Slovenija in Zahodni Balkan



Dr. Jožef KUNIČ

● član Mednarodnega inštituta IFIMES

● častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)

● nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji

 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik dr. Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES, častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) in nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji analizira odnose Slovenije s sosednimi državami in z državami Zahodnega Balkana. Njegov članek »Slovenija in Zahodni Balkan« objavljamo v celoti.

 

Slovenija in Zahodni Balkan

 

V obdobju po osamosvojitvi si je slovenska zunanja politika zadala cilje, ki so bili usmerjeni predvsem v umestitev Slovenije v mednarodno okolje kot suverene, priznane in verodostojne države. Hotela je biti mednarodno priznana in torej sprejeta med članice OZN, želela je uveljaviti niz meddržavnih in mednarodnih sporazumov s čimer si je zagotovila nemoteno mednarodno sodelovanje, hotela je postati članica EU, članica Nata in članica držav z evrom kot valuto in biti članica tako imenovanega Schengenskega sporazuma. Vse te cilje je dosegla. Vendar pa nikakor ne smemo spregledati, da ni smela nasprotovati nekaterim stališčem nekaterih držav, ker je bila pač odvisna od njihove volje, da so dale želena soglasja. Nekateri so označevali takšno politiko za politiko upognjenih hrbtov, bile pa so prisotne tudi druge bistveno bolj slabšalne formulacije. Vendar to ni bila slaba politika, nasprotno, saj je cilje dosegla. Po tem, začetnem obdobju, je Slovenijo prizadela ekonomska kriza, kar ji je oslabilo mednarodne pozicije in vzelo ogromno energije, pa tudi ni se mogla izogniti uklanjanju nekaterih mednarodnih zahtev, da je iz krize izšla.Videti je, da so nekatere države to zaznale in to upoštevale v svoji zunanje politični dejavnosti.

Izzivi v zvezi z odnosi s sosedi

 

V letu 1947 sklenjen Pariški mirovni sporazum je Italiji odvzel del s Slovenci naseljenega ozemlja in del ozemlja, kjer so tradicionalno živeli Italijani. Pariška formula, kot imenujemo s strani Francije predlagano mejno črto, je pustila približno toliko ne italijansko govorečih prebivalcev v Italiji kot italijansko govorečih v tedanji Jugoslaviji. 

 

Italija s to rešitvijo ni bila zadovoljna. »Italija je bila čvrsto na stališču revizije mirovne pogodbe – tradicija, ki se kontinuirano vpleta v njeno sedanjo politiko do Slovenije« (Gombač, 1996). Že v letu 1948 je bila po besedah N. Trohe podana tristranska izjava. »Zahodne sile so 20. marca 1948 sprejele izjavo o priključitvi celotnega STO Italiji. Izjava je imela deklarativni značaj, poleg podpore italijanski politiki naj bi tudi ohranjala anglo-ameriško vojaško navzočnost v Trstu« (Troha, 2019)

 

V zunanji politiki Italije pa je možno opaziti, da je zaznala slabosti in popustljivosti slovenske zunanje politike. Italija je uradno potrdila nasledstvo tako imenovanih Osimskih sporazumov le za Slovenijo, baje pa ne za Hrvaško. Osimskemu sporazumu je sledil tako imenovan Rimski sporazum, v skladu s katerim bi za podržavljeno premoženje optantov morala Jugoslavija plačati Italiji 100 milijonov dolarjev. Hrvaška in Slovenija sta se dogovorili, da Slovenija plača dve tretjini, Hrvaška eno tretjino. Slovenija je denar  v celoti nakazala na fiduciarni račun, a Italija denarja ne sprejme. Ne implementira tega sporazuma in s tem v nekem smislu relativizira Osimski sporazum, saj je Rimski nadaljevanje Osimskega.

 

Ena od travmatičnih postaj naše zunanje politike je, kot pravi Saša Vidmajer, »na primer oglejski sporazum iz leta 1994, Italija se je z njim prvič približala svojemu cilju revizije mednarodnih pogodb. Zunanji minister Antonio Martino, ki se je ure dogovarjal z vodjo slovenske diplomacije Lojzetom Peterletom, se je na stopnicah mestne hiše v Ogleju, kjer smo proti večeru novinarji čakali na izjave, blago smehljal.« (Vidmajer 1, 2019). Po nekaterih poročilih je namreč zunanji minister Slovenije Peterle pristal na to, da se Osimski sporazumi nadgradijo, kar je bilo s strani slovenske politike ostro zavrnjeno, saj bi nadgradnja pomenila zmanjševanje pomena teh sporazumov, ki dokončno opredeljujejo državno mejo in bi odprla prostor za njihovo revizijo.

 

Prikazovanje zločinov le naše strani in popolno zamolčanje zločinov fašizma se je dodatno utrdilo z uvedbo »Dneva spomina na žrtve nasilja«, ki ga je Italija uvedla in prvič obeležila 10. februarja 2004.  Od tedaj se vsako leto enostransko prikazuje zgodovina. Zamolčijo se namreč dejanja fašistov in predvsem se ne omenja izvirnega vzroka za grozodejstva.

 

Razstava o trpljenju optantov v parlamentu EU v Bruslju leta 2019 prikazuje resnično trpljenje in tragične usode, a ne pove, zakaj je do tega prišlo, kje je temeljni vzrok in kdo je za njega odgovoren.

 

Šokantna pa je bila izjava predsednika parlamenta EU Antonia Tajanija na dogodku 10. februarja 2019 v Bazovici, ko je dejal »Živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija«. »Tajaniju se v Bazovici ni zareklo. Slovenije ne ogroža toliko Rusija ali Kitajska, bolj same članice EU okoli nas, tudi Nato kot dežnik sumljivega gospostva. Tu je kost slovenske varnosti...« (Kovač, 2019). Izjava in z njo celoten dogodek je le del konstantne politike, ki v svojem bistvu ni odvisna od tega, ali vlada desnica ali levica. Je del nacionalne politike, nacionalnega interesa Italije, to pa je, ko bi bilo in če bi bilo možno, revizije meje med Italijo in Slovenijo in Hrvaško.

 

Kmalu je sledil dokument, ki ni ravno v duhu pomiritve nasprotij izpred sedemdesetih let.  »Deželni svet Furlanije - Julijske krajine je sprejel dokument, v katerem je sporna definicija pobojev ob koncu druge svetovne vojne. V njem piše, da so bile fojbe sredstvo etničnega čiščenja.« (Dokument, 2019)

 

Vendar pa je največja napaka, ki jo Slovenija lahko naredi, da za ta dejanja obtožuje Italijo. Italija in njihovi politiki  imajo ne le pravico temveč državljansko dolžnost, da delujejo v prid svoji državi oziroma svojemu narodu. Slovenska politika pa bi se morala zavedati, da ni več potrebe po ponižnemu molku in nedelovanju, ampak na ustrezen način, v duhu dobrega sosedstva, vendar jasno in odločno kazati, da smo trdni v svojih stališčih in v poznavanju in branjenju naše resnice.

 

Jugoslavija je bila ena od podpisnic tako imenovane Avstrijske državne pogodbe (ADP), ki je pravna in politična osnova današnje avstrijske republike. Slovenija je večkrat izrazila željo, da bi kot ena od naslednic Jugoslavije nasledila status, ki ga je Jugoslavija v tej pogodbi imela. Na to Avstrija ni nikoli pristala in je odločno in javno izrazila stališče, da Slovenija ni naslednica ADP. S tem je na simbolni ravni, tako so mnogo razumeli, dala jasno vedeti, da Slovenija za njo pač ni tako pomembna, kot je bila Jugoslavija. »O pomenu ADP se pogosto uporablja jugoslovansko retoriko, to je poudarjanje predvsem sedmega člena, kar je v času Jugoslavije bilo brez dvoma pomembno vprašanje. Vendar pa mnogi, ki se bojijo zameriti sosednji državi in ki so morda kdaj tudi kaj obljubili, trdijo, da je stanje slovenske manjšine rešeno na dokaj sprejemljiv način in »draženje« z notifikacijo ni potrebno in naj nebi nikomur nič koristilo. Vendar pa gre za drugo, po mojem mnenju bistveno pomembnejše dejstvo. ADP je pogodba, na kateri bazira današnja Avstrijska republika in ta pogodba je določila meje sodobne republike Avstrije.« (Kunič1, 2019)

 

V času obstoja Jugoslavije si Avstrija ni upala postaviti vprašanja avstrijske manjšine v Jugoslaviji. V zadnjem času se je to vprašanje večkrat postavilo, čeprav je jasno, da je način upoštevanja avtohtonih manjšin v Sloveniji tak, da za prostorsko razpršeno manjšino ni izvedljiv. Gre za vse bolj trajen mehak pritisk na Slovenijo.

 

Tudi ta pritisk je legitimen in nikakor ne more biti razlog za kriviti Avstrijo za to trajno usmeritev, ampak mora tudi Slovenija okrepiti svoje pozicije in delovati v svojem nacionalnem interesu.

 

Tudi Madžarska ni pozabila nekdanje svoje veličine, saj je njeno ozemlje-čeprav v okviru Avstro-ogrske - obsegalo znatno večje ozemlje, kot ga ima danes in ki ji je bilo določeno s sporazumi po prvi svetovni vojni. Madžarska krepi svoj vpliv v Prekmurju, ki je pred prvo svetovno vojno bilo del njenega ozemlja. Vpliv pa krepi predvsem z ekonomsko podporo projektom, ki koristijo njeni manjšini. Ta vpliv je legitimen in v skladu z nacionalnim interesom Madžarske in je zaradi tega ne gre obsojati. Kaže samo na to, da tudi ta naša soseda aktivno deluje v skrbi za njene interese.

 

Slovenija ima tudi s sosednjo Hrvaško kar nekaj nerešenih vprašanj, zagotovo je najpomembnejše vprašanje meje med državama. Vendar pa imajo vprašanja s Hrvaško bistveno drugačen pomen kot vprašanja z ostalimi tremi sosedami. Nerešena vprašanja, ki jih ima Slovenija s Hrvaško, so posledica nerešenih posledic osamosvojitve obeh držav in ne gre za prikrite pretenzije po nekdaj njim pripadajočem ozemlju, če izvzamemo vprašanje morske meje, kar je ekonomsko manj pomemben problem, simbolno pa zelo. Vprašanja z ostalimi sosedami pa niso nastala v nekem kratkem preteklem obdobju temveč so rezultat več sto letnih dogajanj in daleč v zgodovino segajočega prevzemanja oziroma naseljevanja teritorija s strani enega naroda v škodo drugega. Za doseganje maksime »stati inu obstati« ima delovanje s Hrvaško znatno drug karakter kot z ostalimi sosedami.

 

Slovenija po začetnem obdobju in po ekonomski krizi

 

Sloveniji se ni več potrebno boječe zavzemati za svoja legitimna stališča. Ni potrebno brez ustrezne reakcije tolerirati dejanja, ki so v prid drugim pa v škodo Sloveniji, pa čeprav so zavita v diplomatsko prefinjenost. Ko gre za naše temeljne interese, je potrebno biti jasen in odločen, seveda ne grob in izven diplomatsko sprejemljivih okvirov. Zavedati se je treba, da smo temeljne zunanjepolitične cilje dosegli, smisel tega dosežka pa je bil ravno v tem, da lahko svoje legitimne interese trdneje zagovarjamo.

 

Da bi Slovenija dolgoročno »stala inu obstala« je potrebno delovanje v več smereh. Potrebna je ustrezna diplomatska dejavnost, zunanje politična dejavnost in državna dejavnost v odnosu z Italijo, Avstrijo in Madžarsko

Potrebno je po vseh svojih močeh zavzemanje za čim bolj trdno, svojim vrednotam zavezano EU. Potrebno je pridobiti dolgoročne zaveznike v svoji bližini.

 

Diplomacija bi morala aktivno seznanjati sogovornike predvsem v Italiji, pa tudi drugod, z uravnoteženim poročilom zgodovinske komisije (Odnosi, 2000). Mnoge diplomacije delijo udeležencem sprejemov, organiziranih dogodkov in priložnostnih srečanj brošure, informacije ali drugo pismeno in slikovno gradivo, ki pojasnjuje njihove poglede in stališča na določena vprašanja. Zakaj nebi naša diplomacija delila rezultata zgodovinske komisije, ki je na razpolago tudi v italijanskem pa tudi v angleškem besedilu? Če so drugod neobjektivno ali enostransko informirani, je to zgolj indikator naše premajhne aktivnosti. »Če želite zasnovati cilje in strategijo zunanje politike, morate delovati na več ravneh. Na najvišji in na nižji politični ravni. Delovati prek znanstvenikov, raziskovalcev, vseh ljudi, ki vam pomagajo, da lahko uveljavite svoj nacionalni interes… Ne zavedamo se, kako pomembno je v diplomaciji, da so diplomati – kot je rekel že Richelieu – vedno in povsod« (Udovič, 2019)

 

Zunanja politika bi morala večkrat opozarjati sogovornike da neobjektivno oziroma enostransko informiranje ni v prid stabilni in mirni Evropi.

 

Država bi morala aktivneje delovati s ciljem objektivnega prikaza dejstev. Zanimiv je na primer spomenik braniteljem slovenske zemlje na Cerju blizu Nove Gorice. Nosil je ime Pomnik braniteljem slovenske zemlje, vendar se je preimenoval v Pomnik miru. Neposredno pod njim se na vsak deseti februar zberejo mnogi, ki spominjajo na čas fašizma, mi pa se, tako je videti, bojimo pomnika, ki bi bil v čast braniteljem. Tam kot da v drugi svetovni vojni in neposredno pred njo ni bilo branilcev naše zemlje. Nadstropji, kjer bi ustrezno gradivo bilo razstavljeno, sta pač na razpolago slikarjem za razstavljanje njihovih del, kar seveda z branjenjem naše zemlje nima prav nikakršne povezave. Je okupator kar tako, brez pritiska branilcev naše zemlje, odšel?

 

ADP je pogodba, na kateri bazira današnja Avstrijska republika in ta pogodba je določila meje sodobne republike Avstrije. Res jih  je postavila geografsko na nekdanje meje, veljavne leta 1938, a pravna osnova za današnje meje je ADP. Tudi za našo severno mejo. Nerazumljivo je, da Slovenija ne želi notificirati svojega nasledstva za pogodbo, ki pravno opredeljuje našo severno mejo. (Kunič2, 2019). Slovenija bi morala brez velikega medijskega oznanjanja poslati diplomatsko noto depozitarju Rusiji z vsebino, da se ima za naslednico podpisnice Jugoslavije. Ni treba več s trepetajočim srcem gledati na to dejanja. Je naš legitimni interes in storili bi tako kot Češka republika. Nihče jim tega ni štel za slabo, pridobili so le na ugledu.

 

Jasno je treba povedati, da je pri nas ureditev na prostoru, kjer živita avtohtoni manjšini takšna, da so vse javne listine, vsi javni napisi tudi v jeziku manjšine. Ali je avstrijsko zahtevo po izenačitvi avstrijske manjšine z manjšinama Italijanov in Madžarov možno razumeti tako, da bi vsi javni napisi po vsej Sloveniji bili tudi nemški, saj manjšina ne živi na omejenem, jasno opredeljenem prostoru, ampak je razpršena po večjem delu Slovenije? To je treba pripovedovati z dvignjeno glavo, seveda na primeren način.

 

Zunanja politika bi takšno stališče morala aktivno posredovati članicam EU v za to primernih trenutkih. Država Slovenija pa bi morala poiskati način, da postane tako stališče čim bolj znano v Sloveniji.

 

Država bi morala znatno bolj intenzivno poskrbeti za to, da bi Prekmurje občutilo, da je Sloveniji mnogo do tega, da bi čutili prednosti tega, da so v Sloveniji. Seveda v veliki meri na področju gospodarstva in doseganja čim manjše brezposelnosti, a to nikakor ni dovolj. Območje bi nujno potrebovalo še kakšno visokošolsko organizacijo, da bi se prebivalci laže izobraževali pa tudi imeli možnost za znanstveno udejstvovanje.

 

Vse navedene aktivnosti pa za dolgoročen in trden obstoj Slovenije lahko da ne bodo zadoščale. Zagotovo pa se v okviru trdne in stabilne EU za preživetje Slovenije ni bati. Prav zato je treba v zunanji politiki Slovenije dati posebno mesto zavzemanju za trdno, vladavini prava in vrednoti miru zavezano EU.

 

Vendar pa tudi EU ni brez problemov. »Kolaps Evropske unije, ki je bil vedno nepredstavljiv, je ne samo možen, temveč neizogiben, pravi Ivan Krastev, eden zanimivejših evropskih javnih intelektualcev in premišljevalcev Evrope. Projekt integracije je po njegovem prepričanju docela izgubil sapo, večina v njem ne prepoznava več mirovnega projekta, ki je zrasel na razdejanju druge svetovne vojne, Evropska unija postaja geopolitično bolj in bolj nerelevantna« (Vidmajer 2, 2019). »V času velikih globalnih in evropskih premikov mora Slovenija natančno spremljati in analizirati dogajanja in voditi aktivno zunanjo politiko, katere temelj je graditev odnosov enakopravnega in dobrega sosedstva. Evropska unija in njena uspešnost ter razvit dialog s članicami so za Slovenijo in njeno stabilno sosedstvo izjemnega pomena. Morebitni razpad EU bi zelo verjetno pomenil velike težave manjše Slovenije v odnosih z večjimi sosedi« (Mirošič, 2019)

 

Za doseganje načela »stati inu obstati« ni dovolj, da se slepo zanašamo na trdno EU, čeprav si jo želimo. Potrebno je pridobiti dolgoročne zaveznike v svoji bližini. Med odnosom do Slovenije s strani Italije, Avstrije in Madžarske in odnosom Slovenije z državami, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije je bistvena razlika. Na odnose  prve trojice držav vplivajo stoletja stari odnosi teh narodov do slovenskega, ki je bil v zgodovini z njihove strani ocenjevan kot manj vreden, z manj kulture in z manjšo politično težo. Ta ocena, predvsem kar se tiče daljno zgodovino, drži in nekateri krogi v teh državah še vedno menijo, da je tudi sedaj tako. Seveda je danes Slovenija priznana in dobro delujoča država in ni racionalnih razlogov za takšno mišljenje. Vendar pa lahko v bodočnosti takšna mnenja ponovno vzniknejo in posledice prevlade takšnih mnenj bi lahko za naš narod bile izjemno slabe. Na dolgi rok Slovenija potrebuje zaveznike in to so lahko le države iz Zahodnega Balkana. V zgodovini s temi narodi nismo imeli dolgotrajnih vojn. Ob tem ne pozabimo vojne z Jugoslovansko ljudsko armado, ki pa je ne moremo pripisati Hrvaški ali kaki drugi sedaj obstoječi državi.

 

Povezava: Slovenija in zahodni Balkan

 

Za dolgoročno dobro sodelovanje Slovenije z državami Zahodnega Balkana je pomembna dokončna rešitev vprašanja meje med Hrvaško in Slovenijo. Za obe državi je potrebno, da spoštujeta pravno zavezujoče razsodbe mednarodnih pravnih instanc, saj bi s tem okrepili svoj ugled v EU in svetu ter povečali svojo verodostojnost. Pogovori o implementaciji razsodb pa bi vsekakor lahko pripomogli k rešitvi tega vprašanja. Glede tega vprašanja sta državi zavzeli bistveno različen pristop. Slovenija se je zanesla na pravo in pričakuje spoštovanje mednarodno pravno zavezujočih rešitev, Hrvaška pa je vedela, da je v mnogih, predvsem pomembnih vprašanjih, političen pristop znatno močnejši in učinkovitejši od pravnega. Doslej je bil političen pristop učinkovitejši. Če upoštevamo pravni pristop, storimo vse, kar potrebuje pravna instanca in se v zvezi s tem vprašanjem ne pogovarjamo z drugo državo, saj bi to lahko zamajalo zaupanje v pravo. Če pa verjamemo v politično rešitev, tedaj se je treba zavedati, da je v politiki bistveno dogovarjanje. Potrebni so torej pogovori o implementaciji pravno zavezujoče rešitve.

 

Z območjem Zahodnega Balkana imamo močne medčloveške odnose, predvsem je področje turizma zelo intenzivno. Imamo pomembne gospodarske povezave in med prebivalstvom imamo kljub vsemu sorazmerno velik ugled. Temu območju tudi imamo kaj za povedati. Velik ugled in še zdaleč ne zanemarljiv vpliv ima mednarodni slovenski inštitut Ifimes. Njegove predstavnike je nedavno sprejel predsednik Srbije, obiskal jih je sopredsedujoči predsednik Bosne in Hercegovin, obiskal jih je predsednik makedonskega parlamenta in nedavno je njihove predstavnike sprejel generalni sekretar Združenih narodov. V Sloveniji je tudi kar nekaj strokovnjakov iz tega področja, katerih mnenja in predloge zasledimo v medijih, tudi tistih, namenjenih strokovni javnosti. So društva, ki se ukvarjajo s tem območjem.

 

Za konstruktivno in plodno sodelovanje pa je v primerih, ko sta dve državi glede nekega vprašanja na nasprotnih bregovih potrebno zavzeti načelno stališče, bazirano na proevropski usmeritvi, to stališče pa podpirati brez vmešavanja v notranje zadeve drugih.

 

Dolgoročno sodelovanje s tem območjem bi krepilo tudi delovanje Slovenije v okviru EU. »Pri vprašanjih glede Zahodnega Balkana pa bi imeli kaj povedati. To seveda ne pomeni nostalgične želje po nekakšni novi politični povezavi s tem delom sveta, ampak na zgodovinskih izkušnjah in na gospodarskih povezavah temelječe poznavanje tega območja. ….To je niša, ki nam daje možnost iniciativnosti in prepoznavnosti ter povečanju ugleda v EU.« (Kunič 2, 2019) Sodelovanje pa naj ne bo formalizirano z neko institucionalno vezjo. Ne potrebujemo institucionaliziranega zavezništva. Interesi naj bodo temelj sodelovanja. To pa zagotovo niso le interesi zgolj Slovenije, ampak tudi drugih držav Zahodnega Balkana.

 

Sodelovanje Slovenije z državami Zahodnega Balkana pripomore k izboljšanju varnostne situacije na tem območju. Zmanjša se verjetnost konfliktov, ki se na Balkanu lahko pojavijo. Takšno sodelovanje bi moralo biti v interesu EU pa tudi v interesu NATO-a. Vsaka krepitev napetosti na Balkanu zgolj slabi varnostno situacijo tako na tem območju kot v celotni EU. Kar se tiče varnosti pa se verjetno vse manj zanašamo lahko na NATO, »Skupno vsem je spoznanje, da so politično vezivo, dojemanje grožnje ter pripravljenost za plačilo cene transatlantske naveze tako popustili oziroma se spremenili, da je zavezništvo politično mrtvo in da je čas za razmislek o njegovi reinkarnaciji« (Cigler, 2019) 

 

Zaenkrat je še preuranjeno govoriti o nekakšni interesni skupini, ki bi vključevala Slovenijo in še nekatere druge države Jugovzhodne Evrope. Po zgledu »Višegrada« bi vsaka od sodelujočih držav v okviru EU znatno pridobila na svojem vplivu. To bi lahko bil dolgoročen strateški cilj.

 

Ne moremo pričakovati, da bi odnosi temeljili na prijateljstvu ali na nekaterih zgodovinskih podobnostih. Sodelovanje mora temeljiti izključno na interesih. S tem bi se okrepila pozicija ne le Slovenije ampak tudi drugih držav Zahodnega Balkana. Katerih, je odvisno od vsakega primera posebej. Izjava predsednika Evropskega parlamenta, da naj živi italijanska Istra in Italijanska Dalmacija ne zadeva le Slovenije, pa čeprav je bila izjavljena tik ob slovenski meji. Izjava zadeva tako Slovenijo kot Hrvaško. Sodelovanje na delovanju obeh prizadetih držav v zvezi s tem vprašanjem bi okrepilo pozicijo tako Slovenije kot Hrvaške. Investiranje na območje, kjer živi madžarska manjšina ni le vprašanje, ki zadeva Slovenijo, ampak tudi Hrvaško in Srbijo. Sodelovanje Slovenije s Srbijo in Hrvaško v zvezi s tem vprašanjem bi le okrepilo pozicijo vseh treh držav.

 

Povezovanje Slovenije z jugovzhodno regijo pa nikakor ne omejuje Slovenije, da se povezuje z drugimi sebi po nekaterih vidikih sorodnih držav. »Zbliževanje z Beneluksom je zanimiva ideja. Gre za grupacijo majhnih in srednje velikih držav, ki jih povezujejo skupni interesi in vrednote. … To so niše in zavezništva, za katere bi bilo dobro, če bi jih slovenska diplomacija gradila, dograjevala in negovala.« (Vidmajer 3, 2019) Vsako takšno in podobno povezovanje je treba vzpostavljati in negovati. Vendar pa vemo, da so države, ki se danes povezujejo, kot na primer Baltske države, Švedska in Norveška, Beneluks, Višegrajska skupina, imele v preteklosti resne medsebojne konflikte in so si bile včasih tudi hude nasprotnice. A bližina, v mnogih elementih skupna zgodovina, medsebojno poznavanje, in še bi lahko naštevali, so na dolgi rok prevagale zgodovinska nesoglasja in spoznale, da je korist od povezovanja in po potrebi skupnega nastopanja mnogo koristnejša od gojena za notranjo politiko uporabljanih zamer.

 

Viri:

 

Dokument (2019): Furlanija - Julijska krajina fojbe opredelila za sredstvo etničnega čiščenja, Dokument https://www.rtvslo.si/svet/evropa/furlanija-julijska-krajina-fojbe-opredelila-za-sredstvo-etnicnega-ciscenja/483826

Cigler, Mirko:70 let Nata: Proslava ali sedmina, Dnevnik 30.3.2019, Ljubljana

Gombač, Boris: Slovenija, Italija od preziranja do priznanja, str. 111, Debora 1996, Ljubljana

Kovač, Bogomir (2019): Vmesni svet, Mladina 1.3.2019, Ljubljana

Kunič, Jožef 1(2019): Kakšna naj bo slovenska zunanja politika? Ifimes, 9.1.2019, Ljubljana,  www.ifimes/si/9617

Kunič, Jožef 2(2019) prav tam

Mirošič, Iztok: Viharno stoletje sosedstva, Delo, Ljubljana, 16.3.2019

Odnosi, 2000: Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956, I raporti Italo-Sloveni 1880-1956, Slovene-Italian Relations 1880-1956, Koper 2000 ISBN 961-6352-23-7

Troha, Nevenka: Zahodna slovenska meja med letoma 1945 in 1954, RTV SLO 3.3.2019,

https://www.rtvslo.si/zidovi/aktualno/zahodna-slovenska-meja-med-letoma-1945-in-1954/480513

Udovič, Boštjan (2019): Kitajska bo Slovenijo zaradi zaspanosti enostavno obkolila, Reporter, Ljubljana, 1.4.2019

Vidmajer, Saša 1 (2019): Mentalni svet podrejenosti, Delo 2.3.2019, Ljubljana

Vidmajer, Saša 2 (2019): Imamo volitve, nimamo izbire, Delo 9.3.2019, Ljubljana

 

Ljubljana, 15. maj 2019