Zahodni Balkan v 2010

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Hannes Swoboda, poslanec Evropskega parlamenta, član odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve, podpredsednik politične skupine S&D ter poročevalec Evropskega parlamenta za Hrvaško, v svojem prispevku z naslovom „Zahodni Balkan v letu 2010: en korak naprej, dva koraka nazaj?“ predstavlja pregled trenutnih razmer na zahodnem Balkanu in v regiji v letu 201

Hannes Swoboda
poslanec Evropskega parlamenta (S&D/SPÖ)
podpredsednik politične skupine S&D
član odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve in
poročevalec Evropskega parlamenta za Hrvaško

ZAHODNI BALKAN V LETU 2010: EN KORAK NAPREJ, DVA KORAKA NAZAJ?


Špansko predsedstvo EU je od začetka tega leta že ob številnih priložnostih ponovno potrdilo svojo željo, da bi proces integracije držav zahodnega Balkana v EU postal ena od njegovih prednostnih nalog. Konec leta 2009 in začetek leta 2010 sta prinesla nekaj uspehov za možnost integracije regije, pa tudi nekaj pomembnih neuspehov. V tem trenutku je Hrvaška edina država, s katero dejansko potekajo pristopna pogajanja. Vse vključene strani si močno prizadevajo, da bi poglavja pristopnih pogajanj zaprli še letos. Kot vemo, pa tako upanje ni izraženo prvič in pričakovanja glede zaključka pogajanj s Hrvaško so bila zelo visoka že leta 2008. Zdi se, da v regiji vsak uspeh spremljajo precejšnja razočaranja.

Med pomembni uspehi v zadnjih mesecih je vsekakor odprava vizumov 19. decembra 2009. Državljani Srbije, Makedonije in Črne gore imajo zdaj pravico potovati brez vizumov v države Evropske unije. Prebivalci Bosne in Hercegovine in Albanije, ki zaradi neizpolnitve številnih tehničnih zahtev nista bili uvrščeni na beli schengenski seznam, so situacijo sprejeli zelo negativno. To je preraslo v vse večje nezaupanje v evropske institucije in razočaranje nad morebitno evropsko prihodnostjo. Poleg tega je izvajanje brezvizumskega režima spremljal val zlorab s strani brezvestnih posameznikov, ki so svojim obupanim sodržavljanom obljubljali boljše življenje in zaposlitvene možnosti v državah EU. Ti incidenti so zelo slabo vplivali na evropsko javno mnenje in morajo biti predmet resne obravnave s strani političnih voditeljev na zahodnem Balkanu. Na srečo pa je bila težava hitro odpravljena.

Izvolitev proevropsko usmerjenega predsednika na Hrvaškem nekaj tednov kasneje je prav tako treba obravnavati kot uspeh. Predsednik Ivo Josipović je že v prvem mesecu svojega mandata pokazal, da se zavzema, da bi celotni zahodni Balkan postal mirna regija, kjer se konflikti rešujejo s pogajanji in razgovori. V tem smislu je bilo veliko prizadevanj usmerjenih v bolj regionalno povezovanje, vendar pa je bilo pri tem opaziti tudi nekaj neuspehov. Neuspešna konferenca na Brdu v Sloveniji, ki je potekala marca, se je izkazala za pomemben korak nazaj. Namen srečanja, ki je bilo organizirano na pobudo Hrvaške in Slovenije, je bil poiskati skupne poti za integracijo regije v EU, vendar je na dogodek slabo luč vrgla odsotnost Srbije in predstavnikov španskega predsedstva EU. Na srečo pa se je konferenca v Sarajevu, ki je potekala 2. junija 2010 in na kateri so se sestali zunanji ministri iz regije in držav članic EU ter predstavniki ZDA, Turčije, Rusije in OVSE, uspešno zaključila. Evropska unija je ponovno potrdila svojo zavezanost za vključevanje vseh držav v regiji v članstvo EU.

KONFLIKT MED SRBIJO IN KOSOVOM OSTAJA GLAVNI IZZIV V LETU 2010

Konflikt med Srbijo in Kosovom ostaja glavni izziv v letu 2010. Čeprav je Srbija pokazala precej visoko raven politične zrelosti glede svojega odnosa do tega vprašanja v dveh letih neodvisnosti Kosova, pa se njena nacionalna in mednarodna politična retorika vse preveč vrti okoli konflikta, kar preprečuje napredek te države in regije na področju regionalne integracije. Tako srbsko kot kosovsko politično vodstvo ogromna diplomatska prizadevanja in vire tratita za vprašanje (ne)priznavanja, medtem ko bi se morala ukvarjati z bolj nujnimi nacionalnimi in regionalnimi socialno-ekonomskimi problemi, ki vplivajo na vsakdanje življenje ljudi. Ta konflikt se ne bi smel več uporabljati kot pretveza za nereševanje pomembnih problemov, saj če ti ostanejo nerešeni, bo to še bolj odložilo integracijo teh dveh držav v EU.

Kmalu se pričakuje tudi mnenje Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova. Upamo lahko, da bosta na podlagi posebnih argumentov odločitve sodišča Srbija in Kosovo uspela vzpostaviti nov dialog, s katerim bosta opredelila svoje prihodnje odnose in razjasnila vlogo Srbije na Kosovu. Evropska unija bi morala pri tem pomagati obema stranema, da razvijeta strategijo, ki je nedvomno v interesu vseh državljanov Kosova. Ta bi morala vključevati priznanje upravičenega interesa Srbije za blaginjo kosovskih državljanov, ki pripadajo srbski skupnosti, in njihovo vključevanje na različnih ravneh upravljanja.

Z bolj pozitivnega vidika je treba zadnje občinske volitve na Kosovu obravnavati kot uspeh, saj je bilo opaziti znatno sodelovanje srbske manjšine v procesu, kar kaže na pripravljenost, da z izvolitvijo svojih predstavnikov vzamejo politično usodo v svoje roke. Priznati je treba tudi, da je kosovsko vodstvo uspelo vzpostaviti dobre sosedske odnose z vsemi vladami v regiji, ki so se bile pripravljene odzvati, zlasti s Hrvaško. To pa je tudi še ena priložnost za Hrvaško, da igra vodilno vlogo v regiji kot most, ki povezuje na primer Kosovo in Srbijo.

Kot je izjavila že Evropska komisija, je Hrvaška zdaj vstopila v zadnjo fazo procesa pristopnih pogajanj za EU. V zadnjih mesecih leta 2009 so bili napravljeni številni pomembni koraki naprej: poglavja o finančnih storitvah, varstvu potrošnikov in zdravstvu so zaprta in v decembru se je že petič sestal Stabilizacijsko-pridružitveni odbor za EU in Hrvaško. Kmalu pred božičem je bilo zaprtih še nekaj poglavij. Med preostalimi poglavji, ki so še odprta, je najbolj pereče poglavje o pravosodju. To pomeni, da mora Hrvaška izročiti vrsto dokumentov, ki jih je zahteval tožilec ICTY Serge Brammertz v zvezi z zadevo hrvaškega generala Ante Gotovine. Hrvaška do zdaj namreč ni pokazala polne pripravljenosti za sodelovanje, kar zadeva predložitev dokumentov, povezanih z vojaškimi ukazi, izdanimi med operacijo Nevihta, oziroma si ni po najboljših močeh prizadevala, da bi te dokumente našla.

REŠEVANJE MEJNEGA SPORA MED HRVAŠKO IN SLOVENIJO

Hrvaško in Slovenijo še vedno čaka nekaj preprek pri reševanju mejnega spora. V Sloveniji je 6. junija potekal referendum, na katerem so volivci odločali o zakonu o reševanju mejnega vprašanja med tema dvema sosedama. Slovenci so podprli sporazum, v skladu s katerim naj bi mejno vprašanje reševala mednarodna arbitraža, ki sta ga podpisala hrvaška premierka Jadranka Kosor in slovenski predsednik vlade Borut Pahor ter ratificirala oba parlamenta, in s tem odprli vrata svoji sosedi za pristop k EU.

Hrvaška pa se spopada tudi z drugimi izzivi, ki bi lahko poslabšali njeno na splošno dobro podobo, ki jo je pridobila v EU. Zlasti mora pospešiti svoja prizadevanja za reševanje vprašanja odvzema zakupnih pravic na njenem ozemlju med letoma 1991 in 1995, s čemer bi prispevala k reševanju zelo pomembnega regionalnega problema beguncev in razseljenih oseb. Čeprav se je tega problema treba lotiti na regionalni ravni in s pomočjo medvladnega sodelovanja, bi lahko Hrvaška zavzela aktivnejši pristop in tako dala dober vzgled svojim sosedam.

TRENUTNI POLITIČNI IZZIVI V BOSNI IN HERCEGOVINI

Jasno je, da se lahko najpomembnejša vprašanja in konflikti v regiji rešijo le na regionalni ravni z vključevanjem vseh zadevnih strani, pa tudi s spodbujanjem tretjih strani v regiji, da se vključijo ter delujejo kot mediatorji in, kot smo že omenili, kot mostovi. Tako bo mogoče trenutne politične izzive v Bosni in Hercegovini, ki so nastali zaradi kompleksnosti te države, lažje rešiti, če bosta njeni sosedi, Hrvaška in Srbija, igrali bolj konstruktivno in pomirjevalno vlogo Enako velja tudi za druga regionalna vprašanja, ki le redko poznajo meje, kot so organiziran kriminal, tihotapljenje in korupcija. Vprašanje romske populacije in posebni izzivi, s katerimi se Romi soočajo na zahodnem Balkanu, je prav tako vprašanje, ki bi ga bilo nedvomno treba obravnavati na regionalni ravni z odgovornim vključevanjem vseh voditeljev vlad in seveda konkretnimi prizadevanji voditeljev EU in vlad držav EU.

VPRAŠANJE IMENA MAKEDONIJE IN KRIZA ALBANSKEGA PARLAMENTA

Ko sestavljamo bilanco stanja zahodnega Balkana za leto 2010, ne moremo mimo dveh pomembnih točk: vprašanja imena Makedonije in krize albanskega parlamenta. Pri tem moramo na žalost obsoditi nezadostno politično zrelost vključenih strani za doseganje sprejemljivih kompromisov, s katerimi bi ohranili svoj ugled. Kot sem predlagal za skorajšnjo resolucijo Evropskega parlamenta o procesu integracije Albanije, morata obe strani poiskati rešitev za konflikt glede volilnih postopkov. Od vseh strani pričakujemo ustrezne kompromisne predloge. V tej fazi sta se vlada in opozicija dogovorili, da bodo kot mediatorje v krizi sprejeli poslance Evropskega parlamenta.

Če nam leto 2010 ne more prinesti rešitve za vse probleme, s katerimi se spopadajo države zahodnega Balkana, da bi postala evropska prihodnost njihova resničnost, zagotovimo vsaj, da pomembni akterji, kot je Hrvaška, delujejo kot gonilna sila in dajejo zgled celotni regiji, s čemer bomo dokazali, da se lahko s sodelovanjem dosežejo konkretni, pa tudi evropski rezultati.

Ljubljana, 8. junij 2010



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki