Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Spodaj objavljamo najbolj pomembne dele analize mednarodnega inštituta IFIMES o aktualnem dogajanju v Saudski Arabiji z naslovom »Kraljevina Saudska Arabija 2020: Bodoči saudski kralj MBS - Atatürk, Deng Xiaoping ali novi Stalin?«.
Kraljevina Saudska Arabija (KSA) prestaja najtežje in najbolj občutljivo obdobje v svoji 250 let dolgi zgodovini - zaradi padca cene nafte na svetovnih borzah, kar sovpada s pandemijo Covid -19, ki je ohromila celotno državo, pa tudi zaradi pet let trajajočega vojaškega posega v Jemnu, ki mu ni videti konca. Korenite spremembe v politični, naftni, gospodarski in vojni doktrini kraljevine so se začele potem, ko je kraljev 35-letni sin princ Mohamed bin Salman (MBS) 23.januarja 2015 postal obrambni minister ter namestnik prestolonaslednika princa Muhameda bin Nayefa. Princ Ben Nayef je bil 29. aprila 2017 umaknjen s položaja in tako je MBS avtomatično postal prestolonaslednik in zaupnik očeta, 84-letnega kralja Salmana. S tem so se začele korenite spremembe politike na vse nivojih znotraj kraljevine (znotraj dinastije, verske hierarhije, gospodarstva, naftne politike in vojaške strategije itd.) .
Zgodovina prve saudske države se začne okoli leta 1744, ko je islamski verski reformator Muhammed bin Abd Al-Wahhab združil moči z vladarjem DiriyahaMuhamedom ibn Saudom v osrednji Arabiji. Njegovi podporniki, navdušeni nad novim verskim voditeljem, so osvojili večino arabskega polotoka do začetka 19. stoletja s podporo širših družbenih slojev. Ta povezava dinastije Al-Saud z vahabitsko razlago islama je ostala ena ključnih značilnosti saudske države vse do danes. Nova arabska monarhija je sprožila reakcijo Osmanskega cesarstva, ki je dejansko vladalo temu območju in tako je cesarstvo leta 1818 uničilo prvo saudsko državo. Kmalu je sledila obnova monarhije, vendar je leta 1891 druga saudska država podlegla notranjim spopadom in vojnam s sosedi.
Sedanjo Saudsko Arabijo ali tretjo saudsko državo je ustanovil Abdul Aziz Al-Saud, znan kot Ibn Saud, ko je začel združevati plemena v pokrajini Nejd v osrednji Arabiji (glavno mesto je Riyadh) in oboroženo napadati tudi druga sovražna plemena.
Ibn Saud je pridobil podporo plemenske vojske imenovane Ikhwan, ki jo je leta 1912 ustanovil Faisal Al-Dawish, tudi sam navdušen nad vahabizmom. Ibn Saud je s pomočjo Ikhwana porazil osmansko vojsko. Ob podpori Velike Britanije je tako Ibn Saud leta 1921 postal sultan pokrajine Nejd. Ob podpori milice Ikhwana je napadel zahodno provinco Hejaz, kjer se nahaja Meka, sveto mesto muslimanov. Hašemitski kralj Hejaza Hussein bin Ali je bil izgnan. Britanci so leta 1921 hašemitom dodelili krono Jordanije in Iraka kot nagrado za zasluge za boj proti Osmanskemu cesarstvu, državi sta bili tako pod britanskim protektoratom.
Hkrati so milice Ikhwan postale nezadovoljne z notranjo politiko Ibn Sauda, ki se je zavzemal za posodobitev in modernizacijo kraljevine ob pomoči tujcev, ki niso muslimani. Posledično so se obrnili proti Ibn Saudu in po dvoletnem boju so bili poraženi leta 1929 v bitki pri Sabilli, kjer so bili njihovi voditelji pobiti.
Tako sta se 23.septembra 1932 dve kraljevini Hejaz in Nejd združili in postali Kraljevina Saudska Arabija. Ta dan je sedaj državni praznik, ki se imenuje saudski nacionalni dan.
Novoustanovljena kraljevina se je opirala na omejene prihodke od kmetijstva in romanja muslimanov iz celega sveta v Meko in Medino. Leta 1938 so bile v vzhodni provinci Al-Ahsa ob obali Perzijskega zaliva odkrite ogromne zaloge nafte, leta 1941 pa se je začelo razvijanje naftnih polj s strani Aramco (Arabian American Oil Company), ki je bila pod nadzorom ZDA. Nafta je Saudski Arabiji omogočila gospodarsko blaginjo in znaten politični vpliv na mednarodni ravni.
Saudska Arabija je s površino približno 2.150.000 km2 druga največja država v arabskem svetu (po Alžiriji), peta največja v Aziji in 12. največja na svetu. Kraljevina ima danes okoli 34 milijona prebivalcev.
Saudska politika je bila po ustanovitvi države dokaj stabilna in je bila povečini usklajena s politiko ZDA v zvezi s pomembnimi vprašanji islamskega sveta, mednarodnimi odnosi in povojni delitvi na zahod in vzhod. Tako je bila Saudska Arabija močno prisotna v Afganistanu po sovjetski invaziji na to državo leta 1979. Osama bin Laden, državljanSavdske Arabijeje ob finančni podpori svoje države in CIA za boj proti Sovjetom ustanovil organizacijo Al Kaida, ki je kasneje postala sinonim za mednarodni terorizem v svetu.
Notranja politika saudske države je bila zgrajena na dveh glavnih stebrih, ki predstavljata dve veji oblasti. Politični steber države tj. dinastije Al-Saud je bil dokaj usklajen med seboj, če izvzamemo dva dogodka. Prvi je bil v novembru leta 1964, ko je bil kralj Saud bin Abdul Aziz prisiljen abdicirati v korist brata Faisala, ki je postal drugi kralj po smrti očeta ustanovitelja. Drugi tak dogodek pa je obračun v dinastiji leta 1975, ko je bil umorjen kralj Faisal. Verski steber monarhije je imel ekskluzivno pravico do urejanja verskih zadev in pa nalogo širjenja minorne in nepomembne islamske ločine vahabizma po svetu. Verska hierarhija je imela absoluten nadzor nad pravosodnim sistemom, šolstvom in versko policijo, ki nadzira izvajanje šeriatskega prava v družbi.
Posvetovalni svet (parlament-Šura) s 150 člani, ki so imenovani s strani kralja (niso izvoljeni na volitvah), predstavlja tretjo vejo oblasti in nima neke pomembne pristojnosti.
Sistem je dokaj dobro deloval na podlagi zelo občutljivega ravnovesja med vsemi vejami dinastije in ob spoštovanju pravil nasledstva, ki so bila določena med sinovi kralja Ibn Sauda in niso bila vertikalna nasledstva z očeta na sina.
Sedanji kralj Salman z imenovanjem sinaMBS za prestolonaslednika prekinil ta pravila, saj ima še vedno živa dva brata - princa Moqrina, rojenega leta 1945, ki je bil kratek čas med januarjem in aprilom 2015 tudi prestolonaslednik. Drugi brat je princ Ahmed bin Abdul Aziz, rojen leta 1942 in je bil med letoma 1975 in 2012 namestnik notranjega ministra, od junija do novembra 2012 pa za kratek čas minister, nato pa je bil zelo hitro razrešen v okviru priprav na vzpon MBS. Princ Ahmed in njegov nečak, bivši prestolonaslednik Mohamed bin Nayef, sta bila aretirana 7.marca 2020.
Saudska Arabija je v času vzpona MBS doživela veliko vzponov in padcev. Njegovo petletno vladavino kot prestolonaslednika so zaznamovale strahovite kršitve človekovih pravic tako državljanov kot tudi članov dinastije.
Po mnenju zahodnih analitikov je bil to najlažji način, da se MBS znebi rivalskih princev. Dal jih je zapreti pod pretvezo korupcije, da bi jih pred domačo in mednarodno javnostjo očrnil kot navadne kriminalce. To je bilo podobno zarotam in čistkam znotraj ožjega kroga komunistične partije v Sovjetski zvezi v časuJosipa Visarijonoviča Stalina.
MBS je v intervjuju z Martinom Smithom v dokumentarnem filmu, ki je bil na ameriški javni televizijski mrežiPublic Broadcasting Service (PBS) predvajan 1.oktobra 2019, pred prvo obletnico umora Khashoggija, prevzel odgovornost za umor, ker se je umor zgodil v času njegove vladavine rekoč: »Prevzamem vso odgovornost, ker se je to zgodilo in sem bil na odgovornem položaju«.
Umor Khashoggija je vsaj začasno zasenčil vse njegove reforme v kraljevini.
V času, ko je svet sredi pandemije Covid-19, nemo opazujemo vojno cen nafte med Saudsko Arabijo in Rusijo. Saudska Arabija je sredi marca 2020 na sestanku OPEC Plus na Dunaju začela z gospodarsko vojno proti Rusiji, da bi povečala svoj delež na naftnem trgu. Saudska Arabija se sooča z več eksistenčnimi grožnjami v času, ko nizke cene nafte ne ogrožajo samo proračun države in programe za diverzifikacijo gospodarstva, temveč tudi krhki položaj prestolonaslednika MBS, katerega imidž je zgrajen na megalomanskih projektih, ki smo jih našteli. Današnja cena nafte pod 20$ za sodček pomeni, da bi kraljevina porabila svoje strateške denarne rezerve v treh letih. Saudski proračun temelji na izvozu 10 milijonov sodčkov dnevno za ceno 80$.
Politika Saudske Arabije za povečanje proizvodnje na 12,5 milijona sodčkov na dan z namenom, da bi vsilila svojo politiko v OPEC Plus na škodo Rusije, se je izkazala kot napačna in kratkovidna. Izvoz nafte predstavlja kar 90% delež saudskega proračuna, vendar le 16% ruskega proračuna. Rusko gospodarstvo je namreč razvito in raznoliko.
Na začetku marca 2020 je sledil nov obračun MBS znotraj kraljeve družine. Princ Muhamed bin Nayef, nekdanji prestolonaslednik in princ Ahmed bin Abdul Aziz, najmlajši brat kralja Salmana, sta bila aretirana zaradi državnega udara znotraj družine, kar še vedno kaže na odpor do njegovega vstopa na prestol. Po mnenju analitikov sedanja represija poteka v kritični fazi, s katero se sooča saudsko gospodarstvo. Kraljevina pospešuje postopek diverzifikacije gospodarstva, da bi predstavila svoje dosežke na vrhu G20 v Riyadhu, ki mu Saudska Arabija trenutno predseduje do konca tega leta.
Zniževanje cen delnic Aramca skrbi MBS, zlasti če se cene nafte ne bodo dvignile. Vpliv padca delnic Aramco na finančni trg bo katastrofalen za gospodarstvo in investicije. Še posebej je vidno povečanje tveganja na borzi, potem ko je podjetje Aramco v enem dnevu izgubilo 10% vrednosti svojih delnic, to je približno 200 milijard $ nominalne vrednosti. Ta padec predstavlja veliko tveganje, ker so saudski državljani v nakup delnic Aramca vložili svoje denarne prihranke in si sredstva celo izposojali od bank.
Res je, da MBS uspel z odpiranjem stroge verske kraljevine zunanjemu svetu in z odstranjevanjem konservativcev iz centrov moči. Toda ti uspehi niso dovolj, da bi prepričali tuje vlagatelje. Stabilnost Saudske Arabije in prihodnost MBS sta odvisna od naložbenih projektov in diverzifikacije gospodarstva, tako bi se odprla delovna mesta za šest milijonov mladih brezposelnih kot je obljubil sam MBS.
Prihodnost bo vpisala MBS v zgodovino - ali mu je uspelo modernizirati Saudsko Arabijo kot Mustafu Kemalu Atatürku, ki je na pogorišču Osmanskega imperija zgradil demokratično in moderno Republiko Turčijo, ali bo zapisan kot kitajski Deng Xiaoping, arhitekt kitajskih gospodarskih reform med letoma 1981 in 1989, ali pa bo novi arabskiJosip Visarijonovič Stalin? Arabskem svetu nikoli ni zmanjkalo diktatorjev in uničevalcev lastnih držav - od iraškega Sadama Huseina do sirskega Basharja Al-Assada, sudanskega Omar Al-Basheerja in še bi jih lahko naštevali.
Ljubljana/Riad, 29. aprila 2020
Opomba:
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN od leta 2018.
