IRAN – kaj so razlogi za ukinitev sankcij?

Dr. Jožef KUNIČ

● član Mednarodnega inštituta IFIMES

● častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)

● nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji

 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik dr. Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES, častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) in nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji analizira razloge za ukinitev sankcij Iranu. Njegov članek »IRAN – kaj so razlogi za ukinitev sankcij?« objavljamo v celoti.

 

IRAN – kaj so razlogi za ukinitev sankcij?

 

Dne 16. januarja 2016 je Svet Evropske unije odločil, da prenehajo ekonomske in finančne sankcije Evropske unije naperjene proti Iranu. Evropske države so to odločitev sprejele z znatnim odobravanjem. Večina pomembnih neevropskih držav prav tako odobrava to odločitev. Na isti dan je odprava sankcij začela veljati tudi v ZDA. Odločne zadržke ima Izrael, manj navdušenja pa je pokazale tudi Saudska Arabija. Seveda ni presenečenje, da je iranski politični vrh sprejel odpravo sankcij z velikim navdušenjem, saj mu to poleg ekonomske koristi cele države prinaša tudi znatne pozitivne točke na notranjepolitični sceni. Manj pa je bilo v medijih, pa tudi v strokovni literaturi, zaslediti razmišljanj o koristih, ki jih bo pridobil v zmanjšanju ekonomske in tudi posledično politične odvisnosti od držav, ki sankcij niso sprejele oziroma upoštevale.

 

Poleg dviga sankcij je bil prav dan kasneje, v nedeljo, rešen spor pred mednarodnim sodiščem v Haagu, kar dovoljuje Iranu dvig leta 1981 zamrznjenih sredstev v višini 400 milijonov USD s pripadajočimi obrestmi v  višini 1,3 milijarde USD (rt.com1, 2016). Težko bi verjeli, da gre za dva med seboj nepovezana dogodka. Po trditvah Iranske Centralne banke naj bi bilo sicer sproščenih skupaj 32 mlrd USD (rt.com2, 2016).

 

Seveda ne smemo gledati na letošnje januarske odločitve izolirano od razvoja mednarodnih odnosov do Irana, razvoja iranskih notranjih razmer in v zadnjem času izredno zapletenih razmer v regiji, vprašati pa se tudi moramo, kakšen dejanski, vsebinski cilj pa ti zadnji ukrepi imajo.

 

Iran je bila prva država Bližnjega vzhoda (če smemo uporabiti to ime za širšo regijo okrog Perzijskega zaliva), ki je imela večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Predsednik vlade je bil premier Mosaddegh, ki pa je državo začel ekonomsko osamosvajati tako, da je nacionaliziral naftno industrijo. To ni bilo po godu niti ZDA niti Veliki Britaniji in z zvito in odločno akcijo je CIA leta 1953 ukinila demokracijo in vpeljala diktaturo pod Šahom Rezo Pahlavijem. Iran je zopet, kot že večkrat v prejšnjem stoletju, postal dejansko vazalska država.

 

Šah je želel državo modernizirati. Krepil jo je vojaško in s tem pridobival dominantno pozicijo v regiji, želel pa je veleposestnikom odvzeti zemljo in jo dodeliti kmetom, a ne gre pozabiti, da je med veleposestniki bila tudi šiitska verska oblast. Nezadovoljstvo z izjemno velikimi socialnimi razlikami, nezadovoljstvo z vazalsko odvisnostjo države, strah klerikov pred izgubo lastnine nad zemljo in nezadovoljstvo zahodnih velesil pred naraščajočo regionalno dominacijo in potencialno manjšo odvisnostjo, vse to je pripeljalo leta 1979 do islamske revolucije.

 

Islamska revolucija je bazirala na najrevnejših slojih prebivalstva, bazirala je na odpravi vazalskega odnosa do tujine, očitno pa so jo velesile omogočale, saj je Homeini v zadnjem obdobju pred revolucijo deloval iz Francije, iz kraja Neauphle-le-chateau, nedaleč od Pariza. Tudi njegov zmagoslaven prihod je bil z letalom iz Pariza. Če bi zahodne države zares revoluciji nasprotovale, se takšen slavnostni polet ne bi mogel zgoditi. Verjamemo lahko, da so se velesile zavedale, da vsaka revolucija državo ekonomsko in politično oslabi in so pričakovale, da po njej Iran ne bo mogel igrati vloge regijske sile.

 

Iranski verski vodja in vodja revolucije Homeini je videl vse zlo v vmešavanju velesil v notranje in predvsem ekonomske zadeve, zato je bila ena od temeljnih idej revolucije, neodvisna, tako v političnem kot ekonomskem smislu, islamska republika. Iran je postal glede zahoda popolnoma »neposlušna« država, hotel je celo izvažati svojo revolucijo. Druga, glede zahoda »neposlušna« držav je bila Irak. Da bi ju oslabili in s tem oslabili njuno neodvisno politiko, je bilo treba spodbuditi, da se ti dve državi vojaško spopadeta. Leta 1980 se je začela Iraško-iranska vojna. Irak je bil glede oborožitve močnejši, Iran pa je bil odločno močnejši glede borbene morale. Ko pa je v zadnjem delu osem let trajajoče vojne le prišlo do vojaške nadvlade Iraka, so ZDA dobavile nekaj pošiljk ključnega orožja in vojna se je končala z več kot milijonom mrtvih, z mnogo porušene infrastrukture in z nespremenjenimi mejami (Iran-Contra). Državi sta bili oslabljeni, a kot lahko sklepamo iz nadaljnjih aktivnosti »zahodnih« držav, očitno še ne dovolj.

 

Irak je s pretvezo o posedovanju jedrske tehnologije napadla koalicija voljnih. Z Vilensko izjavo je Slovenija to akcijo podprla. Zaslediti je bilo mnenja, da bo verjetno Iran napaden (Crisis Group, 2012), vendar je bil Iran očitno pretrd oreh. Predsednik ZDA G. Bush ga je uvrstil med države osi zla, bil je označen kot malopridna država in vojaško posredovanje je viselo v zraku. Bila so namigovanja, da bi vojaško utegnil posredovati celo Izrael. Vendar do oslabitve Iran s pomočjo vojaškega posredovanja ni bilo izvedeno in kot razlog za ekonomske in finančne sankcije je postal iranski jedrski program.

Vprašanje je, v kolikšni meri bi Iran bil v vojaškem smislu nevaren, če bi imel učinkovito atomsko orožje. Zelo verjetno je, da ga v vojaški akciji nebi uporabil. Če bi ga, bi z zelo veliko verjetnostjo doživel povračilni jedrski napad, kar bi za vladajočo elito bilo porazno. Nekateri se sprašujejo, ali bi Iran uporabil jedrsko orožje proti Izraelu. Zelo malo verjetno je, da bi do česa takega prišlo. Izrael je v vojaškem smislu močnejši in verjetno učinkovitejši od Irana, ne smemo pa tudi spregledati, da Iranski režim, tako kot vsak totalitaren režim, potrebuje sovražnika. In Izrael je tisti sovražnik, ki je za retorično uporabo v iranski domači politiki skrajno uporaben. Težko bi verjeli, da bi si vodilna iranska elita zares želela izgubiti ta argument za »enotnost«, »ubogljivost« in »pripravljenost« naroda (Kunič, 2010). Vprašljiva pa je tudi tehnična sposobnost Irana za izvedbo takšne akcije.

Vendar pa si moramo nekoliko bolj kritično zastaviti vprašanje, kakšen pa bi bil rezultat Iranskega jedrskega programa in če ima Iran namen zgraditi jedrsko orožje, kdaj pa bi to lahko bilo. Predvidevanja, kdaj bi utegnil Iran izdelati jedrsko orožje temeljijo na analizah, ki ne upoštevajo nekaterih ključnih dejavnikov in so zato nekredibilne. V obdobju desetletja 1990 smo s strani ZDA in Izraela zasledili napovedi, da bo Iran dosegel ta cilj do leta 2000. Tako so nekateri v ZDA leta 1995 menili, da bi Iran lahko v roku petih let prišel do jedrskega orožja (Hedges, 1995). Ko je bilo to leto mimo, smo zasledili napovedi, da se bi to naj zgodilo do leta 2005. Ko tudi tedaj ni bilo nič, smo zasledili napovedi, da bo Iran ta cilj dosegel do leta 2015. Leta 2005 IISS napoveduje, Iran potrebuje vsaj pet let za izdelavo jedrske bombe (IISS, 2005). Naj dodam, da sem sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja zasledil rusko napoved, da Iran potrebuje še najmanj trideset let, da bi sestavil jedrsko orožje. (Kunič, 2012) Tudi Peking ni prepričan, da je Iran sposoben v kratkem času razviti jedrsko orožje in ne deli mnenja z Zahodom glede nujnosti reševanja tega vprašanja (Crisis Group, 2010).

Zagotovo iranski razvoj jedrskega programa v smeri razvoja jedrskega orožja in morda celo njegova uspešna izdelava ni nekaj, kar bi mednarodni skupnosti ustrezalo. Politična in posledično ekonomska nestabilnost v državah regije, v kateri se Iran nahaja, ki bi jo torej po mnenju mnogih posredno spodbudila ali celo povzročila iranska pridobitev učinkovitega jedrskega orožja pa bi zelo verjetno imela bistveno širši vpliv. V času vpeljave sankcij proti Iranu s strani Zahodnih držav bi po mnenju mnogih pridobitev jedrskega orožja zelo verjetno  vodila do nestabilnosti na širšem območju. Tudi Rusija, ki je od Irana deli le Kaspijsko morje, ne bi bila izvzeta. Tudi to je verjetno razlog, da so si zaustavitev iranskega jedrskega programa tako močno želeli EU in ZDA. Tudi Rusija in Kitajska sta si to želeli, a sta imeli in še imata v Iranu preveč interesov, da bi mu resneje zagrozili.

Zgodba okrog jedrskega programa Irana se je nenavadno dolgo vlekla in je več kot očitno pretirana. Nuklearno bombo ima Kitajska, Indija, Pakistan, Izrael. Vsaj za Pakistan lahko rečemo, da na marsikaterem področju slabo nadzira delovanje svoje države. Rekorden poboj dijakov ter profesorjev v Pešavarju 16. decembra 2014 to več kot dokazuje. Pa se zaradi posedovanja jedrskega orožja nihče ne razburja. Indija ni podpisnica sporazuma o jedrski energiji, pa se tudi zaradi tega nihče ne jezi. Je bilo smiselno še obdržati sankcije poti državi, ki zagotovo ni manj stabilna od naštetih?

Znatno oslabitev iranske pozicije v regiji so prinesli dogodki v Siriji. Vodilne strukture v Siriji so bile, in so v tem trenutku še, pripadniki alavitov, torej so pripadniki ločine šiizma, večina prebivalstva pa je sunitskega. To je bil močan faktor odločne podpore sirijskega režima Iranu. Režim ima podporo v Rusiji in Kitajski, ki sta tudi vsaj v nekaterih elementih podpornici Irana. Rusija ima očiten strateški interes v Siriji, Kitajska pa želi okrepiti svojo vlogo povsod tam, kjer so viri energije. V primeru Sirije se je Turčija postavila na arabsko in ne na Iransko stran. Nihče ne more ignorirati ubijanja civilnega prebivalstva in okrepljene represije nad nedolžnim prebivalstvom, je izjavil turški zunanji minister (MacFarquhar, 2011). Če bi zmagale v Siriji sile, ki so nasprotovale uradnemu režimu, bi bil Iranu otežkočen če že ne onemogočen dostop do doline Beka, kjer so v Libanonu šiiti in so podporniki Irana, preko katere poteka nelegalen transfer proizvodov, ki ga za svoje protiizraelske aktivnosti uporabljajo militantni nasprotniki Izraela. Iran je v svoji regiji zgubljal učinkovite in odločne podpornike. Ob tem je treba omeniti, da je Hamas izjavil, da v vojaškem smislu ne bo pomagal Iranu v primeru, če pride do Izraelsko-iranske vojne (Donnison, 2012). Sirijski spopad med vodilnim šiitskim vodjem in sunitsko večino le še dodatno razmejil dve nasprotujoči si strani: Iran, z zaveznicama Rusijo in Kitajsko ter Saudsko Arabijo z zaveznicama Ameriko in Evropsko unijo.

