In memoriam Demeter Bitenc 1922 – 2018

• Demeter Bitenc 1922 – 2018 •

 

   Slovenska filmska legenda svetovnega slovesa Demeter Bitenc, pretanjena priča minulega stoletja, je v 96. letu umrl danes, v nedeljo, 22. aprila 2018. Zadnjih nekaj let je sodeloval z Mednarodnim inštitutom IFIMES in s svojim vrhunskim umetniškim dometom, talentom in šarmom obogatil vsakoletne podelitve najvišjih priznanj Inštituta izstopajočim javnim osebnostim v mednarodni politiki. To besedilo je spomin na velikega človeka. Poznala in prijateljevala sva četrt stoletja in to je del mojega spomina nanj.

 

   Demeter je odšel v velikem stilu, kot je tudi živel. Zapustil nas je točno opoldne in s tem ponovno povedal, kaj je bil njegov filmski habitat: western filmi, negativni junaki in izpiljene upodobitve psiholoških profilov, katerih bi bil vesel tudi Hitchcock. V svoji zavidljivi igralski karieri, ki je trajala skoraj sedem desetletij, je nastopil v več kot 240 vlogah, kar je impozanten opus. Bil je vrhunski profesionalec in ko si ga kdaj pohvalil, je rutinsko dejal: »Opravljal sem samo svoj posel.« Brez hvalisanja in pretiravanja, ampak z žarom v očeh, zagonetnim izrazom na obrazu in z besedami, polnimi izkušenj, spominov, anekdot in šarmantnosti. Zase je dejal, da je pravi aristokrat, resen, zavzet, odprt in spoštljiv.

 

   Z Inštitutom IFIMES se je seznanil, ker so ga zanimala predavanja in okrogle mize. Še do pred letom dni je bil reden obiskovalec prireditev. Toda svoj neizbrisen pečat pa je dal vsakoletnim podelitvam najvišjih priznanj Inštituta, in sicer na ta način, da je program obogatil z recitali. Tone Pavček, Prešeren, Wislava Szymborska, Rainer Maria Rilke, to so le nekatera od imen domače in svetovne poezije, ki so mu bila blizu. Vsi recitali so dosegljivi na spletni strani Inštituta in si jih je moč ogledati.

 

   Minulo jesen je bil septembra na Bledu v ospredju Rilke. Demeter je v originalu nežno zagrmel vso presunljivost in silino poezije tega nemškega poeta. Serge Brammertz, ki je bil glavni nagrajenec, je imel solzne oči. Po zaključku slovesnosti je prišel k Demetru, ga pred vsemi močno objel in mu dejal: »Veste, Rilke je tudi moj najljubši pesnik.«

 

   Moj osebni spomin na Demetra je širok in globok. Poznala sva se do obisti, pravil mi je o svojih velikih vlogah in majhnih skrivnostih, intimnih in profesionalnih dogodivščinah, pogledu na svet in ljudi, življenjskih izkušnjah, zagatah in lepotah. Praviloma sva se pogovarjala sama. Spomladi minulega leta je v enem pogovoru razširil roke in navdušeno izjavil: »Življenje je lepo!« Kako naj bi mu ugovarjal, si drznil ugovarjati. Nasprotno, bil je velik navdih, spodbuda in prijateljska opora. Za njegovo lansko 95. letnico so čestitke deževale od vsepovsod. Iz Pariza se mu je po telefonu oglasila Marie Versini, ki je v prvem Winetuju igrala Nšo–či (Demeter je bil v tem filmu tihi kavboj Dick Stone).

 

   Ko je pred desetletjem in pol prebral rokopis mojega romana o diplomaciji Mavrica izza duše, mi je dal nekaj izrazito pretanjenih nasvetov in komentiral, da od Prousta naprej česa tako prefinjenega še ni bral. In spomladi 2015, ko sem zaključeval moj turški mandat, mi je rekel, daj, napiši brž še drugi del, jaz sem star in bi ga rad dočakal. Ga je, a tretjega pa, žal, ne bo. Na lanskem knjižnem sejmu je nastopil na promociji moje dvojezične knjige pesmi in potem sva se v množici in šumenju zaklepetala, kot da je to zadnjič. Ali pa prvič, ko sva se spoznala na manjšinski kulturni prireditvi na avstrijskem Koroškem, kjer sem služboval kot konzul. In ko sva se zadnjič videla, v soboto, 24. marca zvečer, je bil že hudo bolan in utrujen od neznosnih bolečin. A vseeno je bil za nekaj minut iskriv, duhovit in pronicljiv.

   »No, zdaj mi boš pa lahko napisal lep nekrolog,« je dejal kar takoj na začetku, jaz sem ga pa osuplo gledal in poslušal. »In ne pozabi napisati, da sem recitiral na Ifimesu.« Nikakor ne bi, seveda, kako neki, te izpiljene fragmente, ki bi jih bil vesel Berlin ali Pariz. Ob slovesu pa je dodal: »In še piši pesmi.«

 

   Demeter jer bil zakladnica anekdot. Navajam samo dve, ki pa v veliki meri ponazarjata, kaj pomeni biti aristokratski freigeist v kateremkoli režimu.

 

   Kmalu po drugi vojni, v tistem naelektrenem  ideološkem ozračju velike preganjavice, je bil posebej opazen zaradi svojega stila oblačenja. Nekoč so ga pripeljali na zaslišanje, češ, da s svojo garderobo, med drugim z belimi usnjenimi rokavicami, propagira buržujsko mentaliteto in kontrapropagando. Šlo mu je zelo za nohte in v zadnjem trenutku, dobesedno, se je spomnil in dejal: »Veste, saj tudi maršal nosi bele rokavice.« Spustili so ga in odtlej je imel mir pred njimi. Med snemanjem filma o Sutjeski so večkrat z Richardom Burtonom posedeli ob tabornem ognju in se pogovarjali, vsake toliko časa pa je Bartona s helikopterjem prišla obiskat Liz Taylor. Večkrat je pogovor nanesel na komunizem in enkrat je Liz dejala, veste, tudi jaz sem komunist. Vsi so jo začudeno pogledali in zrli v njen prstan za milijon dolarjev, ki ji ga je kupil Richard. Ona je to opazila, malo zardela, položila roko na prsi in dejala: »Toda samo globoko v mojem srcu.«

 

   Demeter je bil svetovljan, tak nam ostaja v spominu in ga krasi ter žlahtni. Njega pa ni krasilo izstopajoče nacionalno oz. državno priznanje za njegove umetniške dosežke. Naj si vsak sam ustvari mnenje o tem. 

 

   In za konec, za poslednjo misel na njegovem odhodu v hladno hišo, kamor varna vodi pot pogreba, če povzamemo po Prešernu, je treba spomniti na zgodnja šestdeseta leta minulega stoletja, ko je bil na obisku v Ljubljani Kirk Douglas s soprogo. Demeter je bil njun spremljevalec in Kirk se mu je prek svoje soproge zahvalil s prisrčnim pismom.    

 

   Hvala, Demeter, za vse in počivaj v miru.

 

 

Milan Jazbec