Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. V raziskavi z naslovom »Strateški pakt med Pakistanom in Saudsko Arabijo za pionirsko uveljavitev sistema jedrskega odvračanja v okviru držav globalnega juga«, dr. Driss Larafi, profesor politologije in mednarodnih študij na Univerzi Ibn Tofail (Maroko) ter predavatelj vojaške strategije, ponuja poglobljeno analizo nastajajočega pakistansko-saudskega strateškega jedrskega partnerstva in njegovih posledic za razvijajočo se varnostno arhitekturo globalnega juga.
Saudska Arabija in Pakistan sta 17. septembra 2025 dosegla sporazum o vzajemni strateški obrambi, pri čemer je vsaka agresija na eno od njiju, agresija na obe. Najpomembneje je omeniti, da je Pakistan edina islamska država z jedrskim orožjem[2] in da je bil ta sporazum sprejet v ustreznem, specifičnem kontekstu za Bližnji vzhod, ki ga prepredajo turbulentna obdobja kriz, zlasti izraelski zračni napad na Doho, glavno mesto Katarja.
Razen če Pakistan ni jedrska sila, bi lahko sporazum označili za klasičen sporazum o vzajemni obrambi. Tudi če vprašanje jedrskega dežnika ni bilo formalno dogovorjeno, je očitno, da Pakistan ne bi mogel pomagati pri prilagajanju regionalnega ravnovesja moči brez svojega jedrskega arzenala. Nedvomno je tarča predvsem Izrael, ki ima jedrsko orožje[3] in poleg tega močno konvencionalno vojsko v regiji[4]. Brez kakršne koli omembe jamstev Islamabada glede jedrske varnosti, bi pakt zagotovo lahko na skrivaj rešil to zapleteno vprašanje, saj po mnenju analitikov ta pakistansko-saudski sporazum formalizira dolgoletne dogovore med državama, vsaj od začetka pakistanskega programa jedrskega orožja leta 1972.
Vendar pa izjave pakistanskih uradnikov, zlasti obrambnega ministra, Khuwaje Asifa, uradno objavljene v intervjuju za pakistansko televizijo, poudarjajo, da ta sporazum zagotavlja jedrski ščit kraljevini Saudski Arabiji (SAD), kar bi na splošno lahko bilo zanimivo. Med opazovalci se še bolj razvnemajo obtožbe, da jedrski dejavnik ne sme manjkati, da bi Izrael razumel, kar ugibanja utemeljuje v realnosti iz dveh pomembnejših razlogov: Pakistan je pripravljen z jedrskim orožjem braniti sveti mesti Meko in Medino, kar drugi strani daje nekaj verodostojnosti kot državi, ki je obsojena na eksistencialno muslimansko državo[5].
Zanimivo je, da če bi Pakistan dejansko razširil svoje jedrsko odvračanje in bi zavaroval Saudsko Arabijo, bi to bilo prvič v jedrski dobi, da bi »nova jedrska država«[6], pravzaprav z globalnega juga, s to držo razširila jedrsko odvračanje na zaveznika v regiji po dveh velesilah, ZDA in Rusiji, kar je verjetnost, ki iz več razlogov ni izključena. Prvič, skupaj z Libijo je Saudska Arabija na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v veliki meri financirala pakistanski jedrski program, iz katerega je nastalo tisto, kar sta dva ameriška novinarja v osemdesetih letih poimenovala »islamska bomba«[7]. Vendar še vedno ni jasno, ali so se Pakistanci zavezali, da bodo jedrsko orožje v celoti preselili na ozemlje Saudske Arabije ali ga bodo obdržali doma, ali pa so se v zameno preprosto odločili, da bodo Saudijcem koristili z jedrskim dežnikom? V zvezi s tem nekateri odprti viri navajajo, da bi Saudijci, v zahvalo za financiranje pakistanskega jedrskega programa, morda veljali za dejansko jedrsko oboroženo državo.
Republikanka Marjorie Greene, iz obveščevalnega pododbora kongresa, je leta 2013 pričala, da »ima Saudska Arabija jedrsko orožje«, čeprav do zdaj ni bilo potrditve s strani ameriške vlade ali saudskih uradnikov. Poleg tega je visoki uradnik Nata priznal, da je iz obveščevalnih poročil izvedel, da bo nekaj pakistanskega jedrskega orožja zagotovo dostavljeno v Riad. Tudi nekdanji vodja izraelske vojaške obveščevalne službe Amos Yaldin, je oktobra 2013 na konferenci na Švedskem dejal: »Saudijci ne bodo čakali niti enega meseca. Za bombo so že plačali. Šli bodo v Pakistan in prinesli, kar morajo prinesti.«
Najbolj presenetljivo je, da je ameriški jedrski strokovnjak, Gary Samore, nekdanji svetovalec predsednika Baracka Obame za boj proti širjenju orožja, jasno izjavil naslednje: »Mislim, da Saudijci verjamejo, da se s Pakistanom nekaj razumejo, saj so v skrajnem primeru trdili, da so od Pakistana pridobili jedrsko orožje.« Prepričljivo je, da so Saudijci že leta 1987 od Kitajske pridobili več balističnih raket srednjega dosega MRBM – DF-3A (CSS-2 po standardu Nata), ki veljajo za nosilne sisteme jedrskega orožja, prvič so jih paradirali leta 2014 in jih pred kratkim posodobili. Poleg tega so v zahvalo, po besedah upokojenega pakistanskega generala Feroza Hassana Khana, ki je v svoji knjigi »Eating grass«[8], zapisal, da so saudska sredstva pomagala Pakistanu ohraniti njegov jedrski program pod mednarodnimi sankcijami. Saudski uradnik je izjavil, da »gre za celovit sporazum, ki zajema vsa sredstva«[9].
V zadnjih nekaj desetletjih, ko se je Pakistan soočal z nemiri in domačo nestabilnostjo, so nekateri opazovalci namigovali na možnost, da nameravajo pakistanske oblasti izročiti jedrsko orožje Saudski Arabiji. Poleg tega bi Saudijci morda imeli močan razlog, da bi sprejeli pakistanske jedrske bojne glave, saj so jim v osemdesetih letih prejšnjega stoletja grozili ne le Izrael, temveč tudi Iran in Irak. Kakor koli že, Saudska Arabija je bila kot vodja Sveta za sodelovanje v Zalivu (GCC) morda močno osramočena, tako zaradi tega, ker ni mogla braniti svojih majhnih partnerjev in sosedov, kot tudi zaradi tega, ker je Izrael med zračnim napadom grozljivo kršil njen zračni prostor. Posledično bi morali ta zračni napad v Dohi obravnavati kot prelomnico in mejnik, ki je uvedel prelomnico in prinesel nov regionalni red; dejanski dinamičen premik v ravnovesju moči na Bližnjem vzhodu, ki ustvarja tisto, kar nekateri opazovalci imenujejo nov regionalni red.
Do sedaj se je svet, zlasti OZN in njegov nadzorni organ IAEA, nenehno spopadal le z eno »strateško dvoumnostjo«[10] v povezavi z izraelskim jedrskim programom, da bi se nenadoma soočil z nastankom nove »strateške megle« s paktom med Pakistanom in Savdsko Arabijo, kar je spodbudilo jedrsko oboroževalno tekmo in »uničilo« dolgoletno perspektivo območja brez jedrskega orožja na Bližnjem vzhodu[11]. Kljub temu pa preobrat, povezan s tem jedrskim dežnikom, kot se je to zgodilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Evropi, ko so ZDA namestile 7000 jedrskih orožij, daje nov zagon s ponovnim pojavom jedrskega širjenja (vertikalne proliferacije) na Bližnjem vzhodu, kar Riadu omogoča, da ima popoln nadzor nad jedrskim gorivnim ciklom in se konča vsaj kot »mejna država« ali pa ambiciozno meri na posedovanje »simbolične jedrske sile«, »bombe v kleti«[12] ali bolj očitno »verodostojnega jedrskega arzenala«.
Konec koncev bi lahko bil rezultat zagotovo pozitiven za svetovni jedrski red, saj bi Izrael prisilil, da bodisi razkrije svoj jedrski arzenal in vzpostavi območje brez jedrskega orožja[13], k čemur nenehno poziva Generalna skupščina OZN, bodisi da odpre območje po vzoru MAD z ravnovesjem terorja. To novo varnostno okolje bo Izrael zagotovo odvrnilo od njegovega vedenja in politike naravnega stanja. Navsezadnje je bilo obdobje hladne vojne, si vis pacem para bellum, bolj stabilno in mirno kljub nekaterim »potresnim« jedrskim krizam. Če smo se iz ukrajinskega konflikta, zlasti jedrske razsežnosti, naučili nekaj stvari, si Izrael ni mogel več upati sanjati in neusmiljeno kazati svoje mišice po celotnem območju, ampak se je znašel omejen le na delovanje na svojem majhnem, gosto poseljenem območju vzdolž zahodne obale mandatne Palestine, zlasti po izjemni svetovni diplomatski zmagi palestinske državnosti na Generalni skupščini OZN.
O avtorju:
Dr. Driss Larafi je profesor politologije in mednarodnih študij na Univerzi Ibn Tofail (Maroko) in predavatelj vojaške strategije. Njegove raziskave so specializirane za strateške študije, zlasti na področju širjenja jedrskega orožja in politike odvračanja. Je član Združenja za nadzor nad orožjem (IISS).
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES.
Ljubljana/Kenitra, 20. oktober 2025
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
[2] Nuclear weapons in the Third World 1982.
[3] For a thorough and in-depth analysis of the Israeli nuclear program, see F. Jabber Adelphi Paper 1982.
[4] IISS Military Balance and SIPRI Annual Report Disarmament and Arms control Stockholm. Sweden.
[5] Analysts and politics underline that the sole and legitimate existence of Pakistan is its ‘peculiar’ islamism.
[6] New Nuclear Nations L.S.Spector 1985.
[7] See the Islamic bomb 1984 written by two US journalists P.Krosney and Steve Weisman, who gave an amazing analysis of the Pakistani nuclear program from its inception.
[8] The term is an allusion from the statement of Pakistani then-PM, Zulfikar Ali Bhutto, to show Islamabad’s determination to make bombs despite its worse economy.
[9] The French newspaper Le Monde September 23.2025.
[10] Strategic ambiguity ‘refers, in fact, to the phrase the Israelis reiterated since 1966 that ‘they will not be the first to introduce the nuclear bombs in the Middle East ‘under the diplomatic pressure of their Big Ally.
[11] Nuclear experts refer to a bomb in the basement or A-bomb on the shelf to signify an A-bomb which could be quickly assembled in weeks or days.
[12] For a comprehensive view of the establishment of an NWFZ please see the publications of the United Nations and specifically the reports to the Secretary-General of the UN
[13] This call has constantly been urged by the UNGA since 1974 and reminded by Egypt during the renewal of the NPT-the Nuclear non-proliferation Treaty in spring 1995.
