Predsedniške volitve 2017: Iskanje slovenske vizije za prihodnost

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil predvolilno analizo pred predsedniškimi volitvami v Sloveniji, ki bodo 22. oktobra 2017. Iz obsežne analize »Predsedniške volitve 2017:Iskanje slovenske vizije za prihodnost« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele. 

Predsedniške volitve 2017:

 

Iskanje slovenske vizije za prihodnost

 

V prvem krogu volitev za predsednika Republike Slovenije, ki bo v nedeljo, 22. oktobra  2017, se bo potegovalo pet kandidatk in štirje kandidati. Slovenija bo dobila svojega petega demokratsko izvoljenega predsednika od  razglasitve neodvisnosti leta 1991. Do sedaj so to funkcijo opravljali Milan Kučan (dva mandata), Janez Drnovšek, Danilo Türk in Borut Pahor. Morebitni drugi krog volitev bo 12. novembra 2017.

 

V prvem krogu volitev je devet kandidatov: 1. Ljudmila Novak (Nova Slovenija – krščanski demokrati), 2. Marjan Šarec (Lista Marjana Šarca), 3. Maja Makovec Brenčič (Stranka modernega centra – SMC), 4. Borut Pahor (Dejan Židan in skupina volivcev), 5. Angela (Angelca) Likovič (Glas za otroke in družine), 6. Boris Popovič (Slovenija za vedno), 7. Romana Tomc (Slovenska demokratska stranka – SDS), 8. Suzana Lara Krause (SLS – Slovenska ljudska stranka) in 9. Andrej Šiško (Gibanje Zedinjena Slovenija).

 

Volilnih upravičencev je  1.716.039.

 

Izgubljeni cilji slovenske države?

 

Leta 2004 je Slovenija postala polnopravna članica zveze NATO in EU, evrskega območja, leta 2010 je postala članica OECD, je pa tudi članica številnih drugih mednarodnih organizacij. Takrat je država imela jasne cilje - članstvo v teh in drugih organizacijah. Ko so zastavljeni cilji bili doseženi, slovensko vodstvo ni imelo novih. Politične elite niso bile pripravljene narediti ničesar vizionarskega in so bile zato povsem nepripravljene. Izkušnje slovenskega članstva v EU niso enoznačne, ker  članstvo v EU ni samo sebi namen in se ne izkorišča dovolj v prid slovenskim nacionalnim interesom, kot to recimo počne Poljska, Slovaška in še nekatere druge novejše članice EU.

 

Dogajanja v notranjem in zunanjem okolju so se spremenila v škodo Slovenije. Podatki kažejo, da v EU zaradi korupcije letno izgine okrog 150 milijard EUR. Kriminal in korupcija sta postala pošast, ki ogrožata substanco države, ki jo zaznamujeta fenomena politizacije kriminala in kriminalizacija politike.

 

Slovenija se od leta 2008 nahaja v zapletenih gospodarskih in političnih razmerah. Nekatere bonitetne agencije so v zadnjem obdobju ob določanju ocen Slovenije, zmanjšale politična tveganja, kar pomeni, da se počasi izboljšujejo politične razmere v državi. Država je še od osamosvojitve leta 1991 močno politično polarizirana in nenehno poteka oster boj med t.i. silami kontinuitete (nekdanji komunisti), ki jih simbolizira nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan in silami slovenske pomladi, ki jih simbolizira nekdanji premier in predsednik Slovenske demokratske stranke (SDS) Janez Janša. V obdobju konjunkture in visoke gospodarske rasti politična polarizacija najbolj uspešni državi nastali na območju nekdanje SFR Jugoslavije ni povzročala večjih težav. Težave so nastale z ekonomsko krizo in prisotno recesijo v evropskem in svetovnem gospodarstvu. Kriza je pokazala vse napake, ki jih je Slovenija naredila po osamosvojitvi, predvsem pri procesu privatizacije nekdanje družbene (državne) lastnine. Nekateri posamezniki so čez noč obogateli, največkrat z notranjim menedžerskim odkupom podjetij ob zagotovilu enormnih zneskov posojil od državnih bank. Ko so posledično zaradi ekonomske krize začele padati cene delnic, t.i. tajkuni niso mogli odplačevati visokih posojil. Pri spopadu političnih in ekonomskih elit so nekateri deli političnih elit prekinili kreditiranje notranjega odkupa privatiziranih podjetij od državnih bank. Zaradi tega je prišlo do propada številnih nekoč velikih in uglednih podjetij, posebej celotnega slovenskega gradbeništva, tekstilne industrije ipd., kar je pripeljalo do hitrega zvišanja števila brezposelnih. V pogojih t.i. tovariške ekonomije je pravna država delovala pomanjkljivo, kar dokazuje tudi dejstvo, da v Sloveniji nihče od visokih političnih predstavnikov ni pravnomočno obsojen za številne goljufije in kazniva dejanja v času opravljanja funkcije, prav tako so selektivno obsojeni le nekateri veliki poslovneži.

 

Analitiki menijo, da si mora Slovenija zastaviti nove cilje, kljub temu, da je članica EU. Izgovori, da bo država praviloma sledila politiki EU oziroma uradnega Bruslja, kažejo na to,  da država nima jasne vizije za prihodnost. Država bi morala iskati lastne rešitve in uresničiti lastne interese, kar pomeni, da mora razvijati močne dvostranske odnose zunaj EU in iskati nove trge, na katerih do sedaj Slovenija ni bila oziroma je bila skoraj neznatno prisotna.

 

Močan vpliv neformalnih centrov moči

 

Nihče se ni resno ukvarjal s konsolidacijo države in z odpravljanjem številnih napak iz tranzicijskega obdobja ter z medsebojnim spopadanjem oziroma z ukvarjanjem samih s seboj. Neformalni in vzporedni centri moči, ki so dejansko vodili državo iz ozadja in so predstavljali težavo za katerokoli vlado, ki je hotela delovati transparentno in v javnem interesu, so še vedno dejavni, po ocenah nekaterih analitikov skupaj z lobiji morda najbolj obvladujejo slovensko državo. Zastavlja se vprašanje, kdo dejansko upravlja s Slovenijo?

 

Analitiki opozarjajo, da je Slovenija pod vplivom neformalnih centrov moči in vzporednih struktur naredila ključno strateško napako, ko se je prepustil vplivu posameznikov iz političnega ozadja in neformalno spremenila svoje strateške preusmeritve v zunanji politiki. Slovenija je zadnjih nekaj let najbolj izolirana država v regiji v odnosu do ZDA. Kdo je odgovoren za (samo)izolacijo Slovenije in stagnacijo odnosov z ZDA, čeprav so zasluge in podpora ZDA bile ključne za nastanek mlade slovenske države? Kakšna je pri tem vloga predsednika Republike Slovenije Pahorja in drugih ključnih akterjev na slovenski politični sceni odgovornih za zunanjo politiko?

 

Pahor razvrednotil funkcijo predsednika države

 

Aktualni predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je na prejšnjih volitvah bil tudi predsednik Socialnih demokratov (SD), tokrat kandidira kot neodvisni kandidat. Njegova zmaga na prejšnjih predsedniških volitvah je vzbujala upanje, da je predsednik države moralna avtoriteta in v kolikor je dobro opravil svojo dolžnost v prvem mandatu, je skoraj samoumevno, da je ponovno izvoljen za predsednika republike. Borut Pahor pa je slovenski javnosti sam povedal, da sebe nima za moralno avtoriteto. V času njegovega predsednikovanja je funkcija predsednika dodatno razvrednotena, njegova stranka SD ga ni ponovno kandidirala kot svojega kandidata, temveč kandidira kot neodvisni kandidat s podporo volivcev.

 

Volivci pričakujejo, da je predsednik nad strankarsko politiko in da se ne vpleta v strankarsko politiko, s tem namreč izgublja zaupanje volivcev. Analitiki menijo, da se predsednik Pahor praviloma ni vtikal v nobeno pomembno zadevo, ampak je bil praviloma opazovalec ali sledilec dogodkov. Prisotna so celo mnenja, da ni opravljal svoje funkcije kot mu velevajo pristojnosti, in da poleg predsednika Slovenija dejansko potrebuje funkcijo podpredsednika države, ki bi dejansko vodil državo.

 

Po Pahorjevem prevzemu predsedniške funkcije se je pričakovalo, da bo vnesel nov zagon na slovenski politični prostor, da se bo uveljavil v regiji in na mednarodni ravni. Temu ni bilo tako. V regiji se je pričakovalo, da bo konkurenca takratnemu predsedniku Hrvaške Ivi Josipoviću, ki je bil prepoznaven predsednik v regiji in spoštovan v mednarodnih okvirih. Predsednik Pahor ne le, da se ni uspel uveljaviti v regiji in na mednarodni ravni, njegov ugled je bledel tudi med samimi volivci, ker je v predsedniški slog uvedel nekaj, kar ne sodi v predsedniško vedenje, kot je »pogovor z zlato ribico«, »to mi delaj miška« in druga nespodobna dejanja za predsednika države. Kljub temu, da predsednik nima širokih pooblastil, se je pričakovalo, da bo bistveno prispeval k ustvarjanju novega pozitivnega ozračja v državi.

Analitiki menijo, da se Pahor želi predstaviti kot »predsednik, ki povezuje«, čeprav  v njegovem mandatu Slovenija ni bila nič manj politično razklana. Večinski javnosti ni popolnoma jasno, kaj je hotel povezati in kaj je povezovalnega naredil.  

 

Predsednika Pahorja spremljajo velike hipoteke še iz časa, ko je bil slovenski premier, po nekaterih ocenah je bil najslabši slovenski premier. Kakšna je njegova odgovornost za nepotrebno dokapitalizacijo bank v visokih zneskih, za projekt TEŠ 6, za domnevno pranje iranskega denarja v banki NLB, za pranje italijanskega denarja v banki NKBM, za slabo stanje v Slovenski vojski, za fiasko z arbitražnim sporazumom o meji s Hrvaško, ki ga je podpisal, za razveljavitev arbitraže s strani Hrvaške, idr. Zahodni Balkan mora postati ponovno prioriteta, ker je zadnjih nekaj let prepuščen drugim in je namesto Slovenije svojo prisotnost na Zahodnem Balkanu okrepila Hrvaška, še  posebej po vstopu v EU.

 

Slovenska kriza vodstva

 

Analitiki opozarjajo, da v Sloveniji ni veliko interesa za predsedniške volitve, čeprav gre za najvišjo pozicijo v državi, ki potrebuje avantgardne politike nove dobe in izzive za prihodnost. Med kandidati za predsednika države niso ključni politiki v državi. Volilna kampanja ne zbuja pozornosti širše javnosti.

 

Poleg sedanjega predsednik Pahorja so kandidati, ki so pritegnili pozornost javnosti so Marjan Šarec, župan Kamnika in igralec-komik, Romana Tomc, slovenska evroposlanka iz največje opozicijske Slovenske demokratske stranke (SDS), Boris Popovič, uspešen župan mestne občine Koper in Ljudmila Novak, predsednica Nove Slovenije-krščansko-ljudske stranke z izkušnjami v zunanji politiki.

 

Dosedanje politične in gospodarske elite, ki so sodelovale v ropu države, zagotovo niso tiste, ki bi Sloveniji in njeni mladi generaciji, ki vse večjem številu zapušča državo iz ekonomskih razlogov, zagotovile boljšo prihodnost.

 

Zaskrbljujoče je dejstvo, da obstoječe politične elite poskušajo na vsak način ovirati rekrutiranje novih političnih elit in ustvarjanje politične konkurence, kar je smisel demokracije. To se vidi iz seznama kandidatk in kandidatov za predsednika Republike Slovenije. Novi steber prihodnosti Slovenije ne morejo biti posamezniki in politične stranke, ki so odgovorne za stanje v preteklosti. Za ideološko in koruptivno obremenjene politike ne bi smelo biti prostora na slovenski politični sceni.

 

Analitiki menijo, da je Sloveniji potreben predsednik/ca z vizijo, ki mora skupaj z drugimi akterji na slovenskem političnem in družbenem prizorišču poiskati splošni družbeni konsenz o prihodnosti Republike Slovenije z jasno zastavljenimi cilji za prihodnost, ker se dogajajo velikanske geopolitične spremembe, ki zadevajo vse deležnike. Tako bi se okrepilo položaj in razvrednoteno vlogo »prvega človeka v državi«.

 

Ljubljana, 17. oktober 2017          



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki