Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane redno analizira politično in varnostno dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in v širšem mednarodnem prostoru. Posebna pozornost je namenjena Bosni in Hercegovini, zlasti Republiki Srbski (RS), ključnim političnim akterjem in možnim scenarijem razvoja dogodkov. Iz obsežne študije "Varnostna in geopolitična kriza v Bosni in Hercegovini: ruski vpliv, secesionistična politika Republike Srbske in mednarodni odzivi" so izpostavljeni najpomembnejši sklepi in opaženi trendi.
Praznovanje 9. januarja kot »Dneva Republike Srbske«, kljub odločitvam Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine o neustavnosti praznika, predstavlja očitno kršitev ustavnega reda in sredstvo politične mobilizacije. Prisotnost uniformiranih sil, paravojaških simbolov in tujih akterjev kaže, da gre za varnostno-politično predstavo, ne pa za kulturni dogodek, ki namerno dviguje napetosti in konfrontacije.
Secesionistična retorika ni več zavajanje, temveč resnična grožnja stabilnosti, ki povečuje družbene napetosti, spodbuja ekstremizem in preizkuša meje strpnosti mednarodne skupnosti. Spodbujanje secesije ignorira zgodovinske izkušnje in obveznosti iz Daytonskega sporazuma, medtem ko politika Milorada Dodika (SNSD) vodi v mednarodno izolacijo, naraščajoča varnostna tveganja, krepitev ruskega vpliva in potencialno kriminalizacijo političnih in finančnih tokov.
Ta pot predstavlja strateško nevarno izbiro, ki Bosno in Hercegovino ter regijo ohranja v stanju trajne nestabilnosti.
Sodelovanje oblasti Republike Srbske z ruskimi varnostnimi strukturami, vključno s prihodom policijskih uradnikov iz Moskve in prisotnostjo organizacij, kot so »Nočni volkovi«, predstavlja pomemben izziv za varnost Bosne in Hercegovine in širše regije.
Zahodni Balkan se kot del ruske strategije hibridnega vojskovanja uporablja kot prostor za posredni pritisk na Zahod, pri čemer lokalni politični akterji delujejo kot posredniki za vpliv Moskve. Zaradi kompleksne ustavne strukture in nenehnih političnih kriz je Bosna in Hercegovina primeren teren za takšna dejanja, medtem ko Rusija izkorišča krize za blokiranje evroatlantskih integracij, ohranjanje nestabilnosti nizke intenzivnosti in demonstracijo svojega vpliva brez neposredne vojaške eskalacije.
Politika Milorada Dodika, v sodelovanju s predsednikom HDZ BiH, Draganom Čovićem, se ujema s tem vzorcem – bodisi je strateško usklajena z Moskvo bodisi oportunistično – in ignorira dolgoročne posledice za varnost, stabilnost in socialno-ekonomski položaj državljanov.
Prisotnost ruskih varnostnih in paravojaških struktur, ki so v več evropskih državah razvrščene kot ekstremistične in prokremeljske, vodi do:
Na splošno Dodikova politika predstavlja zavestno in usklajeno uporabo ruskega vpliva, kar ima resne posledice za stabilnost BiH, regije in širšo evropsko varnost.
Politika Milorada Dodika združuje omejeno komunikacijo z ameriško administracijo z vzporednim spodkopavanjem Daytonskega sporazuma, napovedjo odcepitve in poglabljanjem vezi z Rusijo in akterji, ki so pod mednarodnimi sankcijami.
Ameriška zunanja politika se opira na institucionalno kontinuiteto, ne na osebne dogovore. Vsako simulirano sodelovanje, ki spodkopava državne institucije, lahko povzroči vrnitev ali podaljšanje sankcij, sekundarne sankcije proti povezanim osebam, vključno z državljani ZDA, in izgubo verodostojnosti pri ključnih zahodnih partnerjih.
Ta dvojna igra ogroža notranjo stabilnost Bosne in Hercegovine, ogroža politični in gospodarski dialog z mednarodnimi akterji ter odpira pot krepitvi ruskega vpliva v škodo ZDA.
Nedavno sprejeti Zakon o demokraciji in blaginji Zahodnega Balkana[2] krepi odgovornost posameznikov in subjektov, ki ogrožajo mir, stabilnost in izvajanje mednarodnih sporazumov, s posebnim poudarkom na Daytonskem mirovnem sporazumu.
Za razliko od prejšnjih izvršilnih ukrepov zakon:
Sankcije se lahko uporabijo za tiste, ki:
Posebna pozornost je namenjena državljanom ZDA, ki delujejo kot lobisti, svetovalci ali posredniki, zlasti če prejemajo nepregledna sredstva za spodkopavanje mednarodnih obveznosti.
Zakon jasno določa pravni okvir in institucionalna pravila odgovornosti, kar znatno omejuje možnosti za dvojno igro v regiji.
V skladu z novim ameriškim zakonom o Zahodnem Balkanu je sodelovanje ameriških državljanov, ki spodkopavajo Daytonski sporazum, grozijo z odcepitvijo ali sodelujejo z Rusijo, predmet kazenskih preiskav, davčnih revizij in sankcij. Državljanstvo ne zagotavlja več zaščite za dejavnosti, ki destabilizirajo regijo.
Rod Blagojevich, nekdanji guverner zvezne države Illinois in obsojeni politik, je skupaj z Maxom Primorcem iz fundacije Heritage, ki deluje kot hrvaški lobist, izpostavljen resnemu pravnemu tveganju. Njihovo javno izpodbijanje legitimnosti institucij Bosne in Hercegovine, zagovarjanje obnove tako imenovane »Hrvaške republike Herceg-Bosne«, tj. vzpostavitve tretje entitete, ter podpora praznovanju neustavnega 9. januarja se lahko razlaga kot odkrita podpora secesionističnim narativom in kot subverzivne dejavnosti, katerih cilj je oviranje Daytonskega mirovnega sporazuma in rušitev ustavnega in pravnega reda Bosne in Hercegovine.
Možne posledice vključujejo zvezne pravne in davčne preiskave, sankcije za neprijavljeno tuje lobiranje in ukrepe proti sodelovanju v regionalni destabilizaciji. Tudi svetovalno sodelovanje, če je plačano in netransparentno, spada pod stroge pravne obveznosti ZDA. Njihova povezanost z Dodikom in sankcioniranimi akterji še dodatno povečuje pravno in ugledno tveganje.
Ocena njihovih dejavnosti lahko vpliva na organizacije in medije, s katerimi sodelujejo, finančne kanale, ameriške politične akterje, ki so z njimi povezani, pa tudi na lokalne akterje v Bosni in Hercegovini, ki se zanašajo na njihovo »mednarodno podporo«. Sodelovanje ameriških državljanov v imenu destabilizirajočih akterjev ima konkretne pravne in finančne posledice za posameznike in njihova omrežja ter za njihov ugled.
Strokovna poročila potrjujejo, da so bili predstavniki ruske policije iz Moskve v Republiki Srbski, kar potrjuje globoke vezi entitete z Rusijo, hkrati pa resno ogroža suverenost BiH in integriteto njenega obrambnega in varnostnega sistema.
Prisotnost tujega osebja, vključno s posamezniki z mednarodno sankcioniranih seznamov, presega tehnično sodelovanje in nosi jasno politično sporočilo, kar spodbuja sume o ustvarjanju vzporednih varnostnih struktur zunaj ustavnega okvira, zlasti v času krize.
Za razliko od misij Nata ali EUFOR angažiranje ruskih varnostnih in obveščevalnih enot nima mednarodno priznanega mandata, zaradi česar je destabilizirajoči dejavnik z več posledicami: spodkopavanje zaupanja v državne institucije, krepitev geopolitične konkurence med Zahodom in Rusijo ter ustvarjanje precedensa za neformalno vmešavanje v notranje varnostne zadeve.
Prihod ruskih predstavnikov potrjuje uporabo hibridne strategije, zapleta politično-varnostno krizo v Bosni in Hercegovini ter potencialno pripravlja teren za vzpostavitev ruskih vojaških oporišč v Republiki Srbski, ob aktivni podpori Milorada Dodika in njegovih povezav z ruskim varnostnim in obveščevalnim aparatom.
Evropa, Združene države Amerike in Nato se na varnostne izzive v Bosni in Hercegovini odzivajo s kombinacijo diplomatskih, pravnih in operativnih ukrepov, s ciljem ohranitve daytonskega ustavnega in pravnega okvira ter omejitve ruskega vpliva v regiji.
EU deluje z javnim obsodbo, stalnim spremljanjem razmer, morebitnimi individualnimi sankcijami, pogojevanjem sredstev EU in krepitvijo mandata EUFOR, kar dokazuje dolgoročno doslednost pri obravnavanju varnostnih tveganj.
ZDA se odzivajo bolj agilno, z uporabo zakonov Zahodnega Balkana, instrumentov OFAC in mehanizmov nacionalne varnosti. Ukrepi vključujejo pravno in finančno preverjanje, »tiho diplomacijo«, zbiranje dokazov za sankcije, uvedbo sekundarnih sankcij in sankcioniranje ameriških državljanov, ki spodkopavajo stabilnost. Ameriški državni sekretar Marco Rubio[3] je ostro obsodil dejanja Milorada Dodika in oblasti Republike Srbske ter poudaril, da njihove dejavnosti ogrožajo institucije, varnost in stabilnost Bosne in Hercegovine, ter pozval politične voditelje k konstruktivnemu dialogu in spoštovanju suverenosti in ozemeljske celovitosti države. Rubio[4] podpira tudi nadaljnjo uporabo sankcij in drugih instrumentov za boj proti destabilizirajočim vplivom, vključno z Rusijo.
NATO, čeprav Bosna in Hercegovina ni članica, ohranja prisotnost v državi in strateško deluje za ohranjanje miru v regiji, krepitev sodelovanja z oboroženimi silami Bosne in Hercegovine, podporo EUFOR-ju ter odvračanje secesionističnih in destabilizirajočih dejavnikov. Prihod ruske policije in paravojaških struktur se dojema kot hibridni varnostni izziv.
Čeprav se instrumenti EU, ZDA in Nata razlikujejo, skupni cilj ostaja jasen: ohranitev državne integritete, suverenosti in stabilnosti Bosne in Hercegovine, medtem ko poteze vlade Republike srbske povečujejo mednarodni pritisk, tveganje sankcij in angažiranost globalnih akterjev.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Banja Luka, 23.januar 2026
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Western Balkans Democracy and Prosperity Act, povezava:
https://www.congress.gov/index.php/bill/119th-congress/house-bill/5274/text?
[3] "I am concerned about the security situation", Rubio on the situation in Bosnia: We do not want the disintegration of the country or a new conflict!, povezava: https://www.balkanweb.com/en/I-am-concerned-about-the-security-situation--Rubio--about-the-situation-in-Bosnia--we-do-not-want-the-disintegration-of-the-country-or-a-new-conflict./#gsc.tab=0
[4] The nomination of Hon. Marco Rubio to be U.S. Secretary of State, povezava:
https://www.congress.gov/event/119th-congress/senate-event/LC73849/text
