Kdo potrebuje velikodržavne projekte na Balkanu?



 

● dr. Zlatko Hadžidedić

 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Dr. Zlatko Hadžidedić, član Mednarodnega inštituta IFIMES v članku Kdo potrebuje velikodržavne projekte na Balkanu?“ piše o oživljanju velikodržavnih projektov na Balkanu in potrditvi teze o domnevni disfunkcionalnosti multietničnih držav. Njegov članek objavljamo v celoti.

 

Kdo potrebuje velikodržavne projekte na Balkanu?

 

Pred kratkim se je v uglednem ameriškem časopisu Foreign Affairs pojavil članek z naslovom Dysfunction in the Balkans avtorja Timothyja Lessa, v katerem avtor svetuje novi ameriški administraciji, da odstopi od podpore ozemeljski celovitosti držav nastalih po razpadu nekdanje Jugoslavije. Less si prizadeva za novo prikrojitev mej na Balkanu, predstavljajoč dokaj problematično tezo, da so se multietnične države (kot sta Bosna in Hercegovina im Makedonija) pokazale kot disfunkcionalne, etnično homogene države (kot so Hrvaška, Albanija in Srbija) pa so se domnevno pokazale kot uspešne. Poleg tega avtor trdi in da narodi na prostoru Balkana ne želijo več nikakršen multietnični status quo, temveč da se večinoma prizadevajo za končno zaokrožitev  monoetničnih velikodržavnih projektov – Velike Srbije, Velike Hrvaške in Velike Albanije. Po Lessovem načrtu je zamišljeni Veliki Srbiji potrebno priključiti Republiko Srbsko, tudi Črno goro, Veliki Hrvaški bo potrebno priključiti bodočo  'hrvaško entiteto' znotraj Bosne in Hercegovine, Veliki Albaniji pa bo potrebno priključiti Kosovo in zahodni del Makedonije. Vsa prikrojitev mej bi, kot trdi Less, na koncu pripeljala do trajnega miru. Koliko so ti predlogi utemeljeni v geopolitični stvarnosti Balkana, ali se pač Less pojavlja kot glasnik določenih interesov, katerim je pomembno le, da uresničijo svoje geopolitične projekte, kolikšno ceno bi pri tem morali plačati prebivalci Balkana?

 

Najprej poglejmo kdo je avtor tega članka. Kot pravi uradni življenjepis je Timothy Less vodil britanski konzulat v Banja Luki, bil je tudi politični sekretar britanskega veleposlaništva v Skopju. Sedaj pa vodi t.i. svetovalno agencijo z imenom Nova Evropa in je uradno izstopil iz diplomatske službe. Tisto kar bode v oči je to, da je deloval prav v državah, ki so bile po njegovi 'analizi' sodeč najbolj zaželene za razpad, tj. Bosni in Hercegovini in Makedoniji. Potrebno je spomniti, da je britanska zunanja politika še od leta 1990 začasno, ampak precej nedvomno, zagovarjala ustvarjanje zamišljenih etničnih 'velikih držav' – Velike Srbije, Velike Hrvaške in Velike Albanije – kot domnevnih poti k 'trajni stabilnosti' na Balkanu.

 

Klicatelji in zagovorniki vojne na Balkanu

 

V tem kontekstu se je težko znebiti vtisa, da je imenovani diplomat v Banja Luki in Skopju verjetno deloval kot neformalni svetovalec prav tistih političnih sil kot so npr, srbski in albanski separatisti, od katerih se pričakuje, da najbolj močno delujejo v smeri izvedbe takšnih velikodržavnih projektov. Potem ko je uradno zapustil diplomatsko službo, Timothy Less redno objavlja članke v katerim 'predvideva' oziroma poziva k novim etničnim vojnam in etničnim delitvam na Balkanu. V članku v Foreign Affairs si prizadeva prepričati novo ameriško administracijo, da je potrebno sprejeti politiko zaokroževanja velikodržavnih projektov na Balkanu. Ironično, sedaj Less to dela, da bi domnevno preprečil vse te silovite vojne, ki jih vrsto let prav on napoveduje, se pravi poziva in zagovarja. Očitno pozivanje k etničnim spopadom v cilju realizacije velikodržavnih projektov na Balkanu, potem tudi prizadevanja za zaokroževanjeteh projektov, da bi se u regijo domnevno vrnila stabilnost, predstavljajo čiste geopolitične projekcije enega dela britanskega zunanjepolitičnega establishmenta, pri čemer imajo'neodvisni eksperti' kot so Less vlogo, da prepričajo svet, da so te projekcije 'edina razumna rešitev'.

