijonov tujih delavcev v GCC po izgubi službe krenila proti Evropi, še posebej del 6,2 milijonov Egipčanov, ki delajo in začasno prebivajo v zalivu? Ali bo v Evropi naraščalo število saudskih disidentov in ekonomskih migrantov? Sedaj imamo nekaj sto ženskih aktivistk in liberalnih posameznikov, ki imajo status emigrantov v Nemčiji, na Nizozemskem, v  Kanadi in celo v Avstraliji. Navsezadnje ali bo Saudska Arabija takrat izvozila svoje notranje in gospodarske težave v Evropo?

 

Analitiki menijo, da kriza v GCC lahko pripelje do tega, da Evropa postane nova destinacija za delavce iz zaliva in tudi za saudske državljane, če se te države ne bodo prilagodile oziroma odgovorile na številne izzive, ki so pred njimi. Brez korenitih reform, ki se ne bodo več v tolikšni meri zanašale na nafto in plin, lahko te države pričakujejo še hujšo krizo, kar lahko zatrese tamkajšnje dinastije.

 

GCC:

Svet za zalivsko sodelovanje (GCC) je regionalna medvladna politična in gospodarska zveza, ki jo sestavlja  šest arabskih držav Perzijskega zaliva in sicer: Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Saudska Arabija in Združeni arabski emirati. GCC je bil ustanovljen 25. maja 1981. Vse sedanje države članice so monarhije, vključno s tremi ustavnimi monarhijami (Katar, Kuvajt in Bahrajn),  z dvema absolutnima monarhijama (Saudska Arabija in Oman) in eno zvezno monarhijo (Združeni arabski emirati, sestavljeni iz sedmih držav članic federacije, od katerih je vsaka absolutna monarhija s svojim emirjem). Površina regije je 2,673,108 km2 in ima 65,3 milijona prebivalcev, od tega je 35 milijonov tujcev, kar predstavlja več kot polovico prebivalcev. Države GCC proizvajajo 20 milijonov sodčkov nafte dnevno, kar  predstavlja 20 % svetovne porabe nafte.

 

Zaloge  nafte v državah GCC  so v letu 2016 ocenjene na 496,5 milijarde sodčkov. Te rezerve predstavljajo 39% vseh svetovnih rezerv in 70% vseh zalog arabskih držav. Saudske rezerve nafte so ocenjene na 266 milijard sodčkov, kar predstavlja 15,7 odstotka svetovnih zalog. Njena povprečna dnevna proizvodnja je približno 10-12 milijonov sodčkov nafte na dan in tako je po zalogah na drugem mestu na svetu. Nafta pa predstavlja 75 odstotkov celotnega saudskega izvoza.

 

Ljubljana/Riad, 22. maj 2020

Opombe:

[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN od leta 2018.