Mejno vprašanje - bilateralni problem ali problem EU?



Dr. Jožef KUNIČ

● član Mednarodnega inštituta IFIMES

● častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)

● nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji

 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik dr. Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES, častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) in nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji analizira mejna vprašanja in zastavlja vprašanje ali gre pri tem za bilateralne probleme ali probleme EU. Njegov članek »Mejno vprašanje - bilateralni problem ali problem EU?« objavljamo v celoti.

 

Mejno vprašanje - bilateralni problem ali problem EU?

 

Razpad dvopolnega sistema v času hladne vojne in prehod na enopolni ter nato v obdobje, ko se kaže vse bolj večpolna ureditev, je pustil za seboj mnoga neurejena vprašanja, ki so bila prej latentna in zaradi avtokratskih ureditev niso mogla priti na plan. Sedaj pa so takšna vprašanja vse bolj aktualna, kažejo se v naraščajočih nacionalizmih, naraščanju fašistonacističnih ideologij in v naraščajočem terorizmu. (Kunič, 2017)

»Na robu nekdanje Sovjetske zveze – od Alžirije do Koreje in od Finske do Balkana – so prisotni znaki nestabilnosti, re-fevdalizacije in poglabljanja samozavesti. Tam so pred izbiro ali urejen kozmos ali plenilska asimetrija. « (Bajrektarević 2017)

»Stabilokracija« ali »mafiokratski« režimi

Še posebej slaba situacija je na Balkanu. Prostor nekdanje Jugoslavije je danes v takšnem stanju, da se dolgoročno v njem ne more obdržati stabilnost. Celo politika „stabilokracije“, to je vzdrževanje korumpiranih mafiokratskih režimov, ki s svojo servilnostjo do Amerike omogočajo njeno prisotnost na Balkanu, je prišla do skrajnega roka svoje uporabnosti. (Nikolić 2017)

 

»Mednarodna politika, ki bazira na interesih ni nujno perfektna, toda njena prednost je v tem, da lahko omejuje konflikte, o razlikah se je mogoče pogajati in možno je najti kompromis. V nasprotju s tako politiko pa v primeru mednarodne politike, ki bazira na konfliktih glede socialnih, ekonomskih ali religioznih razlik, konfliktov ni mogoče omejiti, ni se mogoče o njih pogajati in konflikt ostaja dokler ena stran nad drugo ne prevlada. « (Bull, 1990)

 

Na območju Zahodnega Balkana so mnogi konflikti, med v devetdesetih let na novo nastalimi državami, takšne narave, da imajo pridih nacionalizma, religije, različnih socialnih pogojev, skratka so takšni, da je doseganje kompromisov praktično nemogoče. Preberemo lahko celo, da se »igra dobro znano bizantinsko premetanko pognojeno s testosteronskim nacionalizmom – navzven se dobrika, doma pa pripravlja nepopuščanje« (Potič, 2017). Opazimo lahko tudi, da na območju regije ni tradicije oziroma kulture kompromisa. Kdor sklene kompromis, ta je popustil in je »looser«. Čeprav bi morda kompromis bil dolgoročno dober, morda bi prinesel znatne pozitivne rezultate, pa bi bil kratkoročno za politika, ki bi ga sklenil, poguben.

Nerešena mejna vprašanja balkanskih držav

Zagotovo so najpomembnejši mednarodni problemi pri na novo nastalih balkanskih državah problemi nerešenih mejnih vprašanj. Skoraj vse države, ki so nastale na območju Jugoslavije, se srečujejo s tem problemom. Ti problemi poslabšujejo medsebojne odnose med državami, ki ta problem imajo in to ima tudi konkretne rezultate v slabših ekonomskih odnosih. Nerešeni problemi zmanjšujejo ocene politične stabilnosti kar posredno, a znatno vpliva na mednarodni kreditni rating in s tem na ceno zadolževanja. Vsak mejni spor lahko eskalira v resnejši spor, kar povečuje politično nestabilnost v obeh v sporu udeleženih državah. Nerešeno mejno vprašanja izkoriščajo ekstremne politične stranke in politični ekstremisti, ki na pretiravanju pri prikazovanju mejnega problema, pridobivajo politične točke ter imajo v bistvu velik interes, da se mejno vprašanje ne reši. Lep primer je obmejno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško, kjer so bili obmejni incidenti dogovarjani med dvema političnima protagonistoma in sta na ta račun dobivala volilne glasove.

