Zijad Bećirović: Javna predstavitev mnenj o Osnutku Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije

● mag. Zijad Bećirović

 

 

mag. Zijad Bećirović

Direktor Mednarodnega inštituta za

bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)

 

 

 

Javna predstavitev mnenj o

Osnutku Deklaracije o zunanji

politiki Republike Slovenije

Državni zbor Republike Slovenije

sreda 15.4.2015

 

 

 

Vaše ekscelence,

Dame in gospodje,

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnjega dogodka,

 

 

Dovolite mi, da Vas pozdravim v imenu Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane in se zahvalim, da sem dobil priložnost spregovoriti in podati pogled na osnutek deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije.

 

Pozdravljam pobudo ministra Erjavca in sodelavcev, ki so delali na pripravi osnutka, in močno upam, da bomo lahko vsem tudi čestitali, ko bo deklaracija oblikovana in sprejeta v svoji dokončni obliki.

 

Glede na to, da gre za impozantni avditorij, ki prihaja z različnih področjih, bom se potrudil, da spregovorim predvsem o Balkanu in Bližnjem vzhodu.

 

Ponavadi imamo v življenju vsi nekatere cilje, tudi države. Slovenija je dosegla številne cilje po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti. Postali smo članica zveze Nato, Evropske unije, uvedli smo evro, postali članica OECD-ja. Hkrati smo na zunanjepolitičnem parketu dosegli izjemne uspehe od predsedovanja Varnostnemu svetu OZN, predsedovanja EU, Svetu Evrope, OVSE in bi lahko naštevali velike dosežke naše države.

 

Naši najvišji predstavniki pogosto poudarjajo frazo, da bomo sledili politiki Evropske unije ali kakšne druge povezave, kateri člani smo. A s tem se ustvarja vtis, kot da mi ne bi bili del teh organizacij, ampak le sledilci in izvajalci njihovih politik. To seveda ni res in to dejstvo bi moralo biti bolj opazno. Kakšen je naš prispevek v delovanje in k oblikovanju politik teh organizacij? Slovenije ni potrebno potegniti v interesne sfere najmočnejših. Naša drža v mednarodnih odnosih mora biti načelna, ker so šibkejše države praviloma zaščitene z mednarodnim pravom, čeprav je praksa tudi pokazala, da so lahko tudi žrtev nespoštovanja mednarodnega prava. Načelna drža je zato izjemnega pomena za Slovenijo.

 

Moramo pa, v skladu z navedenim, tudi spreminjati in prilagajati politiko, ker je včasih tudi najmočnejšim potreben posrednik za uresničevanje velikih interesov. Hkrati države, ki so približne velikosti kot mi, potrebujejo zavezništva za uresničitev svojih pobud in interesov. Zaradi tega je pomembno imeti resnične prijatelje med državami, s katerimi lahko nastopamo v mednarodnih odnosih s skupnimi pobudami. Takrat bomo močnejši in večja je verjetnost, da jih uresničimo. Slovenija ima podpisane Sporazume o strateškem partnerstvu s Turčijo, Francijo in Nemčijo. Koliko smo dejansko uresničili te sporazume, koliko si za to prizadevamo načrtno, vsestransko in temeljito, posebej koliko s Turčijo? Pred kratkim je turški predsednik obiskal našo državo in s sabo pripeljal pet ministrov. Na obisku pri nas je že bil leta 2012 kot predsednik vlade in pripeljal s sabo celo sedem ministrov. Koliko sporazumov smo sklenili na teh področjih, koliko neposrednih investicij je med obema država kot rezultat tega? Bore malo. Zakaj pristojni najvišji vladni predstavniki ne poskrbijo za izvajajo dogovorov in zakaj se bolj ne potrudijo pri tem?

 

Po uresničenih ciljih – za nekatere od njih bi lahko rekli, da so bili tudi naše sanje  - smo naenkrat ostali brez ključnih ne le zunanjepolitičnih, ampak tudi širših družbenih ciljev. Občasno so se pojavljale želje, kot je »Slovenija na vrhu sveta«, in podobno.

