Bližnji vzhod: Kaj je šlo narobe? - Kaj gre narobe?

Dr. Hannes SWOBODA

● nekdanji predsednik skupine S&D v Evropskem parlamentu

● član Svetovalnega odbora IFIMES

 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Dr Hannes Swoboda, nekdanji predsednik skupine Naprednega zavezništva S&D v Evropskem parlamentu in član Svetovalnega odbora IFIMES v svojem članku "Bližnji vzhod: Kaj je šlo narobe? - Kaj gre narobe?" predstavlja svoj pogled na dogodke na Bližnjem vzhodu, obravnava njihovo ozadje in oriše možne poti iz nastale situacije, s posebnim poudarkom na izkušnjah in vlogi EU. Njegov članek objavljamo v celoti.

 

Bližnji vzhod:

 

Kaj je šlo narobe? - Kaj gre narobe?

 

Očitno je na Bližnjem vzhodu nekaj zelo narobe. In to ne more biti posledica le nekaj zadnjih, aktualnih dogodkov. Ne, današnja situacija ima dolgo zgodovino. Ne želim govoriti o regiji kot o viru treh konkurenčnih religij na podlagi monoteizma. Ne želim se ukvarjati z zgodovino različnih arabskih plemen in judovskega ljudstva in ne želim analizirati vplive Osmanskega, oziroma turškega, imperija. Prav tako se dandanes ne smemo ukvarjati z vplivom kolonialnih velesil iz preteklosti, Velike Britanije in Francije, ter z njuno delitvijo kolonij po črti Sykes-Picot. Ukvarjajmo se zgolj z nedavno preteklostjo – z obdobjem po letu 1945.

 

Ustanovitev Izraela je bila posledica holokavsta, četudi je Sionizem kot gibanje že prej poizkušal vzpostaviti judovsko državo v Palestini, kot odgovor na pogrome in diskriminacijo Judov v različnih evropskih državah. Ne smemo pozabiti, da je odločitev OZN predvidevala ustanovitev dveh držav: judovske države Izrael in arabske države Palestine. Danes imamo judovsko državo z naraščajočim številom arabskega prebivalstva, ki vključuje tri arabske entitete. Gazo, zahodni Breg in vzhodni Jeruzalemu. Vse te tri entitete nadzoruje Izrael (na različne načine), obenem pa število naseljencev v vzhodnem Jeruzalemu in na zahodnem Bregu narašča. Rezultat je daleč od tega, kar je predvidevala odločitev OZN leta 1947. Ob tem je povečevanje razkola med Judi in Arabci (ki ni zgolj posledica izgradnje zidu), v navezavi z izraelsko vojaško premočjo, pripeljala do radikalizacije palestinskega prebivalstva.

 

Osnovni konflikt med Izraelom in Palestino, ob nekaterih drugih vzrokih, vodi v nastanek novih konfliktnih območij in antagonizmov v regiji. Eden glavnih konfliktov v regiji predstavlja odnos med šiitskim Iranom in sunitsko Saudsko Arabijo. Stalni prepiri in spori znotraj Libanona so eden od dolgoletnih izrazov tega konflikta, ki vpliva tudi na (maronitsko) krščansko skupnost. Še posebej po iranski revoluciji je konflikt postal akuten in pogosto krvav. Na eni strani je Iran, ki podpira Hezbolah in  sirskega predsednika Asada. Na drugi strani je Savdska Arabija s številnimi zalivskimi državami. Obe strani imata manjšine v različnih državah v regiji. In Izrael? Najprej je poizkušal vzpostaviti dobre odnose z Iranom saj je želel vsaj eno muslimansko zaveznico, kot protiutež arabskemu bloku. Po iranski revoluciji se je Izrael umaknil iz tega "skritega zavezništva". Tako lahko danes opazujemo novo "skrito zavezništvo " s Savdsko Arabijo.

 

Med Zahodom, posebej ZDA, in Savdsko Arabijo obstajajo tesne in tradicionalne vezi, ne nazadnje tudi zaradi energetskih virov, predvsem nafte, ki jih Savdska Arabija poseduje. 9/11 je ustvaril nekaj težav v tem odnosu, ni pa ga mogel uničiti. Enako je veljalo za podporo nekaterim ekstremističnim skupinam, ki so se borile proti Asadovemu režimu. Trenutno se zavezništvo ZDA, Savdske Arabije in nekaterih drugih arabskih držav, ob podpori nekaterih evropskih držav, bori proti posebno okrutnim ekstremistom „Islamske Države“. Toda ta teroristična skupina, ki se bori na področju Sirije in Iraka, ni nastala iz ničesar. Grozljiva situacija v obeh državah je posledica kratkovidne zahodne, predvsem ameriške, strategije do Iraka in Sirije.

 

Ko je bilo jasno, da ni bilo nič narejenega, je predsednik Bush izjavil, da je »misija končana«. Sadam Husein je bil strašen diktator in mnogi ljudje so trpeli pod njegovo vladavino. Toda kdo, oziroma kaj, lahko upraviči vse trpljenje in vse mrtve Iračane, ki jih je povzročila zahodna intervencija pod vodstvom ZDA, z vsemi padlimi vojaki na strani zahoda vred. Vzpostavila se je nova delitev med šiiti in suniti in država je daleč od stabilnosti. Le Kurdi so lahko zgradili uspešno regionalno deželo znotraj Iraka,  toda tudi ta je zdaj v nevarnosti.

 

Kar zadeva Sirijo je Zahod zopet deloval kot nekakšen mesečnik. Več revolucij v arabskih državah, na primer v Egiptu, je bilo neuspešnih. Že od začetka bi moralo biti jasno vsem, da je Sirija še težji zalogaj, saj ima Asad veliko privržencev in zaveznikov. V notranjosti Sirije so bile, in so še vedno, različne verske skupine, ki so imele koristi od relativno strpnega odnosa do njih s strani državnih organov. To velja tudi za Kurde, ki jih v prvi vrsti zanima samouprava in avtonomija. In seveda za »elitno« manjšino Alavitov, ki ni imela nobenega interesa po rušenju Asada in mu je stala ob strani. Zunanji zavezniki so bili očitno Iran in borci Hezbolaha, ki so podprli Asada. Asad je imel, in še ima, močno podporo Rusije (in malo manj Kitajske) v Varnostnem svetu OZN. Bilo je zelo naivno misliti, da bo Asada moč zlahka premagati.

 

Edina možnost za doseganje stabilnosti v regiji je reševanje dejanskih problemov v regiji. Vojaške intervencije in predvsem zračni napadi lahko le malo zavrejo, ne morejo pa ustaviti, porast terorizma. Osnovni vzrok, ki vpliva na vse dogodke v regiji, je nenehno trajajoč konflikt med šiiti in suniti, ki jih predstavljata Iran in Savdska Arabija. Nekateri na Zahodu menijo, da imamo od tega konflikta koristi zahodnjaki, toda to je velika napaka. Ta konflikt za regionalno prevlado in posegi Zahoda proti, ali v korist ene ali druge strani zgolj stopnjujejo porast terorizma in ga približujejo našim državam in prebivalcem. Edina pot iz trenutne situacije, bi bila skupna obravnava temeljnih problemov v regiji v sodelovanju z suniti in šiiti. Torej obravnava gospodarskih in socialnih problemov, problema revščine, ter problema izraelsko - palestinskega konflikta.

 

Lahko se strinjam, da je zelo naivno sploh razmišljati o takšni možnosti, sploh na kratek rok. Prehoditi bi morali dolgo pot, da ustvarimo pogoje za mirno rešitev problema, ki bi vključevala sunite, šiite in poleg tega še Kurde in izraelske Jude. Takšna rešitev bi lahko delovala le, če bi sodelovali tudi vsi večji akterji v regiji, od Savdske Arabije in Irana, do Turčije. Toda, glede na to, da radikalne skupine ogrožajo mnoge države in njihov obstoj, bi moralo biti mogoče prepričati nekatere od teh držav, da razmislijo o novi strategiji. Evropska unija ni bil zgrajena v enem dnevu in zgodilo se je veliko strašnih vojn, uničenja in pobojev, preden smo uspešno poizkusili z nekim novim začetkom. Mogoče bi morali začeti razmišljati o novem začetku na Bližnjem vzhodu. Tako kot v Evropi, bi izgradnja mirnega Bližnjega vzhoda bila možna le ob prepričanju vseh držav in njihovih voditeljev, da takšen projekt koristi tudi njim. Ker konec koncev terorizem predstavlja  nevarnost za vsakogar.

 

Ena izmed večjih regionalnih sil, ki bi lahko in bi morala igrati odločilno vlogo, je Turčija. Da, to je sunitska država. Toda vedno znova je imela dobre odnose z Iranom. Je članica Nata in kandidatka za vstop v EU. Ima veliko število Kurdov znotraj svojega ozemlja in razvite dobre odnose z vodstvom iraških Kurdov. Turčija ima največji interes za vplivanje na prihodnjo regionalno ureditev in za stabilnost v regiji. Tudi Turčija se v tej situaciji sooča s svojimi problemi, saj se boji razkola v  državi in boja Kurdov za lastno državo. Toda, kot je pokazalo kurdsko vodstvo v Iraku, obstaja možnost kompromisa, saj Kurde bolj zanima zdrav gospodarski razvoj kot formalna neodvisnosti. Nov Bližnji vzhod je moč graditi le na podlagi spoštovanja vseh držav in ljudi v tej regiji. Tak projekt seveda potrebuje svoj čas, potrpežljivost in podporo od zunaj. In to je tudi naloga Evrope, z njeno dolgo zgodovino vojn ter s kratko, a zelo uspešno, zgodovino združevanja.

 

Ljubljana, 14. oktober 2014



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki