Siriza: vzpon in padec najbolj ikonične levičarske stranke v Evropi - refleksija na desnici

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dr. Tomi Dimitrovski je nekdanji makedonski veleposlanik v Republiki Sloveniji (2014-2018) in nekdanji generalni konzul v Solunu, Republika Grčija (2007-2014). V članku z naslovom »Siriza: vzpon in padec najbolj ikonične levičarske stranke v Evropi - refleksija na desnici« analizira aktualna dogajanja v Grčiji in širše. Njegov članek objavljamo v celoti.

Dr. Tomi Dimitrovski 

Siriza: vzpon in padec najbolj ikonične levičarske stranke v Evropi - refleksija na desnici

 

 

Pot proti vrhu

Temelj levičarskega gibanja v Grčiji je leta 1991 ustanovljena koalicija Sinaspismos, ki je tudi ena od ustanoviteljic Stranke evropske levice (PEL) v Rimu leta 2004. V Grčiji je naslednica Sinaspismosa koalicija radikalne levice, bolj znana kot Siriza. To ime je pravzaprav skovanka grških besed za koalicijo. Sirizo je leta 2004 ustanovilo več levičarskih in skrajno levičarskih strank. Prvi predsednik Sirize je bil Alekos Alavanos (1950). Je zmerno levičarski politik, stranko je vodil do leta 2008. To so bila leta, polna številnih napetosti med koalicijskimi partnerji ter skromnih rezultatov na parlamentarnih in lokalnih volitvah. Mnogi v Grčiji so ti dve stranki povezovali z anarhističnimi skupinami, kar je pogosto povzročalo nemire v Grčiji.

Levi sredini je v tistih letih suvereno vladal Pasok (član Stranke evropskih socialistov – PES), bolj levo od Pasoka pa je bila Komunistična partija Grčije (KKE). Siriza je zasedla majhen prostor levo od politike Pasoka. Nihče ni pričakoval, da bo državi kdaj vladala stranka z radikalno levičarsko ideologijo.

Alexis Tsipras (1974) je bil junija 2009 izvoljen za predsednika Sirize. Koalicija je bila leta 2012 registrirana kot politična stranka. Tsipras je bil tisti, ki je vodil pot od marginalne leve stranke do kvalificirane večine v grškem parlamentu. In januarja 2015 je bil Tsipras po zmagi na parlamentarnih volitvah izvoljen za novega grškega premierja. A treba je vedeti, da mu je pri vsem tem pomagala šibka politika vlade pod vodstvom Nove Demokracije (članice Evropske ljudske stranke - EPP) in Pasoka. Oblikovanje vlade pod vodstvom Sirize je doslej največji dosežek skrajne levice brez primere v EU, pa tudi širše v Evropi.

Stranka, ki je ogrozila evroobmočje

Siriza je podedovala izjemno neugodno gospodarsko situacijo v državi. Od leta 2009 je Grčija v dolžniški krizi in pod strogimi varčevalnimi ukrepi. Vse to je bilo usklajeno v dogovoru z Evropsko komisijo, Mednarodnim denarnim skladom, in Evropsko centralno banko, popularno imenovano Troika.

Prevzem oblasti skrajne levice v eni od starejših članic EU in članici evroobmočja je imel svoje posledice. Yannis Varoufakis (1961) je v novi vladi zasedel mesto finančnega ministra Grčije. Čeprav je na tem položaju ostal le šest mesecev, je bilo to turbulentno obdobje, pogajanja s trojko pa napeta. Varoufakis je po naročilu premierja Tsiprasa na skrivaj pripravljal načrt B, apokaliptični scenarij za »vzporedni likvidnostni sistem« v Grčiji. Sam pa je zatrdil, da Grčija nima ambicij, da bi zapustila evroobmočje. Junija 2015 se je Varoufakis soočil z ultimatom finančnih ministrov evroobmočja. Že naslednji dan je premier Tsipras pozval k referendumu, na katerem bi zavrnili varčevalne ukrepe, ki jih je predlagala Troika. Na referendumu julija 2015 je večina volivcev (61%) rekla NE varčevalnim ukrepom. Varoufakisov odstop je bil posledica referenduma, a tudi veliko presenečenje. Toda tudi Antonis Samaras (1951), predsednik Nove Demokracije. Ta stranka in večina medijev je bila »ZA«.

Varoufakis je sporočil, da je srečanja evroskupine snemal z mobilnim telefonom. Izgovarjal se je, da je to nujno zaradi njegovega dela, saj si nihče ni zapisoval sestankov. Evroskupina sicer strogo ne prepoveduje snemanja srečanj, so pa pogovori tam pogosto zaupni.

Tsipras se je odločil ignorirati voljo volivcev na referendumu. Prav to je bil razlog za Varoufakisov odstop. Sredi julija 2018 je Tsipras dosegel dogovor s Troiko. Ta novi dogovor je zdaj protikandidat Varoufakis označil za še bolj restriktivnega od prejšnjega. Zdi se, kot da je Tsipras opustil skrajno ideologijo in postal zmerno levičarski evropski politik.

Takrat se je več držav zbalo morebitnega domino učinka Grčije na finančno šibkejše članice evroobmočja. Z možnostjo nadaljnjih posledic za enotnost in stabilnost EU.

Zaradi vsega tega je morala Grčija na izredne volitve. Septembra 2015 je bil Tsipras ponovno izvoljen za predsednika vlade. In potem je nadaljeval z restriktivno politiko porabe proračunskih sredstev in varčevalnimi ukrepi.

Premier ki je samo enkrat nosil kravato

V Grčiji predsednik vlade in vlada tradicionalno prisežeta na slovesnosti pred arhiepiskopom Aten in celotne Grčije. Tsipras je prisegel šele pred predsednikom republike Prokopisom Pavlopulosom (1950). Toda kasneje istega dne je Tsipras odšel na srečanje z arhiepiskopom v prostore arhiepiskopije. Tsipras je ateist in grški volivci tega niso pozdravili.

Tsipras je zgovoren in karizmatičen politik. Nekakšna ikona med levičarji v Evropi. Še vedno neguje specifičen način oblačenja, to je, da nikoli ne nosi kravate. Izrazil je iskreno željo po svoji državi in da si bo nadel kravato, ko bo državo rešil iz dolžniške krize.

In jo je izpolnil. Leta 2018 so finančni ministri evroobmočja Grčiji ponudili ugodnejše finančne ukrepe, kar je dejansko pomenilo, da se bo Grčija finančno postavila na lastne noge. Nekega večera junija tistega leta se je Tsipras pojavil s kravato, in to na večernem srečanju s koalicijskimi partnerji. Barva je razumljiva, bordo rdeča. Kravato je nosil le pol ure. To dejanje je posvetil tistim, ki so se zadnjih osem let borili z dolžniško krizo v državi.

Grčija je imela vse od leta 1991 težave z imenom svoje severne sosede. Nacionalistom v državi ni bilo všeč, da ima njihova severna soseda v ustavi ime Makedonija. Za večino od njih se ta država imenuje le Skopje (ime glavnega mesta). Nekateri od njih, čeprav v majhnem številu, še vedno negujejo to politiko. Tistega junija 2018 je takratni minister za zunanje zadeve Grčije Nikos Kotzias (1950) pod Tsiprasovim vodstvom podpisal Prespanski sporazum. S tem je Tsipras z grškega vidika naredil konec dolgoletnemu problemu. Ta dogodek ni povezan z rahljanjem varčevalnih ukrepov Troike. Ali pa morda je?

A treba je vedeti, da je Prespanski sporazum podpisala vlada, torej minister, ki je prišel iz vrst levice. Do takrat in več desetletij grškim strankam, članicam EPP in PES, to ni uspelo oziroma ni hotelo uspeti.

Številni volivci v Grčiji pa podpisa Prespanskega sporazuma niso dobro sprejeli. Čeprav sta Tsipras in Siriza postala velik navdih za druge levičarske stranke po Evropi, je njuna priljubljenost v Grčiji upadala. A predvsem kot posledica dolgoletne restriktivne ekonomske politike v državi.

Siriza je izgubila na parlamentarnih volitvah julija 2019. Novo Demokracijo od januarja 2016 vodi sedanji premier Kiriakos Micotakis (1968). Siriza je izgubila tudi na parlamentarnih volitvah junija 2023, takoj zatem pa je Tsipras odstopil s položaja

Premik Demokratov v levo

Tsipras ni najbolj priljubljena osebnost, ki je izšla iz Sirize v ZDA. To je Varoufakis. Magisterij in doktorat je opravil v Veliki Britaniji. Trenutno je vodja manjše zunajparlamentarne levičarske stranke MeRA25 v Grčiji, a je pogosto medijsko prisoten v Veliki Britaniji in ZDA. Večinoma artikulira svoje levičarske poglede na finance in ekonomijo. V ZDA je velika grška diaspora tradicionalno povezana z Demokratsko stranko. Navsezadnje je sam predsednik Joe Biden (1942) izjavil, da mu je grška skupnost v njegovem volilnem okraju leta med volitvami v Senat dajala brez rezervno podporo na volitvah. V grški skupnosti v njegovem volilnem okraju je v znak sodelovanja in spoštovanja dobil vzdevek Bidenopoulos.

Zdi se, da je pojav Sirize in Varoufakisa nakazal zasuk demokratske stranke v ZDA v levo. Siriza je navdihnila in spodbudila Demokratsko stranko. To se je poznalo tudi v kampanji na primarnih znotraj strankarskih predsedniških volitvah, kjer je levičar Bernie Sanders (1941) na primarnih predsedniških volitvah leta 2016 in 2020 pridobil veliko število glasov. Sandersova levičarska kampanja je vplivala tudi na premik v levo sicer sredinske do levo sredinske politike zmagovitega predsedniškega kandidata demokratske stranke Bidena, ki je bil izvoljen za 46. predsednika ZDA. Nekatere politike brezplačnega zdravstva, odprave študentskih dolgov, socialne podpore, podpore sindikatov, brezplačnega šolstva so utelešenje premika v levo Demokratske stranke ZDA, ki je našel široko podporo volivcev.

Novemu vodji stranke ni uspelo konsolidirati

Stefanos Kasselakis (1988) je bil septembra 2023 izvoljen za novega predsednika Sirize. Del svojega življenja in izobraževanja je preživel v ZDA. Je član LGBT+ skupnosti. Navsezadnje se je Kasselakis vrnil v Grčijo le nekaj mesecev, preden je bil izvoljen za voditelja. Njegov partner, s katerim se je poročil v ZDA, je ameriški državljan. Grčija še vedno ne dovoljuje istospolnih porok. Ena od obveznosti Kasselakisa je tudi, da država prizna te skupnosti.

Na lokalnih volitvah oktobra 2023 je Kasselakis v drugem krogu dal nedvoumno podporo županskim kandidatom iz vrst in s podporo Pasoka. Morda je bila prav ta poteza odločilna, da je Nova demokracija izgubila Atene in Solun, dve največji mesti v Grčiji. Mnogi so mislili, da bo s tem Siriza šla navzgor. Toda stranka je izgubila enotnost v svojih vrstah. To je povzročilo razpad poslanske skupine, nekateri evropski poslanci pa so prebegnili iz strankarskih vrst. Čeprav ima Kasselakis podporo med mlajšimi volivci, je stranka zdaj na spolzkem pobočju. V decembrskih raziskavah javnega mnenja je Siriza prvič po nekaj letih padla na enomestno številko.

Evrovolitve 2024 - boj za drugo mesto v grški politiki

Vse to je pripomoglo k temu, da je stranka Nova Demokracija, čeprav v zmanjšanem obsegu, nadaljevala svojo prevlado v Grčiji. Siriza po anketah ni več na drugem mestu. Zdaj je Pasok. Že zdaj je jasno, da bo Pasok na evropskih volitvah junija 2024 dobil več poslancev kot Siriza. Nova Demokracija bo ostala na vrhu po številu osvojenih poslanskih mandatov.

To daje prostor Pasoku. Evropski poslanec Nikos Androulakis (1979) je na čelu Pasoka od decembra 2021 in je že zasedel drugo mesto na lestvici priljubljenosti grških politikov. Mitsotakis je še vedno nesporno na vrhu.

Če bo Nova Demokracija nadaljevala s sedanjo politiko, bo še nekaj časa prevladovala na političnem prizorišču v državi. Vprašanje je, ali in kdaj bo Pasoku uspelo prehiteti Novo demokracijo. Pasok bo še nekaj časa ostala druga stranka v Grčiji. Trenutno je razlika med Novo Demokracijo in Pasokom okoli 23%. Siriza bo ciljala na drugo mesto. Na tej točki so obeti slabi. Toda Tsipras je leta 2009 z zelo nizkimi ocenami prevzel tudi Sirizo.

Morda je prestrukturiranje grškega političnega prizorišča napoved prihodnjih dogodkov v EU.

Nove tendence v EU - premiki na nasprotnem političnem polu

Zdaj je jasno, da sta največji skrajni levičarski stranki v Evropi, grška Siriza in španski Podemos, izgubili primat. Trenutno ni možnosti, da bi katera koli stranka, podobna Sirizi, v drugi državi EU, pa tudi širše v Evropi, ponovila uspeh Alexisa Tsiprasa. Postavlja se vprašanje, ali je to konec levičarskega gibanja evropske politične scene. A tudi Siriza se je morala obrniti proti sredini, uskladiti varčevalne ukrepe s Troiko, da bi končala svoj mandat na čelu Grčije. Pravzaprav je opustila svojo radikalno ideologijo in ob koncu mandata ni bila več radikalno leva stranka. 

Tudi v EU so v trendu desničarska gibanja. Na Madžarskem, v Italiji, na Nizozemskem, pa tudi v Avstriji, Nemčiji, Franciji, na Poljskem. Obstaja trend izstopa nekaterih strank iz EPP in oblikovanja novega bloka, torej razlikovanja med etabliranimi »konservativnimi in krščanskimi demokrati« ter »radikalno desnimi strankami«. Gre za podoben proces, kot se je med finančno krizo zgodil strankam leve sredine in je pripeljal do vzpona Sirize, Podemos-a, pa tudi nekaterih manjših levičarskih strank v Evropi, kot je Levica v Sloveniji. Na Madžarskem vlado vodi Fides in ta stranka se je od EPP odcepila v času, ko je bila na vrhuncu politične moči. Trenutno je stranka Bratje Italije najbližje zrcalu Sirize na desnici. V drugih članicah EU je radikalna desnica še daleč od sestave vlade in osvojitve premierskega položaja.

Tsipras je, če se spomnite, Sirizo povzdignil iz stranke s skromnimi ocenami v vladajočo stranko v državi. Postavlja se vprašanje, ali bo komu uspelo ponoviti uspeh Sirize, torej katera stranka je to v tem trenutku, ali pa bo nastala kot nova Siriza, a tokrat na radikalni desnici.

O avtorju

Dr. Tomi Dimitrovski je nekdanji veleposlanik Republike Makedonije v Republiki Sloveniji (2014-2018) in nekdanji generalni konzul v Solunu, Republika Grčija (2007-2014). Je doktor znanosti (Univerza v Sheffieldu, Združeno kraljestvo, 2018). Predava strateški management zdravstvenih organizacij na Univerzi v Sheffieldu, Združeno kraljestvo, in zdravstveni management na Evropskem kampusu Univerze York v Solunu, Republika Grčija.

Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.

Ljubljana/Skopje 20.december 2023


[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.