TURČIJA: V EVROPO IN... V EVROPI

Gospod Jelko Kacin, poslanec Evropskega parlamenta in član Odbora za zunanjo politiko EP ob srečanju na vrhu 17. decembra 2004 v Bruslju, na katerem se bo odločalo o sprejemu in začetku pogajanj o vstopu Turčije v EU, predstavlja svoja razmišljanja o vlogi Turčije v sodobni Evropi in pomenu začetka pogajanj za vstop Hrvaške in Turčije v EU.


Jelko Kacin, MEP,
poslanec Evropskega parlamenta (ALDE) in član Odbora za zunanje zadeve

Nemški film Z glavo skozi zid so na letošnji slavnostni prireditvi Evropske filmske akademije (EFA) v soboto, 11. decembra v Barceloni razglasili za najboljši evropski film leta 2004. Režiser Fatih Akin je pripravil briljantno zgodbo o dveh turških priseljencih, ki se poročita iz preračunljivosti, nato pa se zaljubita. To dejstvo sem si izbral kot iztočnico za moj in naš razmislek o prihodnosti Evrope, EU in Turčije. Film z naslovom, z vsebino, z nastopajočimi odslikava muke in dileme, s katerimi se soočamo ob razmislekih o naši prihodnosti. Gre za dileme posameznikov, interesnih skupin, držav in naddržavnih institucij, kamor sodi tudi EU.
Še danes se živo spominjam srečanja predsednikov zunanje političnih odborov nacionalnih parlamentov v Bruslju v času belgijskega predsedovanja EU, v času, ko Slovenija še ni bila članica EU. Posebno pozornost je na takih srečanjih vedno vzbudil Kamran Inan, predsednik turškega odbora, ki se je javno spraševal, zakaj vedno govorijo le o desetih kandidatkah, morda tudi o dvanajstih, na trinajsto pa so vedno pozabljali. Že res, da Turčija še nima datuma začetka pogajanj, toda vedno je bila vabljena na tovrstna srečanja. Tudi njegova navzočnost in njegova razprava je bila dokaz, da je on živ, da je tam, da je tudi Turčija povabljena, pa vedno znova spregledana, zatajevana in, kot je znal reči na nek način, tudi poniževana. »Zakaj me vabite, če me vedno znova ignorirate in spregledujete«, je dejal. Višek njegove lucidnosti pa je bilo njegovo vprašanje, ki se je glasilo takole: »Je med vami kdo, ki mi lahko odgovori na vprašanje, v katerem stoletju tretjega tisočletja lahko Turčija postane članica EU?« Takrat je bilo to retorično vprašanje, danes pa ni več in sam znam nanj tudi odgovoriti z da, Turčija zagotovo lahko postane članica EU v tem, v prvem stoletju novega tisočletja.


KJE LEŽI TURČIJA?

Zagotovo Turčija leži v Evropi, še bolj gotovo pa zagotovo leži tudi v Evropi. Pred dvajsetimi leti sem se prvič odpravil v Turčijo kar z avtoštopom in za dolgo pot od skrajnega severozahoda Jugoslavije, od mojega doma v Sloveniji, ki je danes že del EU, nisem potreboval veliko časa. Za pot preko Jugoslavije in Bolgarije do Edirne kljub železni zavesi nikoli nisem potreboval več kot le en dan in pol, pa četudi sem vedno potoval le z vozniki tovornjakov. Turčija je blizu, Istanbul še bolj. Mesto Istanbul Slovani poznamo tudi pod imenoma Carigrad in Bizanc. V našem zgodovinskem spominu to ni le islamsko, ampak prej krščansko, čeprav pravoslavno središče zahodne civilizacije. Največja mošeja je pravzaprav predelana krščanska cerkev in korenin krščanske kulture in če hočete zahodne civilizacije, je tam več kot dovolj. Ti dve kulturi se med seboj prepletata, merita, ampak v zadnjem času tudi že spoštujeta.
Mi v Evropi smo zelo konzervativni in velikokrat neprilagodljivi. Vsi vzorci obnašanja so tipizirani, naš pogled na svet pa izrazito »evropocentričen«, zagledani smo vase in pri nas se svet baje začne in tudi konča. Tako misli večina Evropejcev in to je naš največji problem in ovira za razumevanje drugačnih pogledov na svet in na vse nas.
Sam rad provociram sogovornike in zanimivo je, kako hitro je Evropejca mogoče zmesti. Običajno pred sogovornika položim zemljevid Evrope brez vrisanih meja in ga postavim na glavo, tako, da sogovorec gleda na Evropo s severnega pola in ne z ekvatorja kot smo navajeni od otroštva. Velika večina ljudi ima težave že s prepoznavanjem oblik Sredozemlja, kaj šele svoje države, da ne govorim o sosedah. Nič se ni spremenilo, le pogled na Evropo kot predmet interesa se je spremenil in že ne vemo več kje, kaj šele kako in kaj. Očitno je, da je možnih pogledov na Evropo, na EU in na Turčijo več. Tisti pogled, ki smo ga uporabljali vedno doslej, ni edini, ne sme biti edini in tudi ne more biti edini pogled na Turčijo. Resnic je veliko več in veliko jih moramo še spoznati, da bomo videli dlje, da bomo videli več in bolje.
Če isti zemljevid obrnemo tako, da bomo gledali od zahoda, da bo Turčija torej zgoraj, bomo ugotovili, da se Turčija zajeda daleč in globoko proti »severu«, se pravi proti Indijskemu oceanu in indijskemu polotoku. »Imperialisti« bi rekli, da vdira v Azijo, sam pa raje zapišem, da se tako, kot most preko Bosporja, pne proti vzhodu, proti Kavkazu in Mezopotamiji in širši centralni Aziji.
Če pa isti zemljevid obrnemo še za 180 stopinj in nanj pogledamo iz Azije tako, da bo Pirenejski polotok »zgoraj«, tako rekoč na »severu«, pa se nam bo Evropa pokazala spet v čisto novi podobi. Turčija ne bo več vzhod ampak nekakšen jug, videti bo kot nekakšen južni polotok Evrope z najnižjo točko tam nekje na gori Ararat, kjer domnevno ležijo ostanki Noetove barke. Evropa je tako še enkrat drugačna, še enkrat bolj presenetljiva in zanimanja vredna.
Če gledamo na Turčijo iz Azije, je Ankara lahko najbolj južna prestolnica bodoče članice EU, Istanbul pa postane nedvomno najbolj vabljivo gospodarsko velemesto širšega območja. In res ljudje v soseščini Turčije iz te soseščine vidijo v njej začetek Evrope, tam vidijo uspešno tržno ekonomijo, v Turčiji vidijo izobraževalni in civilizacijski center in kar je nadvse pomembno, v Turčiji vidijo tudi stabilno in varno demokracijo. Vem, da se na tem mestu mnogi ne morete strinjati z mojo tezo, gre za vprašanje kriterijev in meril. Toda Turčija je v primerjavi z mnogimi sosedami veliko bolj demokratična, zaradi zahtev in pritiskov Evrope in zlasti EU, je danes bolj demokratična kot je bila še včeraj in skozi proces pogajanj bo vedno bolj demokratična tudi za svoje državljane in za vse nas, ki pritiskamo, da bi v smeri demokracije napredovala še hitreje in še globlje.
Odgovor na vprašanje kje leži Turčija, ne more biti statičen ampak dinamičen, vse se spreminja in tudi Evropa je danes drugačna. Po padcu Berlinskega zidu je Evropa drugačna in večja, ampak tudi pred tem je bila Turčija že na naši strani, se pravi na vaši strani, na zahodni strani, na demokratični strani in na tej strani je tudi zelo napredovala in ta svet je tudi močno branila in se zanj tudi desetletja izpostavljala. Američani in zlasti politična elita ZDA ni na svet nikoli gledala iz Evrope, zato tudi danes gledajo drugače in bolje. Mi v Evropi pa smo pogosto nejevoljni, ko nas prav Američani vedno znova opozarjajo na vlogo in pomen Turčije za mir, varnost in stabilnost stare celine. Kadar gre za geopolitiko nam malo ameriške pomoči pri opazovanju sveta ne sme škoditi, v primeru Turčije pa to velja še veliko bolj.
»Denar je sveta vladar«, se glasi slovenski pregovor. Vprašanje ekonomskih posledic širitve EU na Turčijo je zahtevno vprašanje, ki zadeva bistvo EU. Zame, novinca v evropskem parlamentu, je zelo pomembno in dragoceno spoznanje, da se vse slej kot prej začne ponovno vrteti okrog vprašanja skupne kmetijske politike in nadomestil. Slišal sem že, da ima Turčija danes sama več kmetov kot celotna razširjena EU skupaj. In kaj potem, saj se moramo soočati tudi z globalizacijo in dilemami, ki zadevajo svetovno trgovinsko organizacijo WTO? Dogodki v Cancunu so še živo pred našimi očmi in če bo naš donedavni komisar Pascale Lamy postal direktor WTO, se bomo z vprašanjem kmetijstva ukvarjali še več in bolj. Mar ni vprašanje sladkorja v EU še naprej med drugim vprašanje naših privilegijev in monopolov, ki jih moramo presegati v korist proizvajalcev in dobaviteljev iz manj razvitih držav? Tudi v Turčiji bo v prihodnje vedno manj kmetov in tudi mi se vse bolj ukvarjamo z razvojem podeželja in vse manj z nadomestili. Širitev EU na Turčijo ne more in ne sme biti talec tistih držav članic, ki danes na račun svoje nekdanje podpovprečne stopnje razvitosti še naprej zahtevajo enak delež subvencij v kmetijstvu kot nekoč.
Bližnji spremenjeni režim na področju tekstila ter strahovi povezani s kitajskimi potenciali na tem področju, se približuje kot črna nevihta gledano z očmi evropske tekstilne industrije. Toda širitev EU na nove članice prinaša tudi nove možnosti in priložnosti za preživetje in razvoj nekaterih tradicionalnih industrij in panog, za katere se zdi, da je njihova prihodnost v Evropi nadvse negotova. Turčija je s svojo ekonomijo že doslej dokazovala, da gre za dinamično panogo, ki zmore veliko, ki se zna hitro prilagajati in sodelovati, ki ponuja kvalitetne izdelke in storitve po konkurenčnih cenah. Podjetja, ki rastejo, lahko preživijo in verjamem, da EU in Turčija skupaj zmoreta na svetovnem trgu več in bolje kot vsaka posebej. Pri tem me skoraj manj skrbi za turško ekonomijo čeprav sem prepričan, da bi z vstopom v EU pridobila oba. Verjamem, da ima EU s Turčijo na svetovnem trgu v procesu globalizacije velike možnosti in priložnosti, zaupam turškim podjetnikom, da skupaj lahko veliko prispevamo k razvoju drugih gospodarskih entitet v centralni Aziji in s tem naredimo bližnje sosedstvo EU bolj stabilno, bolj predvidljivo in za njihove prebivalce in vse nas tudi bolj prijazno.


KAJ BI/BO VSTOP TURČIJE VNESEL V INSTITUCIJE EU?

Zagotovo bi EU dobila še en - turški uradni jezik. Na to je EU že pripravljena, saj bi morali v EU sprejeti Ciper skupaj s turško skupnostjo na severu otoka, pa se to žal, zaradi NE grškega dela otoka, še ni zgodilo. Trdim, da je bila to velika zgodovinska napaka. Verjamem, da bi s priznanjem turščine za uradni jezik EU za hitrost, globino in vsebino prilagajanja in modernizacije Turčije lahko dosegli več in hitreje, kot pa s pogajanji, ki se še niso začela. Milijoni in milijoni Turkov bi lahko doma in širom po Evropi na spletnih straneh vsak dan in sproti odkrivali, proučevali in sprejemali pravila in zahteve, ki veljajo v EU, kar bi le krepilo in poglabljalo proces turške demokratizacije. »Stare članice EU« posvečajo premalo pozornosti vlogi in pomenu uporabe materinega jezika v procesu približevanja EU, ker se občutljivosti vprašanja nacionalne identitete, enakosti in enakopravnosti v državah v tranziciji, ne zavedajo dovolj. V tranziciji je vprašanje politike veliko bolj prisotno in bolj pomembno kot pa v starih demokracijah, kjer gre pogosto že tudi za visoko stopnjo apolitičnosti. Jezik je prvo in glavno gibalo razvoja družb v tranziciji.


IN KAJ POMENI VSTOP TURČIJE ZA DRUGE INSTITUCIJE?

Dobila bo enega komisarja, tako kot Nemčija ali pa tako kot Slovenija, Grčija ali Ciper, dobila bo svoje poslance v evropskem parlamentu in ne bo jih več, kot jih ima danes Nemčija, ki jih ima največ. Turčija že ima svojo delegacija v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope in tam se je med drugimi kalil tudi velik prijatelj EU in iskreni zagovornik in borec za vstop v EU in vse spremembe in prilagoditve, ki so povezane z njenim vstopom, turški zunanji minister Güll. Glede na njeno velikost bo njeno zastopstvo številčno prej podcenjeno kot pa precenjeno, saj so pravila igre že danes jasna.
Turčija je most in je priložnost, Turčija je zaveznica in partner, Turčija je za nas učenec, a mora postati tudi učitelj. Ni vse zlato kar se sveti in ni vse v EU najboljše kar ima kdo na izbiro. Ko se bosta začela pogajati Komisija in turška vlada, se bo začel dvosmerni in večsmerni proces, v katerem bomo sodelovali vsi, države članice in njihovo prebivalstvo, vse bližnje in daljne sosede in njihovo prebivalstvo, opazovale nas bodo druge kulture in tretje veroizpovedi. Če bomo to zmogli, bo uspeh veliko širši, kot pa si to upamo slutiti danes.
Zavedam se, da v takem prispevku ni mogoče in ni smiselno načenjati vseh vprašanj in vseh dilem, ker jih je preveč. Vsakdo ima pravico do svoje ocene in svoje odločitve, moj namen je le opozoriti, da je resnic vedno več. Tudi tisti, ki mislijo drugače, imajo prav. Poudarjam pa, da je moje gledanje izrazito politično in usmerjeno naprej, saj se prihodnost dogaja prej z aktivnim kot s konzervativnim pristopom. Turčija je za politiko in javno mnenje po vsem svetu izjemen izziv, za države članice EU pa je celo izziv brez primere. Dilema, ki me obremenjuje, zahteva odgovor na vprašanje ali sam vplivam na javno mnenje in ga sooblikujem, ali pa se javnemu mnenju le prilagajam in mu sledim. Želim sooblikovati javno mnenje in prispevati k pozitivnemu vzdušju, ki edino lahko pripelje k potrebnemu razumevanju, spoštovanju, toleranci in posledično k nadaljnji širitvi EU. Podpiram določitev čimprejšnjega datuma za začetek pogajanj s Turčijo, zato bom ta teden v Strasbourgu z veseljem, s ponosom, z vso odgovornostjo in v skladu s svojo vestjo glasoval za poročilo o napredku Turčije in za določitev datuma. Pri tem pa mi bo za vodilo tudi naslednja pesem, napisana v jeziku manjšine, ki živi v bližnji Italiji, v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki jo je napisal Leonardo Zanier.

V gostem gozdu si smreke slačijo veje
in rastejo dolge,
gole, lepe,
skupaj do luči

in pod njimi
ni mesta za grmovje

tudi če je izguba vej bolečina jih moramo izgubljati;
če gledamo dlje od našega dvorišča
smo višji

mrtve ideje nas vežejo na svet mrtvih
če gledamo dlje od naših dvorišč,
smo močnejši

Če bomo gledali dlje od naših dvorišč bomo močnejši, bomo višji in bomo videli mnoge, ki jih danes ne vidimo. Videli bomo Turčijo in za njo in ob njej tudi druge države in narode, ki se prištevajo v naš svet, ki bo tako večji in boljši in usmerjen v prihodnost. V času mojega rojstva so vizionarji videli dlje in zato so lahko zasnovali takratno skupnost za premog in jeklo. Rodil sem se v Jugoslaviji, v državi, ki je ni več in četudi se nisem nikoli preselil drugam, živim danes v drugem, v drugačnem, v boljšem in v večjem svetu kot pa takrat. Takrat sem bil doma na veliko ožjem območju, sovražnikov je bilo veliko, bila je hladna vojna. Zdaj, ko sem v EU, nas je veliko, veliko več, sobivam z nekdanjimi sovražniki, pa se klub temu ne počutim bolj ogroženega. Nasprotno, počutim se varnega in z zaupanjem zrem v prihodnost mojih otrok.
Si pa iskreno želim, da bi nekdanji kolega in moj prijatelj, starosta turške diplomacije in turške politike, ki je danes v pokoju in v opoziciji, Kamran Inan ne le prebral ta moj zapis, ampak da bi tudi sam osebno dočakal datum vstopa Turčije v EU. Čeprav takrat ne bova nazdrqvila z vinom, ker spoštujem običaje okolja iz katerega izhaja, pa ne dvomim, da bova oba lahko ponosna in srečna, ker sva prispevala svoj delež k temu, da bi proces stekel čim hitreje. Tudi čas je zlato.