Zahod in Rusija – Igranje z ognjem

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo aktualnih dogajanj v odnosu Zahod – Rusija. Iz obsežne analize »Zahod in Rusija – Igranje z ognjem« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele. 

 

Zahod in Rusija – Igranje z ognjem

 

Z aneksijo Krima na predvečer 40. obletnice podpisa Helsinške sklepne listine (avgust 1975) je Ruska federacija (RF) flagrantno prekršila dogovorjeno določbo o nespremenljivosti meja v Evropi. To je prvi tak primer v navedenem obdobju in predstavlja nevarno kršitev mednarodnega prava in politike. Po aneksiji Krima je ruska politika še naprej nadaljevala s svojo prisotnostjo v vzhodni Ukrajini skozi različne oblike pomoči in podpore tamkajšnjem prebivalstvu in nelegalno ustanovljenim institucijam, kar je še dodatno razjezilo Zahod. Razpad Sovjetske zveze (SZ), Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in Češkoslovaške (ČSSR) ni pomenil spremembe meja v Evropi, ker so zunanje meje teh treh držav ostale, kot so bile, le da so jih prevzele nove države oz. države, ki so obnovile svojo državnost na ozemlju teh treh razpadlih držav. Tako imenovane notranje meje med novonastalimi državami so bile določene na novo in so večinoma sledile prejšnjim administrativnim mejam med tedanjimi deli teh treh velikih zveznih držav.

 

PUTINOVE FIGURE V VZHODNI UKRAJINI

Dogajanja zadnje leto v Ukrajini kažejo, da ruski predsednik Vladimir Putin intervenira v Ukrajini zaradi klica t.i. rusko govorečega prebivalca, ki vabi na pomoč. V času jugoslovanske krize se je Slobodan Milošević odzval na »klicu na pomoč« Srbov, ki živijo zunaj Srbije. Miloševićevo geslo je bilo »zaščititi moramo naše sonarodnjake zunaj Srbije«. Na Balkanu je to pripeljalo do krvavega vojnega masakra konec 20. stoletja, posebej v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Milošević je imel svoje figure, kot so bili Milan Babić, Milan Martić, Radovan Karadžić, Ratko Mladić in številni drugi. Podobno se dogaja v vzhodni Ukrajini, ima kjer ruski predsednik Putin različne svoje figure na ukrajinskem ozemlju, kot so……. . Na koncu je na Balkanu zaradi svojih figur visoko ceno plačal srbski predsednik Milošević. Ključno vprašanje je, ali s svojimi figutrami v Ukrajini ruski predsednik pridobiva ali izgublja. Če sledimo zgodovinski izkušnji Miloševića, potem Putin bržkone izgublja. Očitno, zgodovina se ponavlja!

 

IZZIVANJE RUSIJE

Izzivanje Rusije s širitvijo Nata na vzhod – de facto obljubljanje članstva v Natu tako Gruziji kot Ukrajini, je bila zelo spolzka, varljiva (zlasti za obe ti državi) in nepremišljena politika. Izhajala je predvsem iz interesov ZDA, ki so tu povsem drugačni od evropskih (Evropa je, po odhodu Schröderja in Chiraca, praktično slepo sledila ameriški politiki). Za ZDA je geopolitika še vedno ključ pragmatičnega (torej, spremenljivega) delovanja v mednarodni politiki. Za in z Evropo pa je pri tem drugače, saj je sestavni del evrazijskega kontinenta in je njen odnos do vzhodnega dela kontinenta, torej de facto do Rusije, drugačen kot odnos ZDA. Je veliko bolj strukturno povezan, z močnimi zgodovinskimi lekcijami. Najpomembnejša je tista, ki pravi, da je bil v Evropi mir samo takrat, kadar sta Nemčija, kot v preteklosti osrednja država kontinenta ter nosilka njegovega razvoja in stabilnosti (kar se vse bolj ponavlja v sedanjosti), in Rusija imeli prijateljske in partnerske odnose. Bismarckova politika je tu standarden primer.

 

Rusija kot naslednica SZ ima velik moralni in politični kapital, ki se praktično pozablja ves čas – bila je ključna za zmago zaveznikov v drugi svetovni vojni in je pri tem utrpela največje število žrtev.

 

DEVALVACIJA RUSIJE?

Sedanja devalvacija rublja, ki je direktna posledica politike Zahoda do RF (in ne toliko sankcij EU), je prizadela vse rusko prebivalstvo. To je odločilen premik v razumevanju in sprejemanju tako Putina kot Zahoda v očeh ruskega prebivalstva. Sedaj ni več ruski predsednik tisti, ki je ključni krivec za slab ekonomski položaj najširših slojev, ampak je Zahod postal tisti, ki je ljudstvu Rusije zadal ključni udarec. Gnev in nezadovoljstvo ter v veliki meri tudi obup državljanov Rusije se bo sedaj – in se že – usmerjal proti Zahodu in zahodni politiki, torej tudi proti Evropi in EU (zveza Nato se vsekakor razume v očeh ruskega prebivalstva kot ameriški produkt in politično orodje). Seveda bo ruski predsednik ta premik takoj uporabil v svojih domačih političnih manipulacijah. Toda zaradi potez ruske strani v krizi Ukrajini bo prišlo do devalvacije Rusije v sodobnih mednarodnih odnosih. Konfrontacija Rusije z Zahodom kaže prve negativne učinke. V prihodnje bo Rusija zaradi enormnega zmanjšanja cene energentov na svetovnem trgu še bolj prizadeta, kar se bo zagotovo odražali tudi na njeno zunanjo politiko. 

 

STREZNITEV UKRAJINSKEGA VODSTVA 

Ukrajina je osrednji predmet spora, ki pa postaja počasi manj pomemben v globalnih igri velikih interesov. Vendar – treba je ustaviti vojno, onemogočiti dotok paravojaških enot, opreme in orožja iz Rusije, vzpostaviti delovanja pravne države in sprejem ter spoštovanje manjšinskih in avtonomnih pravic. Brez tega ne bo miru v Ukrajini in brez tega ne bo mogoče odpraviti številnih manipulacij, ki se vrstijo in s katerimi se zamegljuje bistvo spora in konflikta. Ukrajinska politična in državna elita mora omogočiti normalno politično in ekonomsko-socialno življenje vsem državljanom, tako tistim, ki so prorusko usmerjeni, kot tistim, ki so prozahodno usmerjeni. Te  razlike ne smejo biti predmet manipulacij in osnova za netenje vojne. 

 

Prav tako je potrebno razumeti zgodovinske vezi Rusije in Rusov do Ukrajine, vendar pa to ne sme biti podlaga za rusko vmešavanje in vpletanje v svojo največjo zahodno sosedo in v državo, ki je v marsičem zelo pomembna za nadaljnji razvoj Rusije. Vendar ta pomembnost ne bo mogla priti do izraza v odnosu aneksije, temveč v medsosedskem sožitju dveh narodov, ki sta bila zgodovinsko vedno zelo povezana.

 

Rusija mora končno dojeti, da politika ustvarjanja zamrznjenih konfliktov (Gorski Karabah, Južna Osetija, Abhazija in sedaj Ukrajina) ne more biti politika, na kateri bi lahko temeljil njen razvoj, razvoj njenih odnosov z evropskimi in drugimi državami ter da s tako politiko nista možna širši mir in stabilnost. Hkrati je potrebna temeljna streznitev aktualnega ukrajinskega vodstva, ki s svojo politiko spodbuja določene poteze ruske strani.

 

ZDA IN EVROPA 

Evropski integracijski proces nastal na pogorišču povojne Evrope. Določeno protirusko vzdušje je prisotno v EU in Natu po veliki širitvi 2004 – zgodovina kot okvir politike, namesto kot sodelovanje in integracija, pogled naprej. Zgodovina kot breme namesto kot spomin in opomin. Če je zgodovina politično instrumentalizirana, potem ni več spomin, ampak postane zavora. To je vidno skozi simpatiziranje z neonacističnimi strankami v določenih delih Evrope.

 

Zgodovina Evrope se ponavlja. Ali sta Evropa in svet pozabila na Srebrenico in Vukovar, na bombardiranje Dubrovnika in porušen stoletni most v Mostarju? Si sodobni svet želi novih takih grozodejstev?

 

Potrebno je umiriti strasti in sprostiti mišice ter stopiti korak nazaj. Na vseh frontah. Igranje z ognjem je skrajno nevarno in lahko mimogrede uide izpod rok. Ne smemo pozabiti, kaj se je dogajalo na Balkanu pred dvajsetimi leti in zakaj. Najvišji izvoljeni predstavniki posameznih držav morajo skrbeti in misliti na svoje ljudi in na njihovo blagostanje ter zagotavljati mir in stabilnost. Po koncu svojih mandatov ne bodo mogli skriti svojih uspehov posebej pa neuspehov.

 

Ljubljana, 22. december 2014       



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki