Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, na Balkanu in po svetu. V analizi z naslovom »Albanija in globoka kriza demokracije: kako 21. april 2008 še danes oblikuje politično realnost« veleposlanik in izredni profesor dr. Arben Cici preučuje, kako so albanske ustavne spremembe 21. aprila 2008, prispevale h koncentraciji politične moči, oslabitvi demokratične odgovornosti in parlamentarnega nadzora, k omejitvi politične konkurence ter k poglobitvi krize političnega predstavništva. Avtor meni, da je za premagovanje te krize potrebna celovita institucionalna reforma, ki bi okrepila demokratično odgovornost, zagotovila pristno politično predstavništvo in povrnila zaupanje državljanov v demokratične institucije.
To, kar Albanija doživlja danes, ni zgolj kriza vlade. Gre za krizo političnega sistema, ki si je leta prizadeval za koncentracijo oblasti, omejevanje politične konkurence in oddaljevanje državljanov od odločanja. Korenine te krize lahko v precejšnji meri pripišemo 21. aprilu 2008[2], ko so bile v zadnjem trenutku sprejete ustavne spremembe, ki so temeljito preoblikovale arhitekturo političnega predstavništva v Albaniji.
Tistega dne ni šlo le za spremembo nekaj členov ustave. Spremenila so se pravila politične igre. In ko so tisti, ki imajo oblast, hkrati v položaju, da na novo pišejo pravila, ki urejajo njeno izvajanje, se mora nujno postaviti preprosto vprašanje: kdo je pridobil več moči in kdo je izgubil možnost, da to moč nadzoruje oziroma omejuje?
Odgovor nas vodi do težave, ki jo je vse težje spregledati: koncentracijo moči v rokah voditeljev političnih strank, slabljenje parlamenta kot nadzorne institucije ter nastanek sistema, v katerem državljani sicer volijo, a nimajo vedno dejanske možnosti odločati o tem, kdo jih zastopa. Za razumevanje te krize moramo preučiti ne le način upravljanja države, temveč tudi pravila, ki določajo, kdo vstopa v politiko, kdo sprejema odločitve, kdo izvaja nadzor in kolikšen vpliv imajo državljani na spremembo sistema.
Ustavne spremembe z dne 21. april 2008 so bile sprejete s soglasjem dveh takratnih glavnih političnih sil v Albaniji: Demokratske stranke, ki jo je vodil Sali Berisha, in Socialistične stranke, ki jo je vodil Edi Rama.[3]
Reforma ni bila zgolj rezultat običajnega spopada med vladajočo večino in opozicijo. Podprli sta jo stranki, ki sta predstavljali glavna pola politične moči v Albaniji. Kljub nesoglasjem glede upravljanja države sta dosegli dogovor o spremembi temeljnih pravil političnega predstavništva.
Prehod na regionalni proporcionalni volilni sistem z zaprtimi listami je prinesel korenito spremembo v odnosu med izvoljenimi predstavniki in politično močjo, s čimer se je povečal pomen političnih strank in njihovih voditeljev pri izbiri kandidatov za parlament.
V delujoči demokraciji bi morali poslanci zastopati državljane, svoje mandate opravljati neodvisno in skrbeti za odgovornost vlade. Vendar pa v primerih, ko so kandidatura, politično napredovanje in prihodnje volilne možnosti v veliki meri odvisni od odločitev strankarskega vodstva, nastane oblika odvisnosti, ki lahko to vlogo spodkoplje.
To je ena najresnejših težav albanskega političnega modela: parlament postaja vse manj institucija, ki nadzoruje izvršilno oblast, in vse bolj mehanizem za podporo odločitvam parlamentarne večine, ki jo nadzoruje vodstvo stranke.
To ne pomeni, da je vsak poslanec opustil svojo neodvisnost ali da vsako parlamentarno odločitev osebno narekuje vodja stranke. Pomeni pa, da sistem ustvarja močne spodbude za pokornost strankarski hierarhiji, zaradi česar postane ohranjanje politične neodvisnosti »dražje«.
Demokracija ni oslabljena le takrat, ko prihaja do kršitev zakonov. Oslabljena je tudi takrat, ko institucionalna pravila in politične prakse odvračajo izvoljene predstavnike od uveljavljanja svobode in odgovornosti, ki naj bi ju zagotavljal njihov mandat.
V delujoči demokraciji vodja stranke stoji na čelu politične organizacije. Vodja si mora pridobiti podporo članov stranke, se soočiti z notranjo konkurenco, odgovarjati za politične rezultate in odstopiti, ko izgubi zaupanje v svoje vodenje. V Albaniji pa se je zakoreninila močna težnja k personalizaciji strankarske oblasti. Vodja stranke ni več zgolj oseba, ki usmerja organizacijo. Postal je ključna vstopna točka do poslanskega mandata, političnega napredovanja in razdeljevanja priložnosti znotraj stranke.
Ko se ta nadzor združi s strogo poslansko disciplino in šibko notranjo demokracijo, nastane nevarno razmerje: poslanci so odvisni od stranke, stranka je odvisna od svojega vodje, odločanje pa se skoncentrira v vse ožjem krogu. To je model personalizirane politične oblasti, ki se je uveljavil v Albaniji.
V takšnem sistemu institucije sicer obstajajo, parlament zaseda, sprejemajo se zakoni in potekajo volitve. Vendar je ključno vprašanje, ali imajo te institucije zadostno avtonomijo za omejevanje oblasti, ali pa tvegajo, da bodo služile predvsem za legitimizacijo odločitev, sprejetih drugje.
Demokracije ni mogoče meriti zgolj z obstojem volitev. Meriti jo je treba tudi po dejanski zmožnosti izpodbijanja tistih na oblasti, tekmovanja znotraj političnih strank in zahtevanja odgovornosti od vlade. Ko se te možnosti zmanjšajo, kot se je to zgodilo v Albaniji, lahko volitve sicer še naprej potekajo, vendar kakovost demokracije utrpi hudo škodo.
Za albanski politični sistem so značilne znatne prednosti, ki jih v politični tekmi uživata glavni stranki. Ne gre zgolj za vprašanje, koliko strank ima sedeže v parlamentu. Gre za vprašanje, kako sistem deluje in ali v njem sploh obstajajo realne možnosti za enakopravno tekmovanje.
Kadar imajo glavne stranke močan nadzor nad izbiro kandidatov, razpolagajo z uveljavljenimi organizacijskimi strukturami na nacionalni ravni, imajo obsežne vire in imajo znaten vpliv na politično agendo, se nove stranke soočajo z velikimi ovirami za vstop v politični prostor.
Regionalni proporcionalni volilni sistem manjših strank ne izključuje samodejno iz parlamentarnega zastopstva, prav tako pa sam po sebi ne dokazuje obstoja trajnega dogovora med obema glavnima strankama. Kljub temu lahko preplet volilnih pravil, notranjega strankarskega nadzora in neenakopravnega dostopa do virov oteži pojavljanje novih političnih alternativ ter njihovo uveljavitev kot verodostojnih tekmecev.
To ustvarja demokratični paradoks. Državljanom pravijo, da lahko svobodno izbirajo, vendar so alternative, ki bi lahko postale resnično konkurenčne, omejene. Državljanom pravijo, da lahko vlado kaznujejo na volitvah, vendar opozicija morda ne ponuja prepričljivega odmika od istega modela personalizirane oblasti in notranjega strankarskega nadzora. Državljanom pravijo, da spremembe prinašajo volitve, vendar zamenjava imen na čelu institucij še ne zagotavlja spremembe v načinu izvajanja oblasti. Državljanom pravijo, da so svobodne volitve sredstvo, s katerim lahko zamenjajo nosilce oblasti in gradijo državo. Vendar pa volitve v Albaniji prepogosto niso prinesle institucionalnih sprememb, ki so nujne za krepitev države in ponovno vzpostavitev odgovornosti do javnosti.
Kadar politične alternative ne ponudijo verodostojnih institucionalnih sprememb, lahko do menjave oblasti pride le na ravni posameznih funkcionarjev, ne da bi se pri tem spremenil sistem, ki nenehno reproducira iste težave. V tem je bistvo krize političnega predstavništva v Albaniji: nezadovoljstvo z vlado je veliko in upravičeno, vendar je nezaupanje do načina delovanja celotne politične elite morda še globlje.
Ustavne spremembe iz leta 2008 so vplivale tudi na mehanizme, ki urejajo odnose med državnimi institucijami, vključno z načinom volitev predsednika ter razmerjem med izvršilno vejo oblasti in parlamentom.
Ne bi bilo točno trditi, da je ustava predsedniku vlade podelila absolutno oblast. Albanija je ostala parlamentarna republika, katere institucije in ustavni postopki so bili formalno zasnovani tako, da omejujejo vladno oblast. Vendar pa težava sega globlje od samega pravnega besedila.
Čeprav v ustavnem besedilu morda ni zaslediti absolutne oblasti, lahko koncentracija moči postane dejanska realnost, kadar nadzorni mehanizmi ne delujejo ustrezno. Če ima predsednik vlade nadzor nad parlamentarno večino, ta pa sledi strankarski hierarhiji, pri čemer imajo poslanci le malo možnosti za izražanje nestrinjanja, se lahko parlamentarni nadzor nad vlado znatno oslabi – včasih celo do te mere, da postane v veliki meri neučinkovit.
Če nadzornim institucijam primanjkuje zadostne neodvisnosti, avtoritete ali zmogljivosti, postane zagotavljanje odgovornosti izvršilne veje oblasti vse težje. Predsedniku vlade ni treba vsak dan spreminjati ustave, da bi skoncentriral oblast. Dovolj je že, da institucijam, ki naj bi postavljale omejitve, manjka neodvisnosti, volje ali zmožnosti, da bi to učinkovito storile. To je osrednja institucionalna težava, s katero se sooča Albanija: razkorak med formalnim obstojem demokratičnih varovalk in njihovim dejanskim izvajanjem v praksi.
Ena najpomembnejših pomanjkljivosti mehanizma za volitve predsednika republike v Albaniji[7] je tveganje, da ta ne privede do zagovornika ustave in demokratičnih ravnovesij, temveč do predsednika, ki je institucionalno omejen in politično odvisen od večine, ki ga je izvolila, zaradi česar postane v praksi zgolj podrejen izvajalec politične volje te večine.
Kadar je vodja države izvoljen na podlagi volje parlamentarne večine in nato ravna, kot da je zavezan slediti političnim usmeritvam te večine, institucija tvega, da izgubi svoj ustavni smisel obstoja.
Trenutni predsednik je zgovoren primer te težave. Ni prepričljivo dokazal, da je sposoben preseči logiko tekmujočih političnih taborov in prevzeti vlogo institucionalne osebnosti, ki deluje onkraj ozkih strankarskih interesov.
Vendar pa način volitev ne pojasni vsega. Odločilni so tudi osebna integriteta, značaj in pripravljenost na uveljavljanje ustavnih pooblastil. Način, kako se funkcija opravlja, je prav tako pomemben kot mehanizem, s katerim je nosilec funkcije izvoljen. V takšnih okoliščinah obstaja tveganje, da predsedniška funkcija ne bo dojeta kot institucija, ki pooseblja narodno enotnost in varuje ustavno ravnovesje, temveč kot institucija, ki je omejena z interesi politične večine. Predsednik ne bi smel biti podaljšek parlamentarne večine, ki ga je izvolila. Funkcijo bi moral opravljati nepristransko, z integriteto in institucionalno odgovornostjo.
Predsedniku v času njegovega mandata ni uspelo prepričljivo uveljaviti vloge neodvisne in nepristranske državne osebnosti, ki bi uživala spoštovanje ne glede na politične delitve in premogla institucionalno dostojanstvo, potrebno za pomoč pri iskanju rešitve za globoko krizo, v kateri se trenutno nahaja Albanija.
To je ena najbolj problematičnih posledic, ki lahko izhaja iz zaprtih strankarskih list. V delujoči demokraciji bi morali imeti poslanci močne spodbude, da odgovarjajo državljanom. Upoštevati bi morali javni interes, kakovost zakonodaje in posledice svojih odločitev. Toda ko je politična kariera odvisna predvsem od mesta na volilni listi, ki ga določi vodja stranke, se lahko te prioritete obrnejo na glavo.
Namesto da bi se poslanec vprašal: »Kaj od mene pričakujejo volivci?«, se začne spraševati: »Kaj od mene pričakuje vodja stranke?« Namesto da bi nasprotoval slabi odločitvi, se poslanec morda raje odloči za molk. Ko imajo izvoljeni predstavniki močnejše spodbude, da ubogajo vodje svojih strank, namesto da bi odgovarjali pred sodbo državljanov, se povezava med volilnim glasom in politično odgovornostjo oslabi. In ko ta povezava oslabi, se državljani začnejo počutiti izključene iz odločanja.
Volijo, vendar se ne počutijo zastopane. Zahtevajo odgovornost in protestirajo, a naletijo na sistem, v katerem je odgovornost razpršena med institucije, stranke in posameznike, zaradi česar je težko ugotoviti, kdo je dejansko odgovoren za sprejete odločitve. Tako se v Albaniji poglablja kriza predstavništva.
Politična kriza ne ostane omejena le na zidove parlamenta, urad predsednika ali neodvisne institucije. Vpliva na gospodarstvo, družbo in vsakdanje življenje albanskih državljanov.
Kadar ljudje verjamejo, da je napredovanje bolj odvisno od političnih povezav kot od sposobnosti, kadar se nepotizem dojema kot običajna značilnost javnih institucij in kadar se zdi, da so priložnosti rezervirane za tiste, ki so blizu oblasti, se omaje zaupanje v pravičnost in enakost možnosti. Kadar mladi ne vidijo realne možnosti za gradnjo kariere na podlagi lastnih zaslug, nekateri iščejo priložnosti v tujini.[9] Ko podjetniki verjamejo, da je uspeh odvisen od bližine tistim na oblasti, je gospodarska konkurenca škodovana. Ko korupcija ni verodostojno kaznovana, državljani izgubijo vero, da zakon velja enako za vse. Ko se politične stranke obravnavajo kot zaprte organizacije, lahko sposobni ljudje zapustijo politiko ali pa se povsem odpovedo ideji o sodelovanju v njej.
Seveda imajo emigracija, korupcija, ekonomska neenakost in institucionalna šibkost več zgodovinskih, ekonomskih in socialnih vzrokov. Ni jih mogoče pripisati eni sami ustavni reformi. Vendar pa so spremembe iz leta 2008 prispevale k političnemu okviru, v katerem se koncentracija moči in slabitev odgovornosti lahko medsebojno krepita, kar spodbuja občutek politične nedotakljivosti in aroganco, ki jo pogosto spremlja.
Model zastopanja je torej pomemben, ker določa, kako enostavno lahko državljani izpodbijajo napačne odločitve in pozivajo tiste na oblasti k odgovornosti. Vpliva tudi na to, kako učinkovito delujejo demokracija, odgovornost in preglednost v praksi. Ko ti demokratični mehanizmi ne delujejo učinkovito, se težave kopičijo, zaradi česar se državljani počutijo vse bolj nemočne, da bi jih rešili po običajnih institucionalnih kanalih, in so bolj nagnjeni k zatekanju k legitimnemu mehanizmu javnega protesta.
Družba ne izgubi upanja le, ko postane revnejša. Izgubi ga tudi, ko ljudje začnejo verjeti, da trdo delo, sposobnosti in poštenost niso dovolj za spremembo njihovih okoliščin. Takšna je današnja albanska družba.
Ko oblast postane personalizirana, politične stranke pa se zaprejo pred notranjo konkurenco, nastanejo razmere, v katerih je politična zvestoba cenjena bolj kot strokovna usposobljenost. V takšnem sistemu imajo lahko posamezniki s kompetencami, integriteto in novimi idejami, težave pri napredovanju v politični hierarhiji, razen če uživajo podporo vodstva stranke. Po drugi strani pa lahko tisti, ki vzdržujejo tesne stike s središčem moči, uživajo znatne prednosti. To ustvarja začaran krog.
Politične stranke postanejo manj odprte za nove ideje. Notranja konkurenca slabi. Odločanje se skoncentrira v rokah vodje stranke in ozkega kroga sodelavcev – bodisi v vladajoči večini bodisi v opoziciji. Napake se ponavljajo, saj tisti, ki bi jim lahko nasprotovali, nimajo dovolj vpliva ali pa so izključeni iz procesa odločanja. Kadar sta zvestoba in servilnost nagrajeni bolj kot sposobnost in integriteta, politika tvega, da izgubi prav tiste ljudi, ki bi jo lahko izboljšali. Posledično državljani začnejo politiko dojemati kot področje, rezervirano za omejeno skupino voditeljev in njihove podpornike. Zato notranja strankarska demokracija ni zgolj organizacijsko razkošje. Je temeljni pogoj za demokracijo v celotni državi.
Če stranke, ki si prizadevajo za upravljanje države, znotraj lastnih vrst ne zagotavljajo konkurence, preglednosti in odgovornosti, tvegajo, da bodo isti model prenesle tudi v javne institucije. Prav to se je zgodilo v Albaniji.
Kadar je nezadovoljstvo javnosti usmerjeno proti vladi, se zdi politična rešitev razmeroma preprosta: volitve, prenos oblasti in nova večina. Ko pa je nezadovoljstvo usmerjeno proti načinu delovanja celotnega političnega sistema, je kriza drugačne narave. Državljani se ne sprašujejo več le, ali bi morala trenutna vlada odstopiti. Sprašujejo se, ali so politične stranke sposobne zagotoviti pristno zastopanje. Sprašujejo se, ali lahko parlament vlado pozove k odgovornosti. Sprašujejo se, ali lahko volitve prinesejo korenite spremembe ali zgolj zamenjajo ljudi na položajih moči. Sprašujejo se, ali sodstvo, javna uprava in državne institucije služijo javnemu interesu ali pa so pod vplivom političnih interesov.
Zato se lahko nasprotovanje vladi razvije v nasprotovanje celotnemu modelu upravljanja. Če del družbe spozna, da niti vlada niti opozicija ne ponujata prepričljive poti do sprememb, krize ni mogoče rešiti zgolj z zamenjavo ene strani z drugo. Spremeniti je treba tudi pravila in prakse, zaradi katerih je nadzor nad oblastjo otežen in ki omogočajo, da se moč skoncentrira v rokah peščice.
To ne pomeni, da so vse politične stranke enake, da vlada in opozicija vedno nosita enako odgovornost ali da vsak protest izraža isto politično stališče. Vlada nosi neposredno in posebno odgovornost, saj ima dolžnost in institucionalne instrumente za reševanje gospodarskih, socialnih in finančnih težav, zagotavljanje pravne države ter krepitev zaupanja javnosti.
Ravnanje vlade neposredno vpliva na to, ali se tveganje za družbeno razdeljenost povečuje ali zmanjšuje ter ali razmere prerastejo v odprt konflikt, ki bi lahko imel za družbo uničujoče posledice. Žal se to tveganje v Albaniji trenutno ne zmanjšuje.
Ko kriza zaupanja postane sistemska, nobena politična sila ne more zahtevati zaupanja zgolj s tem, da se predstavi kot nasprotnica vlade. Dokazati mora, kaj konkretno namerava spremeniti pri izvajanju oblasti in kako bo omejila lastno avtoriteto.
Opozicija, katere edini cilj je prevzem oblasti, ni nujno odgovor na sistemsko krizo. Odgovor mora biti politična in institucionalna alternativa, ki sprejema jasna pravila, neodvisen nadzor in enako odgovornost za vsakogar, ki je na oblasti.
Kaj se mora spremeniti? Kriza zahteva temeljne spremembe. Rešitev terja ponovno vzpostavitev države, katere institucije služijo javnemu interesu in ne političnemu preživetju tistih na oblasti – države, ki je bila po mnenju številnih državljanov dejansko odvzeta ljudstvu zaradi koncentracije moči, do katere je prišlo po ustavnih spremembah 21. aprila 2008.
Ustava ne sme biti dogovor, namenjen ohranjanju političnega preživetja elit. Zagotavljati mora, da nobena politična elita ne postane neodgovorna. Vendar pa je prav to nevarnost, ki jo je politični razvoj Albanije po 21. aprilu 2008 postavil v ospredje.
Ko danes govorimo o krizi albanske demokracije, moramo pogledati onkraj trenutne vlade, najnovejšega škandala ali zadnjih protestov. Preučiti moramo politični model, ki povezuje te dogodke in oblikuje odnos med državljani in oblastjo.
Težava ni zgolj v tem, kdo vlada danes. Bistvo je, ali imajo državljani dejansko možnost odločati o tem, kdo jih zastopa, kdo jim bo vladal jutri, kako se nadzoruje izvrševanje oblasti in kako je mogoče z demokratičnimi sredstvi odstraniti tiste, ki ne služijo več javnemu interesu.
Prav zato je 21. april 2008 datum, ki ga je vredno ohraniti v političnem spominu države – ne zato, da bi se pretvarjali, da se je zgodovina začela prav takrat, temveč zato, da ne pozabimo, kako so bila spremenjena pravila zastopanja in kakšne posledice so te spremembe imele za razmerje moči v Albaniji.
To pomeni, da moramo – če želimo razumeti sedanjost – pogledati nazaj na odločitve, ki so sooblikovale sistem, v katerem živimo.
Ustavne spremembe z dne 21. aprila 2008 ne pojasnjujejo celotne zgodovine albanske demokracije. Vendar pa predstavljajo pomembno izhodišče za preučevanje tega, kako so se spremenila pravila predstavništva in kako so te spremembe morda prispevale h koncentraciji politične moči. Spominjajo nas, da imajo odločitve o pravilih demokracije posledice, ki segajo daleč onkraj mandatov tistih, ki so jih sprejeli. Demokracija namreč ne umre nujno na dan, ko volitve odpovejo. Namesto tega slabi postopoma: ko volitve sicer potekajo, a je konkurenca vse bolj omejena; ko parlament obstaja, a njegov nadzor nad vlado slabi; ko politične stranke tekmujejo med seboj, a v lastnih vrstah ne dopuščajo pristne konkurence.
In ko državljan začne verjeti, da njegov glas ne more spremeniti ničesar temeljnega, kriza ni več omejena zgolj na politiko. Postane kriza vere v demokracijo samo. Demokracije ni mogoče obnoviti zgolj z voljo tistih, ki imajo koristi od njenih pomanjkljivosti. Zahteva tudi vztrajnost državljanov, ki vztrajajo pri tem, da mora demokracija delovati.
Protestiranje za spremembo sistema, ki ne zagotavlja pristnega predstavništva, odgovornosti in učinkovitega nadzora nad oblastjo, je zato legitimno. Postane nujno, kadar običajni demokratični mehanizmi ne privedejo do potrebnih popravkov. In postane državljanska ter demokratična nujnost, ko molk, pasivnost in neskončno ponavljanje istega političnega modela grozijo, da bodo krizo še poglobili.
Protestirati za preobrazbo sistema, ki ne zagotavlja predstavništva, odgovornosti in učinkovitega nadzora nad oblastjo, ne pomeni nasprotovati demokraciji. Pomeni zahtevati več demokracije – pravo demokracijo, v kateri institucije služijo državljanom, ne pa političnim interesom tistih, ki jih nadzorujejo.
Albanija ne potrebuje zgolj zamenjave vlade. Potrebuje demokracijo, v kateri oblast ne pripada vodji stranke, politični stranki ali vladi, temveč je omejena z neodvisnimi institucijami in odgovorna državljanom. Potrebuje državo, v kateri se zakon ne uporablja v skladu z interesi tistih na oblasti, v kateri institucije niso zgolj orodja političnih strank in v kateri državljani niso le volivci za en dan, temveč so vsak dan nosilci suverenosti. Mladi moški in ženske, ki protestirajo na ulicah Albanije, so med tistimi, ki to zahtevo razumejo najbolj jasno. Ne pozivajo zgolj k temu, da bi položaje moči zasedli drugi ljudje.
Zahtevajo državo, ki pripada njenim državljanom, institucije, ki odgovarjajo javnosti, in politični sistem, v katerem se noben voditelj ne more postaviti nad zakon. Njihova zahteva po obnovi države je v svojem bistvu zahteva po ponovni uveljavitvi demokratične obljube, ki je bila omajana, ko so bila 21. aprila 2008 spremenjena pravila političnega predstavljanja.
Vprašanje, s katerim se danes sooča Albanija, torej ni le, kdo bo jutri vladal, temveč ali bodo državljani te države končno lahko znova prevzeli oblast, ki jim jo je demokracija vselej obljubljala.
O avtorju:
Veleposlanik izr. prof. dr. Arben Cici predava mednarodne odnose na Mediteranski univerzi v Albaniji. Je nekdanji veleposlanik Albanije na Danskem, Hrvaškem in v Rusiji, dvakrat je bil svetovalec predsednika republike za zunanjo politiko, dvakrat direktor državnega protokola na Ministrstvu za zunanje zadeve, je avtor uradnega protokola Republike Albanije, je analitik in odličen strokovnjak za zunanjo politiko.
Stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uradnega stališča IFIMES.
Ljubljana/Tirana, 2.november 2026
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018. Inštitut je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Amended by Law No. 9904, dated April 21, 2008, the Constitution of the Republic of Albania, published in the Official Gazette No. 61/2008. Publication by the Centre for Official Publications, August 2016.
[3] According to the vote by the members of the Assembly of Albania on the constitutional amendments: 115 in favor, 17 against, 3 abstentions, and 1 did not vote. Proceedings of the Assembly of Albania, Year 2008, No. 2. 17th Legislature. Pages 554–579.
[4] Constitution of the Republic of Albania, THE ASSEMBLY, CHAPTER I, ELECTION AND TERM, Articles 64, 65, and 68, amended by Law No. 9904, dated April 21, 2008, published in the Official Gazette No. 61/2008.
[5] Constitution of the Republic of Albania, THE ASSEMBLY, CHAPTER I, ELECTION AND TERM, Article 68, amended by Law No. 9904, dated April 21, 2008, published in the Official Gazette No. 61/2008.
[6] Two constitutional articles addressing motions of confidence and no-confidence. Articles 104 and 105, amended by Law No. 9404, dated 21 April 2008, Constitution of the Republic of Albania, PART FIVE: THE COUNCIL OF MINISTERS; published in the Official Gazette No. 61/2008.
[7] Two articles stipulating the procedures for the election of the President, Constitution of the Republic of Albania, PART FOUR: THE PRESIDENT OF THE REPUBLIC, Article 87 & Article 88, amended by Law No. 9404, dated 21 April 2008; published in the Official Gazette No. 61/2008.
[8] The 2025 data show that citizens display high levels of pessimism: 77% believe that the current corruption situation will remain unchanged. MONITORING CORRUPTION IN ALBANIA 2025 https://seldi.net/wp-content/uploads/2026/03/ACER_SELDI_EN_CMS-2025_.pdf.
Albanian Center for Economic Research (ACER), Southeast European Leadership for Development and Integrity (SELDI)
[9] Albania Ranks High in EU’s Foreign Nationalities, Albanian Daily News, January 30, 2026.
