Izrael med mirovniki in bojevniki

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Iz obsežne raziskave »Izrael med mirovniki in bojevniki« pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami v Izraelu, ki bodo 10. februarja 2009, objavljamo najbolj pomembne in najbolj zanimive dele.

IZRAEL IN PARLAMENTARNE VOLITVE 2009

V Izraelu bodo 10. februarja 2009 potekale že osemnajste (predčasne) volitve v izraelski parlament (Knesset) od razglasitve neodvisnosti leta 1948. Volitve bodo potekale po proporcionalnem volilnem sistemu, po katerem je država ena volilna enota.

5.278.985 volivcev bo oddalo svoj glas na 9.263 voliščih (vključno z 194-imi bolnišnicami in 56-imi zapori) za izvolitev 120-ih poslancev v enodomni parlament. Na volitvah se za vstop v parlament poteguje 34 političnih strank in list. Glavne politične stranke oziroma koalicije so: Kadima, Likud, Laburisti, Yisrael Beiteinu, Shas, Mafdal, Meretz, Gil, Arabska lista…

Predčasne volitve, ki so pete po vrsti v zadnjih 12-ih letih, so postale nujne, ko mandatarka in aktualna zunanja ministrica Tzipi Livni (Kadima) ni mogla sestaviti vlade in ni privolila v izsiljevanje verske stranke (Shas), ki je zahtevala večjo socialno podporo in izključitev statusa Jeruzalema iz pogajanj s Palestinci.

Analize izidov zadnjih treh volitev kažejo, da je neposredni vzrok za razpad vlade in za predčasne volitve, povezan s Palestinci. Po zadnjih volitvah leta 2006 in po zgodovinskem enostranskem umiku iz Gaze tedanji premier Ariel Sharon ni mogel miriti duhov v svoji stranki. Sharon in somišljeniki znotraj Likuda (Ehud Olmert, Tzipi Livni) so ustanovili desno sredinsko stranko (Kadima).

Volitve leta 2001 so bile rezultat propadlih pogajanj premierja Ehuda Baraka s Palestinci (Camp David II). Podobno se je zgodilo leta 1998 tudi tedanjemu premierju Benjaminu Netanyahuju po propadlih pogajanjih s Palestinci v Way River-ju.

IZRAELSKA POLITIKA V KONTINUIRANI KRIZI

Splošna ugotovitev je, da je izraelska politika v kontinuirani krizi vse od mirovnega sporazuma s Palestinci z začetka 90-ih let prejšnjega stoletja. Izraelsko volilno telo je razdeljeno in je bipolarno (črno-belo). Politiki so razdeljeni v dva tabora: politiki, ki se zavzemajo za mir in politiki, ki skušajo mir preprečiti. Ob tem pa politične stranke ne ponujajo alternativnih programov na področju sociale, ekonomije in zaposlovanja.

Prihajajoče volitve se razlikujejo od prejšnjih iz naslednjih razlogov:

  1. Pomanjkanje in izginotje karizmatičnih zgodovinskih politikov – v ospredje so prišli drugo in tretje razredni politiki.
  2. Neobstoj skupnih projektov in programov - imamo 34 strank in list, ki kandidirajo za parlament, leta 2006 je bilo od 30-ih strank izbranih samo 12 ob najnižji volilni udeležbi, ki je bila 64%.
  3. Tradicionalno največje stranke bi težko same sestavile vlado. Na prejšnjih volitvah je bila Kadima relativna zmagovalka volitev, čeprav je bila ustanovljena istega leta kot so bile volitve (leta 2006)
  4. Izraelske volitve so postale nekakšen referendum o zunanji politiki (predvsem o odnosih do Palestincev) in to na račun notranjih razmer v državi, saj se ekonomska kriza povečuje.

Na podlagi omenjenih dejstev ugotavljamo, da so februarske volitve nadaljevanje radikalnega političnega prevrata, ki traja od leta 1977, ko je Likud premagal Laburiste, ki so bili na oblasti vse od leta 1948. Isti preobrat se je zgodil leta 1992, ko so se Laburisti zopet vrnili v ospredje izraelske politike.
Pričakovati je, da se bo na teh volitvah vrnila na izraelsko politično sceno stranka Likud, ki je leta 2005 razpadla, a le kot relativna zmagovalka, saj sama ne bo mogla sestaviti vlade. Te volitve bodo narisale nov politični zemljevid Izraela in močno zaznamovale nadaljnjo usodo velike trojice strank (Kadima, Likud in Laburisti).

Volitve za stranko Kadima niso pomembne le za usodo Tzipi Livni, temveč tudi za usodo stranke, ki je izbrala sredinsko pot in izbrala pomembne figure desnice in levice. Volivci bodo odločali tudi o usodi Laburistične stranke, ki je bila dolga leta na politični sceni. Analitiki napovedujejo tej stranki stagnacijo zaradi pomanjkanja ideološke in socialne identitete v izraelski družbi.

Vprašanje je ali bo stranka Likud postala prva ali druga stranka in ali bo Benjamin Natanjahu postal mandatar ali del koalicije pod vodstvom Kadime. Likud ima teoretično možnost, da sestavi vlado brez Kadime in Laburistov ob podpori verskih in priseljenskih strank (Shas, Yisrael Beiteinu, Mafdal) in stranke Gil.

POLITIČNI FAVORITI IN MIROVNI PROCES

Osrednja tema političnih programov vseh strank, še posebej velike trojice, je palestinsko vprašanje in mirovni proces, kjer med strankami ni bistvenih razlik.

Laburistična stranka, kot najstarejša politična stranka v Izraelu, ustanovljena leta 1930, ima bolj realističen pogled na mirovni proces. V času, ko so bili na oblasti, je bil v Oslu leta 1992 podpisan mirovni sporazum med PLO in Izraelom.

Laburistična stranka je zavezana k miru in kot sogovornika ne vidi le palestinsko samoupravo. Pripravljeni so se pogajati s Hamasom pod tremi pogoji in sicer: 1. da Hamas prizna Izrael, 2. razorožitev in 3. priznanje mirovnih sporazumov med Izraelom in palestinsko upravo. Verjetno stranka sama ne bo mogla sestaviti vlade in bo del široke koalicije. Njihova politika do mirovnega procesa bo odvisna od glavnega koalicijskega partnerja.

Likud je bil ustanovljen leta 1973. Ideološke korenine segajo v Betar, kot liberalno in nacionalistično gibanje pod vodstvom Zeeva Jabotinskega. Predstavlja glavno opozicijo Ben Gurionovi stranki Mabai (današnji Laburisti). Stranka je prišla na oblast leta 1977, ko je Menahim Begin prvič od ustanovitve države leta 1948 porazil Shimona Peresa in Laburiste. Likud tradicionalno nasprotuje izraelskemu umiku iz zasedenih ozemelj, vendar so prav oni podpisali prvi mirovni sporazum z Egiptom leta 1979. To so ponovili še leta 2005, ko je tedanji premier in vodja Likuda Ariel Sharon, enostransko umaknil izraelske enote iz Gaze. Sedanji voditelj Likuda Benjamin Netanjahu je zelo nepopustljiv do palestinskih zahtev, kar pa ne pomeni, da bo tako če bo na oblasti, saj se je v času svojega mandata leta 1998 zelo resno pogajal z Yasserjem Arafatom.

Pred štirimi leti pa je bila ustanovljena stranka Kadima, kar v hebrejščini pomeni »naprej«. V kratkem času je postala ena največjih strank izraelske politične scene. Stranka je zavezana mirovnem procesu in mirovnemu načrtu. Po njihovem mnenju je enostranski umik iz Gaze leta 2005 odprl pot za nadaljevanje mirovnega procesa. V primeru njihove zmage na volitvah, bo Izrael nadaljeval z enostranskimi umiki z nekaterih območji Zahodnega brega in dokončno zarisal vzhodne meje Izraela. Kadima nasprotuje vsakršni obliki sodelovanja Hamasa v mirovnem procesu.

RAZISKAVA JAVNEGA MNENJA

Podatki o vzorcu:

  • Vzorec: slučajni tristopenjski
  • Velikost vzorca: 1.123 anketiranih (polnoletni državljani obeh spolov)
  • Metodologija: telefonska anketa
  • Obdobje: od 18 do 23.01.2009
  • Stopnja zanesljivosti: 95%
  • Nadzor: na 10% vzorca
  • Standardna deviacija +/-3
  • Ozemlje: Država Izrael

KOGA BI VOLILI ČE BI BILE PARLAMENTARNE VOLITVE V IZRAELU DANES?

LIKUD 25,8%
KADIMA 20,1%
YISRAEL BEITEINU 10,0%
LABURISTI 8,4%
SHAS 7,5%
MAFDAL 5,8%
GIL 3,6%
ARABSKA LISTA 3,5%
OSTALI 15,3%

Ljubljana, 29. januar 2009



Spletna stran uporablja piškotke za boljšo uporabniško izkušnjo in spremljanja statistike. Z nadaljno uporabo spletne strani ali klikom na "Strinjam se", se strinjate z uporabo piškotkov. Splošni pogoji - Piškotki