V KATERO SMER REFORMIRATI OZN?

Že več let se v svetu razpravlja o reformi OZN, s poudarkom na reformi Varnostnega sveta. Razprava se je še posebej intenzivirala po neuspelih usklajevanjih stališč v Varnostnem svetu glede napada na Irak, kar je privedlo do vojaške intervencije brez ustreznega soglasja, ki ga lahko da za takšno odločitev ta v svetu edini pooblaščeni organ.

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES), Ljubljana, Slovenija, redno anaalizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik Dr.Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES in predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) v svojem članku "V katero smer reformirati OZN?" analizira v kateri smeri je potrebno reformirati Organizacijo združenih narodov (OZN). Njegov članek objavljamo v celoti.

dr.Jožef Kunič, Veleposlanik
predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)
član Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)

UVOD

Že več let se v svetu razpravlja o reformi OZN, s poudarkom na reformi Varnostnega sveta. Razprava se je še posebej intenzivirala po neuspelih usklajevanjih stališč v Varnostnem svetu glede napada na Irak, kar je privedlo do vojaške intervencije brez ustreznega soglasja, ki ga lahko da za takšno odločitev ta v svetu edini pooblaščeni organ. To ni bila edina vojaška intervencija brez odobritve Varnostnega sveta. V zadnjem času je bila takšna intervencija Nata v Jugoslaviji ter intervencija francoskih čet na Slonokoščeni obali. Ignoriranje resolucij tega organa in izvedba vojaških intervencij brez odobritve so jasen znak, da je potrebno temeljito prenoviti ta organ.

So tudi druga področja delovanja, za katera se občasno sliši, da bi bila potrebna sprememb. Množice prebivalcev planeta, ki živijo pod mejo revščine, naraščanje obolelih z AIDS, ne spoštovanje človekovih pravic v državah s totalitarnimi režimi, neenakopravnost spolov, vse to kaže na potrebo po prenovitvi sistema, ki bi se učinkoviteje spopadal z naštetimi izzivi. A zagotovo je sistem odločanja v zvezi z reševanjem političnih kriz in predvsem vojaških intervencij potreben sprememb. Odločanje se vrši prepočasi, ekonomsko močne države, ki prispevajo večino sredstev v sistem OZN, Nemčija, Japonska, Brazilija, Indija, Italija se pri tem odločanju čutijo odrinjene, stalne članice, ki imajo možnost veta, vztrajajo na v zgodovini pridobljenih privilegijih. Največji problem je povsem ne sankcionirano ignoriranje sklepov, ki naj bi bili zavezujoči ter individualne vojaške akcije, brez odobritve Varnostnega sveta, ki naj bi bil za njihove odobritve edini pooblaščen organ, pri čemer pa ne pridobitev ustreznega pooblastila ne povzroča nobenih sankcij ter se takšne, de jure nelegalne akcije de facto post festum smatrajo kot legalne.

OZN IN SVET DANES

Organizacija združenih narodov je v svoji šestdeset letni zgodovini naredila veliko. Odločilno je pripomogla je k nevtralizaciji konfliktov, preprečevala je oborožene spopade ter doprinesla k boljšemu življenju milijonov prebivalcev našega planeta. Na področju humanitarnih dejavnosti je še vedno uspešna in svet jo potrebuje. Več težav pa ima na področju političnega delovanja. Varnostni svet je v nekaterih za celoten svet pomembnih trenutkih praktično obtičal v dolgih razpravah, v katerih so se ideje, proti ideje, razni argumenti in proti argumenti med seboj prepletali in se vse bolj zategovali v svojevrsten gordijski vozel. Presekala ga je, in to ne enkrat, unilateralna odločna akcija kake države. Lep primer je intervencija v Iraku. Nekaj časa po takšni akciji so se oglašali politiki držav, ki se s presekom vozla niso strinjali, oglašale so se tudi ljudske množice, a čez leto ali dve je praktično ves svet takšno akcijo, ki ni imela legalne podpore v Varnostnem svetu, tretiral popolnoma enako, kot da bi jo bila imela. De jure je mednarodna skupnost ni, a de facto jo je legalizirala. Seveda pravni strokovnjaki trdijo, da so takšne akcije še vedno nelegalne, a politiki, ki imajo moč nad izvrševanjem eventualnih sankcij delujejo tako, kot da bi bil Varnostni svet ZN legaliziral akcijo. Izkazalo se je, da je bilo, če izvzamemo diplomatske praske in nekoliko javno izražene nejevolje, praktično vseeno, ali je legalizacija s strani VS OZN bila korektno in utemeljeno izvršena ali pa ne.

Seveda takšnega stanja generalni sekretar OZN ni mogel tolerirati. Treba je nekaj narediti. Vendar pa se je svet od dne, ko je bila OZN ustanovljena in do danes temeljito spremenil. A ne le, da se je spremenil; še vedno se s sorazmerno veliko naglico spreminja. Če sedaj, v tem trenutku, reorganiziramo OZN tako, da bo ustrezala današnjemu času, tedaj bo že kmalu njena organiziranost, vsaj kar se tiče področja zagotavljanja svetovne varnosti, zastarela. Nekatere države ali pa državne skupnosti (na primer EU) bodo postale močnejše, nekatere ekonomsko močne države bodo lahko sorazmerno zaostajale. Težko je predvideti katere, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je dinamika spreminjanja intenzivna. Ne smemo organizacijske sheme oziroma pravil delovanja zgolj spremeniti, ampak bi jih morali postaviti tako, da bodo pravila sledila spremembam današnjega sveta. Treba bi bilo poiskati sistem spreminjajočih se oziroma prilagajočih se pravil.

Svet se je od konca Druge svetovne vojne zelo spremenil. Ključni spremembi vidim v tem, da je svet po padcu Berlinskega zidu prešel iz bipolarnega v enopolarnega ter v tem, da so pomembnejšo vlogo kot v času bipolarnega sveta začele imeti vrednote.

Zagotovo je prišlo tudi do mnogih drugih sprememb. Razmerje moči držav, ki so stalne članice Varnostnega sveta, se je napram drugim državam bistveno spremenilo. Ruska federacija je relativno šibkejša, Velika Britanija in Francija znatno šibkejši, moč Kitajske se krepi. Vendar pa te spremembe niso tako ključne, da bi samo zaradi njih bila potrebna prenovitev OZN. VB ima še vedno velik vpliv na države Commonwealtha, Francija prav tako na države Frankofonije. Na področju komunikacij in transporta je prišlo do silovitega napredka, vendar to bi moralo zaradi posredovanja informacij, hitrejšega dostopa do njih in lažjega zagotavljanja fizične prisotnosti kogarkoli kjerkoli na svetu, kvečjemu olajšati delo OZN in mu s tem krepiti pomen. Pa temu ni tako. Seveda so se tudi mnoge druge okoliščine spremenile, a ključni sta dve: Edinstvena moč ene same velesile in vse večje zagovarjanje vrednot.

Dejstvo je, da so na svetu ZDA kot daleč najmočnejša država na varnostnih vprašanjih (manj na ekonomskih) absolutno dominantne, kar onemogoča dialog enakopravnih petih stalnih članic Varnostnega sveta in jih občasno postavlja pred izvršena dejstva. "De facto se je pojavila prva globalna prestolnica. To ni New York, kjer se Generalna skupščina vseh nacionalnih držav periodično sestaja. New York bi bil postal svetovna prestolnica, če bi prišlo do svetovnega reda, temelječega na sodelovanju držav, temelječem na legalni fikciji enake suverenosti. Toda do takšnega sveta ni prišlo in takšen pogled je postal anahronizem, upoštevaje nove realnosti transnacionalne globalizacije in nastanek zgodovinsko enkratne suverene ameriške moči. Pa vendar se je pojavila svetovna prestolnica, ne med Hudson in East river, temveč na bregovih reke Potomac; to je Washington DC." (Brzezinski, 2004, str. 132). Odnos ZDA do vloge OZN se lepo vidi iz intervjuja M. Albright, kjer se je govorilo o aktivnostih v Iraku in drugih zunanjepolitičnih vprašanjih. Na vprašanje, kaj bi predlagala OZN, ni navedla nikakršnih političnih vprašanj, ampak jim je svetovala, naj predvsem pomagajo žrtvam cunamija. Njihovo vlogo je postavila predvsem v humanitaren in ne političen okvir. (Albright, 2005, str.3).

Druga pomembna okoliščina, ko se je po padcu Berlinskega zidu še dodatno okrepila, pa je pomen vrednot. "Mednarodna politika, ki je zasnovana na interesih ni nujno perfektna, toda ima to prednost, da lahko omejuje konflikte, o razlikah se je mogoče pogajati, možno je poiskati kompromise. Nasprotje temu pa je politika, ki je zasnovana na socialnih, ekonomskih in verskih vrednotah. Konfliktov ni mogoče omejevati, saj se o vrednotah ni mogoče pogajati in vrednote ene družbe morajo prevladati nad vrednotami druge." (Gilpin, 1990, str. 137). "Westfalski sistem je danes v krizi. Principi ne veljajo več, a neke alternative, s katero bi se večina strinjala, še ni. Ne vmešavanje v notranje zadeve drugih držav je bilo opuščeno v prid konceptu univerzalne humanitarne intervencije ali univerzalne pravičnosti. Tega niso opustile le Združene države Amerike, temveč mnoge zahodno evropske države" (Kissinger, 2001, str. 21). "Nekdaj nezaželeno, celo prepovedano vmešavanje v notranje zadeve posameznih držav, je danes sprejeto kot osnova delovanja številnih mednarodnih institucij." (Jazbec, 2005, str.4). Intenzivnost globalnih interakcij je brez primere v zgodovini. Rezultat globalnih interakcij pa je bistveno zmanjšanje pomena državnih mej, ne upoštevanje tako imenovanih »notranjih zadev« posameznih držav ter poudarjanje »splošno veljavnih« vrednot.

Seveda politika današnjega dne ni eliminirala iz dnevnega reda nacionalnega interesa. Prav tako sklicevanje na vrednote ni novo, saj so ZDA v imenu tako imenovanih vrednot kontinuirano intervenirale v svetu, na primer po Monrojevi doktrini. Želim poudariti, da zgolj interes ni več dominanten razlog za zunanjepolitične aktivnosti, ampak se je težišče razlogov za aktivnosti oziroma intervencije prevesilo na stran vrednot. »Ne smemo poenostavljeno gledati na humanitarno in univerzalistično retoriko diplomacije ZDA in njeno vojaško akcijo kot fasado, za katero naj bi se skrivala osnovna logika nacionalnega interesa. Priznati bi morali, da sta obe realni: dve konkurenčni logiki, ki sta prisotni v istem vojaško-političnem aparatu. V nekaterih konfliktih, kot je bil na primer na Kosovem, je bila humanitarna logika dominantna, in v drugih, kot na primer v Afganistanu, se zdi, da je bila primarna logika nacionalnega interesa. Zdi se, da sta v primeru Iraka prisotni obe logiki. Vsekakor pa sta v vseh teh konfliktih prisotni obe logiki, pač v različnih dozah in različnih oblikah.« (Hardt, Negri, 2004, str.60). Politika današnjega dne se tako rekoč ne sklicuje na racionalne interese, ki so seveda prisotni, ampak praktično v veliki meri na vrednote. Ne gre za vrednote v ožjem smislu, kot so dobro, želeno ali vredno. Tudi ne gre za vrednote v širšem smislu, kot so dobro, lepota, pravičnost, resnica, krepost in svetost. Gre za vrednote v najširšem smislu, kot so moralnost, religija, umetnost, znanost, ekonomija, politika, pravo in običaji. (Krašovec, 2003, str.95). Politika operira z vrednoto demokracije, vrednoto ne-terorizma vrednoto svobode in univerzalnih človekovih pravic. Vse te vrednote, ki imajo lahko mnogo izgledov, pa definira na sebi primeren način. Odločno zagovarjanje omenjenih vrednot na način, kot to vodilnim v svetu v tem trenutku ustreza, je nekatere napeljalo na morda nekoliko pretirano trditev, da gre za fundamentalizem vrednot (Tariq, 2002, str.285). Zagotovo pa je globalno uveljavljanje teh vrednot, ki pa v od vodilnih sil razumljeni in zagovarjani obliki niso vsem okoljem lastne ter jih težko sprejemajo, povzročilo reakcijo.

Vendar ni le v politiki razlog za vse večje sklicevanje na vrednote. Očitno je, da po obdobju tehničnih inovacij, ki so bile še posebej intenzivne v dvajsetem stoletju, in vse večjem zadovoljevanju materialnih dobrin, velik del človeštva potrebuje zaslombo v vrednotah. Vrednote so odigrale ključno vlogo v iranski revoluciji, so pomemben faktor pri novačenju in delovanju teroristov. Dejstvo, da vrednote prebivalcem razvitega krščanskega sveta veliko pomenijo, potrjuje tudi reakcija širokih ljudskih mas ob največjem pogrebu vseh časov, pogrebu papeža Janeza Pavla II.

Sistem OZN se sedaj ne more opredeljevati na osnovi trenutno veljavnih in s strani velesil subjektivno ocenjenih vrednotah. Ima jasna pravila, ki so primerna za pogajanja na osnovi interesov. Pri odločanju tako koncipiranega organa, kot je koncipiran sedaj, ne morejo biti osnova za odločitve na primer argumenti, da je neka država "zlobna" ali "članica osi zla" ali pa, da "zagotovo ima orožje za masovno uničevanje, saj ne more dovolj prepričati ostalih, da ga nima", ali pa da "zagotovo skriva teroriste, saj ne dokaže, da jih ne". Pa vendar so bili takšni in njim podobni argumenti ključni, za nekatere za cel svet izjemno pomembne odločitve, ki jih je večina sveta razumela in vedela, da jih je bilo pač potreba sprejeti, pa čeprav s formalnega vidika niso bile legalne. To je spravilo VS OZN iz mesta centrale za odločanje v obrobje, kjer lahko post festum akcijo legalizira, če pa je ne, pa je ravno tako vse prav.

»Mnogi politiki, aktivisti in znanstveniki navajajo moralo in vrednote danes kot osnovo za legitimno uporabo sile ne da bi za to potrebovali legalnost. S tem je prišlo do nove strukture legalnosti: uporaba sile je legitimna, če je osnova zanjo moralna in pravična, toda nelegitimna, če je osnova nemoralna in nepravična« (Hardt, Negri, 2004, str.27). Seveda ta "nova struktura legalnosti" nikakor ni kompatibilna niti z logiko, pa kateri deluje OZN niti z organiziranostjo te organizacije.

Nekateri sicer menijo, da se mora svet vrniti v Westfalski sistem, saj drugega ni na vidiku. "Tisti, ki so napovedovali zaton suverenosti morajo povedati, kaj naj ga nadomesti....V odsotnosti jasnega odgovora ni druge izbire kot vrnitev k suverenosti države-nacije in sprejetje dejstva, da jo moramo narediti močno in učinkovito." (Fukuyama, 2004, str. 163). Žal je vse bolj videti, da je to le pobožna želja. Svet se v stare kolesnice ne bo vrnil. Tekel bo po novih in to, morda ne najbolj prijazno dejstvo, moramo pač sprejeti, ga podrobneje raziskati te se mu kar najbolj prilagajati.

PREDLOG SMERI REORGANIZACIJE

Odgovorni v OZN so dolgo vztrajali na organiziranosti, ki se je pokazala za preživeto. Sam princip organizacije je postavljen kot nekakšna svetovna vlada, ki ima nekakšen "parlament", kjer sedijo vse članice, ki so se vnaprej v organizacijo včlanile oziroma bile v njo sprejete ter odločujoči organ Varnostni svet (pustimo ob strani humanitarni del delovanja), ki spominja na Centralni komite, ki je v nedemokratičnih in zelo togih komunističnih sistemih imel (in ponekod še ima) ključno besedo. Nekaj članov organizacije je tako pomembnih, da imajo čast sedeti v Varnostnem svetu, podobno, kot je v komunističnem sistemu nekaj pomembnih članov imelo čast sedeti v Centralnem komiteju, nekaj pa je sploh tako pomembnih, da so tam za vedno in imajo pravico veta, ki izvira iz njihovih preteklih zaslug, podobno, kot so v Centralnem komiteju sedeli »dosmrtni kadri«, katerih negativno mnenje je imelo dejansko težo veta. Več kot očitno je, da takšna osnovna shema ne ustreza svetu, v sedanjem, postmodernem obdobju. Na preživeli komunistični sistem močno spominja tudi dinamika reforme. Tako kot se v okorelem sistemu, ki mu je poveljeval Centralni komite, nikakor ni bilo mogoče v sprejemljivem roku dogovoriti za ključne reforme, tako teče v raznih organih OZN že nekaj let razprava o reformi, ki bi morala že vsaj pred desetimi leti biti izpeljana.

Poskus reorganizacije OZN, ki je bil javnosti najprej predstavljen s strani Visokega odbora (Združeni narodi, 2004) in nato s strani generalnega sekretarja OZN (Združeni narodi, 2005), naj bi (poleg tega da namesto Komisije za človekove pravice predlaga uvedbo Sveta za človekove pravice ter še nekatere druge, manj pomembne spremembe) spremenil strukturo Varnostnega sveta, naj bi ga povečal, dodal nekaj novih članov, a temeljno načelo organiziranosti ostaja. Predlaga povečanje števila članic Varnostnega sveta na 24, pri čemer naj bi po eni varianti bilo novih 6 stalnih članic, število nestalnih pa naj bi se povečalo na 13. Po drugi varianti naj bi dodali 8 novih stalnih članic, nestalnih pa bi bilo 11. S tem bi zadostili željam velikih in ekonomsko močnih držav, da imajo večji vpliv v tem organu, pri čemer pa sistem veta ostaja, z istimi priviligiranimi kot doslej. Poskus spominja na zadnja obdobja komunističnih držav, ko so se centralni komiteji dopolnjevali z novimi ljudmi, ko se je njihova sestava pomlajevala, a odločilni dosmrtni člani so ostajali, pa čeprav niso mogli več nič koristnega prispevati v novem, že zelo drugačnem svetu.

Multilateralna diplomacija v postmodernem obdobju ne daje želenih rezultatov. Organizacije, ki uporabljajo terorizem kot metodo, niso organizirane niti kot samostojne entitete niti kot multilateralne entitete. Delovanje tako bilateralne diplomacije kakor tudi multilateralne diplomacije je kot mehanizem obrambe proti takšnim organizacijam dokaj neuspešno. Te organizacije, kot je na primer Al Kaida, delujejo po načelu mreže. V mrežo so vključene poljubne točke delovanja, s takšnimi nalogami, kot si jih same izberejo ter s takšno intenziteto medsebojnih povezav, kot se jim v danem trenutku zdi potrebna. Mreži je skupen temeljni cilj delovanja ter za dosego cilja pomembne vrednote, vsi ostali elementi organizacijske strukture pa so izjemno fleksibilni. »Potreba po mrežni obliki moči povzroči, da je razprava o unilateralizmu ali multilateralizmu brez smisla, saj mreže ne moremo nadzorovati iz ene komandne točke« (Hardt, Negri, 2004, str.61). Menim, da je v postmodernem obdobju organiziranost delovanja OZN smiselno prilagoditi takšnim potrebam. Za posamezne akcije bi bilo treba ustanoviti vsaki akciji prilagojene mreže. Temu bi tudi lahko rekli »ad hoc koalicije«, z ne vnaprej določeno intenziteto delovanja posamezne članice, ampak z medsebojnimi povezavami, ki se sproti prilagajajo potrebam. Delovanje takšne mreže, ki bi se za vsak primer posebej sestavila, bi bilo hitro, učinkovito, ter nebi imelo težav s članicami, ki skupnemu cilju niso naklonjene. Kdor je »za«, ta je zraven, in to v obliki in intenziteti, kot mu ustreza. Za sodelovanje v takšni mreži ni potrebnega vnaprejšnjega strogo formalnega kriterija, prav tako pa tista kandidatka, ki meni, da vrednote tako osnovane mreže niso kompatibilne z njenimi vrednotami, pač preneha biti kandidatka za vstop v mrežo, brez kakršnihkoli sankcij s strani OZN.

Ni dobro, da formalno pooblaščena organizacija gordijski vozel razvozlava pravno formalno korektno, a tako počasi, da ga mora nekdo, ki ima dovolj poguma, preprosto presekati. Temeljni princip organiziranosti OZN nebi več smel temeljiti na načelu, ki od daleč spominja na organiziranje države po načelu Res publica temveč bi se moral prilagoditi novim realnostim in se približevati načelu Res communis.

Ustanovljena je bila "koalicija voljnih", ki je sodelovala v vojaški akciji v Iraku. Pomemben motiv za sodelovanje je bilo zavzemanje za določene skupne vrednote. Ustanovljena je bila koalicija držav, ki s svojimi varnostnimi silami sodelujejo v Afganistanu, kjer tudi delujejo v prid določenim skupnim vrednotam. Je skupina držav, ki imajo svoje varnostne sile na Balkanu, tudi tu gre za določene skupne vrednote, in še bi lahko naštevali. Če bi vsakokrat čakali na formalno legalizacijo s strani na star, to je na sedanji način organizirane OZN, mnogih teh akcij nebi bilo. Svet bi zagotovo izgledal mnogo slabše. Če pa bi v okviru OZN obstajal organ, ki bi imel nalogo in pozicijo koordinatorja, položaj uglednega organizatorja koalicij oziroma ustreznih mrež, takšnega koordinatorja, ki ima svoj ugled in na osnovi ugleda pridobljeno avtoriteto in moč besede, tedaj bi OZN v novem obdobju lahko odigravala mnogo bolj pomembno vlogo, kot pa jo sedaj. Način organiziranja ter modalitete sodelovanja med članicami mreže oziroma koalicije bi sodelujoče članice mreže s časom same prilagajale, delovanje mreže pa bi vsebinsko nadziral organ, ki bi v primeru potrebe predlagal ustrezne spremembe. Delovanje OZN bi ostalo aktualno in svetu potrebno ter ne bi prišlo v položaj, ko bi zaradi lastnih pravil in lastne organiziranosti postalo tako nefleksibilno, da ga bi bilo treba obiti. Pri koordiniranju bi organ spoštoval interna pravila, ki bi meri upoštevala trenutno relevantna dejstva. Imel pa bi vlogo koordinatorja, usklajevalca fleksibilnih in prostovoljnih koalicij ter bi pomagal pri njihovem nastajanju, delovanju in razpuščanju. Ne bi bilo več potrebe po formalno korektni svetovni vladi, ki v ključnih trenutkih nima zadostne avtoritete ter je lahko spregledana tako s strani velikih in močnih, kot tudi s strani malih. Seveda organ, ki bi izvajal koordiniranje, ne bi potreboval nobenih članic s pravico veta, saj ne bi odločal "od zgoraj" (po načelu res publica) ampak skupaj z zainteresiranimi (po načelu res communis). Ker ne bi bil vlada, ampak koordinator, ne bi imel eksekutivnih pooblastil, ampak bi deloval z močjo ugleda in na osnovi avtoritete, pridobljene z resnimi in utemeljenimi predlogi udeležencem mreže. Organ, v katerem ni članic s pravico veta, deluje kot koordinator in ne vladar. Organ bi moral biti sestavljen iz okrog ducata uglednih osebnosti, ki pa bi hkrati predstavljale države, ki imajo ključno vlogo pri za svet pomembnih odločitvah. Imeti pa bi moral tudi možnost, da, v kolikor se za to odloči večina v organu trenutno delujočih članov, k sodelovanju povabi druge člane (in s tem hkrati predstavnike drugih držav), ki za določen problem v organu sodelujejo popolnoma enakopravno ostalim članicam. Tako problemsko začasno dopolnjen organ bi imel mnogo boljši vpogled v realnosti na območjih, kjer problemi nastajajo in bi bil, tudi na osnovi ugleda začasno povabljenih članic, bistveno bolj ugleden in učinkovit. Ne spoštovanje formalno pooblaščenega organa se v večini svetovnih kultur oprosti, če večina ljudi misli, da njegova odločitev ni bila modra ali je bila celo škodljiva. Ne spoštovanje uglednega in priznano modrega organa pa se smatra v večini svetovnih kultur za nečastno dejanje. Avtoriteta uglednega je mnogokrat znatno večja od avtoritete pooblaščenega.

Predlagana rešitev na prvi pogled izzveni naivno in idealistično. Da bi predlagani organ lahko deloval, dokazuje predlog reforme OZN. Ni ga bilo mogoče izdelati v okviru formalno obstoječih organov. Izdelal ga je lahko panel visokih osebnosti. Brez sistema veta, brez formalnih pooblastil, a z velikim ugledom.

Ob tem nebi bilo potrebno ukiniti strukture Varnostnega sveta, kot je sedanja oziroma kot bo številčno prenovljena po tako imenovani reformi. Dovolj bi bilo predlagani organ ustanoviti in mu nuditi vso potrebno strokovno pomoč, da bi lahko deloval. Postal bi pomembno dopolnilo Varnostnemu svetu in močno orodje v trenutkih, ko bi sistem Varnostnega sveta ali zaradi možnosti veta ali pa zaradi okorelih procedur dejansko odpovedal.

ZAKLJUČEK

Reforma OZN je brez dvoma potrebna. Svet se je od ustanovitve te organizacije korenito spremenil. Zgolj kozmetični popravki brez spremembe temeljev filozofije usklajevanja in delovanja predvsem v kriznih trenutkih ne bodo dali rezultatov. Namesto nekakšne kvazi svetovne vlade, ki za ključne odločitve nima ustrezne moči, ter nima moči, da bi ustrezne akcije ali preprečila ali pa spodbudila, bi bilo koristno, da se ustanovi organ, nekakšen svet uglednežev, ki imajo velik oseben ugled, poleg tega pa hkrati predstavljajo države, ki de facto vodijo svet. Ugledneži naj brez pravice veta in brez potrebnega konsenza vseh podajo mnenja ali predloge, ki pa bodo zaradi ugleda in tehtnih argumentov imeli veliko politično težo. Predlogi naj nebi bili direktive eni ali dvema državama, ampak priporočila mreži, torej koaliciji zainteresiranih, ki želijo doseči skupen cilj ter se zavzemajo za skupne vrednote. Takšen način dela bi seveda s časom moral dobiti novo pravno regulativo in s tem novo pravno osnovo, kar pa bi se dograjevalo sproti, skladno z izkušnjami, ki bi si jih s časom pridobili. Vsekakor bi takšen sistem neprimerno bolje deloval od današnjega, ko v stiski kakšni velesili ne preostane nič drugega, kot da zaradi lastne in svetovne varnosti sproži ustrezno akcijo brez soglasja vseh tistih priviligiranih, ki stalno sedijo v VS OZN ali pa brez zadostnega števila soglasij tistih manj priviligiranih, ki v VS OZN sedijo le trenutno.

LITERATURA

Albright Madeleine; »George Bush doit travailler avec les allies«; Le Monde, Paris; 19.1.2005.
Brzezinski Zbigniew; The Choice: Global Domination or Global Leadership; Basic Books, New York; 2004.
Fukuyama Francis; State Building; Profile Books, London; 2004.
Gilpin Robert; The Global Political System; Order and Violence str.112-139; Clarendon Press, Oxford; 1990.
Hardt Michael, Negri Antonio; Multitude; The Penguin Press, New York; 2004.
Kissinger Henry; Does America Need a Foreign Policy?; Simon&Shuster,London; 2001.
Krašovec Jože; Vrednote na osebi in družbeni ravni; Drugi pogovor o vrednotah; Urad predsednika Republike; 2004.
Tariq Ali; Spopad fundamentalizmov; Znanstveno in publicistično središče, zbirka Alternative; Ljubljana; 2002.
Združeni narodi; Varnejši svet: naša skupna odgovornost; A/59/565; 2004
Združeni narodi;Poročilo generalnega sekretarja; A/59/2005; 2005