 

No, v kateri meri je on sam 'neodvisen' in so njegove 'rešitve'  'razumne'? Na primer, Less trdi, da so 'nerešena nacionalna vprašanja' glavna ovira k stabilnosti Balkana.Čeprav je že na prvi pogled jasno, da je v vprašanju prosta zamenjava tez. Sama ideja oblikovanja zaokroženih etnonacionalnih držav je ideja, ki je povsod po svetu vodila samo v smeri ustvarjanja nestabilnosti, ker zaokrožene etnonacionalne teritorije ni možno ustvarjati brez uporabe najhujšega fizičnega nasilja, torej brez vojn. Strategija 'reševanja nacionalnega vprašanja' je na Balkanu, in tudi drugje po svetu, vedno vodila edino k stalni nestabilnosti, a nikakor h končni stabilnosti. Kar je še posebej zanimivo je, da so zmagovalci v prvi svetovni vojni na mirovni konferenci v Versaillesu, po tedaj promoviranemu 'principu nacionalne samoodločbe', zagovarjali oblikovanje enotne 'nacionalne države Južnih Slovanov'. Kakšnih sedemdeset let kasneje, so iste sile sprejele in ponekod tudi zagovarjale, razpad te iste južnoslovanske države v imenu neodvisnosti in samoodločbe nekih drugih nacionalnih držav, glede na to, da so nekdanje jugoslovanske republike, z izjemo Bosne in Hercegovine, bile v osnovi konstituirane kot nacionalne države. A sedaj se njihovi glasniki kot je Less prizadevajo za razpad večjega dela teh držav v imenu zaokrožitve etnično čistih velikodržavnih projektov – seveda, spet v imenu  'nacionalne samoodločbe'. Torej, 'nacionalno vprašanje' je očitno ena popolnoma arbitrarna kategorija, spremenljiva v odvisnosti o  geopolitičnih interesov.  Seveda, interesov velikih, a ne interesom tistih majhnih čigar 'nacionalno vprašanje' se tu domnevno'rešuje'.       

Na čakanju novi etnični spopadi na Balkanu?

No, preden zavržemo Lessovo 'analizo' kot seznam želja, se sprašujmo kolikšni je pomen  Foreign Affairs v mednarodnih političnih krogih, in koliko ta članek resnično lahko vpliva na postopke nove ameriške administracije? Foreign Affairs je glasilo telesa, ki se imenuje Council on Foreign Relations (CFR), njegovo članstvo od začetka sestavljajo najbolj ugledni politiki, državni sekretarji, direktorji CIA, bankirji, profesorji, pravniki in najbolj ugledne medijske osebnosti. To telo je bilo leta 1921 zamišljeno kot skupni angloameriški projekt, kot utelešenje t.i. 'posebnega odnosa' med ZDA in Veliko Britanijo, ki je bil ustvarjen med prvo svetovno vojno in ki se je ohranil do današnjih dni. V tem pogledu, težko da na svetu obstaja časopis z večjim političnim vplivom, primerljiv je edino z vplivom, ki ga ima edino sam CFR. Zato se mora geopolitični manifest, ki ga je podpisal Timothy Less, vzeti z največjo možno resnostjo, ker zagotovo odraža interese določenih vplivnih krogov znotraj angloameriškega zunanjepolitičnega  establishmenta. Glede na raven javne podpore, ki jo je Hillary Clinton uživala med svojo predsedniško kampanjo s strani ljudi zbranih okrog časopisa Foreign Affairs, je razumno predpostaviti, da bi ona najverjetneje brez zadržkov sprejela ta Lessov 'dobronamerni' nasvet. Upajmo, da novoizvoljeni  predsednik ZDA-a Donald Trump, ki ni imel niti najmanjše podpore navedenega kroga ljudi, ne bo naiven in da ne bo sprejel zaokroževanje velikodržavnih projektov  predstavljeno v Foreign Affairs kot strategijo in kot vizijo, ki lahko prispeva k miru v katerem koli delu sveta. Če bi do tega prišlo, nas čakajo ne samo novi etnični spopadi na Balkanu, temveč tudi trajna nestabilnost v preostanku sveta.

 

Ljubljana,  26. december 2016