 

Rešiti mejno vprašanje pa je težko. Opozicija često pripiše temu vprašanju simbolno ogromen pomen in vladajoči poziciji s tem močno oteži delo. Kljub temu, da gre včasih za minoren problem, se prikazuje kot da gre za vprašanje svete zemlje in je zato vprašanje nedotakljivo. Dejansko gre za vprašanje, ki ga lahko rešijo državniki, zelo težko pa politiki. Dodatno pa otežuje reševanje tega vprašanja dejstvo, da poštene meje ni. Meja je rezultat kompromisov, ki pa so mnogo boljši kot da bi ostali nerešeni. Mnogokrat pa se uporablja tudi argument, da med nekaterimi evropskimi državami meja ponekod ni jasno opredeljena, pa s tem živijo brez težav. To je res, ko gre za območja, ki življenja ljudi ne motijo, ki za normalno življenje nimajo znatnega pomena. Takih situacij na Balkanu ni in  taki izgovori so neresni.

Bilateralni ali širši spori

Spori, še posebno  v zvezi z mejami, so sicer res bilateralni spori, a v globaliziranem svetu je težko govoriti, da spor med dvema državama nima širših posledic. »Na prvi pogled prepiranje med dvema drobnima balkanskima državama glede morskega ozemlja ni videti kot nekaj pomembnega v okviru večjega evropskega ali celo globalnega konteksta, toda po temeljitejši analizi ugotovimo, da ima primer rešitve hrvaško slovenskega prepira pomembne posledice za ideološko – strateško ravnovesje moči znotraj EU.« (Korybko, 2017)

 

Slovenski teritorij je bil v zadnjem stoletju vojaško napaden in deloma zavzet s strani vseh njenih sosedov. Potencialne možnosti za resne zamere in torej ovire za dobre soseske odnose so bile velike. A od časov po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru svojih možnosti zelo aktivno delovala v smeri dejansko dobrih sosedskih odnosov in se doslej ni spuščala s sosedi v spore, ki bi povzročili veliko škode zaradi vztrajanja na zgolj simbolno pomembnih vprašanjih. To se je odražalo v stalnem delovanja v smeri pravne ureditve slovenskih državnih mej. Načelo spoštovanja medsebojno sklenjenih sporazumov, še posebej če so ratificirani, je temelj slovenske zunanje politike.

 

Za celotno regijo Zahodnega Balkana je zanimiv primer reševanja državne meje med Slovenijo in Hrvaško. Dne 20. julija 2001 je bil parafiran sporazum med vladama, imenovan Drnovšek-Račan (Sporazum 2001), ki ni bil ratificiran, s strani hrvaškega parlamenta zanikan in nasprotovanje temu sporazumu je bilo odskočna deska za vzpon stranke, ki jo je vodil Ivo Sanader in je z argumenti za boj za sveto zemljo dobil volitve. Enako se je dogajalo na slovenski strani. Predstavniki opozicije so se metali v mejno reko, se prepirali s predstavniki hrvaških organov in pridobivali volilne glasove. Prvaka desnice sta se dogovarjala o incidentih na morju, ker je to obema ustrezalo.

 

Z močnim angažiranjem EU, ki je očitno želela, da med članicama EU ni nerešenih mejnih vprašanj, je bil med Hrvaško in Slovenijo 4.novembra 2009 sklenjen Arbitražni sporazum (Arbitražni sporazum 2009). Neodvisno mednarodno Arbitražno sodišče naj bi razrešilo spor, obe državi pa sta se zavezali, da bosta odločitev spoštovali, ne glede na to, kakšna bo.

 

Hrvaška se je očitno bala, da bo odločitev za njo neugodna. Izkoristila je zvočne posnetke razgovora, ki ga nebi smelo biti in začela razlagati, da sporazum za njo ne velja. V sporazumu o arbitraži je opredeljeno, po katerih arbitražnih pravilih arbitražni tribunal deluje in arbitražni sporazum po teh pravilih lahko razglasi za ničen (null and void) le arbitražno sodišče. Kljub jasni ustavni dikciji, da se mednarodne pogodbe izvajajo neposredno in kljub jasnim arbitražnim pravilom je hrvaški parlament sprejel odločitev, da je sporazum »null and void« in vlada zato trdi, da sporazuma za njo ni, čeprav je deponiran v OZN. »Je povsem jasno, da so prepisi in zvočni posnetki, ki so se pojavili v medijih na Hrvaškem in regiji, delo SOA – hrvaške obveščevalne agencije.« (Ifimes, 2016)

 

»Tudi nedavni vzklik hrvaškega zunanjega ministra, da je nad hrvaškim saborom samo Bog, je odraz podcenjevanja mednarodnega prava. Za povrhu je takšno srednjeveško razmišljanje, da lahko doma vsak počne, kar hoče, povsem vredno Balkana, kjer je nad vsako državo tako ali drugače samo bog. Vprašanje je, ali je na Balkanu dovolj bogov?« (Volk, 2017)

 

Odločitev Arbitražnega sodišča je bila strogo v pravnih okvirih in ni preferirala niti ene niti druge strani. Prevladala so samo nedvomno ugotovljena in dokazana dejstva.

 

A zgodil se je paradoks. Odločitev arbitražnega sodišča je bila za Hrvaško ugodnejša od pričakovane. Slovenija je dobila manj, kot je želela. A Hrvaška je ustvarila tako močno javno mnenje, da bo rešitev, ki je za njo ugodna, težko brez težav priznala, med tem ko je Slovenija ustvarila tako močno javno mnenje, da bo rešitev priznala, da s tem doma nima težav, kljub za njo ne najbolj ugodni rešitvi.

 

Pokazalo se je, da so špekulacije o tem, koga bo mednarodno arbitražno sodišče preferiralo, popolnoma iluzorne. Kako je mogoče pričakovati, da bodo najuglednejši mednarodni pravniki iz Francije, Nemčije, Anglije, Švice in Norveške postavili na kocko svoj ugled zaradi ene ali dveh balkanskih držav?

Ugledna mednarodna razsodišča razsojajo nepristransko

Najuglednejši mednarodni pravniki so z razsodbo med Slovenijo in Hrvaško drugim državam regije dali nedvoumno jasno lekcijo: Ne računajte na to, da bi mednarodno priznana in ugledna razsodišča razsojala pristransko. Razsojala bodo zgolj na osnovi dokazanih in argumentiranih dejstev. Neutemeljena in lepo izpeljana govoričenja ne štejejo nič. Razsodba in njena uresničitev pa je »posebnega pomena za učinkovito reševanje teritorialnih sporov na Balkanu v prihodnje« (Mirošič, 2017)

 

Prepiranje okrog mej je brezplodno in služi politikom za pridobivanje političnih točk, razpihuje pa lahko nacionalistične strasti, kar je še posebej na Balkanu zelo nevarno. Še posebej pa oteži situacijo delovanje nekaterih politikov, ki iz racionalnega in za bodočnost države ne najbolj perečega vprašanja povzročijo, da postane vprašanje meje vprašanje mita. Ne iščejo kompromisov, ampak se borijo za sveto stvar, za stvar ponosa in narodne substance. Po Bull-u postane konflikt »non-negotiable« in rešitev ene strani mora prevladati nad drugo, saj kompromis ni možen. Obstaja stalna nevarnost, da takšen nerešen konflikt preide iz latentnega stanja v realen konflikt. Na Balkanu to ni nemogoče.

 

Modra, državniška poteza bi bila, da se tam, kjer spori obstajajo, poišče neodvisni mednarodno ugledni tribunal, države pa se naj zavzemajo za zmanjšanje nacionalističnih idej, za manjše kopanje po preteklih ranah naših dedov in naj se ukvarjajo predvsem s poboljšanjem življenjskih pogojev svojih državljanov. Ali, kot to lepo pove Dimnik: Namesto da bi se pogovarjali  tem, kako bomo bolje živeli in – če že govorimo o morju – (oziroma se o njem prepiramo) kako ga bomo očistili in vanj vrnili ribe (Dimnik, 2017).

 

Vendar pa ne smemo spregledati pomena urejenih razmer, predvsem urejenih mej na Balkanu za EU in za celotno zavezništvo ZDA - EU. ZDA v sedanjem času nimajo toliko moči, da bi samostojno, brez zaveznikov delovale globalno. Za boj proti terorizmu in za ohranjanje miru na območjih, za katere menijo da je mir in stabilnost bistvenega pomena, potrebujejo zaveznike. Ključen zaveznik je Evropa. Vendar le stabilna EU skupaj z njeno bližnjo evropsko okolico. Evropa pa ne more biti stabilna in ne more biti zanesljiv zaveznik, če obstajajo latentne napetosti na Balkanu, kjer lahko mejni spor hitro preide v resnejši konflikt in destabilizira znaten del Evrope. Urejena mejna vprašanja so pomembna za širšo varnost in ne sme nas presenečati, da se v zvezi s temi vprašanje druge močne države zelo zanimajo. Žal se tega mnogi na Balkanu ne zavedajo in obravnavajo mejno problematiko kot izključno bilateralno in predvsem v luči notranjepolitičnih interesov.

Mednarodna arbitraža – model za reševanje balkanskih mejnih sporov

Polna implementacija Arbitražnega sporazuma še zdaleč ni pomembna le za dobre odnose med Slovenijo in Hrvaško, ker je tak način urejanja mejnih vprašanj na Balkanu presedan, ki bi lahko bil za zgled načina reševanja preostalih ponekod še bolj perečih mejnih vprašanj na tem delu Evrope. Odgovornost voditeljev tako na Hrvaškem kot v Sloveniji ni le odgovornost za rešitev svojega mejnega vprašanja, ampak sta obe državi odgovorni za stabilnost in za boljše medsebojne odnose na Balkanu. Če Arbitražni sporazum v sorazmerno kratkem času ne bo implementiran, bo to več kot jasen signal, da tak način reševanja mejnih vprašanj na Balkanu preprosto ne deluje.

 

Glede na dosedanje izkušnje pri reševanju slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja lahko sklepamo, da sta vsaj dve nevarnosti, ki lahko proces implementacije Arbitražnega sporazuma razvlečeta v nedogled. Prva nevarnost se skriva v notranjepolitičnem ozkem strankarskem interesu, ki je večinoma interes enega ali le nekaj voditeljev stranke, ki jim je v interesu rušiti obstoječi sporazum in se s tem pred množico naivnih volivcev prikazati kot rešitelji svoje države, svojega naroda in narodovih zgodovinsko demagoško utemeljenih pravic. Ko je voditelj hrvaške levo usmerjene stranke SDP dogovoril sporazum Drnovšek – Račan, ga je desna HDZ z vso možno vehemenco raztrgala, ga izničila in nato prišla na oblast. Ko je prav ta desna stranka podpisala in uspela ratificirati Arbitražni sporazum, ga je  prav SDP z vso možno vehemenco raztrgala, storila vse, da se nebi implementiral, pa čeprav po vsebini in posledicah ni daleč od sporazuma Drnovšek-Račan. Podobna situacija je bila v Sloveniji. Slovenska demokratska stranka (SDS) je bila dovolj dolgo na oblasti, da bi vprašanje meje rešila, a ga ni, ko pa ga je predsednik leve vlade, član levo usmerjenih Socialnih demokratov (SD) pripeljal do sklenitve Arbitražnega sporazuma, so ga nekateri vidni predstavniki SDS odločno kritizirali. V reviji »Reporter« smo lahko prebrali, da Arbitražni sporazum predstavlja »epohalni slovenski polom«. (Reporter, 2009)

 

Druga nevarnost se skriva v ozkem osebnem interesu nekaterih, ki bi želeli, da se vprašanje čim dlje rešuje, se če se le da nikoli ne razreši, pri čemer pa strokovno ali pa tudi manj strokovno delujejo skupine in posamezniki, ki se s tem materialno okrepijo. V času ministrovanja dr. Dimitrija Rupla je delovala komisija, zadolžena za reševanje mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško, ki jo je vodil dr. Miha Pogačnik in ni uspela priti do  želenih rezultatov. »Bivši pogajalec dr. Pogačnik je od zunanjega ministrstva pod vodstvom dr. Rupla za svoje usluge prejel skupaj 233.500 evrov« (Balažic, 2017)

 

Že v času, ko je Slovenija pogojevala soglasje za vstop Hrvaške v EU z rešitvijo mejnega vprašanja so se pojavila mnenja, da mnogim v EU ustreza, da Slovenija pogojuje in s tem zavlačuje nadaljevanje pogajanj s Hrvaško z ureditvijo mejnega vprašanja. EU je bila že v letu 2009 dokaj skeptična glede nadaljnje širitve. Tega uradno sicer nikjer ni bilo zaznati, smo pa to ponekod lahko slišali in tudi brali. Sedaj, ko je Združeno kraljestvo v fazi izstopanja iz EU, ko se je EU po svojih pogledih na demokracijo nekako razdelila na vzhodni in zahodni del ter ko se je glede na ekonomsko stanje nekako razdelila na severni in južni del, je zagotovo mnogo pomislekov o možnosti nadaljnje širitve. Da bi prikrili zadržke za širitev na balkanske države, smo bili priča mnogim izjavam, srečanjem in sklepom, da se širitev nadaljuje, le pogoje je treba izpolniti, le ti pa naj bi bili kristalno jasni (Ifimes, 2018). Več kot dobrodošel izgovor za upočasnitev aktivnosti procesa vstopanja balkanskih držav v EU je situacija glede nerazrešenih mejnih vprašanj. Očitno je, da je reševanje slovensko-hrvaškega mejnega vprašanja prvo mejno vprašanje, ki ga je kot precedenčni primer za reševanje ostalih mejnih vprašanj treba rešiti.

Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je v začetku februarja 2018 v Evropskem parlamentu v svojem govoru  dejal: »To je dvostranski problem, a tudi problem Evropske unije. Nujno ga je treba rešiti na dvostranski ravni«.  Po koncu govora  je znova pozval k rešitvi spora o meji med Slovenijo in Hrvaško. "Hrvaška in Slovenija sta odgovorni za ta problem, rešiti morata ta problem," je ponovil. Komisija je po njegovih besedah že ponudila pomoč, a nobena država še ni posegla po njej. Hkrati je zagotovil, da nobena država z Zahodnega Balkana ne bo več vstopila v EU, ne da bi pred tem rešila vse težave z mejami. "Igric, da bomo te težave rešili, potem ko bomo vstopili v EU, ne bo več. Z mano ne več," je bil oster.  (Juncker, 2018)

Pred datumom, ki je v Arbitražnem sporazumu določen za začetek implementacije sporazuma, je bilo videti, da bo EU aktivno pristopila k reševanju tega vprašanja. Imenovan je bil sam podpredsednik Evropske komisije  Frans Timmermans, ki naj bi aktivno deloval s ciljem, da se to vprašanje da iz dnevnega reda. Pričakovan je bil v Ljubljani, pričakovalo se je, da bo prišel v Zagreb, a ga ni bilo. Njegova pomoč se je v množici raznih izjav kar nekako zgubila. Naivno bi bilo misliti, da ima pač prezaseden urnik svojih aktivnosti. Gre za drugačen pristop od tistega, ki smo ga od EU pričakovali. Pričakovali smo, pa tudi bili prepričani, da bi čim prejšnja razrešitev slovensko hrvaškega mejnega vprašanja koristila celotni EU in videti je bilo logično in smiselno, da bo Evropska komisija naredila vse, kar je v njeni moči, da to vprašanja ne bi vplivalo na odnos držav članic do spoštovanja mednarodnih zavez in da bi rešitev takoj omogočila nadaljnje aktivnosti v zvezi s širitvijo EU na Balkan. Zmotili smo se.

 

Izjava predsednika Evropske komisije Junckerja je več kot popolnoma jasna. Če jo na preprost način povzamemo, pravi, da naj to vprašanje rešita Slovenija in Hrvaška sami, krivi pa bosta, če zaradi tega nerešenega vprašanja širitve na Balkan ne bo. Otresel se je odgovornosti Evropske unije ne le za rešitev mejnega slovensko hrvaškega vprašanja, otresel se je tudi odgovornosti za upočasnjeno pristopanje balkanskih držav v EU. Na Slovenijo in Hrvaško je prevalil izredno težko politično diplomatsko breme.

Prav bi bilo, da bi diplomacija na takšno stališča EU na diplomatsko uglajen, a jasen način reagirala in izrazila pričakovanje, da EU nosi pomemben del bremena reševanja tega vprašanja.

Odločitev Arbitražnega sodišča velja

Potrebna bo ekstremna aktivnost, izjemna inventivnost in velik pogum. Jasno je, da kljub nezadovoljstvu nekaterih tako na hrvaški kot na slovenski strani, odločitev Arbitražnega sodišča velja. Slovenija je veljavnost Arbitražnega sporazuma potrdila na referendumu in dejansko je nemogoče, da bi sklicala nov referendum, ki bi na željo Hrvaške izničil to odločitev. Hrvaška je ratificirala Arbitražni sporazum, v katerem je določeno, da  Arbitražno sodišče deluje po določenih arbitražnih pravilih, upoštevaje ta pravila pa je Arbitražno sodišče tista instanca, ki v primeru kakršnihkoli kršitev Arbitražnega sporazuma odloča o tem, ali Arbitražni sporazum še velja ali ne. To pooblastilo si je Hrvaški parlament preprosto vrnil samemu sebi, Arbitražnemu sodišču pa je bilo popolnoma jasno, da v mednarodno pravnem smislu takšna odločitev parlamenta nima veljave. Samo je odločilo, da veljavnost Arbitražnega sporazuma ni bila znatno ogrožena in je z delom nadaljevalo ter objavilo zavezujočo odločitev.

 

Pred diplomacijama obeh držav je zahtevna, velika in zelo odgovorna naloga. Potreben je pogum, da se na odločitvi Arbitražnega sodišča vztraja, brez absolutno nikakršnih popuščanj. Potrebna je velika aktivnost, in to predvsem v dveh smereh. Velike napore je treba usmeriti v pridobivanje podpore močnih in vplivnih držav ter opustiti vsa dejanja, ki bi slabo vplivala na odnose s kako močno državo, pa čeprav bi si takšnega dejanja zaradi človekoljubnih načel marsikdo želel. Aktivnosti pa je potrebno intenzivirati v smeri iskanja vseh možnosti sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško, ki bi relevantne odločevalce spodbudila in zainteresirala k polnem spoštovanju Arbitražne odločitve. Potrebna je velika inventivnost, da se takšna področja sodelovanja poišče in razišče.  

 

Literatura in viri:

Arbitražni sporazum 2009, http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Novinarsko_sredisce/Sporocila_za_javnost/Sporazum-slo.pdf

Bajrektarević Anis, The Wonderful World of Binary Categorization, Geopolitical Monitor, Canada, 2017

Balažic Milan, Diplomatska vojna, Ljubljana, Pasadena 2017, str. 299

Bull Hedley, Order and Violence, Calderon Press, Oxford 1990

Dimnik Božo, Ali je imel Helmut Kohl Prav?, Ljubljana, Delo, 28.8.2017

Ifimes, Milanovićev tajni načrt za kompromitacijo arbitraže?, Ljubljana, Ifimes 15.2.2016

Ifimes, EU – Zapadni Balkan: EU pred još jednom historijski pogrešnom i nepravednom odlukom, http://www.ifimes.org/ba/9499, Ljubljana, Ifimes 4.2.2018

Juncker, 2018, Juncker o arbitražnem sporu: Za to sta odgovorni Hrvaška in Slovenija, www.rtvslo.si, 6.2.2018

Korybko Andrew, The Croatian-Slovenian Spat Has Far-Reaching Implications For EU Unity, Global Research, July 25, 2017

Kunič Jožef, Settlement of the Border Problems – Condition for Effective Peace Policy, ECPD Konferenca 27. 10.2017

Mirošič Iztok, Evropski zgled kot spodbuda državam Zahodnega Balkana na poti v EU, Ljubljana, Delo 2.9.2017

Nikolić Domagoj, Nova Tramposlavija, Ifimes, Ljubljana 2017

Potič Zoran, Diplomatska drama, Ljubljana, Delo 26.8.2017

 

Volk Vojko, Je na Balkanu dovolj bogov, Ljubljana, Delo 26.8.2017

 

Reporter 2009, Budni in speči stražarji, Reporter str. 46, Ljubljana 14.12.2009

 

Sporazum 2001, http://www.vlada.si/teme_in_projekti/arbitraza/zgodovina_resevanja_mejnega_spora/

 

Ljubljana, 10. februar 2018