 

Torej, neizogibno se zastavlja vprašanje določitve novih strateških ciljev in redefiniranja nekaterih že obstoječih. Svet se hitro spreminja, naš odziv mora biti ne le hiter, ampak predvsem ustrezen. Glede na to da v našem Inštitutu proučujemo države Balkana in Bližnjega vzhoda, ugotavljamo, da se te države v mnogočem »ukvarjajo same seboj«. Na žalost se v nekaterih aspektih v zadnjih letih tudi naša država in mi njeni državljani ukvarjamo sami seboj.

 

Naša politika vse postaja ad hoc politika, ukvarjamo se od primera od primera, in to seveda v veliki meri vpliva tudi na koncept zunanje politike in na njeno izvajanje. Morda bom tendenciozen, ampak ustvarja se vtis, da smo država, ki je »vsakomur boter in nobenemu prijatelj«. Pogosto poudarjamo, da smo majhna država, in posledično v številnih zadevah sami sebe izločujemo. Če to rečemo v začetku našim potencialnim partnerjem, mnogi od njih rečejo, da bodo poiskali kakšno drugo državo, ki pa ni tako majhna. Premalo se zavedamo, da nismo majhni. Narod, ki ima lastno državo, ni majhen narod. Ne pozabimo, da je na svetu okrog 900 različnih narodov. Vsi pa nimajo svoje države. Slovenci jo imamo.

 

Ob tem bi v Državnem zboru poudaril pojem Zedinjene Slovenije, ki je starejši od stoletja. Sprašujem se, koliko smo sploh zedinjeni, ko gre za našo prihodnost. Bom uporabil biblične prispodobe. Ali smo država in narod, ki tava v puščavi? Potrebujemo vstajenje. Ali imajo naši veljaki raje sebe kot Slovenijo? To seveda poudarjam zato, ker je zunanja politika neposredno povezana z notranjo politiko in stanjem v državi. Kissinger je dejal, da je zunanja politika koncentriran družbeni napor, ki se ga preslikava v mednarodne odnose. Napor pomeni načrtno, sistematično in ustvarjalno oblikovanje in izvajanje zunanje politike, ki mora imeti svojo jasno oporo v urejenih domačih zadevah. Ocenjujem, da dejansko potrebujemo konklavo glavnih akterjev na politični in javni sceni za prihodnost Slovenije, da bo končno dosežen dogovor o strateških ciljih, ki bodo ponovno zagnali Slovenijo. Tak dogovor pa ne sme biti dogodek, ki bi bil marketinško všečen za medije, ampak jasen in širok dogovor o tem, kako naprej. Preveč je bilo dogovarjanja za promocijo posameznikov. 

 

O tem, kako hitro se svet in regija spreminjajo, priča vstop naše sosede Hrvaške v zvezo Nato leta 2009 in leta 2013 v EU. Koliko je to spremenilo naš položaj v regiji Zahodnega Balkana? Ali je vse ostalo isto kot prej? Ni. Slovenija ni več tak dejavnik na Zahodnem Balkanu, kot je bila pred vstopom Hrvaške v EU. V regiji se bodo nadaljevale spremembe, ki bodo zahtevale naše ustrezno ravnanje. V regiji obstaja veliko, če lahko tako rečem, »zamrznjenih« konfliktov. Kako se ravnati in kaj narediti, če se bodo odmrznili sami od sebe?

 

Pred leti smo imeli navdih gospodarske diplomacije. Morda smo ustvarjali vtis, kot da se je začela z nami. Ampak gospodarska diplomacija brez kombiniranja z ostalimi diplomacijami, kot so kulturna, športna, znanstvena in druge, je morda dejstvo brez ustreznega, zadovoljivega učinka. Koliko imamo tujih študentov na naših univerzah, ki bi lahko jutri po šolanju skoraj samoumevno bili v funkciji slovenske javne diplomacije? Prej sem omenil primer turškega predsednika, ki je že dvakrat pripeljal v treh letih v Slovenijo močno ministrsko ekipo. Zakaj še vedno nimamo sklenjenega sporazuma o socialnem zavarovanju? A je to res tako težko izvedljivo? Turčija postaja energetski igralec, naša podjetja, kot je npr. GEN-I so močni igralci v regiji, a memorandum med Slovenijo in Turčijo o sodelovanju na področju energetike še vedno ni podpisan. Kaj je v minulih letih počelo resorno ministrstvo? In še bi lahko našteval primere, ki so pomembni za gospodarsko sodelovanje, a vanje se morajo obvezno vključevati tudi drugi resorji, sicer ne bo pravega učinka. Gre za potrebo po sinergičnem delovanju in učinku.

 

Morda se zdi izpeto govoriti o položaju slovanskih narodov. Morda so slovanski narodi med največjimi žrtvami padca berlinskega zidu, kot so Arabci največje žrtve dogajanj na Bližnjem vzhodu. Kako se pozicionirati in sodelovati znotraj slovanskih narodov? Zato je potrebno imeti dolgoročno strategijo in veliko delati na medsebojnem povezovanju in sodelovanju. Forum slovanskih kultur je zelo dejaven, a se spet zdi, da bolj sam po sebi, kot pa da bi bil del širše vladne strategije in njenega premišljenega delovanja. Dodatno, nekateri politiki kot da bi nas najraje videli kje drugje in ne v slovanskem svetu. Kaj bi rekli na to Trubar, Prešeren in Levstik? Tudi to je del zunanje politike.

 

V zadnjem času poudarjamo našo srednjeevropsko in sredozemsko identiteto. Pa je ona res edina? Ali hočemo bežati sami od sebe? Kako nas drugi vidijo, ali nas resnično vidijo le kot srednjeevropsko državo ali še kako drugače? Pogosto je bolj pomembno, kako nas drugi vidijo, kot si mi sami mislimo o sebi. Prepletenost identitet in njihovo večkulturno sporočilo je dragocenost sodobnega sveta, ki je – spet – zelo pomembna za premišljeno in učinkovito zunanjo politiko, v oblikovanje katere se morajo vključevati tudi drugi vladni resorji in civilna družba. Potem pridemo tudi do vprašanja vrednot. Pogosto se dogaja, da si posamezne religije ali civilizacijske tradicije lastijo univerzalne vrednote. Posamezne religije si ne smejo lastiti univerzalnih vrednot. Univerzalnost nas povezuje, posamezne religije pa nas pogosto pripeljejo do razhajanja ali celo do konflikta, ki ustvarja koncept kulturne obrambe, ki krepi vsako posamezno religijo, kulturo ali identiteto. A na drugi strani pa hrepenimo za povezovanjem. Razlike rojevajo nove vrednote.

 

Ko v Sloveniji govorimo o Bližnjem vzhodu, imamo velike želje. Kolikšne pa so naše zmožnosti? Naša diplomatska mreža pokriva Bližnji vzhod iz Kaira, torej iz Afrike, in iz Tel Aviva, torej Izraela, ter iz Ankare. Namesto da širimo diplomatsko mrežo, jo mi krčimo. Zakaj? Da varčujemo? Kam pa so šla sredstva, ki so ostala po zaprtju nekaterih veleposlaništev? Ne smemo prezreti dejstva, da sta vsaj dve generaciji prekinili sodelovanje z državami Bližnjega vzhoda. Zakaj? Večina sodelovanja s temi državami je v preteklosti potekala prek nekdanje skupne države. Z njenim razpadom je Slovenija v glavnem prekinila sodelovanje s temi državami. To prekinitev je treba preseči. S takšno prisotnostjo na Bližnjem vzhodu, kot jo ima Slovenija, odgovorno trdim, da to ni možno razen morda kakšnih posamičnih solo uspehov drznih slovenskih poslovnežev.

 

Nenazadnje pridemo tudi do tehničnih vprašanj, ampak zelo pomembnih, ki dejansko neposredno vplivajo na sodelovanje in dosežke. Vizumska politika, na primer, ki ni tehnično vprašanje, se jo pa tako večinoma interpretira. Smo članica schengenskega območja in ponavadi pristojni predstavniki naše države pravijo oziroma se izgovarjajo, da ne moremo nič narediti za fleksibilno in ne togo izdajanje vizumov. Seveda da to ni res. Slovenija lahko veliko naredi kot suverena država, ko gre za izvajanje vizumske politike kot del meddržavnih odnosov. Zakaj vizume za Slovenijo državljani bogatih držav z Bližnjega vzhoda ne morejo pridobijo na naših letališčih? Znan je primer težko bolnih in negibljivih pacientov iz Libije, ki niso mogli priti na zdravljenje v UKC Maribor, ker se vizumi na letališču Brnik praktično ne izdajajo. Taki pacienti ne prihajajo zastonj, naš zdravstveni sistem pa tudi nima preveč sredstev za svoje delovanje, a ne.

 

Zakaj ne organiziramo konzularnih dnevov npr. enkrat mesečno v Kuvajtu, Riadu, Abu Dabiju, Teheranu, Bagdadu in drugih destinacijah in tako promoviramo Slovenijo. Velika promocijska in psihološka razlika je, če vizum za Slovenijo izda slovenski konzul kot pa če to stori konzul katerekoli druge EU države. Na primer: v Iraku Slovenijo za konzularne zadeve zastopa Republika Italija. Ko pridejo Iračani na italijansko veleposlaništvo v Bagdad, ne morejo kar tako zlahka pridobiti slovenskega vizuma, saj italijanski konzularni delavci raje ponudijo svoje vizume, ker delajo za svojo državo ne pa za Slovenijo. Želijo pospešiti gospodarsko sodelovanje Italije z Irakom. Zato imam konkretne dokaze in imena posameznikov, ki so tako bili zavrnjeni. S tem smo seznanili konzularni sektor na MZZ-ju. Nič se ni zgodilo in globoko sem prepričan, da se nič ne bo zgodilo tudi v prihodnje.

 

Kako narediti promocijo naše države bolj učinkovito? Vsi pravijo, da ni sredstev. Naš Inštitut je že velikokrat naredil zastonj promocijo naše države. Podelili smo priznanja najvišjim predstavnikom tujih držav, kot so predsedniki držav ali vlad, ki tako pogosto prihajajo k nam. To je zastonj promocija za Slovenijo, za naš inštitut pa ne.

 

Naprej, pozabljamo na potrebno in koristno izmenjavo strokovnjakov z državami Bližnjega vzhoda. Ponuditi tudi brezplačna šolanja za njihove strokovnjake pri nas. To je t.i. tehnična pomoč. Oziroma drugače: najpogosteje pač slišimo, da ni sredstev za programe razvojnega sodelovanja. A res? Bodimo inovativni. Bomo ponudili slovenski know how? Saj bo to promoviralo Slovenijo, kajne.

 

Morda so med največjimi promotorji Slovenije v tujini prav slovenski vojaki na misijah v tujini. Pa športniki, seveda. Kje je tu slovenska država, razen da najvišji predstavniki čestitajo športnikom za dosežke in se z njimi fotografirajo?

 

Lahko bi še našteval številne primere, ampak hotel bi zaključiti s poudarkom, da mora strateški pristop k oblikovanju in izvajanju zunanje politike vključiti številne igralce, vladne in nevladne, ki se morajo med sabo povezovati in dopolnjevati. Da je potrebno sredstva uporabljati namensko in racionalno, tudi inovativno ter se ne pri tem izgovarjati na druge. Od nas je odvisno, kako bomo šli naprej, in kako uspešna bo naša država v tujini. Pri tem bi poudaril, da je od vas, cenjeni Državni zbor, v tem smislu največ odvisno, kajti vi ste glas ljudstva, glas te države in vi lahko in morate vplivati na izvršno oblast, da bo delovala premišljeno, zavzeto in skrbno.

 

Naj končam z besedami, da se morda počutimo se preveč gotovo. Morda Slovenija potrebuje novo negotovost, ker negotovost poraja ustvarjalnost. Nje pa nam očitno primanjkuje.

 

Ljubljana, 15. april 2015

 

 

 

 

 



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki