Maroko – Zahodna Sahara 2020: Eden od najstarejših konfliktov v Afriki pred novo vojno?

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1]iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V analizi z naslovom »Maroko – Zahodna Sahara 2020:Eden od najstarejših konfliktov v Afriki pred novo vojno?« IFIMES analizira nove napetosti med Marokom in fronto Polisario v Zahodni Sahari. Iz obsežne analize objavljamo najbolj pomembne dele.

Maroko – Zahodna Sahara 2020:

 

Eden od najstarejših konfliktov v Afriki pred novo vojno?

 

Razmere na puščavski meji med Marokom in Mavretanijo so postale zelo napete, potem ko je Narodna fronta za osvoboditevSaguia el-Hamra in Oued Ed-Dahab(znana kot fronta Polisario) 21.oktobra 2020 zaprla mejni prehod Guerguerat in preprečila prehajanje ljudi in blaga med državama.

 

Po skoraj štirih letih relativnega miru v Saharski regiji, se vas Guerguerat in istoimenski mejni prehod spet vračata v ospredje. Po premirju iz leta 1991 med Marokom in fronto Polisario, ki sta zaradi te regije v konfliktu, sedaj zopet obstaja strah,  da bo napetost privedla do spopadov širših razsežnosti.

 

Nova stopnjevanja se dogajajo v Guergueratu, ki je demilitarizirano območje pod nadzorom mirovnih sil OZN v okviru misije  MINURSO - Misija OZN za referendum v Zahodni Sahari, ustanovljeni z resolucijo VS OZN št. 690(1991)[2].

 

Mejni prehod Guerguerat[3]. je postal točka napetosti poleti 2016, ko je Maroko sprožil obsežno vojaško operacijo na tem mejnem prehodu usmerjeno proti mrežam tihotapcev in nezakoniti trgovini. Kot odgovor na to akcijo, je fronta Polisario na prehod poslala skupino svojih oboroženih pripadnikov, kar je povzročilo regionalno napetost.

 

OZN med Marokom in Zahodno Saharo

 

Vrsta poročil  generalnega sekretarja  OZN  Antónia Guterresa Varnostnemu svetu OZN o krizi, povezani z mejnim prehodom Guerguerat, je razkrila podrobnosti oboroženega izzivanja pripadnikov fronte Polisario. Misija OZN v Sahari MINURSO je  preventivno začela z zračnim nadziranjem, ustanovila je nadzorni center v bližini prehoda za spremljanje vojaškega gibanja na tem območju in preprečitve  stopnjevanja nasilja.

 

Po več mesecih napetosti v regiji se je kriza z maroške strani končala februarja 2017, ko se je Maroko odzval na prošnjo generalnega sekretarja OZN naj umakne svoje sile nameščene v regiji, da bi tako preprečila prihod pripadnikov fronte Polisario iz svojih oporišč.

 

Vzrok za novo napetost je, da fronta Polisario preprečuje maroškim voznikom tovornjakov prehod čez mejo v tej regiji, zaradi česar je mavretanska vojska v regijo poslala okrepitev, da bi preprečila kakršno koli stopnjevanje in zaščitila severne meje države.

 

Zahodna Sahara ima površino 266.000 km2  (fronta Polisario nadzira 20% ozemlja) in je večja od površine Velike Britanije in ima obalo dolžine 1.110 km na Atlantskem oceanu. Je edina regija na afriški celini, katere status po kolonializmu še ni urejen.

 

Mavretanija in Maroko sta si leta 1975 v skladu z Madridskim sporazumom razdelila Zahodno Saharo, vendar se je leta 1979 Mavretanija po podpisu mirovnega sporazuma s fronto Polisario umaknila iz Oued Ed-Dahab, ki predstavlja tretjino Zahodne Sahare, saj jeMavretanija v skladu s tem sporazumom opustila kakršne koli zahtevke v zvezi z Zahodno Saharo. Maroko pa je združil to regijo z regijo Saguia el-Hamra, ki je bila pod njegovim nadzorom in predstavlja dve tretjini Sahare kot sestavni del njegovega ozemlja.

 

Zgodovinske pravice Maroka do Zahodne Sahare

 

Maroko ima zgodovinske pravice do Zahodne Sahare, ki segajo več stoletji nazaj, od njegove priključitve pa je v to revno področje vložil več milijard dolarjev za izboljšanje življenjskih razmer, namerava pa vložiti še dodatnih sedem milijard.

 

Od leta 1999, ko je na prestol prišel kralj Mohammed VI, je Maroko izboljšal standarde spoštovanja človekovih pravic v Sahari kot tudi v celotnem Maroku.

 

Ameriška diplomatska poročila so razkrila, da regija do neke mere predstavlja gospodarsko breme za Maroko. Kraljevina Maroko je zagotovila 800 milijonov dolarjev za podporne programe v Zahodni Sahari, s čimer je to postal eden največjih programov pomoči v zgodovini te regije.

 

Zahodna Sahara trpi zaradi pomanjkanja virov pitne vode. Kraljevina Maroko v okviru strategije razvoja Sahare oskrbuje največje saharsko mesto Laayoune  s pitno vodo, ki prihaja iz centrov za razsoljevanje in stane tri dolarje na kubični meter, pri čemer je treba upoštevati, da nacionalna cena v Maroku znaša 0,0275 dolarja na kubični meter, medtem ko razliko v ceni pokriva maroška vlada. Cena pogonskih goriv je subvencionirana in znaša polovico realne cene kot v ostalem delu Maroka in velja za eno glavnih subvencioniranih surovin. Podjetja, ki poslujejo v regiji, davkov ne plačujejo, vse to pa zaradi vzdrževanja finančne likvidnosti podjetij in socialne podpore prebivalcem v Zahodni Sahari. Mednarodni ekonomski strokovnjaki menijo, da regija ekonomsko ni vzdržna in da prebivalci regije ne bi mogli živeti brez državnih subvencij.

 

Obmejna operacija

 

Maroko je potrdil, da je 13. novembra 2020 poslal svoje vojaške enote v varovalni pas Guerguerata, ker ni imel druge izbire, kot da prevzame odgovornost in konča oviranje prehajanja meje ter gibanja in da poskrbi za nemoten pretok ljudi in blaga.

 

Maroko je veliko investiral v razvoj puščavskih območij, modernizacijo in razvoj infrastrukture ter zagotavljanje delovnih mest za prebivalce Sahare. Toda fronta Polisario  želi končati status quo, ker ji ni v prid in preizkuša moči.

 

Po mnenje analitikov Mednarodnega inštituta IFIMES si fronta Polisario prizadeva, da se saharsko vprašanje aktualizira v Varnostnemu svetu OZN in da imenujejo novega odposlanca OZN namesto dosedanjega Horsta Köhlerja, nekdanjega nemškega zveznega predsednika, ki je odstopil maja leta 2019.

 

Največja podpornica fronte Polisario Alžirija ima več svojih notranjih težav in ne bo tvegala vmešavanja v novo vojno na svojih zahodnih mejah. Vse strani v tem sporu pa se zavedajo, da bo vsaka vojna koristila le militantnim skupinam v regiji Sahela in ne  interesom držav na severu Afrike.

 

Maroko se s tem vprašanjem ukvarja modro in potrpežljivo, kar je treba nadaljevati. Vendar pa ima Maroko tudi pravico, da brani svojo ozemeljsko celovitost.

 

Rešitev Saharskega vprašanja zahteva močno politično voljo, ne samo sprtih strani temveč tudi sosednjih držav (še posebej Alžirije) in  mednarodne skupnosti.  Osnovna ovira pri iskanju rešitve je pomanjkanje zaupanja vseh strani. Vzpostavljanje zaupanja zahteva čas in diplomatske napore za spodbujanje fronte Polisario, da nadaljuje z mirovnimi pogovori ter da najde skupen jezik za končno rešitev z Marokom v okviru resolucije OZN.

 

Odmrznitev številnih »zamrznjenih« konfliktov?

 

Številni »zamrznjeni« konflikti so v mednarodni skupnosti spet aktualizirani. Analitiki menijo, da so dogajanja na Nagorno-Karabakhu in vojaška akcija Azerbajdžana v tej nemirni regiji spodbudila tudi druge države k reševanju »zamrznjenih« konfliktov kot je vprašanje Zahodne Sahare.

 

Pred kratkim je predsednik Srbije Aleksandar Vučić dejal, da je proti »zamrznjenemu« konfliktu v primeru Srbije in Kosova ter da je konflikt med Armenijo in Azerbajdžanom dokaz, kako nevarni so takšni konflikti in kako nemočna je celotna mednarodna skupnost.

 

V tem kontekstu se pričakuje spremenjeno stališče administracije novega ameriškega predsednika Josepha Bidena. Hkrati se kot neizogibno zastavlja vprašanje, ali bo prišlo do vala odmrznitve »zamrznjenih« konfliktov po svetu.

 

Ljubljana/Bruselj/Washington, 17.novembra 2020

 

Opombe:

[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018.

[2] The United Nations Mission for the Referendum in Western Sahara (MINURSO) https://minurso.unmissions.org/background

[3] Guerguerat je majhno geografsko območje v regiji Zahodne Sahare, ki se nahaja 11 km od meje z Mavretanijo in 5 km od Atlantskega oceana, vas pa je pod nadzorom Maroka. Njegova dolžina ne presega 3,7 kilometra. Združeni narodi so območje določili na podlagi sporazuma o premirju med obema stranema v konfliktu, Kraljevino Maroko in fronto Polisario 6. septembra 1991, kot demilitarizirani  pas med Polisariom in Marokom.



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki