Kakšno diplomatsko mrežo je potrebno imeti v Perzijskem zalivu?

Dr. Jožef KUNIČ

● član Mednarodnega inštituta IFIMES

● častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)

● nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji

 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik dr. Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES, častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) in nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji analizira kako biti diplomatsko prisoten v državah Perzijskega zaliva. Njegov članek »Kakšno diplomatsko mrežo je potrebno imeti v Perzijskem zalivu?« objavljamo v celoti.

 

Kakšno diplomatsko mrežo je potrebno imeti v Perzijskem zalivu?

 

Veleposlaništvo v Islamski republiki Iran je bilo odprto leta 1993 na pobudo tedanjega ministra za zunanje zadeve Lojzeta Peterleta. On je namreč na svojem prvem uradnem obisku v tujini po nastopu funkcije ministra za zunanje zadeve Republike Slovenije obiskal Iran in ugotovil,  da je to država, kjer so veliki gospodarski potenciali.

 

Slovensko gospodarstvo je bilo tam tedaj sorazmerno dobro poznano in to je bilo takrat še posebej pomembno, ker so se zaradi vojnih dogodkov na Balkanu trgi na območju bivše Jugoslavije skoraj v celoti zaprli. Ko je leta 1989 v Iranu prišlo do revolucije, ki je po številu protestnikov bila največja v vsej zgodovini človeštva, so mnogi pristaši prejšnjega režima zapustili državo, mnogi, ki so ostali, pa niso doživeli prijetne usode. Tem dogodkom je sledil mednarodni embargo na nakup iranske nafte, kar je bil tedaj daleč najpomembnejši vir finančnih sredstev. Takratna Jugoslavija v embargo ni bila vključena in je na pobudo predsednika Ljubljanske banke Janka Smoleta z Iranom sklenila sporazum o tako imenovanem »barter« poslu nafta za jugoslovanske proizvode. Med jugoslovanskimi proizvodi so bili v veliki meri slovenski. Bili so tam najbolj zaželeni, slovenski poslovneži pa so se tudi tam najbolj angažirali.

 

Leto                  

Izvoz                 

Uvoz              

 Skupaj       

 Saldo        

2009

 34.737  3.871  38.608  30.866

2010

 45.608  12.539  58.147  33.069

2011

 52.830  43.802  96.632  9.028

2012

 30.829  15.576  46.405  15.253

2013

 25.064

494

 25.558  24.570

2014*

 25.064

429

 25.558  24.570

V drugi polovici devetdesetih let, še intenzivneje pa v prvem desetletju tega tisočletja, se je Slovenija počasi umikala iz Irana. Razlog je bil predvsem političen. Iran je bil zaradi svojega odločnega vztrajanja na svoji poti, ki pa ni niti približno ustrezala zahodnim silam, označen celo kot ena od osi zla in pogosto se je omenjala možnost oborožene intervencije. Povod zanjo naj bi bil razvoj jedrskega programa. V tem času so tudi mnogi nekdanji slovenski izvozniki v Iran ali propadli ali pa se tako preoblikovali, da za tujce stare firme praktično niso več obstajale. Večina starih poslovnih povezav je zamrla. Vendar pa dobro ime slovenskega gospodarstva ostaja. Dobro ime je Slovenija ohranila, žal z eno, sicer zelo pomembno izjemo: Zaprtje veleposlaništva Slovenije v Teheranu, kar je bilo izvedeno 20. marca 2013.

 

Opomba: (*) Podatki se nanašajo na obdobje jan-jul (posodobljeno oktober 2014)

 

Podatki, prikazani v razpredelnici[1] kažejo, da je blagovna menjava Slovenije z Iranom menjava šibka. V letu 2011 je bil izvoz na 58 mestu in uvoz na 61 mestu. K temu so zagotovo pripomogle sankcije, vprašanje pa je, koliko časa bodo še trajale. 

 

Med državami Perzijskega zaliva imamo večjo menjavo le z Združenimi arabskimi emirati in Saudsko Arabijo[2]. Ob tem je potrebno poudariti, da večina trgovine z Združenimi arabskimi emirati poteka preko Dubaja, ki je glavni posrednik trgovine z državami te regije. Mnogo v Dubaj prodanega blaga je namenjeno končnemu kupcu v Iranu. 

 

ALI NAJ SLOVENIJA PONOVNO ODPRE VELEPOSLANIŠTVO V IRANU? 

Zaprtje veleposlaništva naj bi se zgodilo zaradi zmanjševanja stroškov, kar pa zagotovo ni edini razlog. Tudi doma rabijo isti zaposleni prostore, plače in povzročajo druge nujne stroške, pa tudi ne pridobijo diplomatskih izkušenj, ki jih v Iranu kot izjemno živahnem diplomatskem torišču lahko. Gledano s tedanjega zunanje političnega stališča pa je bilo zaprtje delno razumljivo, saj smo trdni zavezniki tistih, ki so Iran umestile v os zla in Iran označile kot malopridno državo.

 

Ob tem pa se je lepo pokazalo, kaj pomeni biti stara država in kaj mlada. Iran kot več kot dva tisoč petsto let stara država ve, da se mnoge povezave začasno spremenijo, tudi radikalno, in je evidentno ocenila, da je ne-prijateljstvo z zahodnim svetom v zgodovinskem kontekstu sorazmerno kratkega daha. Mnogo dolgoročnejša nesoglasja so med šiiti in suniti, s tem pa, ko so sunitski skrajneži ogrožali zahodne države, so z njimi Iranci dobili v nekem smislu skupnega sovražnika. Skupen sovražnik še ne pomeni skupnega prijateljstva, ustvarja pa sodelovanje. Slovenija je v Iranu veleposlaništvo zaprla, Iran ga je v Sloveniji odprl.

 

Zgodba okrog jedrskega programa Irana se nenavadno dolgo vleče in je več kot očitno pretirana. Nuklearno bombo ima Kitajska, Indija, Pakistan, Izrael. Vsaj za Pakistan lahko rečemo, da na marsikaterem področju slabo nadzira delovanje svoje države. Rekorden poboj dijakov ter profesorjev v Pešavarju (16. decembra 2014) to več kot dokazuje. Pa se zaradi posedovanja jedrskega orožja nihče ne razburja. Indija ni podpisnica sporazuma o jedrski energiji, pa se tudi zaradi tega nihče ne jezi. Bo smiselno še obdržati sankcije poti državi, ki je tako rekoč na bojnem polju zaveznik? Tak razmislek nas navaja na to, da je smiselno okrepiti ekonomsko diplomacijo v smer Irana.

 

V Perzijskem zalivu oziroma v državah tega dela sveta se intenzivno dogajajo politične aktivnosti, ekonomske aktivnosti, varnostno obveščevalne aktivnosti, tam so ponekod znatne vpletenosti v konflikte na Bližnjem vzhodu in še bi lahko naštevali. Zato se na prvi pogled zdi logična težnja po tem, da bi se na tem območju odprlo slovensko veleposlaništvo. A prvo ključno vprašanje je, kje naj bi to bilo, upoštevaje predvsem slovenske interese.

 

Pomembna država je Saudska Arabija. Vendar je predvsem izvoznica nafte ter vojaško aktivna na nekaterih območjih. Političen vpliv te države pa je zelo kompatibilen z usmeritvami iz ZDA, tudi  obrambnem smislu, kjer pa Slovenija deluje v okviru Nato-a.

 

Pomembni so tudi Združeni Arabski Emirati. So izvoznica nafte, a to državo sestavljajo sorazmerno precej neodvisni emirati.  Kot ekonomski center tega dela sveta je zagotovo Dubaj, ki pa ni glavno mesto države in tam seveda ni veleposlaništev. Tam bi zelo smiselno imeti gospodarsko predstavništvo, ki ga naj, če je seveda zainteresirano, ustanovi slovensko gospodarstvo. Veleposlaništvo bi lahko imeli v Abu Dabi-ju Vendar je tam gospodarska aktivnost skromna – pomembna je seveda nafta, politično pa ta država ni velik igralec v tem območju. 

 

Pred več kot desetletjem je bila pomembna država tega območja Irak. Vendar danes ni  niti senca tega, kar je ta država nekoč bila.

 

IRAN NAJPOMEMBNEJŠA DRŽAVA REGIJE

Tam so še države Oman, Katar, Bahrajn, Kuvajt. Pomembne so predvsem zaradi sorazmernega, glede na njihovo velikost izjemnega bogastva, političnega in resnejšega ekonomskega vpliva pa v regiji nimajo. So predvsem pomembne kot partnerice nekaterih članic NATO-a in njihovih zaveznic, kar jim daje določen pomen za stabilnost te regije, niso pa tako pomembne, da bi pri njih razmišljali o kakem politično – gospodarskem predstavništvu.

 

Brez dvoma je najpomembnejša država te regije Iran. Je pomembna proizvajalka nafte, kot versko vodilna šiitska država ima vpliv na dogajanja v Siriji, Libanonu, Palestini, Iraku. Strateška pozicija Irana je izjemna. Tako rekoč z zastarelim klasičnim orožjem lahko ogroža sosednje naftne proizvajalke. Sosednji Irak, sosednji Azerbajdžan, skoraj sosednjo Saudsko Arabijo, nadzira pa tudi Hormuško ožino, preko katere prihaja v svet okrog petina na vsem svetovnem trgu razpoložljive nafte oziroma okrog 35% vse po morski poti dobavljene nafte oziroma okrog 17 milijonov sodčkov dnevno[3].

 

Čeprav se trg nafte v zadnjem obdobju močno spreminja, je Iran še vedno zaradi  svojih proizvodnih kapacitet pomemben vir te surovine. Trg se še posebej intenzivno spreminja zaradi vse večjih proizvodnih zmogljivosti v ZDA, s čimer postajajo ZDA vse manj odvisne od uvoza in s tem od politično varnostne situacije na območju Perzijskega zaliva. Poudariti pa je treba, da ima Iran že dolgo časa tradicionalno dobre odnose s Kitajsko in z Rusijo. To se je lepo videlo, ko sta v VS OZN 19. julija 2012 obe podprli stališča do sirskega predsednika Asada, ki je pomemben zaveznik Irana[4]. Če za Rusijo lahko trdimo, da ima v Siriji zaradi tam stacionirane svoje sredozemske flote jasen interes, pa glede Kitajske ne moremo sklepati na kaj drugega kot na strateško podporo Iranu, pri čemer faktor nafte ni zanemarljiv.

 

Podatki o dnevni proizvodnji surove nafte v 2014 v milijonih sodčkov na dan[5]:

 

Rusija                                           10,1

Saudska Arabija                             9,8

ZDA                                               8,1

Kitajska                                         4,2              

Kanada                                          3,5 

Irak                                               3,3

Iran                                               3,3    

Združeni Arabski Emirati                  2,8    

Kuvajt                                            2,7

Mehika                                           2,5 

  

Pomembna je tudi velikost države. Iran ima 1.650.000 km2 in okrog 77 milijonov prebivalcev. Že sama velikost pove, da zagotovo obstajajo znatne možnosti plasmaja slovenskih proizvodov na to tržišče, kar je pred leti neposredno pred osamosvojitvijo in še obdobje okrog petih let po osamosvojitvi slovensko gospodarstvo s pridom izkoriščalo.

 

Po iranski revoluciji 1979 so se politični odnosi med državami evro- atlantskega zavezništva in Iranom zelo poslabšali. Ob vstopanju Slovenije v EU in NATO je slovenska politika to dejstvo seveda upoštevala in se tej politiki pridružila. Odnosi so se še posebej zaostrili v obdobju ameriškega predsednika Busha mlajšega, ki je uvrstil Iran med države osi zla. Bile so grožnje po vojaškem posredovanju, bile so uvedene sankcije. Vendar pa se ti odnosi v zadnjem času močno spreminjajo. Težko je z gotovostjo reči, do kakšnih odnosov med evro- atlantskimi zavezniki in Iranom bo prišlo, a jasno je, da je Iran izjemno močan faktor pri delovanju proti AlKaidi tako v Pakistanu kot v Afganistanu ter je odločen nasprotnik novonastale tvorbe, ki ji pravijo Islamska država. Z Iranom pa imamo skupnega sovražnika in če želimo biti uspešni, moramo z njim imeti korektne politične odnose.

 

Ob tem velja pripomniti, da ima Iran z nami podobna stališča do islamskih skrajnežev v Pakistanu, Afganistanu in Iraku. Ima tudi znaten vpliv na kurdsko vprašanje. Ima namreč močno kurdsko manjšino (okrog 10% populacije) ter meji s Turčijo na področju, kjer živijo Kurdi.

 

Odprta ostajajo vprašanja jedrskega programa in spoštovanja človekovih pravic. Seveda je treba reševanja vprašanja jedrskega programa nadaljevati. Pomembno pa je dejstvo, da pogovori med P5+1 (Pet stalnih članic Varnostnega sveta plus Nemčija) in Iranom potekajo. Na zadnjem srečanju novembra 2014 so se dogovorili, da podaljšajo rok za sklenitev dogovora do 1.3.2015. Po mnenju Crisis Group se megla pri tem vprašanju razblinja in obstaja pozitiven zagon[6].

 

Tudi pri človekovih pravicah ne sme biti popuščanja, pa čeprav je nivo spoštovanja teh pravic na bistveno višjem nivoju kot v sosedah Pakistanu, Afganistanu, Iraku in Saudski Arabiji.

 

Vprašanje, ki ni nepomembno, je tudi kakšna bo zunanje politična usmeritev Irana v bližnji prihodnosti. Nekateri analitiki menijo, da ni izključeno,da se bo rusko-kitajski navezi pridružil Iran[7]. To je malo verjetno. Iran ima zadnjih sto let izjemno slabe izkušnje s povezavami, v katere je bil vključen, včasih po svoji, največkrat pa ne po svoji volji. Ena od bistvenih idej iranske revolucije je bila, da naj Iran postane v kar največji meri politično neodvisen. Zagotovo se bo interesno povezoval s tistimi, ki mu bodo pač ustrezali, a trdnejših zavez v tem smislu ni pričakovati.

 

SLOVENSKO – IRANSKI ODNOSI

Politični odnosi Irana s Slovenijo so dobri. Oni so v Ljubljani odprli svoje veleposlaništvo. Obisku predsednika Državnega zbora Republike Slovenije Janka Vebra v Teheranu, maja 2014, ki so ga spremljali predstavniki petindvajsetih slovenskih podjetij, so Iranci dali velik pomen. Sprejel ga je predsednik države in predsednik parlamenta ter drugi visoki predstavniki. Posebne pozornosti so bili deležni gospodarstveniki. Izražena je bila odločna pripravljenost, da se gospodarsko sodelovanje poglobi.

 

Ob upoštevanju vseh naštetih dejstev lahko sklepamo, da je ponovno odprtje slovenskega veleposlaništva v Teheranu smiselno.

 

Koristi slovenskega veleposlaništva v Teheranu bi bile predvsem gospodarske, nezanemarljive so tudi politične, pa tudi druge manj pomembne. Slovensko gospodarstvo zaradi majhnega slovenskega trga potrebuje tuje trge. Poleg razpršenosti, kar je pomembna varovalka proti eventualnim zastojem na naših tradicionalnih trgih, potrebuje tudi nove trge. V Iranu je Slovenija že bila dobro znana in naše gospodarstvo ima sloves zanesljivih in kvalitetnih partnerjev, kljub naši zmanjšani aktivnosti v zadnjem obdobju. To, da je naše gospodarstvo tam cenjeno, je bilo lepo videti ob obisku gospodarstvenikov, ki so spremljali predsednika Državnega zbora Janka Vebra.

 

IRAN V SREDIŠČU NEMIRNIH DOGAJANJ

Politične prednosti niso zanemarljive. Iran je tako rekoč v centru nemirnih dogajanj. Okrog njega so nemirni Irak, nemirna Sirija,  nemirni Afganistan, delno nemirni Pakistan, območja, kjer delujejo islamski ekstremisti. Ta ekstremizem lahko v vsakem trenutku deluje tudi v naši EU pa tudi v sami naši državi. Čim podrobnejše spremljanje dogodkov zagotovo za varnost ni škodljivo.

 

V tem okolju bi lahko rekli se dogaja koncentrat diplomacije. Temu pobliže slediti in biti tam prisoten je za formiranje za težje diplomatske naloge usposobljenih diplomatov zelo pomembno. Ni treba posebej omenjati, da bi se prepoznavnost Slovenije v tem delu sveta znatno izboljšala.

 

RAZŠIRITEV MREŽE ČASTNIH KONZULOV 

Vendar pa je zagotovo potrebno za predlagano odločitev preveriti še nekaj drugih dejstev. Prvo in ne nepomembno vprašanje so potrebna sredstva. Ni pričakovati, in tega v tem trenutku nihče trezen tudi ne bi predlagal, da se zaradi odpiranja veleposlaništva v Iranu Ministrstvu za zunanje zadeve dodelijo dodatna sredstva. Vedeti pa je treba, da so že doslej odobrena sredstva za delovanje Ministrstva za zunanje zadeve minimalna. Seveda je res, da če na takšnem veleposlaništvu zaposlimo dva diplomata, ta dva tudi v Sloveniji prejemata plačo, za njuno delovno mesto so potrebni določeni stroški, od energije, prostorov, in tako naprej. A kljub temu bi stroški veleposlaništva bili višji. Resno je treba preveriti možnost, da gospodarske organizacije, ki izražajo interes, ta interes tudi v materialnem smislu prikažejo in realizirajo. Le pod pogoji, da bi bili prispevki gospodarstva takšni, da bi za MZZ bila operacija odpiranja veleposlaništva v finančnem smislu nevtralna, je predlog za odprtje smiseln.

 

Drugo izjemno pomembno vprašanje pa je vpetost takšnega predloga v naše evroatlantske povezave. Res je sicer, da EU nima enotne zunanje politike, ima pa skupno in sprejemanje odločitev, ki bi bile v popolnem nasprotju skupnim usmeritvam, bi za Slovenijo bilo izjemno škodljivo. Več kot očitno lahko opažamo, da se politični odnosi med pomembnimi NATO članicami in Iranom izboljšujejo, vendar bi bilo takšno potezo nujno potrebno preveriti pri nam prijateljskih državah. Ne gre za to, da se nebi smeli ali mogli samostojno odločati. Gre za to, da bi takšne odločitve ne bile nam škodljive oziroma da bi bile v kar največji meri za nas koristne.

 

Vendar pa s tem še nebi smeli pozabiti na druge države Perzijskega zaliva. Poleg gospodarskih predstavništev, smiselno ga bi bilo imeti po moji presoji le v Dubaju, bi morali znatno razširiti mrežo častnih konzulov, ki naj imajo usmeritev predvsem v gospodarsko sodelovanje. Zgolj eden je za to regijo preprosto premalo. Vedeti moramo, da je to častna funkcija, ki praktično nas nič ne stane, za čast pa so mnogi bogati pripravljeni storiti marsikaj. In nekateri naši častni konzuli to tudi uspešno delajo.

 

Odnosi v svetu se stalno spreminjajo. Odprtja in zaprtja veleposlaništev so pomembna dejanja in imajo dolgoročne posledice. Seveda pa se morajo te odločitve prilagajati možnostim, interesom in politični situaciji. Pozno je, če se obračamo po vetru. Spremembe je treba predvideti pred spremembo vetra in se z ustrezno akcijo na njih pripraviti. Videti je, da se takšnih sprememb v odnosih do Irana prihaja. Ne bi bilo modro, če jih zamudimo.

Ljubljana, 23. februar 2015    

                                                   

[1]http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki_o_drzavah/Iran/Bilateralni_ekonomski_odnosi_s_Slovenijo_4109.aspx

[2]http://pxweb.stat.si/sistat/MainTable/tbl_2401722

[3] http://www.eia.gov/todayinenergy/detail.cfm?id=7830

[4] http://www.un.org/press/en/2012/sc10714.doc.htm  

[5]http://oilprice.com/Energy/Crude-Oil/World-Oil-Production-at-3312014Where-are-We-Headed.html

[6] Iran Nuclear Talks: The Fog Recedes  http://www.crisisgroup.org/en/regions/middle-east-north-africa/iraq-iran-gulf/iran/b043-iran-nuclear-talks-the-fog-recedes.aspx

[7] Lipušček Uroš: Če pade Rusija, bo na vrsti Kitajska. Dnevnik,10.1.2015, Ljubljana



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki