NAFTNA KRIZA: JE PRED NAMI ALI ZA NAMI?

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES analizira četrto naftno krizo in njene posledice. Iz obsežne analize izdvajamo najbolj pomembne in zanimive dele:

Rast cene nafte na svetovnih trgih v mesecu avgustu 2004 je v svetu vzpodbudila razmisleke o prihodnjih gibanjih cen te strateške surovine. Vsi analitiki so si enotni v oceni, da je nafta strateška in redka surovina, da jo bo nekega dne zmanjkalo in da s povečanjem porabe raste njena cena. Slednje naj bi bilo prvo pravilo v trgovanju z nafto, katere poraba se po drugi svetovni vojni nenehno povečuje.
Svet je po drugi svetovni vojni doživel devet recesij in štiri naftne krize (vključujoč sedanjo avgustovsko). Prva naftna kriza, ki je zadela svetovno gospodarstvo, je bila leta 1973 v času arabsko - izraelske vojne. Arabske države so prvič v zgodovini uporabile nafto kot orožje proti Izraelu in z embargom na dobavo nafte resno pritisnile na ZDA in zahod. Še v naslednjem letu 1974 si svetovno gospodarstvo ni opomoglo od posledic enomesečnega embarga v oktobru 1973. Arabski pritisk je uspel, britanski konservativci so leta 1974 izgubili na volitvah, podobno se je zgodilo v ZDA predsedniku Geraldu Fordu, ki je leta 1976 izgubil v predsedniški tekmi s demokratskim kandidatom Jimmyjem Carterjem. Nafta je bila tudi usodna za Carterja, ki je leta 1980 izgubil na volitve proti Ronaldu Reaganu po drugi naftni krizi 1979-1980 (po zmagi islamske revolucije v Iranu). Tretja naftna kriza v letih 1990-1991, po iraški zasedbi Kuvajta, je bila usodna za predsednika Busha st.; kljub njegovi vojaški zmagi in osvoboditvi Kuvajta je volitve izgubil.
Iz zgoraj navedenega lahko sklepamo da so bila naftne krize povzročila politična in vojaška trenja na Bližnjem vzhodu, ki ima nad polovico svetovnih zalog nafte. Negotove razmere v tej regiji so bile poglavitni razlog za podražitev cene te surovine. Drugi dejavnik podražitve nafte izhaja iz rasti porabe v zadnjih treh desetletjih. Na primer Kitajska beleži nenehno gospodarsko rast in s tem tudi večjo porabo nafte. Po uradnih kitajskih podatkih porabi danes država milijon sodčkov dnevno več kot leta 2000 in je postala druga največja uvoznica nafte, seveda takoj za ZDA.

Vzroke naftne krize lahko razvrstimo v sedem točk:

1. NEGOTOVA RAZMERJA NA BLIŽNJEM VZHODU

Saudsko Arabijo je zajel val terorističnih napadov na tuje družbe v kraljevini. Iran vzbuja skrb na zahodu zaradi netransparentosti jedrskega programa in stalne grožnje ZDA in Izraelu z napadi na jedrsko elektrarno Bushehr. Na srečo te razmere niso bistveno vplivale na rast cen v sedanji krizi.
To ne velja za Irak, ki ima veliki psihološki vpliv na cene. Irak je bil od leta 1990 pod sankcijami OZN in dejansko je izključen iz sistema kvot znotraj organizacije izvoznic nafte OPEC. Program »nafta za hrano« leta 1996 je dovolil Iraku omejen izvoz nafte v humanitarne namene pod nadzorom OZN.
Pred ameriško zasedbo Iraka 9. aprila 2003 so iraški opozicijski voditelji v svojem petletnem načrtu planirali izvoz 3 milijonov sodčkov na dan, tako naj bi leta 2010 Irak izvozil 6 do 8 milijonov sodčkov dnevno. Te ekonomske ocene niso bile realne, ker niso predvidevale poslabšanja vojaških in varnostnih razmer zaradi močnega odpora po celi državi. Severni naftovod Kirkuk-Cehan (800.000 sodčkov dnevno) skorajda ne obratuje in je stalna tarča napadov. Dva južna naftovoda (2 milijona sodčkov dnevno) sta bila tudi tarča diverzij, tako da iraški izvoz v najboljšem primeru ne preseže milijon sodčkov dnevno.
Po mnenju analitikov Mednarodnega inštituta IFIMES se ne gre zanašati na iraško nafto v naslednjih dveh letih iz naslednjih razlogov:

  • Negotova vojaško razmerja: do sedaj ni alternative za zamenjavo ameriških zasedbenih sil s silami OZN ali NATO. Dokler bodo ameriške sile prisotne v osrednjem sunitskem in južnem šiitskem delu Iraka, je pričakovati nadaljevanje odpora in diverzij na naftno infrastrukturo.

  • Negotova politična razmerje v državi. Prehodna vlada ima še vedno omejen nadzor na celotnim ozemljem države. Politični boj se bo krepil z bližajočimi volitvam leta 2005 in verjetno ne bo ostal na politični ravni, pač pa se bo zaostroval tudi z oboroženimi spopadi med različnimi frakcijami in strankarskimi milicami. Tukaj je potrebno omeniti nerešen status mesta Kirkuk, ki ima 5% svetovnih naftnih zalog in si ga želijo prilastiti Arabci, Kurdi in Turkmenci.

  • Zastarela iraška naftna industrija ni sposobna kontinuiranega črpanja želenih količin nafte zaradi desetletja sankcij in dveh uničujočih vojn v letih 1991 in 2003. Po mnenju strokovnjakov Mednarodnega inštituta IFIMES v naslednjih 24 mesecih ni pričakovati, da bo Irak s svojo proizvodnjo resno vplival na ceno, lahko pa vpliva psihološko na trgovce kot predmet špekulacij na naftnih borzah.


2. KITAJSKA PORABA

Kitajska je postala druga največja uvoznica nafte za ZDA. Rast Kitajskega gospodarstva je najhitrejša na svetu in je v letu 2003 znašala 20%. Kitajska je uvažala v obdobju od januarja do julija 2004 2,49 milijona sodčkov dnevno, kar pomeni 39,5% več kot v letu 2003. Nekatere naftne izvoznice že izdelujejo izračune bodoče Kitajske porabe, po nekaterih ocenah naj bi do leta 2020 presegla 12 milijonov sodčkov na dan. Največji investitor v Kitajske naftne družbe je Kuvajt, ki bo zgradil dve rafineriji na Kitajskem. Danes kitajsko-kuvajtsko petrokemijsko investicijsko sodelovanje presega vrednost 8 milijard dolarjev. Največji del kitajskega naftnega uvoza je iz Rusije in prav drugi največji ruski gigant »Yukos« oskrbuje naftni kompaniji »China National Petroleum Corp.« in »Sinopec Group«.


3. KRIZA AMERIŠKE NAFTNE INDUSTRIJE

ZDA so zagotovo v največji meri odvisne od uvoza nafte na svetu s skoraj 10 milijoni sodčkov dnevno. Ameriško gospodarstvo in politika sta tesno povezana s to surovino in zelo hitro »reagirata« na vsako krizo na naftnih trgih. Nafta je bila pomemben volilni material v ameriških volitvah v zadnjih treh desetletjih. Na prihodnjih novembrskih volitvah bo zagotovo nafta glavni adut obeh predsedniških kandidatov. Predsednik Bush želi, da bo cena pred volitvami padla na 25 do 30 dolarjev za sodček. Pri tem se opira na zagotovilo saudske kraljevske dinastije, da bodo Saudijci s prekomernim črpanjem vplivali na znižanje cene. Saudska Arabija je v tej krizi že reagirala in je napovedala povečanje proizvodnje za 1,3 milijon sodčkov na dan, tako da danes načrpa nekaj več kot 10,5 milijon sodčkov dnevno, medtem ko znaša njena kvota znotraj OPEC 8,6 milijon sodčkov dnevno. Z druge strani je demokratski kandidat John Kerry povezal vojno proti terorizmu in nafto. Po njegovem mnenju je država v vojni proti terorizmu, terorizem je na Bližnjem vzhodu in prav v tej regiji se nahaja nafta, ki je prepotrebna za nacionalno varnost države. Senator Kerry bo torej obravnaval nafto kot poglavitni segment svoje volilne kampanje. Drugi razlog ameriške naftne krize izhaja iz pomanjkanja kapacitet ameriških rafinerij. Američani v zadnjih 25 letih niso zgradili nobene nove rafinerije, saj njihovi naftni trgovci namesto surove nafte vse več uvažajo derivate.


4. ŠPEKULACIJE

Svetovne borze, še posebej ameriške, hitro reagirajo na vsako spremembo oz. krizo - politično ali vojaško - v svetu. Borze so idealne za špekulante, ki ne špekulirajo samo na sedanjih pogodbah, pač pa tudi s pogodbami, odloženimi za 2 meseca vnaprej. ZDA nima pravega in učinkovitega inštrumenta za umiritev razmer na borzah in trgih. Prvič v zgodovini je leta 2000 ameriški predsednik Bill Clinton posegel v manjši krizi, ko so v začetku leta 1999 cene poskočile s pičlih 9 dolarjev nad 30 dolarjev. Tako je septembra 2000 iz strateških rezerv dal na trg 30 milijona sodčkov. Predsednikova poteza pa je bila popolnoma neučinkovita, še več, s tem posegom je prekršil zakon, ki določa uporabo rezerv samo takrat, ko je ogrožena nacionalna varnost države. Ameriške naftne družbe so zlorabile nafto iz strateških rezerv v špekulativne namene, kasneje pa so pod pritiskom Kongresa in sodišč v izven sodnih poravnavah privolile v vrnitev te količine nafte v državne rezerve.
Ne smemo pozabiti negativne vloge mednarodne agencije za energijo (International Energy Agency – IEA) v oblikovanje temnih scenarijev in psihoze na naftnih trgih. IEA je v obdobju 3 mesecev trikrat drastično spremenila svoje napovedi! V zadnji analizi napoveduje IEA gibanje proizvodnje in porabe vse do leta 2030. Vprašanja je, koliko so takšne analize za tako dolgo obdobje realne, če pri tem upoštevamo, da je agencija v 3 mesecih trikrat spremenila svoje napovedi. Po mnenju Mednarodnega inštituta IFIMES so nekateri analitiki IEA v službi borznih špekulantov in dodatno otežujejo umiritev na svetovnem trgu.


5. VLOGA OPEC

V preteklosti je imela organizacija držav izvoznic nafte OPEC, ki združuje 11 držav izvoznic nafte, veliko večji vpliv na svetovne cene surove nafte. V času hladne vojne so se nasprotja med vzhodom in zahodom občasno odražala tudi med članicami. Glavne proizvajalke v tej organizaciji (Saudska Arabija in Iran) danes tesno sodelujeta z ostalim proizvajalkami v kartelu, v tem smislu je OPEC pred leti zarisal spodnje in zgornje cenovne meje, ki naj bi bile med 18 in 25 dolarjev za sodček. OPEC naj bi izvažal na podlagi sistema kvot 26,5 milijon sodčkov na dan, v sedanji krizi pa OPEC načrpa dnevno nekaj več kot 30 milijonov sodčkov nafte. Za organizacijo, ki je bila v preteklosti obtožena za rast cene s strani zahoda in tretjega sveta, po mnenju vseh danes deluje konstruktivno in prvič prihaja priznanje celo od največjega kritika, ZDA. Ameriški podpredsednik Dick Cheney je 10. avgusta 2004 izjavil, da danes sodelujejo z OPEC in ga za tokratno krizo ne morejo obtožiti in da ima kriza korenine prav v ameriških rafinerijah, ki nimajo zadostnih zmogljivosti. OPEC danes tesno sodeluje tudi s proizvajalkam zunaj kartela, denimo Omanom, Mehiko in Norveško, ki so svojo proizvodnjo povečale za 3 milijona sodčkov na dan.


6. KRIZA RUSKE NAFTNE INDUSTRIJE

Ruska Federacija je druga največja izvoznice nafte za Saudsko Arabijo. Ruski izvoz je stalno osciliral, med leti 1987-1999 se je namreč izvoz prepolovil s 591 milijon ton na 306 milijon ton dnevno. Med leti 1999-2002 je Rusija povečala proizvodnjo na 421 milijon ton nafte dnevno, sedanji ruski izvoz presega 9,3 milijona sodčkov na dan. Po mnenju analitikov Mednarodnega inštituta IFIMES je povečanje ruskega izvoza odvisno predvsem od ruske politike. Vprašanje je ali bo Kremelj posegel v tej industrijski panogi in ali bo prav ruska naftna industrija predmet obračuna med ruskimi veljaki? Na žalost težave ruskega giganta »Yukos«, ki izvozi 1,7 milijona sodčkov na dan, potrjujejo te strahove.
Ruska država v vsakem primeru posega v vse ruske naftne družbe s pomočjo ruske paradržavne naftovodne družbe »Transneft«. Predsednik Rusije Vladimir Putin je decembra 2003 v svojem političnem nagovoru povedal, da se mora prenehati s trgovanjem z naravnim bogastvom, kot da bi bili na nekakšnem bazarju. Analitiki so napovedali, da bo Kremelj iz političnih razlogov »nacionaliziral« nekatere ruske družbe. Te analize so bile dokaj točne in so jasno opazne pri težavah »Yukosa«, ki mora za izplačilo davčnih zaostankov prodati ali ruski državi ali zainteresiranim ameriškim družbam večino svojega premoženja. Druga težava ruskega izvoza izhaja iz pomanjkanja kapacitet ruskih naftovodov. Razvoj naftovodov je vprašljiv, če vemo da edini naftovodni koncesionar - paradržavni »Transneft« - nima finančnih zmožnosti. Kljub temu, da je »Transneft« povečal zmogljivosti severnega naftovoda (baltski) do severne Evropo na 50 milijon ton dnevno, ostaja primaren črnomorski naftovod, ki pa zaradi težav z Bosphorsko ožino ni zajet v razvojem planu. Projekti naftovodov Murmansk - Tihi ocean, za katerega so silno zainteresirane ZDA, ter naftovoda Vzhodna Sibirija – Azija, za katerega sta zainteresirana Japonska in Kitajska, za zdaj nista predvidena za realizacijo.


7. POLITIČNA KRIZA V VENEZUELI

Po mnenju Mednarodnega inštituta IFIMES bo stanje v Venezueli negotovo vse do konca mandata sedanjega predsednika Huga Chafeza decembra 2006. Venezuela je peta največja izvoznica znotraj OPEC, izvaža nekaj nad 1,7 milijona sodčkov na dan in lahko pomembno vpliva na cene v ZDA, ki uvažajo 15% nafte prav iz Venezuele.

Po mnenju Mednarodnega inštituta IFIMES cena nafte po ekonomski krizi leta 1997-1998 raste. Izboljšanje svetovnega gospodarstva, posebej ameriškega in azijskega, je imelo vpliv na povečanje porabe energentov, med njimi tudi nafte. Vsi dejavniki kažejo, da bo povpraševanje po nafti v tem desetletju naraščalo in da klasične metode vzdrževanja cen nafte ne bodo učinkovite. Cena nafte se mora formirati na tržnem modelu ponudbe in povpraševanja. Rast cene nafte je tudi reakcija na rast v svetovni trgovini, tako na primer ameriško gospodarstvo že peto leto beleži stalno rast. V preteklosti je takšna rast povzročila povečanje proizvodnje in zmanjšanje potreb po delovni sili, sedanja (gospodarska) rast pa je povečala potrebe po delovni sili vzporedno z rastjo proizvodnje. Vprašanje je ali je svetovno gospodarstvo pripravljeno preživeti globalizacijske krize, med katere štejemo tudi naftno krizo?