OK Corral 140 let pozneje: med nasiljem divjega zahoda in nastajanjem vladavine prava

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogodke na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Veleposlanik dr. Milan Jazbec, redni profesor diplomacije, pisatelj in pesnik, zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije, predstavlja in analizira svetovno znan obračun pri OK Corralu v mestu Tombstone leta 1881 in njegov vpliv na razvoj koncepta vladavine prava. Slednji je izstopajoča vrednota, ki je rezultat delovanja evropskega integracijskega procesa v minulih šestih desetletjih in s tem temelj demokracije kot najbolj razvite oblike vladanja. Njegov prispevek »OK Corral 140 let pozneje: med nasiljem divjega zahoda in nastajanjem vladavine prava« objavljamo v celoti. 

OK Corral 140 let pozneje: med nasiljem divjega zahoda in nastajanjem vladavine prava

Bilo je na današnji dan pred stoštiridesetimi leti, ko so se Wyatt Earp in njegovi spopadli s Clantonovo tolpo. To je bil jasen, vetroven in hladen dan 26. oktobra 1881, ki je – ne da bi se akterji tega pravzaprav zavedali – utrl pot temu, da je vladavina prava postala nepovratno dejstvo. Postala pa je tudi izstopajoča vrednota, ki v odločilni meri zaznamuje vrednostni sistem sodobne mednarodne skupnosti, izhajajoč iz samega bistva zahodne civilizacije.   

Pravica, vladavina prava in evropski integracijski proces

V Bibliji imamo zelo osnovno in povedno navedbo tega, kar danes razumemo z vladavino prava: ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da drugi stori tebi. Rimsko pravo zastavi to bolj natančno in še vedno veljavno danes, tako med strokovnjaki kot tudi širše: naj se zgodi pravica, da ne bo propadel svet (kot del Habeas Corpus). Francoska revolucija je leta 1879 to definirala s svojim brezčasnim geslom bratstvo, enakost, svoboda (in s francosko Deklaracijo o pravicah človeka in državljana). Velika listina svoboščin iz leta 1215[2] kot legalni in politični temelj ter Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 kot politična in vsebinska izpeljava sta to potrdili. Lahko bi našteli še številne, bolj ali manj natančne principe in navedbe za razumevanje in poznavanje pravice. Ljudje želijo, da pravica uravnava njihova življenja; želijo, da je vsakdo pravičen in pošten in da ne počne ničesar na račun drugega. 

To izhaja, splošno rečeno, iz večne dileme dobro – slabo ter kako zagotoviti prvo in preprečiti slednje. S tem je tudi tesno povezano vprašanje časti in dolžnosti: Doc Holliday, protislovna osebnost divjega zahoda, »je razumel tisto, kar je storil v uličnem spopadu in zatem, kot dolžnost«, kajti »čast mu je pomenila tako veliko, da so le redki to razumeli«; prepričan je bil, »da je počel nekaj pravilnega in dobrega.«[3]  

Pravico lahko opredelimo kot rezultat procesa, skozi katerega skušajo formalne avtoritete ugotoviti oz. presoditi pošteno, kaj je pravilno in kaj napačno, ter sankcionirati tiste, ki se ne držijo oz. ne spoštujejo dogovorjenih pravil in jih ne sprejemajo. V glavnem se splošna predstava o pravici in poštenosti prekriva s formalno predstavo, z določenim pravnim sistemom. Zato mora zakon biti pravičen in pošten, delati dobro in omogočati, da se dela dobro. 

Glede na to je načelo vladavine prava vrednota in vrednostni sistem sama po sebi, ki izhaja iz pravice. To pomeni, da naj samo pravo oz. zakon in nič drugega vlada ljudem. Ne sme biti nobenega prostora za samodrštvo ali za svojevoljno obnašanje, temveč samo pravičnost. Vladavina prava (dostop do zakona za vse, svobodno in pošteno sojenje ter enakost pred zakonom za vse) je temelj vsake sodobne demokratične družbe in mednarodno sprejeta doktrina. To je osnovno načelo Evropske unije, pa tudi celotnega sistema mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij, gibanj in skupin, vključno z Združenimi narodi in njihovim sistemom specializiranih organizacij ter drugih institucij. Zlahka lahko trdimo, da evropski integracijski proces izstopa po zagotavljanju vrednot, kjer zavzema vladavina prava osrednje mesto.[4] Tu so zbrane še vrednote, kot so demokracija, neodvisno sodstvo, človekove pravice, tržno gospodarstvo, svobodne in poštene volitve ter svoboda medijev, ki spadajo med najpomembnejše in predstavljajo širok okvir oblikovanja, izražanja in predvsem izvajanja tistega, kar je pravično. 

Ta sklop vrednot je neposredno povezan s posameznikom. Individualnost, kot bistvo človeškega bitja, ki je svobodno v svojem izhodiščnem položaju, izhaja neposredno in jasno iz dediščine francoske revolucije. V 21. stoletju posameznika opredeljujeta emancipacija in zaščita. Zato je vsakdo univerzalno svoboden in zaščiten z vrsto legalnih instrumentov ki mu jamčijo uživanje pravic na nacionalni in mednarodni ravni. Posameznik uživa politično pravico in ima legalno možnost iskati zaščito pri mednarodnih institucijah pred pritiskom institucij njegove države. Ko govorimo o Evropski uniji, ima vsakdo legalno možnost iskati zaščito in pravico pred svojo lastno državo na Evropskem sodišču za človekove pravice, potem ko so izčrpane pravne poti v konkretni državi.   

Skupaj s prepovedjo smrtne kazni in pravico do čistega in zdravega okolja predstavlja to daleč največji dosežek evropskega integracijskega procesa. 

Razgibana zahodna meja in nuja po vladavini prava 

V drugi polovici 19.stoletja je bil ameriški zahod, to je območje zahodno od St. Louisa, preko reke Mississippi in vse do Skalnatega gorovja ter do Mehike in Kanade, velik, brezmejni prostor, kjer ni bilo zakona razen zakona močnejšega in s tem nasilja. Kaj je bilo prav, so določali boljša puška, mišice in večje število pripadnikov oborožene skupine ali tolpe: “… v tistih časih je pištola namesto zakona določala stvari.”[5]  

Divji zahod je bil mešanica vsega, kar so ljudje, ki so prihajali v tisti del kontinenta v želji za novim in boljšim življenjem, prinašali s sabo. Tja so prihajale tudi skupine prestopnikov, tihotapcev, morilcev, pustolovcev, ki so vsi iskali bogastvo in moč. Formalne strukture zakona so se sicer počasi res krepile, a so bile redke in šibke v številu osebja in izvršne moči (za tiste razmere predvsem sposobnost strelske sposobnosti za soočanje s prestopniki vseh vrst). Po eni strani so bili predstavniki zakona pod velikimi pričakovanji širših slojev prebivalstva, da jih ščitijo, in po drugi strani pod nasprotnimi velikimi pritiski najrazličnejših prestopnikov.

Odkritje zlata, srebra ali česa podobnega je bilo običajno tisto, kar je privabilo množice od vsepovsod in tako so nastajala cvetoča mesta. Pojavila so se dobesedno preko noči in zrasle so trgovine, skladišča, pivnice, hoteli, cerkve, sodišča, zapori in šole. Ni si težko predstavljata, kako živahni, kaotični in brezobzirni so bili takšni kraji. In tako sta bila zakon in red nekaj, kar je prišlo na vrsto dosti pozneje. Delo, pijača, igralništvo, vse to je bilo v ospredju družbenega življenja. Konec ameriške državljanske vojne (1861 – 1865) je dodal tej zmešnjavi neštevilne skupine razočaranih vojakov, brezposelnih pustolovcev in kriminalcev, ki so se razširili po zahodu, z njimi pa nasilje vseh vrst. Toda vseeno pa sta kot posledica vsega tega postopoma le nastajala zakon in red. 

Tombstone, majhno in cvetoče obmejno mesto z rudnikom srebra v jugozahodni Arizoni, nedaleč stran od meje z Mehiko, je bil tipičen primer takšnega kraja. Ustanovljeno je bilo šele leta 1879 v kakšnimi stotimi prebivalci, a zelo hitro rastoče in v dveh letih je z več kot 7.000 prebivalci postalo najbolj razvijajoče se tovrstno mesto daleč naokoli. Zaradi tega so tja prihajali najrazličnejši ljudje in življenje se je razvijalo na številne načine: “…leta 1881 je mesto gostilo všečne restavracije, kegljišče, štiri cerkve, drsališče, šolo, opero, dve banki, tri časopise in slaščičarno, ob 110 pivnicah, 14 igralnicah in številnih javnih hišah, kar vse je bilo razporejeno med mnogimi umazanimi, zanemarjenimi rudniki”.[6] Precej slikovit, a zelo realističen opis tega, kako naj bi romantična podoba divjega zahoda izgledala v tistih pionirskih dneh.

Veliko preveč izzivov, da bi se pravica lahko utrdila, a obenem veliko priložnosti, da je zagotovo šlo v to smer.

Obračun pri OK Corralu

Strelski obračun je bil rezultat napetosti in konfliktov med lokalnimi predstavniki zakona, z Virgilom Earpom, ki je bil mestni šerif, na čelu, in različnimi banditskimi skupinami, med katerimi je izstopala Clantonova. Slednje so se ukvarjale s tihotapljenjem različnih kovin iz Mehike, na katere je ameriška vlada uvedla visoke davke, s krajo in preprodajo živine ter z izkazovanjem nasilja vseh vrst.

Do spopada je pripeljalo zaporedje več dogodkov. Med zadnjimi dnevi pred obračunom je zlasti Ike Clanton izzival brate Earp in se zaklinjal, da jih bo vse pobil. Meščane je to vznemirjalo in motilo, nič manj brate Earp, katerim so prebivalci sproti poročali o grožnjah. Kartanje in pijančevanje je samo dodajalo k pregretemu vzdušju. Pogovor med gostilničarjem Clemom in Wyattom nekaj minut pred bojem vse to dobro ponazarja: “Ali bo prišlo do obračuna, Wyatt?” – “Mislim, da mora priti.”[7] Vse skupaj niti ni bilo tako načrtovano, ampak predvsem rezultat skoraj neizogibnega toka dogodkov, ki je pripeljal do streljanja. 

Odvilo se je na ulici Fremont, blizu OK Corrala, a je slednji pozneje postal simbol obračuna in celotnega dogodka kakor tudi mita, ki se je spletel okoli  vsega. Formalno je mestni šerif Virgil Earp poskušal razorožiti skupino, kajti z odlokom je bilo prepovedano nositi orožje v mestu. Iz tega neuspešnega poskusa se je razvnel boj. Vsega skupaj devet oseb je bilo vključenih vanj, in sicer štirje možje postave: Wyatt, Morgan in Virgil Earp ter Doc Holliday, in pet prestopnikov na drugi strani: Ike in Billy Clanton, Tom in Frank McLaury ter Billy Claiborne.

Poskusimo si predstavljati vse skupaj: V manj kot minuti se je odvilo močno streljanje iz neposredne bližine, samo dva do tri metre oddaljenosti, na površini približno 10 x 10 metrov. Močno natrpan, majhen prostor, z dvema skupinama devetih ljudi, ki sta stali, soočeni druga z drugo. Streljanje, vpitje in ubijanje je zapolnilo prostor, ko so možje s pištolami izstrelili kakšnih 30 strelov v dobrih 30 sekundah (“Streljanje je bilo končano skoraj prej, preden se je pričelo.”)[8]. Krogle so letele vsepovsod naokoli po zraku in ustvarile pekel. Dim, smodnik in vonj po njem, težak, vroč zrak in vroča kri so zaznamovali majhen prostor, poln usode, preteklosti in prihodnosti. Zmešnjava, kaos in streljanje, to je bilo, kako je zibelka vladavine prava morala izgledati v brutalni realnosti.  

Dva strela sta sledila Virgilovem pozivu, naj predajo orožje, in zatem je prišlo do prave kanonade. Prva strela sta bila skoraj neločljiva, a logična: Billy Clanton je najverjetneje potegnil prvi in Wyatt takoj za njim. A ker je bil tako neverjetno hiter s pištolo, se je oboje zgodilo praktično istočasno. Rezultat streljanja je bil jasen: trije mrtvi (Tom in Frank McLaury ter Billy Clanton), trije ranjeni (Morgan in Virgil Earp ter Doc Holliday, ki ga je krogla samo oplazila) in dva pobegla (Ike Clanton in Billy Claiborne).

In ob vsem tem je bil pa Wyatt Earp, ki je stal pokonci sredi vsega, odločen in zavzet, hladnokrven in poln poguma, brez najmanjše praske. V osemdeset let dolgem življenju se ga ni dotaknila niti ena sama krogla, čeprav je bil vpleten v številne dvoboje in situacije na sami meji. Njegovo prejšnje delo, ko je bil šerif v Dodge Cityju, mu je prineslo sloves in ga ojeklenilo. Kot pravi Bat Masterson, mora biti vrhunski strelec oborožen s pogumom, izkušnjami in preudaren.[9] Samo ta kombinacija ga naredi najboljšega. Skratka, “Wyatt Earp je bil trd človek, ki je živel v težkih časih.”[10] Zaradi vsega tega je postal legenda.

Obračun in potem 

Navedemo lahko vsaj dve vrsti izstopajočih posledic spopada, in sicer takojšnje in dolgoročne. 

Po prvem šoku in olajšanju se je situacija razjasnila. Sledila so spontana časopisna poročila o dvoboju, tako v lokalnih časopisih v Tombstonu[11] kot tudi v drugih širom ZDA. Prva so o vsem poročala zelo podrobno, druga so se osredotočala na splošne poudarke in v ezopovskem stilu, a večina je odobravala, kar so storili možje postave. Po mesec dni trajajočem sodnem procesu so bili oproščeni obtožb, čeprav se polemike o tem, kdo je pričel streljanje, niso polegle desetletja. Vendar pa je natančna in takojšnja obdukcija trupel pokazala, da niso mogli imeti rok kvišku, kot so trdile nekatere priče, med njimi tudi Ike Clanton, ki je vložil tožbo zaradi umora.  

Wyatt Earp je takrat postal središče legende o OK Corralu. Ne samo, da je bil tih in precej zaprt vase, ampak je bil znan tudi po dejstvu, “da ni nikoli, ob nobenem dogodku v svoji karieri, prijel za pištolo, razen v primerih, ko je bilo to absolutno potrebno,” kar pomeni, da “se je vedno postavil na stran zakona in reda”.[12] Morda kratek večerni pogovor med mladim Wyattom in njegovim očetom Nicholasom na njihovi poti na zahod najbolje ponazori njegov odnos do vladavine prava: “Nekaj ti moram povedati, Wyatt. Ti veš, da sem jaz človek, ki verjame v zakon. Po družini je to edina stvar, v katero moraš verjeti.”[13] Slednje postane jasno vidno v odrezavem odgovoru, ki ga Wyatt da na prijateljevo pripombo, da se mora držati zakona: “Ne bom jim dovolil, da uporabijo zakon, da ubijejo mene in mojo družino, John.”[14]     

Trikotna matrica najbolje pove, kakšen je bil Wyatt Earp s te strani: družina, zakon in prijateljstvo. Trije bratje Earp predstavljajo edinstven primer v zgodovini divjega zahoda. Ko to kombiniramo z Wyattovim odnosom do Doca Hollidaya (ki je bil vse v enem: zobozdravnik, hazarder, pustolovec in kvartopirec, pijanec in predvsem brezobziren, nedosegljiv strelec), vidimo, kako težka je pot do vzpostavitve in zagotovitve tistega, kar so nepogrešljive vrednote. 

Dolgoročno pa je dogodek v Tombstonu, blizu fotografskega salona Fly’s, postal znan kot najbolj slaven obračun v zgodovini ameriškega divjega zahoda. Polemike o tem, kaj je bilo v splošnem prav in kaj ne, so se nadaljevale več kot stoletje. To je pokazalo, da je prizadevanje za vladavino prava proces in ne enkraten dosežek. Vsaka generacija mora vanj prispevati svoja dela, predvsem pa z univerzalnim širjenjem njegove veljave in sprejemljivosti. Tako se dokazuje, da naj vladavina prava ostane temeljni kriterij za pravično in obstojno človeško družbo.

Epilog

Obračun pri OK Corralu, vključno z njegovim osrednjim likom, je arhetipska predstava o divjem zahodu, njegovih protagonistih, nasprotjih in rešitvah: nasilje, pravica, obračuni, pivnice, pijača, poker in ženske, živina, šerifi in prestopniki, kavboji, lokalni časopisi, sodni postopki, politična ozadja, ljubosumje, umori, maščevanja in še bi lahko naštevali. Vendar se na koncu vedno vse izteče v zagotavljanje pravice za nedolžne ljudi in za njihove družine. Povsem mirno lahko trdimo, da je bilo to spoznanje sproženo tistega popoldneva v mestu Tombstone.

Nauk dogodka je utrdil vladavino prava kot vrednoto, normo in prelomnico, kot jo poznamo danes, čeprav je bilo to verjetno manj jasno na kraju samem. Zgodovinski proces bi resda vseeno pripeljal do tega, vendar precej pozneje, ne tako dramatično in spektakularno ter tudi manj impresivno in manj brez prizivno.  

Dejanska razsežnost najbolj znanega obračuna na divjem zahodu počasi izginja v preteklost, vendar pa njegova simbolična vrednost, nasprotno, pridobiva na pomenu. Ne sicer neposredno, ampak kot temelj evropskega integracijskega procesa, ki je naredil Evropo za najbolj privlačno življenjsko destinacijo. To je rezultat dolgega, zapletenega in težkega političnega in diplomatskega procesa, ki v veliki meri izhaja iz jasnega in že dolgo minulega zgodnjega popoldneva tiste srede v mestecu Tombstone. Popolnoma bo zadoščalo, če bo to spoznanje ostalo v spominu še naslednje obdobje. 

O avtorju: 

Dr. Milan Jazbec je slovenski diplomat, profesor diplomacije, pisatelj in pesnik, zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve in pripadnik prve generacije slovenske diplomacije. Bil je veleposlanik v Severni Makedoniji (2016-2020) in v Turčiji (2010-2015, nerezidenčno akreditiran v Azerbajdžanu, Iraku, Iranu, Libanonu in Siriji). Objavil je več kot šestdeset knjig ter je avtor več kot 130 člankov o diplomaciji in povezanih temah, vse v štirinajstih jezikih. Od leta 2009 je ustanovni urednik mednarodne znanstvene revije European Perspectives. Stališča, predstavljena v tem prispevku, so njegova osebna.   

Članek predstavlja stališča avtorja in ne odraža nujno stališč IFIMES-a.

Ljubljana/Tombstone/Bruselj, 26.oktober 2021

[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani,  Slovenija, ima posebni posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/UN, New York, od leta 2018.

[2] Prim. https://www.researchgate.net/publication/290625240_The_Influence_Of_Magna_Carta_Libertatum_In_The_Development_Of_The_Principle_Of_Rule_Of_Law (12.10.2021) kot tudi https://www.probono-india.in/book-review-interviews-detail.php?id=576 (12.10.2021). 

[3] Roberts, G. L. 2006. Doc Holliday: The Life and the Legend. Hoboken, New Jersey: John Wiley and Sons. Str. 319. 

[4] Jazbec, M. 2019. European Integration Process Thirty Years after the End of the Cold War. European Perspectives, October 2019. Vol. 10, No. 2 (18), str. 127 – 152.

[5] Masterson, W. B. (Bat). 2017. Famous Gunfighters of the Western Frontier. Mineola, New York: Dover Publications, str. 35. 

[6] https://en.wikipedia.org/wiki/Gunfight_at_the_O.K._Corral#cite_note-wgbh-5 (12.10.2021)

[7] Wyatt Earp, film, 1994, 2.ura in 17.min. 

[8] Masterson, ibid., str. 61.

[9] Ibid., str. 25.

[10] Roberts, G. L. 2019. Wyatt Earp: The Search for Order on the Last Frontier. In: Young, B. R., Roberts, G. L., Tefertiller (Eds.). 2019. Wyatt Earp Anthology: Long May His Story Be Told. Denton: University of North Texas Press. str. 25.

[11] Z vidika spopada in njegovega pomena je zanimivo dejstvo, da prevod imena mesta Tombstone pomeni »nagrobni kamen«.

[12] Masterson, ibid., str. 56.

[13] Wyatt Earp, film, 1994, 17.min.

[14] Wyatt Earp, film, 1994, 2.ura in 28.min.