Iran ima velike notranjepolitične težave. Ljudstvo, vsaj njegov znaten del, ni zadovoljno z režimom in v splošnem velja prepričanje, da bi ob drugačnem državnem sistemu in drugačnemu vodstvu življenje bilo mnogo boljše. Nove generacije se sicer ne spominjajo več, kako je bilo še pred revolucijo v času vladavine šaha, a kljub odločnemu oviranju s strani vladajočih struktur, informacije v deželo prihajajo in ljudem je popolnoma jasno, da so na ekonomskem planu zelo neuspešni.

Sankcije in politični odnosi z ZDA in EU so Iran tako rekoč pahnili v sodelovanje z Rusijo in Kitajsko. Ena od idej revolucije je bila politična in ekonomska neodvisnost. Iran je sicer dobro sodeloval s tedanjo Sovjetsko zvezo in tudi s Kitajsko, vendar o kakem zavezništvu tedaj še nebi mogli govoriti. Poudariti pa je treba, da ima Iran že dolgo časa tradicionalno dobre odnose s Kitajsko in z Rusijo. To se je lepo videlo, ko sta v VS OZN 19. julija 2012 obe podprli stališča v prid sirskemu predsedniku Basharju Asadu, ki je pomemben zaveznik Irana. Če za Rusijo lahko trdimo, da ima v Siriji zaradi tam stacionirane svoje sredozemske flote jasen interes, pa glede Kitajske ne moremo sklepati na kaj drugega kot na strateško podporo Iranu, pri čemer faktor nafte ni zanemarljiv. Ali bi bilo v interesu evro-atlantskih držav, da bi Iran prišel pod močan vpliv Kitajske in Rusije, ki je v to deželo tradicionalni dobavitelj orožja?

So se pa odnosi s tema dvema državama počasi spreminjali. Sankcije so potiskale Iran v objem Kitajske in Rusije, kjer je Iran lahko nadomestil praktično vse, kar bi sicer dobil v Ameriki prijateljskih državah. Tako se je tudi politično približal Rusko-kitajski navezi. Takšno stanje potrjuje tudi vojaški sporazum med Iranom in Rusijo. Odmrznjena prodaja raket S-300 in S-400 Iranu bo zelo otežila kakršnekoli napade Izraela ali ZDA na Iran, medsebojna rusko-iranska uporaba pristanišč pa raven konflikta z zahodom dviga na še višjo raven. Nobeno naključje tudi ni, da do »odmrznitve« prodaje raket Iranu prihaja v trenutku, ko EU in ZDA izvajata politiko sankcij tako proti Rusiji kot tudi proti Iranu. Iran, Rusija, Kitajska in tudi druge države skupine BRICS imajo istočasno sorodne interese in poglede tako glede reševanja krize v Siriji, Ukrajini kot tudi glede drugih konfliktnih žarišč sveta (Mladina, 2015).

Nastanek tako imenovane Islamske države je še dodatno zakompliciral dogajanja v tej regiji. Nobena od pomembnih svetovnih sil ni želela, da bi se ta država ohranila oziroma da bi se vzpostavil na tem območju islamski kalifat z očitno terorističnimi in ekspanzionističnimi tendencami. Njene krute teroristične aktivnosti izven bližnjevzhodne regije so še dodatno okrepile pripravljenost skoraj celotne svetovne javnosti, da se ta tvorba eliminira.

Vendar pa se je počasi kristalizirala situacija v smeri naraščanja sicer že tradicionalnega nasprotovanja med šiiti in suniti. V Siriji je to nasprotovanje očitno, v Jemnu so suniti s pomočjo Saudske Arabije premagali šiite, prav tako v Bahrajnu, v Iraku je to nasprotovanje prav tako očitno in tehtnica se občasno nagiba v prid šiitom. Prišlo je do situacije, ko imamo na eni strani šiite, ki jih podpira Iran, ki pa ima za podpornike Rusijo in Kitajsko ter na drugi strani sunite, ki jih podpira Saudska Arabija, ki pa ima za podpornike ZDA in EU.

Prišlo je do kontroverzne situacije, ki je analitiki v glavnem niso predvidevali: Sankcije proti Iranu so Iran z vso njegovo zunanjepolitično in vojaško kapaciteto proti njegovi volji potisnile v tabor, ki nasprotuje tistim, ki so sankcije uvedle in izvajale.    

Če bi se sankcije nadaljevale, bi imeli na eni strani šiite z Iranom s podporo Rusije in Kitajske, na drugi strani pa sunite s Saudsko Arabijo in s podporo ZDA. Na EU resneje računati v situaciji, v kateri je trenutno EU, ne gre računati. Izrael je sicer prijatelj ZDA, a na njegovo podporo sunitom ne gre resneje računati. Če bi sankcije ostale v veljavi, je ravnotežje moči v prid nasprotnikom Amerike in EU. Za spremembo ravnotežja moči sebi v prid je bilo treba sankcije odpraviti, da bi pa to lahko naredili, je bilo treba pred tem ugotoviti, da je Iran izpolnil vse potrebno v zvezi z jedrskim programom, treba pa je bilo tudi zadostiti iranskim zahtevam po vsaj delni odmrznitvi zamrznjenih sredstev. To se je sredi letošnjega januarja zgodilo.

Sledilo je navdušenje v Teheranu, izrazi zadovoljstva v državah evroatlantske skupnosti, pričakovane pa so bile kritike Saudske Arabije, ki meni, da je zastoj med Teheranom in Riadom stalnica v regiji (Crisis Group, 2016). Prav tako pa je bila pričakovan reakcija Izraela. Izraelski obrambni minister je izjavil, da ima raje ISIS (tako imenovano Islamsko državo) od Irana, saj da je Iran hujša grožnja (Rt.com3, 2016).

Lahko se vprašamo, kdo je zmagovalec v diplomatski in pogajalski zgodbi okrog iranskega jedrskega programa. O zmagovalcu ne moremo govoriti, očitne so pa posledice zaključka te sorazmerno dolgotrajne epizode, to je usklajevanja sporazuma o jedrski energiji in obdobja sankcij. 

Države evroatlantske povezave oziroma države, prijateljske z ZDA, so s sankcijami in »potiskanjem« Irana v naročje Rusije in Kitajske izgubile zaveznika, ki odločno posega v razmerja sil na kriznih področjih v Siriji in Iraku. Sankcije so seveda ekonomsko slabile Iran, ga pa niso zlomile. Lahko ugotovimo, da sankcije oziroma pritiski na jedrsko usmeritev Irana niso doprinesli k stabilizaciji razmer na tem območju, prej nasprotno. Če bi tako imenovane »zahodne« države imele Iran na svoji strani, bi se verjetno razmere na področju Bližnjega vzhoda stabilizirale, ISIS bi bil verjetno poražen in s tem bi bile grožnje z ekstremističnimi dejanji manjše. Mnoge poslovne partnerje iranskim kupcem, ki so pred tem kupovali predvsem v EU, pa so nadomestili ponudniki iz Kitajske in delno Rusije. Te izgube ne bo mogoče hitro nadomestiti.

Iran je z odpravo sankcij veliko pridobil. Zagotovo v ekonomskem smislu, predvsem z možnostjo prodaje nafte na zahodnih trgih. Pridobil pa je politično. Sankcije so bile močan vzvod, ki ga je potiskal v ekonomsko odvisnost od Rusije in delno Kitajske, kar pa je bil odklon od ciljev revolucije. To ni le nekaj formalnega, ampak tiha želja vseh Irancev, da nebi bili s komerkoli v nikakršnem odnosu, ki bi spominjal na vazalski odnos. Zelo verjetno je, da se Iran ne bo trdno pozicioniral niti na strani ZDA niti na strani Rusije niti na strani Kitajske. Če bo iranskim oblastem takšno pozicioniranje uspelo, bodo s tem pridobili simpatije svojega naroda. Seveda sta tako Kitajska kot EU pospešili aktivnosti takoj po ukinitvi sankcij. Tudi slovenski gospodarski minister Zdravko Počivavšek je med 9 in 12 januarjem 2016 s 46 člansko gospodarsko delegacijo obiskal Iran. Kitajski predsednik je januarja 2016 obiskal Iran, podpisal nekaj gospodarskih sporazumov in izražena je bila želja, da bi v desetih letih trgovska menjava med deželama znašala kar 600 mlrd USD. Takoj za tem se je predsednik Irana odpravil v Evropo, kjer je obiskal celo Sveti sedež. Gre za uravnoteženje iranske vpetosti v mednarodno trgovino in željo po pridobivanju investicij in poglabljanju ekonomskega sodelovanja tudi z državami EU.

Kako lahko ocenimo politiko EU glede iranskega jedrskega programa in predvsem politiko EU glede sankcij? Zunanjo politiko EU glede iranskega jedrskega programa in glede sankcij lahko po odpravi sankcij ocenjujemo le na podlagi doseženih rezultatov zunanje politike EU do območja Bližnjega vzhoda in v okviru tega do Irana. Rezultati so, milo rečeno, porazni. EU nima enotne zunanje politike, ima pa skupno. In politika do Irana je bila usklajena, torej v tem segmentu enotna. Rezultat pa je, da so mnoge evropske dobavitelje nadomestili dobavitelji iz Kitajske in drugih vzhodno azijskih držav. Obseg medsebojne menjave Iran-Kitajska je po nekaterih informacijah zrastel na 52 mlrd USD letno (Delo, 2016). To je negativno vplivalo na ekonomske rezultate držav, članic EU, miru ali pa vsaj upanja na mir zunanja politika EU ni prinesla in EU je dobila je velik imigracijski val, ki je politično razklal EU. Racionalne, samostojne in dobro premišljene zunanje politike EU v tem segmentu preprosto ni bilo. Sledenje zunanji politiki drugim je začelo ali pa je bilo vsaj prvič javno izkazano z Vilensko izjavo. Bila je uvod v bližnjevzhodno politiko izjemno slabih rezultatov za EU.

Kako lahko ocenimo politiko Slovenije do Irana? Seveda te politike ne moremo izvzeti iz politike do bližnjevzhodne regije. Po na nedostojen način podpisani Vilenski izjavi je Slovenija poslala nekaj pripadnikov Slovenske vojske v Irak, a jih je kmalu, brez zaznavnih javnih obvestil poklicala nazaj. Sledila je še evropskim trendom in v navalu zmanjševanja stroškov ukinila veleposlaništvo v Iranu, kar je bila politično ne modra poteza. Počasi pa se je zunanja politika Slovenije začela usmerjati v bolj uravnoteženo in ne le enostransko orientirano politiko. Obiski ob vsakoletni slavnosti pri Ruski kapelici so bili na visoki ravni, nismo kazali navdušenja nad ekonomskimi sankcijami do Rusije, nobenega veselja ni bilo zaznati ob ukrepih EU, ki so povzročili zaustavitev projekta Južni tok. Z Iranom je poskušala Slovenija vzdrževati korektne politične in gospodarske odnose, kar potrjuje uradni obisk predsednika Državnega zbora Janka Vebra z dvaindvajsetčlansko gospodarsko delegacijo v Iranu, in to v maju 2014, v trenutku, ko druge evropske države še niso tako intenzivno obletavale Iranskih kupcev kot se to dogaja sedaj (STA, 2014). Ta usmeritev se nadaljuje z izraženo namero po ponovnem odprtju slovenskega veleposlaništva v Teheranu ter z obiskom gospodarskega ministra z močno delegacijo gospodarstvenikov v Iranu.

Kako naj po odpravi sankcij ravnajo države EU? EU nima enotne zunanje politike, vse bolj vprašljive so temeljne vrednoten na katerih je do unije prišlo. Države se zapirajo, odločitve bruseljske birokracije delujejo kot kratkovidne, zakasnele in v strahu pred najpomembnejšimi evropskimi državami. EU si niti približno ne more privoščiti, da bi delovala s pozicije politične in ekonomske moči. To si lahko privošči nekaj velesil, ki lahko danes veljajo za kaki državi prijateljske, jutri najbolj sovražne in ko pač potrebujejo so zopet prijateljske. Če EU kaki takšni velesili sledi, dela sebi veliko, na razumni rok nepopravljivo škodo. Takšno politiko je EU izvajala do bližnjevzhodnih držav in izkazalo se je, da je bila popolnoma neuspešna in je delovala sebi v škodo. Naloga diplomacije, kot pomembnega orodja zunanje politike, je skrb za komunikacijo, za reševanje medsebojnih nesoglasij po mirni poti in se le v ekstremnih primerih poslužuje ekstremnih ukrepov, ki odnose poslabšajo, vedno upoštevaje koristi in škode na dolgi rok. Trenutne zamere, trenutne obtožbe in slabo utemeljeni razlogi za znižanje ravni ali celo prekinitve diplomatskih odnosov, v izjemnih primerih celo vojaško posredovanje, vse to je nekaj, čemur se naj vsi, ki niso velesila, do skrajnih moči izogibajo.

EU mora bistveno bolj delovati v prid celotne EU, ne slediti interesom kake druge države, a hkrati ne slediti interesom zgolj ene ali dveh pomembnih članic. Če tega ne zmore, naj prepusti celotno zunanjo politiko v razmerju do bližnjevzhodne regije državam članicam. Če prepričljive in na razumen rok za vse, prav vse članice koristne zunanje politike ne zmore, pa kljub temu dela vse, da bi se zunanja politika izvajala po njenih usmeritvah, je to prava pot proti razpadu EU. Žal obnašanje bruseljske birokracije preveč spominja na nekdanjo beograjsko birokracijo. Videti je, kot da se oklepa bruseljska birokracija pooblastil in velikega vpliva na izzive, ki pa jim ni kos.  

Viri:

Crisis Group (2010): The Iran Nuclear Issue: The View from Beijing, Asia Briefing No100, 17. Feb. 2010

Crisis Group (2012): In Heavy Waters: Iran’s Nuclear Program, the Risk of War and Lessons from Turkey, Middle East and Europe Report N°116, 23 Feb 2012

Crisis Group (2016):  http://blog.crisisgroup.org/middle-east-north-africa/iran/2016/01/18/the-saudi-missions-and-the-mobs-who-controls-the-iranian-street/

 

Delo (2016): Evropa vstopa nazaj na iranski trg, Delo, Ljubljana, 26.Jan.2016

 

Donnison, Jon (2012): Hamas denies it will attack Israel in any war with Iran, March 7, 2012, http://www.bbc.co.uk/news/world-middle-east-17285050

Hedges, Chris (1995): Iran May be Able to Build an Atomic Bomb in 5 Years, US and Israeli Officials Fear, New York Times, 5 january 1995 IISS (2005): Iran’s Strategic Weapons Programme: A Net Assesment, International Institute for Strategic Studies - IISS, 6. sep. 2005.

Iran-Contra: https://en.wikipedia.org/wiki/Iran%E2%80%93Contra_affair

Kunič (2012): Iranski Jedrski program: Kako naprej,http://www.ifimes.org/si/8479-iranski-jedrski-program-kako-naprej

Kunič, Jožef (2010): Iran in strategija mednarodne skupnosti, IFIMES, 2010 http://www.ifimes.org/si/8314-ali-si-iran-zares-zeli-jedrsko-orozje

MacFarquhar, Neil (2011): Isolating Syria, Arab League Imposes Broad Sanctions, The New York Times, Nov. 27, 2011

Mladina 2015: http://www.mladina.si/163731/rusija-sklenila-vojaski-sporazum-z-iranom/

  1. https://www.rt.com/news/329224-nuclear-deal-golden-rouhani/
  2. https://www.rt.com/business/329413-iran-frozen-assets-release/
  3. https://www.rt.com/news/329502-isis-iran-threat-israel/

 

STA, 2014: https://www.sta.si/2007634/predsednik-dz-zacenja-vecdnevni-uradni-obisk-v-iranu 

 

Ljubljana, 27. januar 2016                                             



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki