IRAK IMA PRIHODNOST!

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, je organiziral prvi zgodovinski obisk predsednika Demokratske stranke iraškega naroda (DPIN) Mithala Al-Alusija in nekdanjega direktorja Vrhovne nacionalne komisije za deba’athifikacijo Iraka

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, je organiziral prvi zgodovinski obisk predsednika Demokratske stranke iraškega naroda (DPIN) Mithala Al-Alusija in nekdanjega direktorja Vrhovne nacionalne komisije za deba’athifikacijo Iraka in člana Mednarodnega inštituta IFIMES v Izraelu. Predsednik Al-Alusi se je ob obisku Izraelu udeležil četrtega zasedanja ICT - 4th International Conference on the Impact of Global Terrorism – med 11. in 14 septembrom 2004, na kateri je imel kot gost izjemen nastop in so ga udeleženci z navdušenjem pozdravili. Na konferenci so sodelovali vodilni strokovnjaki za boj proti terorizmu iz 33 držav, od izraelskih politikov sta med drugim nastopila zunanji minister Silvan Shalom in načelnik generalštaba izraelskih obrambnih sil (IDF) general Moshe Ya'alon, zatem nemški notranji minister Otto Schilly ter drugi. Gospod Mithal Al-Alusi je predstavil aktualna dogajanja v Iraku. Njegov nastop predstavljamo v celoti:

Kriza v zaupanju med politiki in javnostjo je morda prisotna v mnogo državah sveta, vendar je v Iraku ta kriza kronična ter skrajno omejevalna in skeptična. Ni prav, da mečemo slabo luč le na Sadamovo diktaturo in na stranko Baath. Gre za zavračanje svetih vrednost, zakonitosti in človečnosti. Da, Iračane so žive pokopavali, ženske so posiljevali pred njihovimi možmi in ko se je odkrilo, da se je Iračan boril za svojo svobodo, so usmrtili njegovo družino do četrtega kolena.
Uporabljeno je bilo kemično orožje za uničenje mesta Halabdža in v več kot 80 iraških vaseh je bilo uporabljeno prepovedano umazano orožje, s katerim so vlivali strah in grozo v dušo Iračanov, da bi se predali in pokorili hudodelstvom Sadama in stranke Baath. Res je, da so pripadniki Baatha ubili mnogo Iračanov zgolj zato, ker so bili judovske vere ali ker so jih druge rase zavračale, in to je zločin. Res je, da so podžigali vojne in da je Sadamova stranka Baath pobila na stotine tisoče ljudi ne le v vojnah, pač pa tudi v koncentracijskih taboriščih in v masovnih grobnicah. Vse to je del boleče in grenke resnice, ki jo lahko primerjamo z nacizmom in fašizmom, kot da bi svet človeka še vedno obravnaval ne kot posameznika temveč na podlagi vere in barve kože. Sadamovi zločini so bili kruti in težko je verjeti, da kaj takega danes še vedno obstaja.
Toda, ali so samo ti zločini vir nezaupanja med Iračani in politiko v Iraku? Po 9. aprilu 2003 so Iračani videli upanje in verjeli v sanje, ko so bili priča koncu Sadamovih in Baathovih tolp. Izrazili so dobrodošlico ameriškim vojakom in se jim še tedne zahvaljevali, ker so jim prinesli svobodo in rešili njihove sanje. Iračani so začutili svobodo, ponos in blaginjo, upanje in svetlobo. Ameriška administracija in Bush so dobili vojno, ki so jo Iračani razumeli kot vojno proti Sadamu in stranki Baath. Presenečenje pa je bilo, ko so Iračani slišali ameriške govorice, da je bila to invazija in vojna proti Iraku. Šok je bil še večji in obtožujoči, ko je Busheva administracija sklenila, da bo ameriške čete v Iraku namesto osvoboditelji in zagovorniki svobode imenovala okupatorske čete, ki uveljavljajo tujo voljo, in čeprav koristno, je bilo to še vedno vsiljevanje tujega.
Epizodam katastrofe je treba dodati še hudo napako Garnerjeve in Bremerjeve civilne uprave. Iraško pravo je bilo razveljavljeno, iraške politike so obravnavali kot nižjerazredno osebje, Irak pa kot moteče nasledstvo. Vse te napake bi bile normalne v primerjavi z grozečim razdejanjem in pogubno zapuščino, ki sta jo za seboj pustila Sadamov režim in stranka Baath, saj bi Iračani pristali na kar koli, da bi se rešili Sadama in Baatha. Vendar je to, kar se dogaja, čudno in noben razumen Iračan tega ne more sprejeti. Baathovi zločinci se sprehajajo naokrog svobodno in brez sramu. Ko je bil vodja Baatha aretiran, so ga ameriške oblasti izpustile in mu celo dovolile, da zapusti Irak in svobodno uživa vse svoje nakradeno premoženje kljub krutim zločinom, ki jih je zagrešil. Žrtve čakajo na nekoga, ki bi delil pravico, zločinci pa se ponašajo s svojimi hudodelstvi. Iračani se sprašujejo, kaj se dogaja. Nekatere iraške stranke, ki jih podpira ameriška administracija, se ponovno združujejo z znanimi Baathovimi hudodelci, medtem ko drugi oskrunjajo vso javno lastnino in že tedne počno to, kar so počeli pripadniki Baatha in Sadamovega režima: kradejo javno lastnino, ugrabljajo talce in izvršujejo umore. Lahko bi rekli, da velik vakuum, ki je nastal po odstranitvi Sadamove tiranije in Baathovega brutalnega režima, povzroča napake, te pa so v človeški naravi.
Če je normalno, da Iračani delajo napake, je vprašanje, do kakšne mere je dopustno, da profesionalni strategi in politike delajo napake? Kakšen je obseg negativnih učinkov napak, ki jih zagrešijo strokovnjaki? Da bi razumeli odgovor se moramo kljub zapletenosti tega problema lotiti najpomembnejšega vprašanja: Kaj je prisililo Združene države Amerike, da so uporabile vse svoje diplomatske, vojaške in strateške sile in neverjetna sredstva, da držijo ameriške zmogljivosti v najvišji pripravljenosti, da žrtvujejo vojaške in človeške izgube in sprejemajo vsakodnevne novice o pobijanju številnih ameriških mladih moških v iraškem holokavstu, ki so ga ustvarili arabski, islamski in fašistični teroristi?
Naivno bi bilo verjeti, da je ameriški cilj omejen na varovanje Amerike pred nevarnostjo Baathovih in Sadamovih teroristov z odpravo diktature v Bagdadu, ker bi bilo odpravo Sadamovega in Baathovega režima mogoče doseči na več drugih, manj dragih načinov, namesto da je ameriška administracija javnosti prikrivala odgovor že pred operacijami. Ali želijo iz Iraka ustvariti demokratični model s ciljem demokratizacije Bližnjega vzhoda?
Zopet stojimo pred splošnim odgovorom, ki pa je zelo površen, kar ne predstavlja strokovnosti: Ali demokracija pomeni odpiranje vrat za izvajanje politične igre z izbiro voditelja, in kakšnega voditelja bo prinesla?
Dejstvo je, da so iraške politične stranke, ki delujejo pod ameriškim okriljem, zdaj v večini, ki se drži skrajnih ideologij in demokracijo razume kot sredstvo za doseganje oblasti. Ves ta kredo preprečuje svobodo in zavrača logiko dialoga med narodi, ker vidi Izrael kot glavnega sovražnika, s katerim bodo morali bojevati zadnjo bitko. Šiitske in sunitske stranke ter nacionalne arabske stranke si tukaj delijo skupni cilj, ...in orožje, da bi med drugim dobili takojšne politične bitke. Pojavlja se vprašanje, ali sta bila stranka Baath in Sadamov režim odpravljena z namenom, da se uvede drug režim z enako ekstremistično miselnostjo, ki poziva k vojnam, čeprav z legitimnostjo demokratičnega režima. Je to cilj? Ali je cilj ustvariti legitimnost, ki poziva k odpravi Izraela ali, z drugimi besedami, podžiga ogenj v regiji in ustvarja elemente terorizma in jih aktivira pod krinko demokracije, z ameriškimi prizadevanji, podporo in žrtvami?
Antisemistične težnje v Iraku imajo na svoji strani klasične šiitske in sunitske stranke, kakor tudi stranke, ki izhajajo iz stranke Baath, kar kaže na prizadevanje ministrskega predsednika začasne vlade po usklajenem delovanju z namenom, da zadovolji pripadnike Baatha in pridobi njihovo volilno in organizacijsko podporo. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da premagujejo močno nestanovitnost v trenutni dvojni osebnosti Iraka na račun ustvarjanja objektivne realistične politike, pri čemer si zastavljajo cilje za izgradnjo demokratičnega Iraka daleč stran od prenapete razdvojenosti. S tem pa pozivajo k miru in hebrejsko državo vidijo kot strateškega in geografskega soseda in partnerja pri oblikovanju življenja v regiji.
Kot prvi iraški uradnik na neuradnem obisku v Izraelu sem opazil močne značilnosti, ki so kazale na pretečo nevarnost, na absolutno in očitno grožnjo za prihodnost. Vse iraške arabske in kurdske stranke so zavzele stališče stalnega boja proti kakršnem koli poskusu normalizacije, ker je obisk Izraela zanje pomenil izdajo načela. Kakšen mir bodo prinesle te stranke in ta demokracija? Spominjam se, da so Chalabi in šiitske stranke naročile, da se me razreši s položaja generalnega direktorja Vrhovne nacionalne komisije za debaathifikacijo, in da mi je vlada ukazala, da pridem, ko sta obveščevalni aparat in nova demokratična država ministrstvu za notranje zadeve izročila kazensko prijavo, ministrstvo pa je od osrednjega kazenskega sodišča zahtevalo, da me kazensko preganja zaradi obiska sovražne države. Odpravili so vse mojo osebno varstvo. Pred obiskom sem imel več kot sedem stražarjev, ker je vlada priznavala nevarno naravo mojih nalog in ker sem bil tarča teroristov, po obisku pa so mi odvzeli vse orožje in varstvo in me na zlatem pladnju ponudili teroristom, da me ubijejo. Z drugimi besedami, vsi sodelujejo v prizadevanju, da bi preprečili poziv k dialogu in miru. Tej zaroti pa se lahko upremo s podporo intelektualcev in velikega števila Iračanov. Vendar ti vidijo in čutijo nevarnost, ker so ukrepi proti Al-Alusiju mišljeni kot primer za ljudi. S tem naj bi vzbudili strah pred tradicionalnimi nacionalnimi in verskimi strankami in tudi predstavili realnost želje po svobodnem Iraku. To je tudi način za pospešitev procesa oblikovanja sporazumov za srednjeročne pogodbe za ameriško vojaško prisotnost v Iraku na najemni podlagi z jasno neodvisnostjo Iraka in interesi, ki so iraškim državljanom predstavljeni na njim sprejemljiv način, tako da lahko čutijo koristi. Po drugi strani pa bi nadaljevanje trenutnega nejasnega položaja pomenilo provociranje države in ustvarjanje močnega sovražnika namesto prizadevanj za pomiritev z Irakom.
Dualizem je značilnost Bližnjega vzhoda in politična bolezen, ki je zlasti prisotna v Iraku. Razlog zanj lahko iščemo v pomanjkanju racionalnega znanja in več kot treh desetletjih zatiranja in terorja, ki so ga izvajali Baathovi fundamentalisti. Odprava Baathovega in Sadamovega režima še ne pomeni, da so Iračani osvobojeni dvojne osebnosti in na tem področju čaka Ameriko dejanski boj, da bo lahko požela sadove zmage in preoblikovala Irak v državo, ki lahko opravlja strateške naloge in ki se zaveda pomena regionalnega zavezništva Zaradi svojih geografskih značilnosti ter človeških in znanstvenih virov so namreč Turčija, Irak in Izrael pripravljene ustvariti bližnjevzhodno os za spodbujanje miru ter pospeševanje varnosti in gospodarske naravne rasti. Tak koristen cilj in zamisel pa se lahko doseže le s podporo nastanka iraškega osrednjega vodstva, ki verjame v objektivno in razumno politiko ter na Izrael gleda kot na pomembnega partnerja, ki ga je treba upoštevati pri obravnavanju regije v sedanjosti in prihodnosti. Dejanski boj se odvija med silami zla in dobrega, med privrženci objektivnosti in miru na eni strani in privrženci vojne in togosti na drugi strani. Ta boj pa je treba prenesti na iraško osebnost in oblikovati protislovno značilnost iraškega dualizma. S pospeševanjem uresničevanja dnevnih potreb Iračanov in načrtovanjem prihodnosti bi morale iraške politične smernice na nek način zagotoviti dostojanstvo in interes Iračanov ter zgraditi iraško državo, ki bi bila neodvisna od arabskih nacionalnih ali regionalnih islamskih nestalnosti. Osebnostna značilnost Iračanov je, da so izredno sposobni sprejeti vse, kar je novo in koristno, in zgraditi zaupanje med Iračani in svobodnim svetom, zlasti Ameriko. To je eden od najnujnejših ciljev.
Politiko, ki ji sledi Amerika v prizadevanjih, da bi premagala misli in skrajne nestalnosti, je treba uskladiti z resno podporo zagovornikov miru in praktičnimi politikami, ker je med zlim in dobrim velik želatinast rez, ki čaka na zmago enega od teh dveh polov.



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki