Referendum v Republiki Turčiji 2017: Nova turška predsedniška republika



 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo pred prihodnjim referendumom v Republiki Turčiji, ki bo 16. aprila 2017. Iz obsežne analize »Referendum v Republiki  Turčiji 2017:Nova turška predsedniška republika« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele. 

Referendum v Republiki Turčiji 2017:

 

Nova turška predsedniška republika

 

Konec januarja 2017 je Velika ljudska skupščina Republike Turčije v drugem branju sprejela osnutek sprememb nove ustave. Turški volivci bodo odločali na referendumu o spornih 18-ih amandmajih k turški ustavi. Referendum je obvezen, saj predlagatelj stranka AKP ni zbrala dve tretjini glasov članov parlamenta (367/550).

 

Konservativna vladajoča stranka pravičnosti in razvoja (AKP) (317/550) je ob podpori nacionalistične stranke MHP (40/550) zbrala le 339 glasov za sprejetje osnutka zakona o spremembi ustave in ker ni zbrala zadostnega števila glasov poslancev tj. 2/3, je potrebno izpeljati referendum o spremembi ustave. Turška volilna komisija je določila 16. april 2017 za dan izvedbe referenduma.

 

Turška republika je imela od svoje ustanovitve leta 1923 šest referendumov (leta 1961, 1982, 1987, 1988, 2007 in 2010) o ustavi ali o ustavnih spremembah. Referendum izveden leta 2007 je bil pomemben, saj so na njem volivci odločali o neposredni izvolitvi predsednika republike.

 

Leta 2010 se je kar 58% volivcev odločilo za spremembe, ki so turško ustavo uskladile z zahtevanimi spremembami EU, da bi tako olajšali proces pristopa te države k povezavi.

 

Sedmi referendum po vrsti, ki bo potekal 16. aprila 2017, je prav tako zgodovinski za prihodnost Turčije, ki bo po referendumu imela le dve poti oziroma možnosti.

 

Ena možnost je, da bo Republika Turčija postala močna in stabilna država, v kateri je predsednik republike hkrati tudi predsednik vlade, podobno kot v ZDA. Druga pa je, da bo to začetek procesa oslabitve države in možnosti, da turška vojska že četrtič izvede državni prevrat in Turčijo popelje iz demokratično in gospodarsko uspešne države v vojaško diktaturo in gospodarski propad, in to v zelo občutljivem času, ko je volilno telo močno polarizirano med podporniki referenduma (konservativci, nacionalisti) in nasprotniki (sekularisti, levičarji, manjšine in ne nazadnje turška vojska, katera z nezaupanjem gleda na vsak poskus poseganja v temelje Atatürkove dediščine). Na mednarodnem prizorišču ima Turčija najslabše odnose v svoji neposredni soseščini (Irak, Iran, Sirija, Armenija in Grčija), v regiji (Rusija) in z EU.

 

Odnosi Turčije z Rusijo se kljub poskusom predsednikaRecepa Tayyipa Erdoğana, da z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom zgladi nesporazume glede Sirije, niso posebej izboljšali. Odnosi z ZDA s prihodom predsednika Donalda Trumpa niso nič boljši kot v času Obamove administracije.

 

V tej kompleksni situaciji v mednarodnem okolju želi Turčija z referendumom urediti notranje razmere v državi. V primerjavi s svojimi sosedi ima Turčija veliko vojaško, gospodarsko in politično moč, zaradi česar je pomemben element v regionalnem ravnovesju sil. To se je videlo pri upravljanju s krizami v soseščini (Irak, Sirija, gibanje Hamas …). Turčija zaradi velike kapacitete in presežka moči ni imela možnosti, da bi se infiltrirala zunaj meja države, vse od ustanovitve republike leta 1923.

 

 

Evropa omejila turški vpliv na Balkan, Kavkaz in srednjo Azijo

 

Po razpadu Sovjetske zveze in koncu hladne vojne, je Evropa omejila turški prodor proti Balkanu, še posebej v Bolgariji, tako da je Turčija izgubila patronat nad živečimi Turki v tej državi. Enako je storila Rusija z omejitvijo vpliva Turčije na Kavkazu in v srednji Aziji, kjer živi močna turška in muslimanska manjšina. Z zapiranjem severnih in zahodnih meja je Turčija našla možnost za prodor proti jugu in s t.i. arabsko pomladjo je želela oživeti zgodovinske vezi s to regijo. Poskusila je s Tunizijo, Egiptom, Libijo in Sirijo. Poseben poudarek je bil na južni sosedi Siriji zaradi bližine in tam živečih Turkmencev. Turčija je bila za hip v središču mednarodne in regionalne pozornosti z možnostjo, da ima vodilno vlogo v celotni regiji. S kolapsom arabske pomladi in spremembami razmerja sil v Siriji zaradi neposredne ruske intervencije, je bila na koncu Turčija velika poraženka zahvaljujoč neiskrenemu odnosu Zahoda in NATO. Ameriško-ruski dogovor v zvezi s Sirijo je, kljub močnem nasprotovanju Turčije, pripeljal do odločitve za sodelovanje s sirsko-kurdsko stranko YPG, ki je podaljšana roka separatistične PKK (slednja vodi boj proti Turčiji že od leta 1984).

 

Referendum kljub nasprotovanju CHP

 

V notranje političnem smislu je pomemben poudarek, da bo referendum izveden kljub velikemu nasprotovanju največje opozicijske republikanske stranke CHP, ki meni, da predlog spremembe ustave daje velika pooblastila predsedniku. In to naj bi bila po njihovem posledično vzpostavitev diktature.

 

Po javnomnenjskih raziskavah bo referendum podprlo 60% volivcev. Referenduma naj bi se  udeležilo 55.336.960 volivcev znotraj Turčije na 164.000 voliščih in 2.092.389 živečih Turkov v tujini na 119 diplomatskih predstavništvih in na 32 mejnih prehodih.

 

Ideja referenduma ni nova v zadnjih dveh desetletjih, niti ni Erdoğan prvi predsednik, ki bi zagovarjal spremembo ustave. Na začetku 90-ih let je to poskusil predsednikTurgut Özal. Uradno je ta ideja postala cilj turške vlade vse od vrha EU v Helsinkih, ko je Turčija formalno kandidirala za članstvo v povezavi. Ustavne reforme v zvezi z omejitvami vloge vojske in reforme sodstva so se pričele v času koalicijske vlade Bülenta Ecevita med leti 1999-2002.

 

Turški volivci imajo veliko razlogov, da obkrožijo DA na tem referendumu.

 

Zavedajo se, da je dosedanja ustava napisana leta 1982 v času vojaške hunte in dve leti po njihovem vojaškem prevratu. Predsedniški sistem bo končal obdobje politične nestabilnosti in šibke koalicijske vlade, ki je imela tesne večine v parlamentu in ni mogla odločati o pomembnih odločitvah, ki se tičejo države.

 

Stranka AKP je okrepila svojo bazo med turškimi nacionalisti, ko je pridobila MHP na svojo stran za podporo glede ustavnih sprememb. V zgodovini Turčije je znano, da republikanci nihajo med centrom in desnico. Tipičen republikanski volivec je sekularen in hkrati nacionalističen ter si želi močno državo z močnim voditeljem, podobnim kot je bil Mustafa Kemal Atatürk.

 

Dosežki AKP-ja na političnem in gospodarskem razvoju Turčije so vidni. Gospodarska rast, rast GDP, zmanjšanje revščine in brezposelnosti, zmanjšanje inflacije in zunanjega dolga, vse to so razlogi, da bodo volivci glasovali za spremembe.

Besedna vojna med Evropo in Turčijo v zvezi z udeležbo turških politikov na shodih v Zahodni Evropi je tudi del volilne strategije AKP. Glasovi Turkov, ki živijo v Evropi, predstavljajo le 6% volilnega telesa. Ti glasovi niso pomembni v tolikšni meri in ne vplivajo na rezultat.

 

Nizozemska in Nemčija pomagata Erdoğanu

 

Z besedno vojno je EU mobilizirala glasove turških nacionalistov in ostalih razočaranih državljanov Turčije, ki več desetletij čakajo na članstvo v EU, da dajo svoj bianco glas Erdoğanu in njegovi politiki. EU, še posebej Nizozemska in Nemčija, je sama sebi dala avtogol v korist Erdoğanu. Medtem pa Francija ni nasedla in je dovolila udeležbo turških politikov na volilnih shodih (v Franciji živi 611.000 Turkov). Analitiki so mnenja, da bo Erdoğan pridobil najmanj dodatnih 10% glasov s to besedno vojno.

 

Analitiki tudi menijo, da se bodo po referendumu normalizirali odnosi Turčije in Zahoda. Evropa potrebuje Turčijo in Turčija potrebuje EU.

 

Volitve so kot veliki bazar, kjer se najde tudi tisto, kar lahko mobilizira množico. Turški politiki se zavedajo, da ne morejo zgraditi zunanje politike in obrambe na konfrontaciji in s sklicevanjem na sovražnost Evrope do Turčije in islama.

 

Evropska unija se mora zavedati, da s populističnimi izjavami proti Turčiji ne prispeva k umiritvi razmer, ne samo s Turčijo, pač pa tudi z islamskim svetom. 

 

Nova turška predsedniška republika

 

Mednarodni inštitut IFIMES meni, da bo izid referenduma predstavljal mejnik v sodobni turški državi  in utrl pot v novo turško predsedniško republiko. Predsedniška republika bo še dodatno spremenila in uredila razmerja moči na turškem notranjepolitičnem, regionalnem in mednarodnem prizorišču.

 

Ljubljana, 5. april 2017