Slovenija 2020: Slovenska zunanja politika – kako naprej

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik dr. Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES, častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) in nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji, v  članku z naslovom »Slovenija 2020: Slovenska zunanja politika – kako naprej« analizira,kakšna naj bo slovenska zunanja politika v prihodnje. Njegov članek objavljamo v celoti.

 

Dr. Jožef KUNIČ

● član Mednarodnega inštituta IFIMES

● častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)

● nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji

 

Slovenija 2020:

 

Slovenska zunanja politika – kako naprej

 

Povzetek:

 

Politično ravnovesje v okviru EU je v času pandemije izrazito nakazalo smer pomembnega spreminjanja. Sprva je bilo videti, da na solidarnost nekaterih na videz zelo prijateljskih držav preprosto ni računati. Vendar pa je skupna velika težava vseh držav v Evropi imela za posledico več solidarnosti, kar je pripeljalo do sklepov o skupni pomoči državam članicam. Je pa postalo očitno, da je pomembno sodelovanje držav v regiji, saj je medsebojna odvisnost med njimi več kot očitna, ob jasnih signalih Bruslja, da naj takšno sodelovanje ne ogroža skupnih ciljev in vrednot EU. Evropska pomoč za olajšanje posledic pandemije državam članicam delno pomeni nove dolgove, je pa za mnoge države pomemben vir za olajšanje težkih ekonomskih posledic korona krize. So pa močne tendence, da je pomoč pogojevana s spoštovanjem evropskih vrednot, zato naj bo zunanja politika Slovenije takšna, da ne bo obstajala trohica dvoma v spoštovanje vrednot EU. Vprašljiva je koristnost podpore stališčem nekaterih višegrajskih držav, ki so v nasprotju s stališči ustanovnih članic EU. Tesnejše povezovanje je možno s Hrvaško, s katero bi bilo dobro razčistiti nekatera pomembna vprašanja. Smiselno bi bilo,  da bi bili s Slovenijo na nek način regionalni zaveznici, da bi v okviru EU lahko računali druga na drugo. Objektiven interes obeh držav, tako Slovenije kot Hrvaške, je ureditev odprtih vprašanj. Čas je, da se jih reši.

 

Pomoč pogojevana s spoštovanjem evropskih vrednot

 

Pomembna izkušnja iz obdobja pandemije korona virusa je dogajanje v okviru EU. Ko je izbruhnila korona pandemija se je izkazalo, da na solidarnost med državami članicami EU ni moč računati. Po besedah premierja slovenske vlade Janeza Janše od Evropske unije od začetka epidemije nismo dobili niti ene maske, niti enega kosa zaščitne opreme, niti enega ventilatorja... Zanesemo se lahko predvsem nase in prijatelje v regiji. Na močan pritisk nekaterih držav, kjer so bili učinki pandemije zelo hudi in so grozile zelo hude ekonomske posledice, je le prišlo do pogajanj o pomoči. Pogajanja so bila huda, izčrpajoča in pod hudimi grožnjami Italije, da bi stanje brez pomoči bilo lahko usodno za obstoj EU, je le prišlo do kompromisa, vendar pa ni bilo popuščanj glede tako imenovanih »korona obveznic«, saj bi to morda bremenilo bogatejše in pomagalo manj bogatim. Glavne ovire na poti do dogovora so bile nesoglasja med Nizozemsko in Italijo glede pogojevanja pomoči iz evropskega reševalnega mehanizma ESM ter razhajanja med jugom in severom glede vprašanja skupnega zadolževanja. Vendar pa je v okviru EU bila najdena pot k solidarnostni pomoči, skupna težava z epidemijo je interese če že ne poenotila pa vsaj približala in EU je zopet dokazala, da ima svojo moč kljub na videz kaotičnemu načinu iskanja rešitev in njihovega sprejemanja. Pomemben element pri tej pomoči pa je s strani nekaterih močno zastopana ideja, da naj bo pomoč pogojevana s spoštovanjem evropskih vrednot. Seveda je natančna opredelitev vrednot dokaj težavna, a gre za svobodo medijev, svobodne in poštene volitve, spoštovanje prava, spoštovanje civilnih združenj in še bi lahko naštevali. Do formalizacije takšnih pogojev ni prišlo, a glede na zavzeta stališča najbogatejših ni nemogoče, da bo v praksi do takšnih pogojevanj prišlo. To je izjemno pomemben element, ki naj ga slovenska zunanja politika jemlje skrajno resno.

 

Delovati kot aktivna in verodostojna članica

 

Absolutno si je v okviru možnosti treba prizadevati, da EU tudi v bodoče ostane trdna povezava, v okviru katere bo možen napredek vsake članice. Napačno pa je od EU pričakovati, da bo delovala na področjih, za katere nima nobenega pooblastila. EU nima enotne zunanje politike, ampak skupno. Takšno, za katero se  članice med seboj dogovorijo. Če pa takšnega dogovora ni, ima pravico vsaka članica delovati v svojem interesu. Obveznosti in odgovornosti članic so jasno definirane, solidarne so tudi lahko. Treba je pozdraviti vsako solidarnost s strani EU in si za solidarnost med članicami prizadevati, nikakor pa se na to zanašati. Slovenija mora v okviru EU delovati kot aktivna in kredibilna članica. Vendar pa se ne more zanašati zgolj na EU. Potrebni so prijatelji oziroma povezave z državami, s katerimi imamo nekatere skupne interese. V času korona krize se je izkazalo, kako pomembni so odnosi s sosednjimi državami. Koordinacija delovanja s sosednjimi državami je bila v zvezi z reševanjem vprašanj migracij velikega pomena za razreševanje konkretnih težav in stisk.

 

Za časa vlade Janeza Drnovška Slovenija ni želela v povezavo »Višegrada« (V4). Tedaj smo se nekako smatrali za zahodno usmerjene, tiste, ki naj bi vstopili v »prvi vlak« oziroma v »ožjo EU skupino«. Oholo smo nakazano ponudbo za vstop zavrnili. Danes nekateri, ki so tedaj delovali v ekipi, ki je zavračala vstop v Višegrad, promovirajo sodelovanje z državami tega območja. Na zadnjem Strateškemu forumu Bled, ki so se ga udeležili nekateri najpomembnejši politični predstavniki teh držav, je bilo zaznati, da se Slovenija približuje če ne celo pridružuje tej skupini (V4 + 1). To je bil odmik od smeri, ki je bila večkrat deklarirana, na primer s tem, da želimo v primeru Evrope dveh hitrosti biti v tistem delu, ki pripada prvi hitrosti. Da želimo biti v vlaku večje hitrosti, da smo za poglobljeno EU in da smo celo za Združene države Evrope. Seveda je ta odmik bil zaznan s strani ustanovnih članic EU in na več nivojih je bilo v razgovorih poudarjeno, da je si je treba zavzemati za enotno in močno EU, kar med vrsticami lahko razberemo, da z nekaterimi aktivnostmi višegrajskih članic niso povsem zadovoljni. Namig Sloveniji je bil jasen. Večkrat izražena podpora stališčem, ki podpirajo politiko, ki je razumljena kot odstop od evropskih demokratičnih vrednot, s strani vplivnih in ekonomsko močnih članic EU ni zaželena.

 

Politiki se bodo menjali, povezave ostajajo

 

Povezave med državami se gradijo dolgoročno. Politiki se bodo menjali, a povezave ostajajo. Vendar pa morajo biti temelji sodelovanja v interesu Slovenije, ne pa v interesu manjših skupin, ki predstavljajo le majhen del naroda.

 

V poosamosvojitvenem obdobju slovenska zunanja politika ni bila usmerjena v tesnejše povezovanje s prostorom bivše Jugoslavije. To je bilo povsem razumljivo, a od tedaj so se razmerja med državami nekdanje Jugoslavije in njihovi odnosi z EU in širše znatno spremenili. Povsem nelogični so medsebojni odnosi s Hrvaško. V zgodovini tako rekoč nismo nikoli bili v vojni proti njim, skupaj smo v EU, skupaj v NATO, zelo veliko državljanov Slovenije ima tam znance in prijatelje, veliko Hrvatov prav tako v Sloveniji. Smiselno bi bilo, da bi bili na nek način regionalni zaveznici, da bi v okviru EU lahko računali druga na drugo. To bi bilo zagotovo koristno in v interesu obeh držav. Vemo, da so države, ki se danes povezujejo, kot na primer Baltske države, Švedska in Norveška, Beneluks, Višegrajska skupina, imele v preteklosti resne medsebojne konflikte in so si bile včasih tudi hude nasprotnice. A bližina, v mnogih elementih skupna zgodovina, medsebojno poznavanje, in še bi lahko naštevali, so na dolgi rok prevagale nesoglasja in spoznale, da je korist od povezovanja in po potrebi skupnega nastopanja mnogo koristnejša od gojenja za notranjo politiko uporabljanih zamer.

 

Objektiven interes obeh držav, tako Slovenije kot Hrvaške, je ureditev medsebojnih odprtih vprašanj. Večkrat v preteklosti so se ta odprta vprašanja reševala, večkrat je bilo videti, kot da se rešujejo s ciljem, da se ne rešijo, vendar kljub nekaterim mnenjem, da so rešena vsaj najpomembnejša vprašanja, se je izkazalo, da še niso rešena. Čas je, da se jih reši.

 

Z območjem Zahodnega Balkana imamo močne medčloveške odnose. Imamo pomembne gospodarske povezave in med prebivalstvom imamo kljub vsemu sorazmerno velik ugled. Temu območju tudi imamo kaj povedati. Sodelovanje Slovenije z državami Zahodnega Balkana je pomemben element regionalnega sodelovanja.

 

Seveda so odnosi z ostalimi sosedi tudi zelo pomembni. Prizadevati si je treba za dobre soseske odnose, a ko gre za pomen slovenstva je treba delovati izrazito v korist ohranjanja slovenskih manjšin.

 

Utrjevanje povezav, ki so v interesu ene vladajoče garniture in ki prinesejo kratkoročne politične in finančne učinke, je delo spretnih in sposobnih politikov. Utrjevanje povezav, ki temeljijo na interesu večine v narodu in ki dolgoročno postavijo temelje povezav, ki so na dolgi rok za narod koristne, je delo državnikov.

 

Ljubljana, 12.oktober 2020

 

Opomba:

[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. 



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki