Kakšna naj bo slovenska zunanja politika?

Dr. Jožef KUNIČ

● član Mednarodnega inštituta IFIMES

● častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)

● nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji

 

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik dr. Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES, častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) in nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji analizira kakšna naj bo slovenska zunanja politika.. Njegov članek »Kakšna naj bo slovenska zunanja politika?« objavljamo v celoti.

 

Kakšna naj bo slovenska zunanja politika?

 

Zunanja politika, to še posebej velja za države z majhnim številom prebivalstva, naj bi bila enotna, načelna in dosledna. Zunanja politika malih držav je občutno zahtevnejše področje kot to velja za velike. Močne, obsežne države s številnim prebivalstvom so odpornejše od malih, še posebej tistih, katerih sosede so večje. Richelieu je v svojem Političnem testamentu zapisal: »V državniških stvareh ima pogosto prav tisti, ki ima moč. Šibek bo večini sveta le s težavo dokazal, da se ne moti.« Jasno je, da je vsak akter male države najbrž zelo šibak v primerjavi z akterjem velike države ali celo velesile. Nikoli ne moremo izključiti možnosti, da se bo nekomu v bližini zdel primeren koncept, znan pod pojmom »raison d`état« po katerem so za dobro države in dosego ciljev, ki so v njihovem interesu, opravičljiva vsa sredstva. (Kunič, 2007-1) Ob tem je treba vedeti, da v zunanji politiki ni prijateljev. So interesi, bolj ali manj trdni, bolj ali manj stalni. Ob tem lahko omenimo hudomušno pripombo Kissingerja: Če hočete prijatelja, si kupite psa.

 

Leta 2006 sem se spraševal, kako so poznavalci zadovoljni s slovensko zunanjo politiko. Rezultati analize so pokazali, da »Očitno je, da lahko slovensko zunanjo politiko ocenimo kot politiko, ki zadošča željam pri svojem udejstvovanju in izpolnjevanju pričakovanj na področju svojega delovanja v svetu. Kot zmerno uspešno jo lahko ocenimo pri svojem delovanju na področju zunanje politike do EU in zunanje politike do regije. Slovenska zunanja politika pa po dobljeni oceni nikakor ne zadošča željam slovenskih razpravljavcev na področju delovanja do sosed in na področju delovanja do Slovencev v zamejstvu.« (Kunič, 2007-2)

 

V zadnjih desetih letih se je na področju nalog in izzivov v zvezi z zunanjo politiko zgodilo mnogo sprememb. Slovenija je prešla prvo fazo tranzicije, ki je bila mnogo bolj temeljita kot v primeru večine drugih držav, kjer se je spremenil le družbeno političen sistem. Slovenija pa je morala, kar je seveda močno želela, ustvariti svojo državo, brez državniške tradicije. Na tem področju smo bili tako rekoč tabula rasa. Na področju zunanje politike so bili cilji jasni, politika kljub ideološkim razhajanjem enotna in uspeh ni izostal. Postali smo priznana država, članica vseh pomembnih mednarodnih institucij, postali članica EU, članica NATO, uvedli evro in vstopili v Schengenski sporazum, predsedovali Svetu EU.

 

Zunanja politika v brezciljnem teku

 

Zadnje desetletje pa je obdobje, ko je bilo videti, kot da bi se zunanja politika znašla v brezciljnem teku, nihajoč od ene do druge smeri, očitno brez temeljitega razmisleka, ki bi moral voditi h kar se da enotnem delovanju na tem področju. Na mestu je torej razmislek, kakšna naj bo slovenska zunanja politika v prihajajočem obdobju.

 

Na globalnem nivoju je seveda pomen slovenske politike absolutno marginalen. Vpliv na svetovno pomembne dogodke je praktično zanemarljiv in misel, da bi Slovenija kaj znatnega pripomogla k za svet pomembnim dogodkom je, žal, iluzorna. Pa ne zgolj zaradi majhnosti, tudi strokovnih kadrov z dolgoletnimi izkušnjami je skrajno malo, ni diplomatske oziroma zunanje politične dolgoletne tradicije, je premalo osebnih močnejših povezav v svetu.

 

Pomembno pa je diplomatsko delovati na velesile, ki imajo na nas vpliv. To so nedvomno ZDA, Rusija in Kitajska. Kirn kritično ugotavlja, da je »takoj po nastopu njegove funkcije (ministra Karla Erjavca) v Ljubljano poslal predlog za njegov čimprejšnji obisk v Washingtonu.... Na ta predlog ni bilo odziva«. (Kirn, 2017) To ni opravičljivo, je pa razumljivo. Gospodarska kriza leta 2008 je Slovenijo zelo prizadela in pokazala strahovite težave v gospodarstvu in še posebej v bančništvu. Daleč najpomembnejši napor je bil posvečen prenehanju padanja BDP in nujen preobrat v smeri njegove rasti. ZDA ima izjemno močan političen vpliv, gospodarsko sodelovanje s Slovenijo pa je sorazmerno minimalno. Rusija pa je predstavljala, in še predstavlja, pomemben trg, tako na izvozni strani, kot na uvozni, predvsem v zvezi s surovinami. Okrepil se je del Ministrstva za zunanje zadeve, odgovoren za gospodarsko diplomacijo in tudi z njegovo pomočjo se je gospodarska situacija v Sloveniji močno izboljšala. A časi so se v zadnjih letih, še posebej po aneksiji Krimskega polotoka, močno spremenili. Političen vpliv ZDA je izjemen in zato je tej državi treba posvetiti maksimalno pozornost. To pomeni, da je treba izvesti čim več obiskov na kar se da visokem nivoju, predvsem s strani poleg predsednika države in vlade tudi ministrov, ki vodijo državotvorne resorje. Seveda so nekateri drugi resorji izjemnega pomena, nekateri so de facto bolj pomembni kot državotvorni (to so zunanje zadeve, notranje zadeve in obramba), vendar v pomembnih in vplivnih državah štejejo predvsem državotvorni.

 

Drugi dve velesili, Rusija in Kitajska sta za Slovenijo bolj pomembni z gospodarskega vidika. Rusija kot trg za nekatere slovenske proizvode ter nabavni trg za surovine, Kitajska pa v okviru svoje politike 16+1. S tema dvema državama pa je potrebno močno intenzivirati povezave na nižjih ravneh, vendar naj bodo cilji takšnih povezav jasni, konkretni in z zunanjepolitičnimi usmeritvami Slovenije usklajeni. Kot članica NATO-a in država, ki ima zunanjo politiko kar se da skladno z zunanjo politiko EU (pač kolikor takšne usklajene politike je) je treba biti ustrezno zadržan glede obiskov na višji ravni, torej višje ravni od vodij nedržavotvornih resorjev. Veliko teže diplomatskega sodelovanja naj v kar največji meri prevzamejo diplomatsko konzularna predstavništva, od katerih je potrebno pričakovati in zahtevati konkretne merljive rezultate na področju gospodarstva.

 

Diplomatske aktivnosti z drugimi državami izven Evrope naj se vršijo skladno z gospodarskimi interesi. Vodilno in aktivno vlogo naj torej ima gospodarska diplomacija. Politični vpliv teh držav na Slovenijo in slovenski na njih je skrajno marginalen. Temeljit razmislek je potreben za utemeljitev obiska na visoki ravni v ta del sveta.

 

Nacionalisti zasedli prazen prostor v EU

 

Delovanje slovenske zunanje politike v okviru sodelovanja z Evropsko unijo zahteva nekoliko drugačen razmislek. »Obe veliki politični sili, na katerih je slonela povojna Evropa, socialdemokratska in konservativna, sta se pogreznili v globoko krizo in nobena ne zna oblikovati alternative, prazen prostor so zasedli nacionalisti. Evropska unija je postala kaotična, povsod so prevzele pobudo populistične politike, gledamo globoke frakture v evropskih družbah, resentiment ponižanih in razžaljenih.« (Vidmar, 2018) »Kljub Macronovemu retoričnemu proevropskem entuziazmu je videti, da se je nemško-francoski dvojec znova ujel v modus operandi zadnjega desetletja ali še daljšega obdobja. Brez Francije in Nemčije se v Uniji ne more premakniti nič (kaj šele proti njima), a Berlin in Pariz čedalje težje dosegata kompromise, s katerimi bi poganjali motor Unije.« (Žerjavič, 2018)

 

V takšnih razmerah se mora majhna država, kot je Slovenija, držati nekaj v zgodovini preizkušenih napotkov. Ker je stanje kaotično, so lahko mnoge poteze nepričakovane, zato je treba pozorno spremljati vsa dogajanja v EU, biti kjer je le mogoče zraven. Velja namreč rek: »Kdor ni za mizo je na mizi«. Kaotična situacija nikakor ne sme privesti do tega, da bi menili, da se je potrebno povsem skriti pred dogajanjem. Drugače pa je z iniciativami, ki naj bi jih po mnenju nekaterih Slovenija dajala in tako postala bolj dejavna in bolj prepoznavna. Tak je bil poskus bivšega zunanjega ministra Karla Erjavca, ki je dal vedeti, da bi Slovenija nekako predstavljala most med EU in Rusijo. Ne le, da ta, mehko in diplomatsko nakazana pobuda ni bila sprejeta, bila je deležna celo posmehovanj, pa čeprav namena ne moremo oceniti drugače kot dobronamernega. Iniciative, ki se nanašajo na zunanjepolitično delovanje cele EU, pa čeprav dobre in smiselne, bodo najverjetneje naletele na gluha ušesa. Brez Francije in Nemčije se ne zgodi nič, iniciative mimo njih dveh so vnaprej obsojene na neuspeh. So neuspešen poskus, ki je videti zgolj kot poskus krepitve naše prepoznavnosti.  

 

Popolnoma druga pa je situacija v zvezi z vprašanji, ki se neposredno tičejo Slovenije. Spoštovanje vladavine prava, veljavnost Schengenskega sporazuma, vprašanje nelegalnih migracij, vprašanje skupnih vrednot v EU. Tu pa mora biti slovenska diplomacija vztrajna, načelna in se z vsemi močmi boriti za doseganje lastnih interesov. V ta namen se morajo angažirati najvišji predstavniki države, vsi predstavniki državotvornih resorjev ter vsa v EU delujoča diplomacija. Močno zavzemanje za dosego svojih legitimnih interesov zgolj povečuje ugled naše države. Odločno, konstantno, aktivno, na vseh diplomatskih predstavništvih v EU  in na vseh mogočih srečanjih na vseh nivojih je treba delovati v prid pozitivne rešitve za mejno vprašanje s Hrvaško, v okviru zavzemanja za spoštovanje vladavine prava. Misel, da bo že sodišče svoje reklo in da bo rešitev s tem to vprašanje spravila iz dnevnega reda, je skrajno naivna. Ministrstvo za zunanje zadeve mora voditi seznam vseh v ta namen opravljenih aktivnosti in te aktivnosti spodbujati tam, kjer je njihovo izvajanje minimalno. Posebej je treba pri vseh ustreznih priložnosti poudarjati pomen izvajanja Schengenskega sporazuma, in to še posebej zato, ker mnogi prebivalci držav EU vidijo v svobodi gibanja izjemno veliko pridobitev in je to pomemben razlog za vero v EU in zavzemanje za utrditev te povezave. Glede vprašanja nelegalnih migracij je v okviru EU institucij potrebno odločno zavzemati stališče, da je treba največ storiti tam, od koder migranti prihajajo. Glede EU vrednot je prav tako v okviru EU zavzemati stališča, da povečani nacionalizmi niso v skladu z EU vrednotami ter da vodijo k slabljenju vloge EU v svetu in ne h krepitve njene vloge.

 

Poiskati področje vpliva znotraj EU – Zahodni Balkan

 

Mora pa Slovenija poiskati področje njenega vpliva v EU. Zaradi majhnosti in pomanjkanja diplomatske tradicije Slovenija na pomembne usmeritve EU ne more vplivati. Lahko pa bi aktivneje pomagala evropskim odločitvam, ko gre za vprašanja na Zahodnem Balkanu. Za to je potrebno dvoje: na mnogih področjih, tako državnih kot pri delovanju nevladnih organizacij, je potrebno aktivneje delovati na tem območju. Udeleževati se je v znatno večjem obsegu ustreznih simpozijev, konferenc, univerzitetnih srečanj in podobno. Seveda imamo več procesov, kot na primer Brdo-Brioni, ki na srečo ni edini, ampak to je premalo. Drugo pa, kar bi bilo potrebno doseči, je prepričati evropske institucije, da Slovenija ima v zvezi s tem območjem kaj  povedati, da lahko naše ocene veljajo in so upoštevanja vredne. To bi morala biti usmeritev delovanja slovenske zunanje politike v EU. Ne bomo mogli doseči, da bi se upoštevale naše ideje, kako reševati ukrajinsko vprašanje, kako reševati vprašanja sodelovanja EU z Rusijo in kako reševati druga za EU pomembna vprašanja. Pri vprašanjih glede Zahodnega Balkana pa bi imeli kaj povedati. To seveda ne pomeni nostalgične želje po nekakšni novi politični povezavi s tem delom sveta, ampak na zgodovinskih izkušnjah in na gospodarskih povezavah temelječe poznavanje tega območja. V Ministrstvu za zunanje zadeve bi morali intenzivirati analitično raziskovalen študij tega območja, intenzivirati obiske na nižjih nivojih na tem območju in proaktivno delovati na gospodarski diplomaciji. Diplomatsko konzularna predstavništva v EU in predvsem v Bruslju pa bi morala aktivno prepričevati sogovornike o naši sposobnosti in poznavanju, ko gre za Zahodni Balkan. Čeprav je bila široka diplomatska aktivnost v zvezi s tem območjem nemalokrat potisnjena v drugi plan, ni nič tako zamujeno,  da tega nebi bilo mogoče nadoknaditi. To je niša, ki nam daje možnost iniciativnosti in prepoznavnosti ter povečanju ugleda v EU.

 

Izjemno pomembna je zunanja politika do sosednjih držav. Za majhne države je daleč najpomembnejša ureditev mej, in to z mednarodno priznanimi sporazumi. Vprašanje meje s Hrvaško se sicer pravno rešuje, vsaj Slovenija to pričakuje, a diplomacija mora intenzivno delovati s ciljem, da se bo to vprašanje spravilo iz dnevnega reda. Ob tem je v zvezi s tem vprašanjem treba delovati na razlagi naših stališč pri tistih diplomacijah, ki imajo na Hrvaškem največ ugleda in spoštovanja. To so ZDA, Nemčija in Francija, vpliv pa ima tudi tiha Vatikanska diplomacija. Vsa diplomatsko- konzularna predstavništva morajo sogovornike iz teh diplomacij redno opominjati na važno dejstvo, da je spoštovanje prava nujno potreben pogoj za mirno sožitje in uspešno medsebojno sodelovanje evropskih držav. Absolutno potrebno je vzdrževanje dialoga na nižjih ravneh v okviru absolutno tihe diplomacije, brez oči javnosti in vseh nepooblaščenih oseb.

 

Temeljito je potrebno razmisliti, ali je žica na slovensko-hrvaški meji smiselna in ali res ne zaupamo Hrvaški, da ona dovolj dobro čuva svoje meje. Učinka, ki smo ga pričakovali, da bi s tem Avstrija ne uvajala dodatnih kontrol na naši severni meji, očitno nismo dosegli.

 

Notificirati nasledstvo Avstrijske državne pogodbe (ADP)

 

Slovenija bi morala brez javnega razglašanja notificirati nasledstvo Avstrijske državne pogodbe (ADP). Minili so časi, ko je bila naša pot proti uspešni mednarodni poziciji Slovenije dokaj odvisna od nekaterih držav. O pomenu ADP se pogosto uporablja jugoslovansko retoriko, to je poudarjanje predvsem sedmega člena, kar je v času Jugoslavije bilo brez dvoma pomembno vprašanje. Vendar pa mnogi, ki se bojijo zameriti sosednji državi in ki so morda kdaj tudi kaj obljubili, trdijo, da je stanje slovenske manjšine rešeno na dokaj sprejemljiv način in »draženje« z notifikacijo ni potrebno in naj nebi nikomur nič koristilo. Vendar pa gre za drugo, po mojem mnenju bistveno pomembnejše dejstvo. ADP je pogodba, na kateri bazira današnja Avstrijska republika in ta pogodba je določila meje sodobne republike Avstrije. Res jih je postavila geografsko na nekdanje Trianonske meje, a pravna osnova za današnje meje je ADP. Tudi za našo severno mejo. Nerazumljivo je, da Slovenija ne želi notificirati svojega nasledstva za pogodbo, ki pravno opredeljuje našo severno mejo. Drugo pomembno vprašanje, ki se nanaša na naše odnose z Avstrijo je izvajanje Schengenskega sporazuma. Intenzivno si je potrebno prizadevati, da Schengenski režim ponovno, vsaj do neke sprejemljive mere, ponovno oživimo. Ti razgovori morajo potekati stalno na vseh ravneh. 

 

Posebno pozornost, tako materialno kot nematerialno je treba posvetiti slovenskim zamejcem.  Nekatere države območjem, kjer živijo njihovi zamejci, posvečajo znatno pozornost, zaradi česar nekateri slovenski politiki niso zadovoljni zaradi krepitve njihovega vpliva. (Kos, 2918)  Podobno naj ravna Slovenija. Krepitev vpliva na območja naših zamejcev je koristna in legitimna.

 

Seveda se mora slovenska zunanja politika delovati v smeri izboljšanega okolja, spoštovanja človekovih pravic, spoštovanja mednarodnega prava, krepitve miru. So pa to področja, ki so v zavesti vseh akterjev na področju slovenske zunanje politike ter jih zato nismo posebej izpostavljali. Jih pa ne smemo pozabiti.   

 

Viri:

Kirn, Roman (2017): V službi diplomacije, 324-325, Modrijan, Ljubljana 2017

Kos, Suzana (2018): Bo Orbánov pohod po Sloveniji ustavila vlada? Delo, 5.1.2019, Ljubljana

Kunič, Jožef (2007-1): Slovenska zunanja politika – pričakovanja in realnost. LA zbornik, Ljubljana, 2007

Kunič, Jožef (2007-2): Prioritete slovenske zunanje politike-želje in realnost, Slovenija v evropski družbi znanja in razvoja 147-164, FDV Ljubljana, 2007

Vidmar, Saša (2018): Kam gre Evropa, Delo 29.12.2018, Ljubljana

 

Ljubljana, 10. januar 2019                                                       



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki