Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane v Sloveniji redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES analizira aktualne dogodke v zvezi z mednarodnim priznanjem palestinske države. Objavljamo najzanimivejše dele iz obsežne analize „Mednarodno priznanje Palestine: politični marketing ali resnična sprememba?“
Razmere na Bližnjem vzhodu, zlasti v zvezi s palestinskim vprašanjem, so že desetletja eno najbolj zapletenih in občutljivih vprašanj v mednarodni politiki. Priznanje Palestine kot neodvisne in suverene države je postalo bolj politični simbol kot konkretno dejanje, ki bi palestinskemu ljudstvu prinesel resnično državnost in neodvisnost. Medtem ko nekatere države, kot so Turčija, Združeni arabski emirati, Egipt, Jordanija in Maroko, vodijo pragmatično in konstruktivno politiko, usmerjeno v stabilnost in sodelovanje z Izraelom in mednarodno priznanimi institucijami Palestinske oblasti, druge, kot so Iran, Saudska Arabija, Katar in celo nekateri deli Evropske unije, s svojo politiko pogosto še dodatno zapletejo že tako zapleteno situacijo.
Iran s svojo podporo militantnim skupinam, kot je Hamas, prispeva h krepitvi ekstremizma in destabilizacije, kar dolgoročno spodkopava mirovne procese in otežuje vzpostavitev trajnega miru. Po drugi strani pa imajo nekatere evropske države, kot so Nemčija, Hrvaška in Italija, zapleten in pogosto protisloven odnos do palestinskega vprašanja. V primeru Nemčije zgodovinska krivda za holokavst močno vpliva na politične odločitve in pogosto omejuje sposobnost vodenja uravnotežene bližnjevzhodne politike. Hrvaška je močno pod vplivom svoje zgodovinske krivde, povezane z obstojem in vlogo fašistične tvorbe Neodvisne države Hrvaške (NDH) v letih 1941–1945, kar njen položaj še dodatno otežuje. Italija s svojo zapuščino fašizma in pod vplivom sedanjih desničarskih vlad kaže precejšnjo ambivalentnost in nestabilnost v svoji zunanji politiki glede tega vprašanja. Francija pa se po drugi strani giblje med vse bolj izrazitimi notranjimi etnično-verskimi napetostmi, zlasti med arabsko-muslimansko in judovsko skupnostjo. Prav tako nosi breme svoje kolonialne preteklosti na Bližnjem vzhodu, vključno s Sirijo in Libanonom. Zaradi vsega tega je njeno politično stališče do Izraela in Palestine pogosto ambivalentno in reaktivno. Poleg tega pa populistična gibanja, zlasti vlada Viktorja Orbána na Madžarskem in vse večji vpliv desničarskih in populističnih sil na Poljskem in Češkem, še dodatno spodkopavajo enotno zunanjepolitično stališče EU glede tega vprašanja.
Priznanje Palestine kot države se pogosto uporablja bolj kot politična ali marketinška poteza kot pa resničen korak z oprijemljivimi učinki na terenu ali v mednarodnih institucijah. Palestinsko vprašanje (ostaja) predmet političnih manipulacij, medtem ko suverenost in zmogljivosti palestinskih oblasti ostajajo močno omejene.
Med ključnimi akterji na Bližnjem vzhodu, zlasti v zvezi z vprašanjem Palestine, izstopajo Turčija, Združeni arabski emirati in Egipt kot največja arabska država. Za razliko od nekaterih drugih držav v regiji, kot so Irak, Sirija in Jemen, pa tudi drugih držav, ki pogosto izkoriščajo trpljenje palestinskega ljudstva za lastne interese, te tri države zasedajo pomembne položaje v regionalni politiki.
Turčija kot pomembna muslimanska država in članica Nata aktivno prispeva k diplomatskim pobudam in prizadevanjem, da palestinsko vprašanje ostane v mednarodnem fokusu, pri čemer skrbno usklajuje različne interese znotraj kompleksnih odnosov na Bližnjem vzhodu. Po drugi strani pa Združeni arabski emirati s svojim realpolitičnim pristopom in diplomatskim angažmajem zagotavljajo konkretno podporo palestinskemu ljudstvu in si s tem gradijo sloves verodostojnega regionalnega partnerja.
Pomembno je poudariti, da te države vzdržujejo diplomatske odnose tako s Tel Avivom kot s Palestinsko oblastjo, kar kaže na pragmatičen pristop k usklajevanju regionalnih in mednarodnih interesov. Ta dvojni pristop jim omogoča, da delujejo kot mostovi v kompleksnih političnih in diplomatskih odnosih med Izraelom in Palestinsko oblastjo.
Turčija, ZAE in Egipt delujejo kot ključni regionalni akterji, ki vsak na svoj način oblikujejo dinamiko palestinskega vprašanja. Turčija z diplomatsko dejavnostjo in regionalno razsežnostjo, ZAE s politično podporo in razvojem odnosov, medtem ko Egipt s svojo zgodovinsko vlogo in geopolitičnim položajem igra pomembno vlogo v mirovnih procesih in varnostnih vprašanjih v regiji. Številne druge države pa palestinsko vprašanje uporabljajo kot sredstvo političnega trženja za pomiritev ali mobilizacijo lastnega ljudstva. Nasprotno pa te tri države gradijo svojo vlogo na pragmatičnih in strateških interesih. Njihova dejavnost jasno kaže, da palestinsko vprašanje ni preprosto, ampak kompleksno in pogosto predmet izkoriščanja trpljenja palestinskega ljudstva v širših geopolitičnih kalkulacijah.
Nasprotujoče si vizije premierja Benjamina Netanjahuja in opozicijskega vodje v izraelskem Knessetu Yairja Lapida, jasno odražajo različne smeri razvoja Izraela in njegovo vlogo v regiji. Netanjahu, vodja Likuda, zastopa desničarska in nacionalistična stališča, pogosto zagovarja stroge varnostne ukrepe in izraža skepticizem glede mirovnih procesov. Njegovo vlado so zaznamovale številne polemike, vključno z obtožbami o korupciji in mednarodnimi pozivi k njegovi odgovornosti, kar še dodatno zapleta politične razmere in zmanjšuje mednarodni ugled Izraela.
Po drugi strani Yair Lapid kot opozicijski vodja v Knessetu zastopa centrističen pristop, ki zagovarja stabilnost, demokratične vrednote in regionalno sodelovanje. Izrazil je pripravljenost za oblikovanje koalicije z desničarskim Likudom, vendar brez Netanjahuja, kar kaže na njegovo odločenost, da podre obstoječe politične ovire in vnese novo dinamiko v izraelsko politiko. Lapid jasno nasprotuje ekstremističnim in verskim strankam, ki po njegovem mnenju destabilizirajo državo, ogrožajo pravice državljanov in škodujejo ugledu Izraela na mednarodnem prizorišču.
Njegova vizija se osredotoča na krepitev notranje kohezije in demokracije, pa tudi na aktivno sodelovanje v regionalnih mirovnih procesih. Lapid meni, da je trajna rešitev palestinskega vprašanja mogoča le z iskrenimi pogovori in diplomatskim dialogom na izraelski in palestinski strani. Zavzema se tudi za širitev Abrahamovih sporazumov na druge arabske države, saj verjame, da bo nadaljnja normalizacija odnosov z arabskim svetom še okrepila stabilnost in blaginjo v regiji.
Takšen pristop bi izboljšal mednarodne odnose Izraela, okrepil zavezništva in prispeval k dolgoročnemu miru in blaginji v regiji.
Ta razdeljena vizija med Netanjahujem in Lapidom predstavlja ključni izziv za prihodnost Izraela, saj oblikuje tako notranjo politiko kot njegovo vlogo v kompleksni geopolitični krajini Bližnjega vzhoda.
Saudska Arabija in Francija sta skupaj z Združenimi narodi že dolgo načrtovali in koordinirali to konferenco z namenom začetka mirovnega procesa med Izraelom in Palestinci. Namen je bil združiti ključne akterje, da bi utrli pot pogajanjem in dosegli resničen napredek pri reševanju enega najdlje trajajočih konfliktov na svetu. Vendar pa sta kompleksnost vprašanja in nasprotujoči si interesi udeležencev znatno zmanjšali vpliv te pobude.
Saudska Arabija si je kot pomembna islamska država s to konferenco prizadevala potrditi svojo vlogo mediatorja v palestinskem vprašanju. Vendar je bila njena politika nedosledna – notranji izzivi in regionalne napetosti so zmanjšali njeno sposobnost oblikovanja resničnega mirovnega procesa. Saudska Arabija usklajuje podporo palestinskim pravicam z ohranjanjem tesnih odnosov z zahodnimi zavezniki in državami, ki so že normalizirale odnose z Izraelom.
Francija si je kot eden ključnih akterjev v Evropski uniji prizadevala ohraniti svoj status mirovnega posrednika z diplomatskimi prizadevanji in spodbujanjem rešitev, ki temeljijo na mednarodnem pravu, zlasti na modelu dveh držav. Vendar pa so notranja nesoglasja znotraj EU, pa tudi zapleteni odnosi v izraelsko-palestinskem konfliktu, omejili njen vpliv.
Združeni narodi, čeprav so bili formalno glavni svetovni arbiter miru in varnosti, niso zagotovili odločne podpore konferenci. Njihova vloga je bila bolj protokolarne narave, globoka nesoglasja znotraj Varnostnega sveta OZN in politične blokade pa onemogočajo učinkovito ukrepanje.
Konferenca, ki je potekala 15. maja 2025 na sedežu OZN v New Yorku, je bila zasnovana kot priložnost za prekinitev zamrznjenega statusa quo in odprtje poti k deeskalaciji konflikta. Organizatorji – Saudska Arabija, Francija in OZN – so poudarili pomen skupnega delovanja in kompromisa.
Šlo je za poskus preusmeritve pozornosti svetovne javnosti na humanitarno katastrofo v Gazi, čeprav se konferenca s tem vprašanjem v resnici ni ukvarjala. Ta osredotočenost se je izkazala ne le za nekoristno, ampak tudi za kontraproduktivno. Pretirana osredotočenost na humanitarne posledice je pozornost preusmerila od ključnih političnih vprašanj, medtem ko so resnični koraki k trajni rešitvi ostali popolnoma zanemarjeni.
Namesto pričakovanega napredka se je konferenca hitro spremenila v še en PR dogodek. Doseženi sklepi so bili večinoma deklarativni in brez kakršne koli dejanske zavezujoče moči, kar je še dodatno oslabila zavrnitev Združenih držav Amerike, da bi podprle kakršen koli pritisk na Izrael. Brez ključne podpore Združenih držav Amerike, glavnega zaveznika Izraela, sporazumi in konference veljajo za enostranska dejanja in bodo večinoma ostali le mrtva črka na papirju. Konferenca navsezadnje ni prinesla bistvenega napredka. Konflikt se je nadaljeval in trpljenje palestinskega ljudstva se nadaljuje. Ta dogodek jasno kaže, kako mednarodne mirovne procese pogosto ovirajo politični izračuni, retorika in različni interesi, medtem ko resnična volja in moč za trajno rešitev ostajata nedosegljivi.
Palestinsko vprašanje ostaja odprta rana na Bližnjem vzhodu, ki zahteva iskren in odgovoren pristop vseh deležnikov. Priznanje Palestine brez prave državnosti ostaja predvsem simbolična in marketinška poteza, brez dejanske teže in učinka na terenu. Čeprav geopolitični interesi in politične manipulacije pogosto prevladujejo, je bistveno, da mednarodna skupnost podpre resnične in konkretne korake k stabilnosti, pravičnosti in trajnemu miru.
Bistveno je oživiti vlogo bližnjevzhodnega kvarteta, ustanovljenega leta 2002 in ga sestavljajo EU, Rusija, Združene države Amerike in OZN – kot ključnega mehanizma za usklajevanje mirovnih prizadevanj in podporo ustvarjanju trajnostne rešitve.
V prihodnje je bistveno, da se mednarodna skupnost odmakne od površnih simboličnih gest in se osredotoči na vsebinske spremembe, ki bodo okrepile palestinske institucije in jim omogočile delujočo državnost. Vključenost vseh ustreznih deležnikov, vključno z Iranom, pa tudi velikih sil, kot sta Rusija in Kitajska, mora biti del vsake realistične in trajnostne rešitve.
Svetovne sile, kot so ZDA, EU, Rusija in Kitajska, bi morale uskladiti svoje politike in podpirati pogajanja, ki potekajo enakopravno, brez nalaganja enostranskih pogojev, ki še bolj poglabljajo delitve. Poleg političnih in diplomatskih pobud bi morali pomembno vlogo igrati tudi izobraževalni programi in pobude za krepitev medsebojnega zaupanja znotraj izraelske in palestinske družbe, saj je to temelj dolgoročnega miru.
Predvsem pa je potreben pogum izraelskega in palestinskega ljudstva, da prepoznata skupne interese in premagata globoke delitve, ki že leta uničujejo življenje v regiji. Le z iskreno pripravljenostjo na kompromis, odgovornostjo in pripravljenostjo na dialog se lahko konča krog nasilja in trpljenja.
Mir, ki si ga zaslužita oba ljudstva, je mogoče doseči le s pravim pogumom, da sprejmeta potrebne kompromise in živita skupaj v harmoniji – kot v primeru Francije in Nemčije, nekdanjih tekmic in sovražnic v več vojnah (1870–1945), danes pa ključnih stebrov EU. Takšen pristop bi prinesel trajno stabilnost ne le na Bližnji vzhod, temveč tudi v širši mednarodni sistem, kar bi odprlo vrata varnejši in uspešnejši prihodnosti za vse.
Medtem je bistveno omogočiti neoviran humanitarni dostop Palestincem in zagotoviti trajno premirje v Gazi. Ti koraki so ključni za ustvarjanje realistične podlage za izvajanje kakršne koli resne politične pobude.
Palestinsko ljudstvo si zasluži pravico do življenja v lastni državi, v miru in dostojanstvu, skupaj z Izraelom. Le medsebojno priznavanje in odgovoren dialog lahko prineseta trajen mir.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Tel Aviv, 8.avgust 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Madrid Conference of 1991 , United Nations, www.un.org/Depts/dpa/major-arab-israeli-peace-conference-1991.html
[3] Oslo Accords (1993 and 1995) , United States Institute of Peace, www.usip.org/publications/1993/09/Oslo-Accords
[4] Abraham Accords (2020) Overview , U.S. Department of State, www.state.gov/abraham-accords
[5] The UN New York Peace Conference 2025, held on July 28–29, www.un.org/unispal/high-level-conference-two-state-solution-july2025.
