Predsedniške volitve v Sloveniji 2017: Pahor – test za slovensko politično desnico

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil predvolilno analizo pred drugim krogom predsedniških volitev v Sloveniji, ki bodo 12. novembra 2017. Iz obsežne analize »Predsedniške volitve v Sloveniji 2017:Pahor – test za slovensko politično desnico« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele. 

Predsedniške volitve v Sloveniji 2017:

Pahor – test za slovensko politično desnico

V drugem krogu volitev za predsednika Republike Slovenije, ki bo v nedeljo, 12. novembra 2017, bo Slovenija izvolila svojega petega demokratsko izvoljenega predsednika od  razglasitve neodvisnosti leta 1991.

 

V drugi krog sta se uvrstila Borut Pahor (Dejan Židan in skupina volivcev) in Marjan Šarec (Lista Marjana Šarca). V prvem krogu je Pahor osvojil 47,21% glasov, Šarec 24,76%. Volilna udeležba je bila dokaj nizka in sicer 44,23%, volilnih upravičencev je bilo 1.713.762.

Pojav političnih start-upov

Politična nestabilnost, ki jo je povzročila Pahorjeva vlada v obdobju med leti 2008-2011, je pripeljala do predčasnih volitev jeseni 2011, na katerih je zmagala Pozitivna Slovenija (PS) ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Kljub zmagi na volitvah pa ni uspel sestaviti vlade. Takrat se je na političnem prizorišču pojavila še ena politična stranka Državljanska lista (DL) Gregorja Viranta. Leta 2014 je prišlo do pojava Stranke Mira Cerarja, ki se je kasneje preimenovala v Stranko modernega centra (SMC).

 

Gre za stranke, ki predstavljajo politične start-upe. To so novoustanovljene stranke z inovativno idejo in praviloma kratkoročno razdelano strategijo v negotovih okoliščinah, kar prinaša visok volilni rezultat. Torej, ponujajo močen potencial in bleščečo prihodnost in potem izginejo s politične scene. Nekaj podobno se dogaja s start-up podjetji (pospeševalniki), ki predstavljajo novoustanovljena podjetja z inovativno idejo (izdelek ali storitev) v negotovih okoliščinah z velikim potencialom in globalnimi načrti, kasneje pa enostavno ne preživijo na (političnem) trgu. Praviloma se za start-up podjetji pojavljajo vlagatelji, pri političnih start-upih pa »skriti« vlagatelji. Ta usoda je doletela Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, Virantovo Državljansko listo, podobna usoda pa po mnenju analitikov čaka tudi Stranko modernega centra (SMC).

 

Pojavi političnih start-upov so pokazali vso ranljivost ne več tako mlade slovenske demokracije. Politične stranke, ki so dobesedno nastale čez noč nekaj mesecev pred volitvami, so pridobile močno podporo volivcev. To pomeni, da je Slovenija še vedno demokracija, ki je v svoji »adolescenci« in je zelo ranljiva. Prav tako te stranke (so)odločajo potem o usodi Slovenije, EU, NATO in številnih drugih organizacij, v katere je vključena ali vpeta Slovenija.

 

Slovenija je država normativnega idealizma in kreativnega tolmačenja zakonov in predpisov. V zakonodaji mrgoli sivih lis, ki jih je potrebno odpraviti, ker omogočajo številne manipulacije in posledično različne oblike okoriščanja.

 

Slovenija potrebuje politično stabilnost in profesionalizacijo politike, ne pa politični amaterizem, ki je do sedaj veliko stal slovenske davkoplačevalce. Del vodilnih političnih akterjev še ni končal z nacionalnim romanticizmom. Politični start-upi niso zagotovili prihodnosti, kakršno Slovenija potrebuje. Slovenija ne potrebuje negotovosti, temveč zanesljivo prihodnost. Številni narodi imajo svoje zgodovinske delitve, ampak redko kdo poudarja preteklost na račun svoje prihodnosti, kot je to v primeru Slovenije. Takšna politika pelje državo v stanje »tihe« državljanske vojne in v nevarnost večnega dolžniškega suženjstva zaradi neodgovorne politike zadolževanja aktualne in nekaterih zadnjih vlad. Mnoge politične stranke profitirajo na račun ideološkega boja, zato jim ta konflikt ustreza.

 

Prej so družbene elite ropale državo, zdaj država ropa samo sebe. Ena od teh institucij je Slovenski državni holding (SDH), preko katerega se upravlja z deležem države v gospodarskih družbah, druga pa je Družba za upravljanje slabih terjatev bank (DUTB), popularno imenovana »slaba banka«, preko katere naj bi se razbremenile kreditne obremenitve podjetij ter odpisale in prenesle številne terjatve. V osnovi gre za vzpostavitev novega modela za ropanje slovenske države. Po osamosvajanju Slovenije je bil prisoten pojav, da je del družbenih elit oropal državo skozi tajkunizacijo in s prilastitvijo dela družbenega premoženja. Zdaj je prišlo do novega paradoksa oziroma zgodilo se je, da je država oziroma vlada ustanovila institucije, preko katerih bi se ponovno oropala slovenska država. Hkrati so bili pripeljani tuji managerji/strokovnjaki v DUTB, preko katerih so interesne skupine obvladovale novo ropanje države in vzpostavile nov nadzor nad gospodarstvom in gospodarskimi tokovi. 

Zunanja politika: tavanja

Sprejetje arbitražne odločitve v mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško junija letos je dokončno pokazalo vse razpoke slovenske zunanje politike. Čeprav je EU bila garant podpisanega arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško v Stockholmu 4.novembra 2009, je po razglasitvi arbitražne odločitve 29.junija 2017 Slovenija ostala osamljena in prepuščena sama sebi. Arbitražni sporazum je dejansko bil sporazum o vstopu Hrvaške v EU in podpisala sta ga takratni slovenski premier Borut Pahor in hrvaška premierka Jadranka Kosor (HDZ).

 

Tudi glede odnosov z ZDA se kaže, da ima Slovenija zelo slabe odnose z ZDA in da je glede tega najbolj izolirana država v regiji. Odnosi z ZDA so na najnižji ravni doslej.  

 

Kaj se dogaja s slovensko zunanjo politiko, kdo je odgovoren za spodrsljaje? Zastavlja se vprašanje ali Slovenija ima politične prijatelje in podpornike oziroma ali je njena zunanja politika vodene v slogu »vsakomur boter, nobenemu prijatelj«. Slovenija ni v zadostni meri izkoristila članstva v EU in NATO in podpisana strateška partnerstva s Turčijo, Francijo in Nemčijo. Ob članstvu v mednarodnih organizacijah je potrebno pospešeno razvijati dvostranske odnose z državami in strateška partnerstva. Zahodni Balkan je le formalno prioriteta, dejansko je Slovenija izgubila pomembno vlogo v regiji. Žična ograja, ki je nameščena na meji z Hrvaško zaradi domnevne zaščite  pred migranti in begunci, ki se Slovenije »izogibajo«, je simbolično pokazala, da je Slovenija (samo)ograjena od regije, po drugi strani pa ni zadostno vpeta na Zahod in znotraj EU in NATO.  Zadnjih nekaj vlad se s tem ni poglobljeno ukvarjalo.

 

Zanimiv je odnos slovenskih političnih struktur s politično kriminalnimi strukturami na Zahodnem Balkanu, ki je zelo tesen, ti režimi imajo namreč močno podporo Slovenije. Pričakovalo se je, da se bo z novo Cerarjevo vlado ta odnos spremenil glede na moralo in etiko, ki je jo poudarjal in zagovarjal novi slovenski premier. Na žalost, ti odnosi z režimi v regiji ne le da so okrepljeni, temveč so postali »bratski«.

 

Stanje slovenske zunanje politike kaže dejstvo, da so neuradno v Sloveniji podprli neodvisnost Katalonije, ko so vse države EU ne le zadržane do tega, temveč ostro nasprotujejo ustvarjanju novih držav, vsaj znotraj EU.  Glede na to, da tako institucije EU kot tudi ZDA nasprotujejo katalonski neodvisnosti, je vprašanje kakšna je sedaj podoba Slovenije znotraj EU?

 

Zunanja politika je tudi v pristojnosti predsednika Republike Slovenije, zato se zastavlja vprašanje vloge sedanjega predsednika Republike Slovenije Pahorja pri kreiranju in izvedbi slovenske zunanje politike. Na prejšnjih predsedniških volitvah leta 2012 je bilo mogoče v hrvaških medijih zaslediti, da je »zmagal dokazani hrvaški prijatelj«, to je Borut Pahor. Kdo potem zastopa slovenske interese v zunanji politiki?

Slovenija pred premikom generacij v politiki?

Politični dvoboj v drugem krogu predsedniških volitev v Sloveniji med Pahorjem in Šarcem hkrati predstavlja boj za premik generacij v slovenski politiki. Že nekaj časa je na slovenski politični sceni onemogočeno rekrutiranje novih političnih elit, razen če to rekrutiranje ni pod kontrolo ali s soglasjem že obstoječih političnih elit.

 

Pahor je na politični sceni že od leta 1989. Šarec je politik mlajše generacije, ki je le nekaj let župan občine Kamnik in simbolizira novo generacijo politikov v Sloveniji. Čeprav je Pahor zasedal vse vodilne funkcije v državi, je politik, ki ga bremenijo številne hipoteke oziroma bremena. Analitiki menijo, da Pahor predstavlja simbol politične kontinuitete. Torej povezavo med starim nekdanjim socialističnim sistemom/režimom in novo samostojno in neodvisno slovensko državo. Njegovi dosežki so le osebni, za slovensko državo in družbo neprepoznavni. Politika izogibanja sprejemanja odločitev in s tem izogibanja kakršnekoli odgovornosti je značilna za ves čas njegovega političnega udejstvovanja. To se je najbolj pokazalo v zahtevnih in kompleksnih razmerah v obdobju 2008-2011, ko je bil predsednik slovenske vlade. Edina odločitev, ki jo je jasno in odločno sprejel, je podpis arbitražnega sporazuma s Hrvaško, ki je bil po mnenju analitikov poguben za Slovenijo, a je Hrvaški omogočil eleganten vstop v EU. 

 

Pahor je nekdanji predsednik Socialnih demokratov (SD), ki računajo, da bi Pahorjeva ponovna izvolitev za predsednika Republike Slovenije, okrepila njihov položaj in celo vplivala na njihovo zmago na parlamentarnih volitvah, ki bodo v prvi polovici leta 2018. Pahor simbolizira stare politične sile, čeprav se poskuša prikazati kot moderen politik. Šarec simbolizira politika mlajše generacije, ki napoveduje pojav nove generacije na slovenski politični sceni in premik generacij, ki ga Slovenija dejansko potrebuje. Pahor je veliko breme za SD, ker bi se z njegovo ponovno izvolitvijo zaprl proces za afirmacijo mladih politikov na slovenski politični sceni, med katere sodi tudi aktualni predsednik SD Dejan Židan. Zmaga Šarca na predsedniških volitev bi dodatno odprla prostor Židanu in SD za zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah, ne pa Pahor, katerega podpirajo.

Pahor – test za slovensko politično desnico

Čeprav Slovenija šteje nekaj več kot dva milijona prebivalcev, ima zelo zapleteno in kompleksno politično sceno, ki je prepletena z močnim zgodovinskim spominom. Ko se analizirajo odnosi znotraj družbenih in političnih elit in sploh v slovenski družbi, je možno opaziti fenomen »incestne« družbe. Vpliv neformalnih povezav in omrežij interesnega povezovanja je tako močan, da so analitiki mnenja, da so prav ti lobiji dejanski upravljalci Slovenije tudi pod vlado Mira Cerarja.

 

Drugi krog predsedniških volitev dejansko predstavlja zavzemanje izhodiščne pozicije za prihodnje parlamentarne volitve leta 2018. Zaradi tega je drugi krog predsedniških volitev test za slovensko politično desnico, ki je Pahorja na predsedniških volitvah leta 2012 podprla v drugem krogu, v katerem je premagal takratnega favorita DanilaTürka. Tudi sedaj je odločitev za izvolitev predsednika Republike Slovenije v rokah strank politične desnice, t.i. pomladanskih strank, s katerimi je Pahor sodeloval, posebno tesno je sodeloval s Slovensko demokratsko stranko (SDS) Janeza Janše.

 

Zagotovo Janez Janša, SDS in druge pomladanske stranke ne bodo javno podprle Pahorja v drugem krogu predsedniških volitev. Tudi molčeča podpora Pahorju je zelo tvegana poteza, ker bodo kmalu parlamentarne volitve in se ta podpora lahko vrne kot boomerang strankam slovenske pomladi. S podporo Pahorju bi se pokazalo, da niso avtentične in verodostojne, ker podpirajo Pahorja, saj simbolizira sile kontinuitete in politika, ki so ga ustvarile te politične sile, kar se lahko v volilnem telesu razume kot »politična prostitucija«. Zaradi tega je drugi krog predsedniških volitev test za slovensko politično desnico, ki bi z eventualno molčečo podporo Pahorju tvegala prihodnje parlamentarne volitve, na katerih bi lahko postala relativni zmagovalec. Slovenska politična desnica je zapustila oblast leta 2008, če ne upoštevamo še enega začasnega enoletnega mandata Janeza Janše kot slovenskega premiera. S podporo Pahorju bi tako politična desnica razkrila svoj pravi obraz in si preprečila eventualno zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah leta 2018.

                                                          

Ljubljana, 7. november 2017



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki