Sudan 2019: Težavna pot sudanske demokracije



 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo o dogajanjih v Sudanu in o možnostih reševanja napetosti v tej državi in o imenovanju civilne tranzicijske vlade. Iz obsežne analize »Sudan 2019:Težavna pot sudanske demokracije« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele. 

Sudan 2019:

Težavna pot sudanske demokracije

 

Po večmesečnih množičnih demonstracijah, ki so se začele decembra 2018 zaradi pomanjkanja kruha in goriva, so Sudanci dosegli odstop večletnega diktatorja predsednika Omarja Al- Bashirja. Neprekinjeno je vladal od leta 1989, sedaj pa ga je strmoglavila sudanska vojska.

 

Julija 2008 ga je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu obtožilo zaradi genocida in zločinov proti človečnosti, storjenih v vojni v Darfurju. Za njegovo vladavino je bila značilna represija proti temnopoltim in proti nemuslimanskemu prebivalstvu.

 

Sudan je bil na robu državljanske vojne in sicer med protestniki na eni strani in med enotami sil za hitro podporo - Rappid Support Forces (RSF) na drugi strani. Te  so pod neposrednim poveljstvom obtoženca vojnih zločinov generala Mohameda Hamdana Dagala. Samooklicani general ni bil nikoli vojak, niti ni končal vojaško šolo. Vojaški čin mu je dodelil predsednik Al-Bashir zaradi njegove izjemne okrutnosti v Darfurju. Pripadniki RSF so bivši pripadniki arabskih plemenskih milic Janjaweed. Od leta 2003 pa do danes so pripadniki teh milic zagrešili hude zločine v Darfurju, ubitih je bilo najmanj 300.000 ljudi, tri milijone prebivalcev Darfurja pa se je razselilo.

 

RSF je zagrešil masaker v Khartoumu 3. junija 2019, v katerem je bilo ubitih 128 demonstrantov. Napad se je zgodil ravno malo pred dosego dogovora med vojaškim svetom in opozicijo. Samooklicani general Dagalo ima dobre odnose s Saudsko Arabijo, saj je prav on zadolžen za rekrutiranje sudanskih vojakov-plačancev za boj v Jemnu na strani saudske koalicije. Sudanska vojska je v sedanji krizi ostala nevtralna in s tem dokazala svojo profesionalnost.

 

Dvomi o sposobnosti tranzicijske vlade

 

Po dolgih in večkrat prekinjenih pogovorih in ob posredovanju etiopskega premierja Abiya Ahmeda Alija, sta opozicija in vojska 17. avgusta 2019 podpisali »ustavno listino« med vojaškim svetom in koalicijo svobode in sprememb. Koalicijo sestavljajo  štiri združenja: Sudansko strokovno združenje (SPA), Nacionalni konsenz (NCF), Klic Sudana (ASC) in Unionisti (DUP).

 

Sporazum naj bi utrl pot k oblikovanju civilne vlade po skoraj pol stoletja vojaške vladavine. Kljub velikemu optimizmu državljanov, še vedno obstajajo dvomi o sposobnosti tranzicijske vlade, da omeji vpliv vojske v političnem življenju, še posebej enote RSF.

 

Po strmoglavljenju dolgoletnega predsednika Al-Bashirja, 11. aprila 2019 je dosežen dogovor med vojaškim svetom in opozicijo. To je novo poglavje v novejši zgodovini Sudana, ki je doživel kar tri državljanske vojne in sicer državljansko vojno severa in juga med leti 1955-1972 in med leti 1983-2005 ter vojno in etnično čiščenje v Darfurju in južnem Kordofanu, ki je trajalo od leta 2011 do danes.

 

Sudan se je za zdaj izognil egiptovskemu scenariju

 

Proces tranzicije v demokracijo se sooča z resničnimi izzivi, kot so nova notranja in zunanja politika, gospodarske reforme, zagotovitev in zaščita svoboščin ter uravnotežena zunanja politika, mednarodna skupnost pa bi tako umaknila Sudan s črnega seznama in ukinila sankcije.

 

Doseganje demokratične tranzicije v Sudanu zahteva poštene volitve, novo ustavo ali spremembo obstoječe. Demokratični proces bi pomenil začetek političnih in gospodarskih reform. Te reforme bodo prizadele predvsem vojsko in njene interese. Prehodno obdobje, ki naj bi po dogovoru trajalo tri leta in tri mesece, je zadostno za prehod v novo obdobje. Tako sta se opozicija in vojska izognili radikalnim spremembam čez noč, kot se je to že zgodilo v Egiptu, kjer je prišlo do vojaškega prevrata leta 2013. Sudanske izkušnje z zajezitvijo vloge vojske s sodelovanjem in ne s konfrontacijo, so pomembne za cel arabski svet in arabsko pomlad.  

 

Opozicija je po napornih pogajanjih zelo težko sprejela dodelitev položaja podpredsednika začasnega sveta generalu Dagalu, ki je obtožen vojnih zločinov.

 

Opozicija in vojaški svet sta se po ustavni listini dogovorila za Prehodni svet, ki bi imel vlogo kolektivnega šefa države. Svet šteje 11 članov (pet iz vojske, pet iz opozicije in en neodvisni član). Svet je dal mandat za sestavo vlade znanemu in izkušenemu ekonomistu Abdullahu Hamduku, ki je služboval kot namestnik ekonomskega sekretarja United Nations Economic Commission for Africa(UNEC) od leta 2011 do leta 2018.

 

Vse to sicer še ne pomeni, da so bila sporna vprašanja popolnoma rešena. Obstajajo močne sudanske frakcije znotraj opozicije, ki so imele zadržke do sporazuma in nekatere frakcije, ki se sploh niso pridružile združeni opoziciji.

 

Za Sudance so bili pomembni štirje dejavniki, ki so jim pomagali, da so premagali težko fazo nemirov in državljansko vojno z najmanj možnimi izgubami, če to primerjamo z ostalimi dogajanji v Egiptu, Libiji, Siriji, Jemnu in Alžiriji. V Alžiriji tako še vedno ni jasno ali bo alžirska vojska prevzela popolno oblast kot v Egiptu ali pa bo dovolila demokratično tranzicijo po vzoru Sudana.

 

Štirje pozitivni dejavniki

 

K razpletu situacije v Sudanu so prispevali štirje pomembni dejavniki:

 

Prvi: Domoljubna sudanska vojska, ki je odklonila streljati na protestnike, razen enote D. Kljub prepirom in nezaupanju med vojsko in opozicijo, so vztrajali pri pogovorih za dosego sporazuma, pri katerem so dosegli vsaj minimalna pričakovanja protestnikov.

 

Drugi: Sudanska opozicija je sestavljena iz razmeroma močnih političnih strank s tradicijo, imajo politično zrelost in modrost. Njihovi aktivisti iz vrst civilne družbe so ohranili začetni zagon protestov. Pri tem ni prišlo dozmanjšanje zagona ter anarhije in posledične zadušitve ljudske vstaje s strani vojske ali RSF. Opozicija je bila v protestih in v pogajanjih potrpežljiva pri premagovanju perečih vprašanj. Sprejeli so sprejemljive in realne rešitve za hude gospodarske in med etnične težave Sudana. Niso zahtevali izključitev vojske iz političnega procesa. V prehodnem obdobju so sprejeli delitev oblasti z vojsko in se tako niso ujeli v past in napake opozicije v državah »arabske pomladi«.

 

Tretji: Najbolj pomemben dejavnik je morda to, da je sudanska opozicija dosegla, da vojska ne zlorabi krajevne in družbene občutljivosti manjšin in plemen. Osredotočili so se na enotnost Sudancev za zagotovite boljše prihodnosti njim in prihodnjim generacijam brez kakršnekoli diskriminacije, ki smo ji bili priča v času državljanske vojne v južnem Sudanu, Darfurju, itd. 

 

Četrti: Zasluga za dosego sporazuma gre predvsem etiopskemu premierju Aliju za njegovo neutrudno posredniško misijo in Organizaciji Afriške unije (OAU). Tako premier kot OAU sta preprečila vmešavanje nekaterih arabskih držav, kot sta denimo Združeni arabski emirati (ZAE) in Saudska Arabija, da bi financirale vojaško hunto in vojaški prevrat, kot v primeru Egipta. V Egiptu so namreč julija 2013 s podporo več kot 12 milijard dolarjev financirali zrušitev demokratično izvoljenega predsednika Mohameda Morsija.

 

Nekoč 17. najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu

 

Sudan, ki je vse do samostojnosti Republike Južni Sudan veljal za največjo afriško državo, je sedaj tretji po velikosti v Afriki (po Alžiriji in DR Kongo) s površino 1.886.000 km2.

 

Po ocenah iz leta 2010 je Sudan veljal za 17. najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu. Hiter razvoj države, ki je v veliki meri temeljil na visokih prihodkih od nafte (kljub mednarodnim sankcijam) je bil omenjen in opisan v članku v The New York Timesu leta 2006. Po odcepitvi je Republika Sudan izgubila 80% naftnih nahajališč, ki so ostali na ozemlju Republike Južni Sudan. Za izvoz nafte se Južni Sudan zanaša na naftovode prek sudanskih pristaniščih na obali Rdečega morja, saj je Južni Sudan celinska država, ki nima izhoda na morje. Primanjkuje jim tudi zmogljivosti za predelavo nafte, saj so rafinerije ostale na severu. Sudan in Južni Sudan  sta tako avgusta 2012 podpisala dogovor o prevozu južno sudanske nafte po sudanskih naftovodih do pristanišča Port Sudan. Danes Sudan proizvede okoli 250.000 sodčkov nafte na dan. Sudan je bil vse do odcepitve južnega dela leta 2011, dokaj odvisen od izvoza nafte.

 

V preteklosti je bilo kmetijstvo glavni vir dohodka, zaposlovalo je več kot 80% Sudancev in predstavljalo približno tretjino gospodarskega sektorja. Sudan poseduje 16,9 milijonov hektarjev namakalnih kmetijskih površin. Bombaž je glavni izvozni pridelek in sestavni del gospodarstva države, Sudan pa je tudi tretji največji svetovni proizvajalec sezama za Indijo in Kitajsko.Reka Nil je glavna reka za namakanje. Država ima 643 km obale ob Rdečem morju. Sudan še ni izkoristil velikih možnosti v ribištvu, turizmu ob morju in v treh nacionalnih parkih.

 

Glavni dejavniki, ki omejujejo gospodarsko rast Sudana v kmetijstvu, so pogoste suše in nestabilnost zaradi državljanske vojne.

 

Sudan ima bogate  mineralne vire, ki vključujejo azbest, kromit, kobalt, baker, zlato, granit, mavec, železo, kaolin, svinec, mangan, zemeljski plin, nikelj, nafto, srebro, kositer, uran in cink.

 

Nova prehodna vlada Sudana potrebuje mednarodno podporo za reformo in razvoj gospodarstva ter reprogramiranje dolgov do MDS in mednarodne kreditodajalce.

 

V notranji politiki nova vlada potrebuje medetnični in medplemenski mir in konsenz. V Sudanu živi 36 milijona prebivalcev, 53% so Arabci, poleg njih pa živi kar 597 arabiziranih etničnih skupin, ki govorijo več kot 400 različnih jezikov in narečij.

 

Pravni sistem v Sudanu temelji na islamskem šeriatskem pravu. Po Mirovnem sporazumu v Naivashiiz leta 2005, s katerim se je končala državljanska vojna med severnim in južnim Sudanom, je Khartoum uvedel nekaj ukrepov zaščite za ne muslimane. Sudanska uporaba šeriatskega prava je neskladna s tradicijo sudanskega naroda in današnjim časom. Muslimani v Sudanu so razdeljeni med salafitsko in sufijsko ločino in zato uporaba šeriatskega prava, ki je po volji salafistov  ni primerna za sufije oziroma Darfurce, ki pripadajo Sufijem).

 

Analitiki menijo, da se mora Sudan v zunanji politiki odreči podpori terorizmu in začeti tesno sodelovati z mednarodnim kazenskim sodiščem, da bi bile ukinjene mednarodne sankcije. Sudanska vojska mora nujno začeti z umikom 10.000 vojakov iz Jemna. Vojna v Jemnu je nelegalna in nelegitimna po mednarodnem pravu in škoduje ugledu sudanske vojske.

 

Ljubljana/Khartoum, 2.september 2019